Oče Don Kihota, veliki Cervantes, nekoč bil nepriljubljen

don quixote, spain, statue
Foto: Momentmal iz Pixabay
windmills, don quixote, cervantes
Foto: Tumisu iz Pixabay

V srednji šoli smo brali Don Kihota, sveto pismo španske literature, ki opeva velike pustolovščine Alonsa Quijana; plemiča, ki je prepričan, da je srednjeveški vitez. Na njegovi poti ga spremlja Sančo Pansa, okrogli in dobrodušni vaščan, ki pooseblja razsoden in realističen glas zgodbe. V prvem evropskem romanu lahko potujemo z njima po Španiji ter spoznavamo njeno raznolikost. Delo je prehitevalo svoj čas in je še vedno velecenjeno zaradi svoje modernosti, uporabe različnih pripovednih tehnik in predstavitve naprednih idej.

scaramouche, mask, little shooter
Foto: croisy iz Pixabay

Toda čeprav ga danes vidimo kot slaven um kastiljske proze, ga v njegovem času splošna publika ni tako doživljala. Že od vsega začetka je Cervantes sanjal, da bi bil dramatik. Pisal je komedije, poleg tega pa ustvaril tudi novo literarno vrsto entremes oziroma medigro. Navadno so v enem popoldnevu predstavili eno daljšo igro. Med njenimi tremi dejanji so isti igralci uprizorili krajše delo, ki je bilo po vsebini parodija na glavno komedijo ali tragedijo. Posmehovalo se je istim vrednotam, ki jih je prej opevalo. Njen namen je bil nasmejati občinstvo, da se razvedri in ostane osredotočeno za naslednje dejanje.

Cervantesu so kritiki svetovali, naj se drži proze, sicer ne bo uspešen. Svoje drame je objavil v zbirki z naslovom Osem komedij in osem mediger. Španski naslov nosi še dodatek nuevos, nunca representados, ki nam pove, da so bila dela nova in nikoli predstavljena. Vprašamo se, zakaj le?

Skočimo nazaj v zlato dobo španske literature, v 16. in 17. stoletje. Obdobje, kjer se mešata renesansa in barok. Narašča popularnost javnega gledališča, ki sedaj ni več dostopno zgolj dvornim elitam, temveč tudi splošni publiki. Množice se zgrinjajo v gledališča, da bi videle njihove najljubše igralce in dela najbolj slavnih piscev. Ker so sedišča omejena, nekateri pridejo na prizorišče več ur pred začetkom. V ozadju stojijo moški, ki se glasno pogovarjajo in komentirajo, kaj se dogaja na odru. So najzahtevnejši del publike, saj svoje nestrinjanje izražajo z glasnim žvižganjem, pritoževanjem in metanjem stvari na oder v igralce. Če slutijo, kako se bo zgodba končala ali sprevidijo, da avtor uporablja dele že predstavljenih komedij, proti odru obrnejo hrbte, izražajoč svoje nezadovoljstvo. Ta ista publika je najverjetneje izžvižgala tudi Cervantesove tragedije.

The Spanish Golden Age: Crash Course Theater #19

colosseum, death, disapprove
Foto: OpenClipart-Vectors iz Pixabay

Cervantes je večkrat napisal, da »njegova dela niso prejela niti ene paprike« oziroma, da je bilo občinstvo z njimi vedno zadovoljno. Kljub temu se ni ohranilo veliko njegovih del oziroma rokopisov, ki bi pričali o tem. V tistem času je namreč avtor svoj rokopis prodal lastnikom gledaliških podjetij, ki so ga uporabljali za pripravo uprizoritve. Reprodukcije teksta so šle v roke igralcev in jih spremljale ob njihovih vajah. Zato so ohranjene verzije polne zapiskov, popravkov in alteracij. Dejstvo, da je moral dela zbrati in jih objaviti v zbirki sam, priča o pomanjkanju zanimanja za njegovo produkcijo. Dela so bila nepredstavljena in neobjavljena, ne ker bi jih skrival ali na novo spisal, ampak ker jih nihče ni želel predstavljati, gledati in plačevati zanje.

Pozneje so njegova dela odkrivali in se nad njimi navduševali nemški romantiki, med katerimi sta bila tudi Goethe in Schopenhauer. Cenili so njegovo prozo kot tudi dramatiko.

Junior novinar

Prejšnji članek5 najbolj pričakovanih serij leta 2022 (po našem izboru)
Naslednji članekŠiriti obzorje in krepiti kritično misel na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem

Junior novinar

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.