ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Medtem ko je na svetu več kot 7 milijard ljudi, je le med 1 in 5 % tistih, ki so vegani. Tako ostane še nekaj več kot 10 % tistih, ki so vegetarijanci. Če gremo v ostale odstotke s slepim prepričanjem, da vsi ostali jedo meso, je to v »najslabšem« primeru 85 % mesojedcev. Od leta 2016 je število veganov naraslo za 300 odstotkov, še enkrat več vegetarijancev.

Ampak zakaj se mesojedcem zdi, kot da so ogroženi? Vegani in vegetarijanci so povečini dobri ljudje, prav tako mesojedci. Morda se opazi edina razlika pri temu, da mesojedec še (skoraj) nikoli ni želel prepričati nekoga, da mora jesti meso. Take zadeve so rezervirane za vegane. In kako izgleda dan močno ogroženega mesojedca?

Jutro v apokalipsi

Zjutraj se zbudiš v svoji hiši, na okna si s kladivom in žeblji zabijal deske. Vrata so zapahnjena z vsaj desetimi ključavnicami in stopiš iz banje, v kateri si spal, če se hiša zruši, in stopiš do pisarne. Pogledaš na kamere, ki snemajo okolico hiše, zgleda čisto, res pa je, da ponavadi pridejo, ko zavohajo novo žrtev. Preveriš še enkrat, saj nikoli ne moreš biti čisto siguren. Stopiš do kuhinje, kjer se počutiš varno, to je tvoje zavetje. Vzameš ponev in vanjo zliješ kanček olja. Na ognju segreješ, medtem si pripraviš štiri jajca in ker je to premalo mesa, si iz hladilnika vzameš goro slanine. Najprej jo povohaš in poskusiš, mojster kot si, mora to prej poskusiti. Odlična je, kar topi se v ustih. Obožujem meso, pomisliš in daš slanino na ponev, da zacvrči, sledijo jajca in nekaj začimb. To prebudi tvojega najboljšega prijatelja psa, ki priteče k tvojim nogam in se začne sliniti. Obožuješ živali, zato tudi imaš psa v tem svetu.

Dopoldan v apokalipsi

Ko si pojedel in opravil jutranji trening (ta je pomemben za hitrost, saj so zunaj grozne in hitre stvari), se opremiš s potrebnimi zadevami. Puško na tvoji rami nadomesti vreča zelenjave, ki jo pridno gojiš v svojem laboratoriju in upaš, da ne bodo podvomili v eko pridelavo. Pas, kjer so ponavadi magazini pištol in granate, je danes poln tetrapakov sojinega mleka in zavojev oreščkov. Za vsak slučaj moraš imeti zraven nekaj močnega in tako imaš pri sebi deodorant z vonjem pečenega piščanca. Samo enkrat do sedaj si ga uporabil in tega dneva ne želiš ponoviti. Veliko si se že naučil v tem novem svetu. Obuješ čevlje, ki so veganske pridelave, a ker ne moreš iz svoje kože, je vložek v čevlju usnjen. Pomigaš s prsti vsakič, ko jih obuješ na novo, ker se ob usnju počutiš ljubljeno.

Odkleneš eno, drugo, tretjo in kmalu še zadnjo deseto ključavnico. Stopiš ven, saj si prepričan, da ni nikogar. Hitro pogledaš okolico in stopiš po stopnicah. V tvojem mestu je vse zeleno, saj iz vsake razpoke raste neka trava in roža. Kar si nekoč videl le v filmih, se je uresničilo tri leta nazaj, ko je udaril virus Nomeatus greenus in naredil svoje. Stopiš do svojega avta, našel si ga na odpadu, nek mali črn Citroen je. Nekoč je imel nalepke, sedaj ne več, a še vedno gre kot raketa. Brni po malem mestu in veš, da bi te nekoč vsi gledali in si govorili, glej tega kretena. Ampak to ti je vseeno, saj nikogar več ni. Gledaš na svoj zemljevid in vidiš, do katere trgovine si že prišel in se pelješ do tiste, kjer še nisi bil.

Popoldan v apokalipsi

Vozil si se dolgo, predolgo, si misliš, ko pogledaš na časomer na svoji roki, ki bo zapiskal ob določeni uri. Ko bo sonce eno uro in pol pred zahodom. Bojiš se teme, saj takrat pridejo na plan oni. Na hitro odmisliš, stopiš iz avta in skeniraš okolico. K sreči je bila ta trgovina na samem in ne del nakupovalnega centra, kot tista dva dni nazaj. Veliko stekla je, kar pomeni, da je dovolj svetla in se ne bodo zadrževali v njej.

Čisto vsa vrata so odprta, ker ljudje niso imeli časa zaklepati vrat, ko je šlo vse po zlu. Vhodna vrata poškropiš z deodorantom Pohana piška in stopiš notri. To si storil zato, ker jih načeloma vonj po mesu odganja, ampak nekaj v tebi vseeno dvomi v to teorijo. K sreči še ni bilo takega primera, da jih to ne bi motilo, si misliš, ko gledaš po policah trgovine. Vse je prazno, samo en oddelek je skoraj nedotaknjen. Mesni oddelek je prazen v čisto vsaki trgovini in to ti je zelo všeč. Piščanec, bedra, krila, prsa. To ni tisto, kar iščeš, in zato greš na drugo stran, kjer sta govedina in svinjina, morda bo tukaj. Iščeš in prvič nisi pozoren na okolico, ker iščeš, česar nikjer ni. Razočaran ugotoviš, da tudi tu ne bo sreče. Vzameš nekaj paketov, ki so čudežno preživeli v tem svetu in odideš do avta. Pred vhodom streseš vrečo zelenjave in trgovino odkljukaš na zemljevidu. Stopiš v avto in se odpelješ domov.

Večer v apokalipsi

Ura zapiska, ravno v trenutku, ko ustaviš avto, in piskanje te spomni na trenutke, ki so nekoč bili. Izgubiš se v svojih mislih in šele čez nekaj minut si spet pri sebi. Stopiš ven in vzameš stvari. Iz prtljažnika vzameš razkužilo in ga zliješ po avtu, da prekriješ vonj zelenjave in mesa. Še vedno nisi siguren, kaj točno jih privlači in tega te je strah. Prideš do stopnic in vsake toliko zliješ razkužilo po tleh. Sedaj si v hiši, kjer te pozdravi pes in hitro zapreš vrata, da se ne bi zgodilo, kar se ne bi smelo. Preoblečeš se in na hitro stuširaš sebe, se posvetiš svojemu kužku in ga umiješ. Ker je bil priden, mu daš večerjo in se igraš z njim in njegovimi igračami. Obožuješ živali. Preveriš vse ključavnice, okna, zapahe in kamere, preden si začneš delati večerjo. Prečudovit zrezek te čaka v hladilniku in počasi se ti že cedijo sline, ko pomisliš na okus. Niso istega okusa kot nekoč, a še vedno fantastični in boljši kot tofu in tiste druge veganske stvari. Med pripravljanjem razmišljaš, kako je lahko nekdo zdržal brez mesa, in še poglobiš svoje sovraštvo do tistih, ki so zunaj.

Čez nekaj časa ugrizneš v prečudovit zrezek in v tvojih ustih je eksplozija. Ne traja dolgo, saj nekaj slišiš zunaj in pogledaš na kamere. Temni se in prihajajo ven iz svojih skrivališč. Vsi so suhi, čeprav je dovolj trave zunaj, hitri, ker se zelenjava premika zelo hitro, in brez oblek, ker so večinoma nosili stvari, ki so bile nepravega izvora. Kako je prišlo do tega, ne veš, veš da moraš hitro ugasniti luči in to je to. Strah te je in vzameš puško iz omare in se skupaj s psom stisneš v banjo. V postelji več ne spiš, ker se tam ne počutiš dovolj varno. Medtem ko se glasnost krikov in vreščanja zunaj zvišuje, ti tvoje misli spet odplavajo nazaj v čas. Vegani so ti skoraj z normalnim tonom rekli, da ni dobro jesti mesa in začela se je debata o tem. Tvoji prijatelji so se zraven smejali, in ko so vegani odšli, ste šli na sočen steak. Zdaj jih ni več in obstajajo samo še vegani.