Fantje so z vožnjo “po pamet” prispeli že do Kirgizistana (ali Kirgizije) in prav je, da predstavimo kakšno zanimivost še iz te čudovite države, za katero pravijo, da je azijska Švica.

Kirgizistan, z glavnim mestom Biškek, je država s 6 milijoni prebivalcev, ki so od najbližjega morja oddaljeni najdlje od preostalih držav na svetu. Več kot 80% države obsega gorska regija Tienšan (Tian Shan) in kar štiri petine države leži na nadmorski višini več kot 1500 m. Zaradi pretežno goratega terena je obdelane manj kot 8% zemlje, a se kljub temu še vedno slaba polovica prebivalstva preživlja s kmetijstvom, ostali pa na delo odhajajo tudi v sosednji Kazahstan in Rusijo.  Večina prebivalstva je muslimanske vere.

Tradicionalno kirgiška glasba je igrana na Komuz (tri-strunska lutnja), šport pa je povezan predvsem s konji in jahanjem. Ena izmed najprepoznavnejših športnih iger je tako nekakšna oblika pola (kok-boru ali ulak-tartysh), kjer namesto žoge uporabljajo truplo koze brez glave.

Danes si prizadevajo bolje razviti turizem, za kar imajo veliko danosti. Največje bogastvo Kirgizije je voda, saj na njenem ozemlju izvira skoraj polovica vseh rek Srednje Azije (glavna reka je Kara Darja), prav tako je nekaj vode tudi v obliki ledenika in drugega največjega gorskega jezera na svetu po imenu Isik Kul. Poleg naravnih danosti pa ima Kirgizistan razlog za obisk tudi zaradi Unescove dediščine, Sulejmanove svete gore, ki jo romarji obiskujejo že od 10. stoletja dalje.

Navkljub naravnim lepotam pa je eden izmed največjih trenutnih problemov še vedno domače nasilje predvsem nad ženskami in otroci. Poročilo Human Rights Watch iz leta 2017 poroča tudi o nestrpnosti do istospolno usmerjenih ljudi in trenjih znotraj posameznih etničnih skupin.

Medtem, ko vas njihova nacionalna kuhinja, ki jo sestavljajo najrazličnejše mesne jedi z riževo ali kruhovo prilogo ter fermentirani pripravki iz kobiljega mleka res dobro okrepi, vas lahko promet povsem iztiri. Večina cest je neasfaltiranih, železniški tiri pa ostajajo približno enaki še iz časa Sovjetske zveze. 

Slabe razmere na cestah se tako poznajo tudi pri številu smrti na cestah, ki je kar več kot desetkrat večja na število vozil kot pri nas. Vse to je povezano z dejstvom, da ima država manjši BDP in posledično verjetno tudi manj vlagajo v vzdrževanje cest. Prav tako pa nimajo zelo strogih control prometa. Tudi alkohola v krvi ne merijo s promili ampak verjetno uporabljajo kakšne stare metode testov hoje po črti. Zanimivo je tudi, da pasovi za otroke v avtomobilih niso obvezni.

To je nekaj podatkov o prelepi Kirgiziji, kaj nam bodo povedali fantje pa si kmalu lahko prebereš na našem portalu in spremljaš na Facebook strani SLOWenc – Po pamet.

 PODPRI PROJEKT SLOWENC – PO PAMET. POŠLJI SMS POPAMET5 NA 1919 IN DONIRAJ 5€ ZA ZAVOD VOZIM.

Posadko »Tadžikistanske koze« na poti spremljajo različni napori. Vročina in prah, žeja, tovornjaki jim ne pustijo spati in še na mejah od njih zahtevajo, da pokažejo orožje, čeprav ga nimajo. Na koncu pa je njihovo zvesto »kozo« začelo tožiti domotožje, saj bi očitno rada ostala v tukajšnjih krajih. Prejšnji dan so fantje ugotovili, da eno izmed koles ni dovolj fiksirano. To pa ni bilo dovolj, saj se je devetnajsti dan »koza« še bolj trmala.

Dimna zavesa

Devetnajsto jutro na poti poteka že po standardni rutini. Že zgodaj zjutraj je Subaru za sabo začel puščati gosto dimno zaveso. Kmalu so mu začele pešati moči. V prvi vasici fantje zamenjajo svečke in tako dahnejo v »kozo« nekaj nove moči, čeprav še vedno spušča dim. Po nekaj urah je potrebno ponoviti – avtomehanik in nove svečke. Subaru le prisopiha do Khoroga,  a fantje ne morejo več. V hostelu se bodo naspali in avto pokrpali jutri.

Dogovor po nemško

Dvajseti dan se zbudijo na skupnih ležiščih, ki so neudobna, ampak ustrezna za potreben spanec. Takoj naročijo mehanika, ki pa se prikaže šele ob deseti uri zjutraj. Zalogaj je prevelik zanj, tako da fante napoti proti mehaniku na drugem koncu mesta. Ta mehanik (ki ima tudi šolo za mehanike) je strasten govorec nemščine. Na srečo Uroš govori tekoče nemško in tako dogovor poteka brez problema. A na žalost mojster nima pravih delov, tako da samo zamenja olje in očisti svečke. Srečo naj fantje poizkusijo v Kirgizistanu v mestu Oš. Posadka na poti redno poskrbi za »kozo« in ji menja olje ter svečke ter upa da imajo v Murghabu kaj olja. Po 120 kilometrih vožnje padejo v spanec na 3400 metrih nadmorske višine