Zakorakali smo globoko v predvolilni čas in poleg predvolilnih soočenj se vedno več kandidatov poslužuje tudi nastopov v podkastih. Različni podkasti so na te pogovore zelo različno pripravljeni. Nekateri se poslužujejo predvsem vprašanj gledalcev, spet drugi pripravijo svoja vprašanja. Končni rezultat pa je lahko zelo različen.
Podkasti kot nova platforma
V času volitev se stranke večinoma poslužujejo enih in istih metod prepričevanja volilcev. Zato spremljamo politična soočenja na največjih televizijah, ki so namenjena pogosteje starejšim volilcem. Ob cestah se pojavljajo plakati z različnimi sporočili, ki jih želijo stranke predati svojim volivcem. Hkrati spremljamo tudi povečano število objav na spletnih omrežjih, kjer poskušajo stranke svoja prepričanja in programe približati predvsem mlajšim volivcem. Kampanje pa prehajajo tudi na terenski del, kjer se kandidati srečujejo z ljudmi po celotni Sloveniji.
V Ameriki smo poleg vseh opisanih metod prepričevanja volivcev v zadnji predsedniški kampanji lahko videli tudi pomembno mesto, ki so ga v niši prepričevanja volivcev za izbor določenega kandidata, zasedli podkasti. Na vse večje podkaste, ki jih spremljajo milijoni ljudi, sta se poskusila uvrstiti oba kandidata za predsednika in po nekaterih prepričanjih so najbolj pomembno vlogo odigrali prav ti podkasti, ki so prepričali (naj)širšo množico ljudi. Podkasti so uspeli prikazali tisto bolj humano in za zidovi domače hiše skrito stran posameznega kandidata, kjer pa so vprašanja lahko variirala vse od kaj je vaše prepričanje, da je potrebno narediti za našo državo, do vprašanja o tem, kaj nekdo najraje je ali kateri šport mu je najljubši.
Zdi se, da so tudi slovenski podkasti v velikem številu začeli posnemati ameriški sistem in na pogovore vabijo politike različnih barv. Čeprav prej nikoli niso govorili o politiki, sedaj vodijo pogovore z različnimi politiki bolj ali manj uspešno.
David Milosavljević, kjer najdemo vse
Podkastov, ki so se v času državnozborskih volitev v Sloveniji lotili politike, je kar nekaj. Eden izmed njih je tudi David Milosavljević, ki ima svoj podkast, v katerem se pogovarja z različnimi ljudmi iz različnih okolij in zaledij ter z njimi vodi intervjuje. Ti običajno trajajo približno dve uri, kar gostom omogoča, da lahko svoje mnenje res razvijejo in odgovorijo na številna vprašanja. Ta vprašanja lahko za njegove goste postavljajo tudi njegovi sledilci.
David je začel tudi z intervjuji različnih politikov. Med gosti, ki so že obiskali njegov podckst, so na primer Marjan Šarec, Miha Kordiš, Asta Vrečko, Janez Janša in Vladimir Prebilič, napovedan je pogovor z Zoranom Stevanovićem. Ti pogovori so odpirali različne teme, predvsem takšne, o katerih politikov na klasičnih soočenjih navadno ne sprašujejo. Takšna vprašanja, na primer o otroštvu, družini ali zelo osebnih prepričanjih, se sicer pogosteje pojavljajo v intervjujih za revije, David pa jih odpira tudi v svojem podkastu.
Če so bili ti intervjuji večinoma zanimivi in relativno dobro strukturirani, pa se nekoliko bolj zatakne pri soočenju, ki ga je Milosavljevič organiziral v svojem podkastu. Na soočenje je povabil Vladimirja Prebiliča in Miho Kordiša. Pri tem je mogoče precej jasno opaziti, da njegova trdnost in pripravljenost na takšno soočenje nista najboljši oziroma da se v takšni situaciji sam ne znajde najbolje.
Aidea, Selaković pušča vse
Naslednji podoben ustvarjalec podkastov, ki svoj podkast temelji na pogovorih z različnimi strokovnjaki, ki se spoznajo na določeno temo, je Klement Selaković. Vodi Aidea podkast, enega najbolj prepoznavnih, zanimivih in znanih podkastov v Sloveniji.
Selaković svoje intervjuje vodi približno od ene do treh ur. V zadnjem času, tudi zaradi prihajajočih volitev, so se na njegovem podkastu zvrstili nekateri politiki, med njimi Miha Kordiš in Anže Logar. Težko pričakovan je bil tudi dvoboj oziroma pogovor med Janezom Janšo in dr. Robertom Golobom na temo kulture dialoga.
Selaković v svojih podkastih gostom pusti, da se razgovorijo in si vzamejo čas za odgovore na vprašanja. Sam pri tem praviloma ne postavlja kritičnih podvprašanj, ki bi od gostov zahtevala, da bolj natančno zagovarjajo svoja stališča. Vendar pa je v pogovorih mogoče opaziti, da se gosti pri njem počutijo sproščeno, zato odpirajo različne teme, ki jih v krajših formatih ali intervjujih nismo tako vajeni.
Jan Macarol, nov poskus
Morda največji preobrat med slovenskimi podkasti je v tem času doživel Jan Macarol, ki je svoj podkast prej gradil predvsem na ocenjevanju različnih avtomobilov. Macarol je v svoj podkast povabil Jerneja Vrtovca in Anžeta Logarja ter se z njima pogovarjal o njunih pogledih na slovensko politiko, družino in o tem, kako razumeta različne dogodke, ki se trenutno dogajajo v svetu. Opravil pa je tudi pogovor z Aleksandrom Repičem, ki je v zadnjem času prav tako nekoliko bolj povezan s slovensko politiko.
Macarol je tako v bistvu precej izstopil iz okvira svojega dosedanjega ustvarjanja. Ker se je prej v svojih podkastih ukvarjal predvsem z avtomobili, je zdaj vstopil v precej drugačne in zanj tudi nekoliko neznane vode. To je mogoče opaziti tudi v njegovem načinu vodenja pogovora: gosta pogosteje prekine, z njima se veliko pogovarja in deli tudi svojo življenjsko zgodbo.
Na nek način tako ne vodi intervjuja v klasičnem pomenu besede, temveč bolj ustvarja dialog oziroma sproščen pogovor. Ta pristop pa je lahko, odvisno od gledalca, bolj ali manj zanimiv.
Politični podkasti kot doseg mladih
Slovenski podkast prostor pa vendarle ni tako politično nezaseden, da v njem ne bi že doslej delovali nekateri podkasti, ki imajo bolj ali manj izrazit politični značaj. Njihova kakovost in vpliv sta pogosto odvisna tudi od tega, kdo je njihov voditelj in kako si ustvarjalci podkast zamislijo. Vendar pa velja dodati, da se podkastom, ki jih vodi novinarji to pozna predvsem pri kvaliteti, tako pri nastopu kot v kvaliteti. Med najbolj znanimi ali takimi, ki smo jih v youtube algoritmu lahko zasledili, so zagotovo podkasti, ki jih pripravljajo Domovina, Večer, spletni portal Zanima.me – Tedenski Safari ter podkast z naslovom Politika in kokice. Ti podkasti sodijo med najbolj politično oz. novinarsko usmerjene podkaste v slovenskem prostoru, vendar njihov pristop ni povsem enak.
Podkasta Tedenski Safari in Politika in kokice se bolj osredotočata na analiziranje političnega dogajanja ter na komentiranje in deljenje mnenj o aktualnih političnih dogodkih. Na podkastu portala Zanima.me pa lahko zasledimo tudi nekatere politične goste. Po drugi strani pa se podkasta Domovine in Večera pogosteje znajdeta v formatu, v katerem so v studio povabljeni politični akterji ali politični analitiki, ki predstavljajo in pojasnjujejo svoja stališča v okviru pogovora. Večer poleg tega organizira tudi t. i. Večerove duele, v katerih se dva politika iz različnih političnih strank soočita ter predstavita svoja mnenja o aktualnih političnih vprašanjih.
Največ bo spremenil stis rok
Podkasti v Sloveniji še niso tako široko prepoznana oblika medija, da bi lahko zelo aktivno spreminjali politično mnenje ali odločilno vplivali na volilne rezultate ter razmerja med političnimi strankami. Kljub temu pa se že kažejo prvi znaki sprememb tudi v slovenskem političnem prostoru. Vedno več vsebin, političnih dvobojev, pojasnjevanja stališč in stika z volivci bo v prihodnje potekalo tudi prek drugačnih medijev, kot smo jih bili vajeni doslej.
Do določene mere se poslavljajo klasična politična soočenja ali intervjuji v časopisih, v ospredje pa stopajo različne oblike spletnega delovanja in javnega nastopanja. To se dogaja tako na družbenih omrežjih kot tudi v podkastih, ki omogočajo širše razumevanje politika kot osebnosti, ne le njegove politične usmeritve.
Kljub temu pa se zdi, da volivce še vedno najbolj prepričujejo tradicionalni načini političnega nagovarjanja in kampanj, ki smo jih videli že velikokrat. Med njimi je zagotovo osebni stik s volivci, ki še vedno zelo jasno vpliva na volilne odločitve. Tisti politiki, ki stisnejo največ rok in se pogovorijo z največ ljudmi, so pogosto tudi uspešnejši. Pomembno je tudi, da znajo predati jasna sporočila, tudi takrat, ko imajo za to na voljo zelo malo časa.
Kot smo v tem prispevku že večkrat omenili, je pomembna tudi močna digitalna prisotnost, tako na družbenih omrežjih kot na YouTubu in drugih podkast platformah, kjer pa lahko ob prenasičenosti spletnega prostora na dolgi rok odloča tudi to, na katerega od podkastov bo kdo povabljena ali pa se bo povabilu pripravljen odzvati. Velja pa priznati, da je do tja še dolga pot tudi za ustvarjalce podkastov, ki bodo morali svoje sposobnosti političnega diskurza še izpiliti. Hkrati pa ostaja ključna tudi dobra terenska organizacija, ki posameznim strankam omogoča širši dostop do potencialnih volivcev.
