V prejšnji kolumni smo pozornost namenjali predvsem posamezniku v smislu, kako doseči in obdržati svoje dobro počutje.
Za dolgoročno ohranjanje dobrega počutja je človeku kot družbenemu bitju koristno, da svoje pozitivno delovanje usmerja tudi navzven; koristi od tega nima le sam, ampak tudi celota. Pri tem delovanju posameznika usmerjajo njegove vrednote.
Kaj sploh je vrednota? Po definiciji, ki jo v svoji knjigi podata avtorja Haralambos in Holbron, je to prepričanje, da je nekaj dobro in zaželeno; kar je pomembno, se izplača in je vredno truda. Kljub postavljanju definicije pa pri vrednotah ne gre za neko izložbeno, v knjigi napisano neaktualno kategorijo, temveč je vrednota zelo konkretna stvar, ki se manifestira v vsakdanjem življenju.
Za zahodne industrijske družbe naj bi bili temeljni vrednoti, stereotipno, predvsem osebni uspeh in materializem. Resnici na ljubo pa bi bila prava katastrofa, če bi bili edini (čeprav z osebnim uspehom ni absolutno nič narobe, če ni pridobljen na škodo drugih). Za nekatere akterje trenutne gospodarske in finančne krize pa sta očitno bili.
Prof. dr. Miro Cerar s Pravne fakultete tako v svoji kolumni ‘Kako iz krize’ govori o časti posameznika, ki jo postavlja kot vodilo, kateremu naj sledi posameznik pri svojem delovanju. Pravi, da je časten človek tisti, ki se iskreno trudi biti pošten, odgovoren, skromen, človečen, na drugi strani pa držati svojo besedo. Ob tem pa pravi tudi, da ni realno, niti človeško, pričakovati od posameznika, da bo sam ‘postal vrlina’, se pravi, da bi od njega pričakovali idealne lastnosti in ravnanje; mora pa posameznik imeti občutek, kdaj dela nekaj narobe in se truditi to popraviti.
K čemu naj torej teži posameznik?
Delovanje posameznika je za dobrobit celotne družbe izjemnega pomena, saj – analitično – družba ni nič drugega kot seštevek posameznikov (ki ji v svojem seštevku seveda dajo novo kvaliteto); če se vsak posameznik trudi biti boljši, je neizogibna posledica, da se izboljša družba kot celota. Brez vsakršnega truda posameznikov je zelo utemeljen strah pred bodočimi vojnami, revolucijami in razkroju takšnih in drugačnih vrednot.
Vsak človek mora v svojem delovanju za druge torej vedno začeti pri sebi v smislu dela na sebi. To pomeni, da poskrbi zase, da je sam zadovoljen, poln elana in pripravljen delovati. Šele ko je sam celosten, lahko svoje delovanje razširi tudi na druge. Žrtvovanje in pretiran altruizem kot druga skrajnost v primerjavi s skrajnim materializmom, dolgoročno nista na mestu, saj kaj kmalu posamezniku zmanjka moči in ne more več delovati koristno niti zase, kaj šele za druge.
Pomemben del ‘dela na sebi’ je ozaveščanje vrednot in življenje v skladu z njimi. Človeško sožitje in strpnost sta pomembni vrednoti, na njiju pa lahko delamo vsak dan in na vsakem koraku.
Pokazati svojo velikodušnost in nuditi pomoč tistim, ki jo potrebujejo, na posameznika deluje kot balzam, je pa tudi delovanje v smeri človeškega sožitja. Hkrati se je potrebno zavedati, da posamezniku to ne gre v škodo; za to, da človek živi dostojno in zadovoljno življenje, namreč ni potrebno, da bi vse hranil zase ali celo jemal drugim. Na svetu je vsega dovolj za zadovoljno življenje vseh – realna slika nam seveda kaže nasprotno, vendar je ta posledica pohlepa posameznikov (živečih sedaj in v preteklosti), ki manično in sebično hlastajo po več in več bogastva (zgolj) zase, ne da bi sploh dobro vedeli zakaj. Ni nam potrebno biti taki, da bi dobro živeli. Prispevek k boljšemu človeškemu sožitju je želeti dobro tako zase, kot tudi za druge.
Strpnost kot druga pomembna vrednota je posledica zavedanja, da je vsak posameznik unikatno bogastvo – vsakdo je drugačen, ker je vsak tu s svojim namenom. Obsojanje drugih zato ni na mestu (slaba dejanja so seveda tu izjema; kaj je slabo, nam pove naš moralni kompas), vsaj poskušati razumeti drugega pa je korak v smeri dobrega, strpnosti.
Poskušajte torej gledati na svoje delovanje in na soljudi na tak način in storili boste nekaj v smeri izboljšanja medčloveških odnosov in napredka družbe kot celote.
Blaž Božnar
