Intervju z Živo Remic: 14-letna atletinja podira državne rekorde, blesti pa tudi v šoli

Živa Remic z zlato medaljo

Mlada atletinja Živa Remic iz AK Olimpija se z odličnimi nastopi, ki so podrli več državnih rekordov, uvršča v svetovni atletski vrh. Trenira šestkrat tedensko, najbolj pa ji ležijo teki na srednje proge. Želi si nastopiti na olimpijskih igrah, a se zaveda, da je pot do tja še dolga. Uspešna pa ni le na atletskem stadionu, temveč tudi v šoli.

Pozdravljena Živa, za začetek povej nekaj o sebi: kako bi se opisala, od kod prihajaš in kaj rada počneš v prostem času?

Sem 14-letna atletinja, hodim v 9. razred in sem odličnjakinja. Vpisujem se v športni oddelek gimnazije Bežigrad. Večino prostega časa preživim na treningih, saj treniram šestkratna teden, in uživam v tem, kar počnem.

Kaj te poleg atletike še veseli, če ti ostane še kaj prostega časa?

V prostem času se rada družim s prijateljicami, grem na sprehod s psom, veliko pa skrbim tudi za regeneracijo in učenje.

Sedaj pa k tvojemu velikemu uspehu. Nedavno si podrla več državnih rekordov v kategoriji u16: v teku na 600 metrov, nato še v teku na 800 metrov in pred kratkim v teku na 1.000 metrov ter na 400m. Z rezultatom na 600 metrov si se na lestvici atletinj, rojenih leta 2009 ali kasneje, uvrstila na drugo mesto na svetu. Si se vsega tega zavedala že takoj, ko si prečkala ciljno črto? Kakšni so bili občutki potem in kako sedaj gledaš na vse skupaj?

Ja, ko sem prečkala ciljno črto sem se seveda zavedala. Ko sem podrla državni rekord sem bila takoj srečna, čez nekaj trenutkov pa ta sreča nekoliko mine. Sicer, čez nekaj let bom na te trenutke nazaj zagotovo gledala pozitivno in z veseljem.Živa Remic med tekmo

Očitno ti najbolj ležijo teki na srednje proge. Si tudi treninge povsem usmerila v te discipline?

Ja, treniram srednje proge. Sedaj pa veliko delamo tudi na hitrosti. Ko bom imela enkrat natrenirano hitrost, ko bom večja, bom lahko bolj trenirala tudi vzdržljivost. Ampak ja, sem usmerjena v srednje proge.

Treniraš v AK Olimpija. Kako potekajo treningi: treniraš z vrstnicami, imate mešano skupino deklet in fantov, so treningi bolj individualni ali opraviš kak trening tudi s starejšimi atletinjami, ki jih rezultatsko že povsem dohajaš?

Imamo eno luštno skupinico in zelo fajn trenerja (Gregor Grad). Njemu se moram še izrecno zahvaliti za vse delo, ki ga vloži vame, in pa atletskemu klubu. Imamo eno bolj zoženo skupinico boljših atletov, treniram večinoma s starejšimi, en ali dva atleta pa sta tudi moje starosti. To mi tudi omogoča, da bolj napredujem, ker so hitrejši in me ženejo naprej, držijo mi tempo na treningih. Med nami je dobra motivacija.Živa Remic s trenerjem

Kaj bi rekla, da je poleg osnovnega treninga še zelo pomembno za tvoj uspeh?

Ja, trening itak opraviš. Trener ima vse splanirano, od moči, hitrosti, laktata, vzdržljivosti in tako dalje. Potem je pomembno, da se dobro regeneriraš, veliko počivaš, dobro ješ in popoldan ne delaš še kup drugih stvari. Že učenje ti recimo vzame veliko energije, ki jo lahko porabiš na treningih. Potem pa, da čim bolj skrbiš za svoje telo: vnašaš vitamine, proteine, dobro hrano. Tudi psihično zdravje je pomembno. Da recimo nisi preveč pod stresom, ker ti že to jemlje veliko energije in nastop ne more biti optimalen, če na to nisi pripravljen, kot bi moral biti.

Ko si ravno omenila psihično pripravo: si zdaj bolj pod pritiskom, ker so pričakovanja višja?

Definitivno je malo večji pritisk, ker vem, da bodo ljudje vedno gledali na to, če meni ne uspe. Vedno bodo našli neko napako, ampak vem, da se zaradi tega ne smem preveč sekirati. Mnenje drugih me ne sme preveč motiti. Se pa sedaj bolje počutim, ko sem dosegla teh nekaj rekordov, ker imam večjo samozavest in grem lahko bolj samozavestno na tekmo, ker vem, da sem sposobna.

Katera pa je izmed vseh tvoja najljubša atletska disciplina, uspešna si sicer v večih?

Zelo mi je všeč tek na 600 in tek na 800 metrov. Sicer tek na 600 metrov ni uradna disciplina, lahko jo tečeš na mitingih. Mi je pa všeč, ker ni preveč dolga in je še kar hitra, zato mi tudi dobro gre.

Kako bi opisala svojo športno pot doslej? Kdaj si se začela ukvarjati z atletiko, kdo te je sploh navdušil za šport in kako si postala tako uspešna v teku na srednje proge?

V nižjih razredih smo imeli šolska tekmovanja, kamor sem po navadi šla. Potem sem se v četrtem razredu vpisala v Atletski klub Špela, kjer sem trenirala dve leti. Nato sem šla v Atletski klub Olimpija, kjer sem še danes. Vsako leto vidim, da mi gre bolje, vedno več delamo na detajlih in sem zelo vesela, da gre moja pot tako, kot gre do zdaj.

Bližaš se tudi zaključku osnovne šole. Je usklajevanje šolskih obveznosti in treningov naporno? Ti učitelji in sošolci stojijo ob strani?

Ja, malo je naporno, ker moraš imeti res strukturiran urnik, da ti vse skupaj lepo steče. Prideš domov, moraš takoj preklopit s treninga na šolo in obratno, ko prideš iz šole, moraš preklopit na trening. Ampak sedaj, ko se bliža konec šolskega leta, sem zadovoljna, kako mi je uspelo. Pomagali so mi tudi učitelji, saj sem si lahko napovedovala ocenjevanja, in sošolci, ki so mi poslali zapiske, kadar sem bila odsotna.

Glede na tvojo mladost te čaka še veliko priložnosti. Imaš kake sanje ali dolgoročne cilje, ki bi jih zaupala?

Načeloma ne maram preveč govoriti o tem, recimo o ciljih za letošnjo ali naslednjo sezono. Zagotovo je pa dolgoročni cilj morda celo nastop na olimpijskih igrah, mogoče že leta 2032, ampak bomo videli, kako se bom razvijala do takrat in da ne bo prišlo kaj vmes.

Hvala za pogovor, Živa. Mislim, da si zaenkrat na zelo dobri poti, da ti uspe. Veliko sreče in uspešnih nastopov tudi v prihodnje!

Prejšnji članekSlika »vse oči uprte v Rafo« še naprej prevzema svetovni splet
Naslednji članekZnanstveniki odkrili novega dinozavra, ki je prvi take vrste

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.