ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Čeprav skoraj nihče ne ve, kje Slovenija sploh je (še najmanj pa Italijani), in nas pogosto zamenjujejo s Slovaško in celo Jugoslavijo, se slovenščina občasno pojavlja v tujih filmih in serijah. Seveda je pri tem tako smešno izgovorjena, da se moramo smejati. Te zanima, kje lahko slišiš primere našega prelepega jezika?

Black Knight – The Man Who Guards Me (2017)

Korejska serija je bila delno snemana v Sloveniji in v njej lahko vidiš različne kraje, od Pirana do Bleda. Glavni junak živi v blejskem gradu, kjer ima slovenske služabnike in tudi sam z njimi govori slovensko. No, vsaj trudi se. Ampak glede na to, da je korejščina popolnoma drugačna od slovenščine, mu moramo vseeno čestitati za trud.

Veronika se odloči umreti (2009)

Ta film je bil posnet po svetovni uspešnici Paula Coelha, ki se sicer odvija v Ljubljani. Film žal ni bil posnet pri nas, v njem pa glavno vlogo igra Sarah Michelle Gellar. So pa vsaj približno ostali zvesti slovenskemu izročilu v tem smislu, da sta njena starša Slovenca. Tako da imamo priložnost slišati slovenščino, ki je dejansko čista in popolnoma razumljiva.

Louie (2010-2015)

V tej ameriški seriji lahko slišimo kar dobro razumljivo slovenščino. Nima pa nobene povezave z zgodbo, ker deluje kot humorističen poudarek. Hčerka naslovnega junaka namreč išče svojo sestro in začne kričati kar v slovenščini. Svojemu očetu pove, da se jo je naučila od sošolca. Njena izgovorjava je kar solidna, saj lahko razumemo čisto vse.

Prešeren naj bi se rodil 3. decembra 1800. Datum njegovega rojstva sicer ni znan, nekateri pravijo, da naj bi bil 3. decembra krščen. Na ta dan danes praznujemo »Ta veseli dan kulture,« ko kulturne ustanove brezplačno odprejo svoja vrata. Tako praznujemo dan Prešernovega rojstva ter dan smrti, 8. februar, ki je slovenski kulturni praznik.

Prešernov najboljši prijatelj Matija Čop se je smrtno ponesrečil v reki in utonil. A tisti dan, ko je šel k reki, je s seboj povabil tudi Prešerna, a ta ni imel časa. Prešernova sestra je ob Čopovi smrti zapisala, da če bi France tisti dan šel z Matijo Čopom, bi najverjetneje tudi on utonil, saj bi želel rešiti svojega prijatelja in bi utonil z njim.

Prešeren naj bi sovražil Ribnico, najverjetneje zaradi slabe izkušnje, ki naj bi bila povezana s spolnostjo. Nekateri menijo, da je šlo za posilstvo, ki je bilo v tistem času tabu tema, dejstvo pa je, da je imel Prešeren še vse življenje dokaj nezdrav in čudaški odnos do žensk.

Čeprav se mnogi trudijo to prikriti, med Slovenci kroži mit o Prešernu kot alkoholiku. A temu ni tako. Prešeren je bil navaden meščan, ki je kdaj pa kdaj zavil v gostilno in spil kak kozarček, a bolj zaradi družbe in sprostitve, kot pa zaradi alkoholizma.

Prešeren je pisal tudi veliko erotičnih pesmi, ki pa jih danes ne poznamo, saj jih ne uvrščamo v visoko kulturo. To so vulgarne pesmi, ki vsebujejo veliko vulgarnih izrazov. Primer tega je: »Oj, Savica, nisi več devica! Si prasica, ki na široko šči.«

France Prešeren nam v spominu ostaja predvsem iz osnovnošolskih klopi, ko smo se na pamet učili Zdravljico in še marsikatero drugo pesem. V šoli pa nas nikoli niso seznanili s Prešernovimi pesmimi, ki so jih zaradi tematike in besedil raje zamolčali. Dejstvo pa je, da te njegove pesmi obstajajo in nam kažejo tudi njegovo drugo plat, ne le nesrečno zaljubljenega moškega, ki hrepeni po nedosegljivi ljubezni. Pokažejo nam, da je znal biti zabavljaški, dobrovoljen in tudi malo vulgaren.

Apokrifna Prešernova dela so tista, ki jih prešernoslovje ni moglo ali ni hotelo sprejeti v »uradni« Prešernov opus. Seveda jih tudi ne ponatiskujejo v zbranih delih in pesemskih izborih in se ne ponujajo v recitacijo na šolskih ali drugih proslavah. Razloga sta dva: Prešernovo avtorstvo ni popolnoma potrjeno, ker so to besedila, ki so se ohranila v spominu sodobnikov in v njihovih zapisih in prepisih. Torej niso napisana s Prešernovim rokopisom. Drug razlog pa so preveč nespodobne vsebine. V njih so namreč uporabljene besede fuk, scati, kavsati, prdeti, drekati, rit, pička, kurba itd. Iz nobene njegove pesmi, ki smo jo brali v šoli, se ne spominjamo teh neprimernih besed, kajne?

Nekaj teh (domnevno Prešernovih) besedil je zbral Miran Hladnik (med drugim tudi sourednik knjige Fuk je Kranjcem v čast). Doktoriral je v Ljubljani na filozofski fakulteti, bil tudi redni in izredni profesor, kar precej časa pa je preživel v tujini. Sam pravi, da njegovo obravnavo Prešernovih apokrifnih verzov omogoča globoko nestrinjanje z elitističnim konceptom umetnosti in literature.

Iz Prešernovega mladostnega časa, sta ohranjeni le dve pesmici, ena izmed njiju naj bi nastala kot odgovor na vprašanje sestre Jere, kaj počne na Dunaju, da nič ne piše domov.

Se z bukvam' usájam
pa belim glavó –
pa z'jala prodajam
pa gledam takó.
Do sedmih ležim
Še komaj se zganem
se s fant' pokosim.
Kaj drugi počnejo
jaz tud' to storim
Če v vodo poskoč'jo,
jaz tudi za njim'

Cela serija apokrifnih Prešernovih gre tudi na račun ženskega redovništva. Eno izmed njih naj bi Prešeren napisal na vrata uršulinskega samostana, ko je šel mimo ob pozni uri:

Do zdej ste b'le še d'vice,
do zdej še niste dale,
do zdej ste jo imele
zato le, da ste scale.

Apokrifnega je največ iz njegovega zadnjega obdobja v Kranju. Doma naj bi te pesmi spravljal v poseben predal, katerega ključ je vedno nosil s seboj.

Danes zveni najbolj vulgarno beseda kurbica, ki pa v Prešernovem času očitno ni imela tako nizkega statusa, sicer ne bi izrazov iz te besedne družine uporabil tudi na drugih mestih, npr. v pesmi Od kralja Matjaža:

Tam leži per belim dnevi
Kralj Matjaš kurbir kraljevi.

[…]

»To mi v glavo iti neče,
Bežat' z doma zavolj žene,
Žene, kurbe nepoštene.«

Priložnostnih verzov je nastalo največ v gostilni Janeza Nepomuka Mayrja pri Stari pošti. Anekdote so se ohranile v zapisih Toma Zupana po pripovedovanju Angele, hčere Mince Miklavčičeve oz. »bohinjske rože«, ki je kot prijateljica krčmarice Neže 1847 ali 1848 bivala v gostilni, in se glasijo takole:

Ali veste, da je rad videl Prešeren neko dekle. Je pa na balu plesala z nekim ofisirjem, ki se je pisal Fest (= Vest). Drugi dan je pa poslal Prešeren temu dekletu vrstice:

Če tudi je fest
Pa le Ti ni zvest
Če je tudi kavalir
Pa je največi k…..

Natakarici Minci Ulik v gostilni pri Stari pošti naj bi napisal:

Minca, na licih
ti rož'ce cveto;
skrbi me, boli me,
kdo trgal jih bo.

Nepomukovi hčerki Cilki, ki se je poročila z nekim Gocanijem v Torino, je Prešeren posvetil pesmico:

»Na maram za Kranjca,
je hladne krvi!
Imam rajši Taljana,
ker bolj mu stoji.«

»Le pojd tja v Italjo,
v mesto Torin!
Prinesla boš mucko
nazaj brez kocin.«

Menda se je Prešernu pripisovala tudi Podržuljica:

Oj, fantje mladí,
kaj nič ne diši
vam breskvica medna?
Vsaj nekaj že vredna!
Jo dober kup dam!

Za ringeljcov par,
za rinčice dar
na prodaj imam.
Ne čakajte več;
bi znala preživa
postati črviva.
Oh, potlej je preč!