Ne bi bil rad profesor s tišino

Rock Band with Guitarists and Drummer Performing at a Concert in a Night Club. Front Row Crowd is Partying. Silhouettes of Fans Raise Hands in Front of Bright Colorful Strobing Lights on Stage.
Foto: gorodenkoff iz iStock

Vlado Kreslin je bil rojen 29. 11. 1953 v Beltincih in je vsekakor eden naših najpopularnejših pevcev in avtor številnih uspešnic. Njegova moč pa se poleg same glasbe nedvomno skriva v besedilih, ki se dotaknejo duše in sežejo do srca.

Kreslin piše besedila sam, kar pomeni, da je tudi dober pesnik. To prav tako potrjujejo njegove izdane pesniške zbirke in tudi prebiranje besedil uglasbenih pesmi brez glasbene spremljave.

Kreslin je s svojo glasbeno kariero začel leta 1970 kot bobnar v beltinski skupini Apollo, nato pa kot pevec nastopal z različnimi skupinami (Špirit group, Zodiac, Horizont, Sanje in Avantura) vse do leta 1980. Kmalu za tem se je pridružil skupini Martin Krpan, ki je po nastopu pred Bobom Dylanom na slovenskem stadionu leta 1991 razpadla. Nato se je Kreslin priključil Beltinški bandi, vzporedno pa je sodeloval še z drugimi glasbeniki. V začetku 90. let so nastali Mali bogovi, z njimi in z Beltinško bando na glasbenih odrih združuje lokalno in globalno.

 

Otroštvo je Vlado preživel v hiši v Beltincih, njegova mama Katarina je bila vzgojiteljica in računovodkinja v vrtcu, oče Milan računovodja in knjigovodja, po duši pa glasbenik. Vladov oče je nekoč celo igral v jazz ansamblu, pa tudi mati je bila po duši umetnica in je pogosto pela skupaj z očetom, kasneje se je skupaj z možem in sinom priključila Beltinški bandi.

Po osnovni šoli je Vlado nadaljeval izobraževanje na gimnaziji v Murski Soboti, nato pa je odšel na fakulteto v Ljubljano. Vlado Kreslin je za našo revijo spregovoril o letih, ko je odšel v prestolnico po dodatno znanje in izobrazbo, hkrati pa je uspešno manevriral tudi med družabnim življenjem, glasbo in odrskimi nastopi.

Kaj je vplivalo na vašo izbiro študija, na podlagi česa ste se odločali?

Po končani gimnaziji v Murski Soboti sem se odločil za študij v Ljubljani predvsem zaradi tega, da odletim iz domačega gnezda, da vidim širni svet, predvsem pa doživim novo muziko, ki je odmevala iz njega. Pravzaprav sem v začetku nasedel očetu, ki mi je svetoval, naj grem študirat zunanjo trgovino, če želim videti svet.

Kako ste preživljali vaša študijska leta, kako se jih spominjate?

Tako ali tako me je zanimala samo rock glasba in potovanja. Po nekaj mesecih sem ugotovil, da ekonomija ni zame in opustil študij. Delal sem preko študentskega servisa in v Avstriji, potem pa poleti štopal po Evropi. Jeseni sem se nato vpisal na Filozofsko fakulteto.

 

Na kakšen način ste se zabavali? S čim ste se ukvarjali v prostem času? Kako pa ste usklajevali študij in nastope?

Ko smo žurali, smo s kitarami krožili med Študentskim naseljem, Kolegijem, Ilirsko (medicinci) in FSPN-jem (današnji FDV), ob sobotah pa so se v nabito polni Menzi Študentskega naselja odvijali legendarni plesi. To so bili v resnici koncerti največjih jugoslovanskih rock bandov (Yu grupa, Time, Indexi …). Vsako soboto sem medlel pod odrom, čez nekaj let pa že na njem s skupino Horizont. In potem je šlo vzporedno – muzika in študij germanistike.

Kje opažate največjo razliko med študenti v vašem času in današnjimi generacijami?

Zelo težko je primerjati študentsko življenje moje generacije z današnjim. Ko sem se leta 1972 vselil v Akademski kolegij, so  iz sob ravno metali peči na premog, iz Prekmurja si se z avtobusom vozil v Ljubljano štiri ure in pol … V novejšem času je eden večjih problemov študentskih naselij parkirni prostor, žal pa je to tudi čas, ko diploma še ne pomeni službe, ko je bolestna tekmovalnost  iz učilnic izgnala še najbolj humano vezno tkivo šolskega kolektiva  – prišepetavanje.

Če bi bili vi profesor, kako bi izgledala vaša predavanja?

Kakšen profesor bi bil, če bi bil? Haha, nekaj let sem bil učitelj na osnovni šoli, upam, da ne slab. Pred leti sem gostoval na ameriški univerzi Yale, kjer sem preživel nekaj dni. Odnosi med študenti so tam nepredstavljivo neposredni za naše razmere. Profesorji so študentom na razpolago praktično noč in dan in na predavanju nikdar ne zazija boleča tišina, ko predavatelj vpraša, a ima kdo še kakšno vprašanje. Usujejo se  v obojestransko zadovoljstvo. Če bi bil profesor, ne bi bil rad profesor s tišino.

Sanda Gajsar

Skrita koda: 9M2ev

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.