Barbie manija je v polnem zagonu, kar bi lahko rekli vsako leto vse od leta 1959, ko je Ruth Handler svetlolaso lutko poimenovala po svoji hčerki Barbari in jo poslala v svet v sodelovanju z Jackom Ryanom. Potem, ko je suha, prelestna in upogljiva lutka spremenila otroštva in odraslost deklic po celem svetu, smo dolgo čakali na prvi igrani film o priljubljeni barbiki. Ta je zdaj končno tu izpod peresa Noaha Baumbacha (Čudoviti lisjak, Marriage Story) in režiserske palice Grete Gerwig (Lady Bird, Čas deklištva). Po več kot štiridesetih animiranih dogodivščinah slavne Barbie, so množice gledalcev končno videle tudi prvi film. In kakšen je film Barbie?
Barbie: Od lutke, ki je spremenila vlogo žensk do filma, ki postavlja piko na i družbenim premikom v novo smer
Obsesija z lastnim telesom je glavna kritika priljubljene lutke, ki je hitro postala postala eden od sistemov družbe, da bi ženske oziroma deklice hitro ukalupili in pospravili v škatlico, znotraj katere nima veliko prostora. Bela, svetlolasa, ustrežljiva – skorajda popolna arijka, ki je bila pogosto pomanjkljivo oblečena, vseskozi skušala doseči nedosegljiv standard, ki ga je postavil moški.
Z idejo patriarhalne družbe, vloge moškega v zgodovini in predvsem vplivu otroške igrače se film Barbie kar pogosto poigra, a le redko na prisilen način. Ker se film zaveda, da je odziv na samo lutko prav toliko družbena norma kot je bila sama lutka, to izkoristi v svoj prid. In ko se film želi lotiti globljih tematik patriarhata, materinstva, seksizma, eksistencializma in malega morja drugih družbenih norm, ima veliko težavo, ki se ji reče prenasičenost sporočil. Vse, skoraj vse, se izgubi v morju sporočil in prehajanju meje s površnim predajanjem le tega, a nekje je nekaj na varnem. Tam na plaži je jasno sporočilo sprejemanja samega sebe, ki ga oklepajoče se varujeta Barbie in Ken – ker se Ken na plaži najbolje počuti, saj lahko tam samozavestno stoji.
Barbie je povzročila neverjetno manijo, ki je množice vrnila v kino
Ob filmski maniji Barbenheimer, ki je v zadnjih dneh prešla cel svet in povzročila, da je moral prav vsak slovenski kino odpreti večje število dvoran, se bi lahko hitro vdali tej navdušenosti. To, kar je bil nekoč Somrak, kar je bil 50 odtenkov sive in kar je bila Marvel norija. Ne vedno in ne povsod, a vsake toliko se je našel filmski naslov, ki je pričakovanja občinstva dvignil do te mere, da so se ti zbali lastnega poraza ob sprejemanju povprečnosti, da so film oklicali za nadpovprečno mojstrovino. Barbie to pač oziroma žal ni.
Greta Gerwig ustvari precej gledljivo komedijo, katere barvne saturacije, igrivosti in umetnosti se ne bi branila niti Wes Anderson ali Lazy Town.
Predstavljaj si, da bi Wes Anderson režiral Lazy Town in vanj vnesel glavne tematike sporočilnosti, ki jih družba ta trenutek želi slišati. To je Barbie. Ampak ni zgolj to, saj ima poleg tega še nekaj skritih adutov, pomanjkljivosti in garderobo preoblek za vsako zvrst gledalca.
Barbie se prične z glasom Hellen Mirren, ki nam skozi priredbo Kubrickove odisejade razkrije začetke naslovne lutke in njenega razširjenega sveta. Noseča Midge, predsednica Barbie, pisateljica Barbie, Allan, Ken, Ken, Ken, Ken, Ken in Barbie. In pa Allan. Barbieland je kaotičen, barvit in poln reči, ki so videti kot iz škatlice. Dobesedno. Nekakšna barbi različica Trumanovega šova, ki pa se na to idejo ne nasloni v nadaljevanju in ohrani le status omaža oziroma poklona filmu. Enako kot to stori oziroma ne stori s Kubrickovo mojstrovino, Matrico, Čarovnikom iz Oza ter celo konkurenčnim lutkam Bratz z njihovo gotsko in uporniško podobo. Ljubitelji obeh glavnih igralcev bodo našli še nekaj povezav za njune kariere, saj sta bili vlogi spisani z njima v mislih, kar vsekakor doda celotni gledalski izkušnji.
Margot Robbie in Ryan Gosling sta Barbie in Ken, pika!
Tako hitro spoznamo stereotipno Barbie, ki jo zaigra Margot Robbie. Čeprav ne tako odlična kot v Babilonu, ki je s kaotičnim prikazom Hollywooda navdušil zgolj peščico, je še vedno tista prava Barbie. Nič čudnega, da se film v enem redkih primerov prebijanja četrtega zidu posluži prav kritike na izbiro Margot v vlogi popolne lutke, ki se ne počuti več lepo. In kaosu lahko pripišemo tudi zvezdniško zasedbo, v kateri vlada trojica iz Netflixove serije Sex Education (Ncuti Gatwa, Emma Mackey in Connor Swindells), ki pa nima priložnost za izkazovanje svojega igralskega talenta, a vseeno tvori več kot zadovoljivo celoto. America Ferrera, bivša Grda račka (serija Ugly Betty), zaigra uslužbenko podjetja Mattel in mati mlade in uporniške Sashe, ki jo upodobi Ariana Greenblatt (Ljubezen in pošasti, 65).
Čeprav pa se film imenuje Barbie in je ona glavna junakinja se najboljše, najbolj smešne in najbolj srčne reči zgodijo, ko si platno prilasti Ryan Gosling. S svojo KENergijo je lahko prav vse, kar film od njega zahteva. Brez težav ena najboljših vlog tega leta, saj je jasno, kako užival v tej vlogi. Slednje je moč reči prav za vsakogar v filmu, kar se lahko sliši tudi kot izgovor za to, da filmu dodam nekaj ekstra pozitive. Ampak enako je bilo v primeru Jasona Momoe v filmu Hitrih in drzni X, ki je slab film ne glede na njegovo uživanje v vlogi. Če tisti film ni bil zadovoljiv, pa je brez dvoma Barbie »more then Kenough!«
Margot Robbie in Ryan Gosling si prilastita film, kar je bilo jasno kot beli dan že pred izidom samega filma. V kolikor bi to opisali kot njuni najboljši vlogi, ne bi naleteli na zid neodobravanja, saj bi znalo biti, da je dejstvo resnično in točno. Žal pa ju v drugi polovici filma močno utrudi predvidljiv potek zgodbe in preveč non-šalantno razvlečen zaključek, ki bi mu lahko odrezali nekaj minut tu in nekaj minut tam, saj pokvari več kot všečno prvo polovico. Četudi je Will Ferrell dober, se hitro zgodi, da ga je preveč. Tako je tudi v Barbie filmu, kjer prizori z njegovim direktorjem Mattela ne padejo v kontekst in tematiko celotne zgodbe, po prvem prizoru pa so bolj človeški mcguffin kot karkoli drugega.
Nekaj, čemur bi v prevodu rekli velikonočni pirhi oziroma eastereggs, pa je tisto, kar bi lahko mnogim gledalcem film Barbie povzdignilo na višjo raven. Dejstvo, da mora Barbie lebdeti iz hiše na dvorišče, ker se noben otrok z Barbie ne igra hoje po stopnicah, je le mali košček tega. Zasnova sveta in pravila, ki jih vzpostavi, so močni aduti filma in vsekakor nekaj, kar bo ostalo v spominu gledalcev. Film je tudi iz tega vidika zelo gledljiv, nekoliko nejasne pa so primerjave oziroma pravila med resničnim svetom in svetom barbik. Pač ne moremo imeti vsega, kajne?
Barbie, prava kenergija za filmsko leto 2023
Z vrnitvijo na poplavo sporočil filma se film nenehno sprehaja po črti samozavedanja in površnosti predajanja sporočila. »Vzeli smo partriarhijo in naredili patriarhat,« se na papirju sliši precej bizarno in zanimivo, a realizacija je tista, ki peša. K sreči pa je, kot že omenjeno, na voljo glavno sporočilo filma. Sprejemanje samega sebe, ki dopolni Barbie in Kena kot lika, ki nista le lutki temveč nekaj živega, čutečega. Nič novega, a skozi srčnost glavnih likov in igralcev, zasnove sveta in bombastične prve polovice filma, se lahko počasi in mirno odpeljemo do konca filma. Ko nam pri tem dela družbo še prekrasna glasbena podlaga, se ne gre pritoževati.
Barbie prinaša pravo KENergijo v leto 2023. To smo potrebovali!
Urednik portala Student.si
