Bilo je nekaj mesecev nazaj, ko sem se z dvema prijateljicama vračal domov s praznovanja okroglega rojstnega dne, nekje v osrčju vinogradov. Preko zavojev in ravnin smo se prebijali zdaj s tišino, zdaj z glasbo, ki so ju prekinjali pogovori o večeru pred današnjim dnem. Lahne komentarje o vedenju oseb in lepoti okolja pa je kakšno uro pred ciljem zamenjala veliko bolj zanimiva in duh razburjajoča tema: spletno zmenkovanje oziroma natančneje, aplikacija za takšno obliko komunikacije, Tinder.
Kot uporabnici tega spletnega orodja sta obe prijateljici stopili v pozicijo njegove pozitivnosti, sam pa sem se premaknil na pozicijo njegove negativnosti. Pri tem je vredno poudariti, da smo se vsi zavedali, da ima Tinder tako prednosti kot slabosti, naši različni pogledi pa so izhajali iz razmišljanj, da ima Tinder več prednosti kot slabosti oziroma so prednosti večje kot slabosti, ali pa seveda obratno.
Sledeče razmišljanje je odgovor na ta pogovor. Kot zapisano, zavedam se, da to spletno družabno omrežje vsebuje prednosti, a zaradi spodnjih slabosti menim, da je slaba rešitev. Razmišljanje se naslanja na tri članke časopisa The Guardian.
Najprej o strinjanju
Članek The Tinder effect: psychology of dating in the technosexual era govori (tudi) o tem, o čemer smo govorili v avtu in s čimer se strinjam: fizična interakcija in Tinder sta si enaka v dejstvu, da oba uporabljata vizualno dimenzijo posameznika za njegovo ocenitev. Zagotovo obstaja še več enačajev in podobnosti, a so ti za spodnje razmišljanje manj pomembni. V nadaljevanju zato sledijo razlikovanja med fizičnim stikom in Tinderjem oziroma negativnosti slednjega, ki dokažejo, da je to družabno omrežje zelo škodljivo za kulturo ljudi:
Ravnanje z osebami kot s produkti:
Tinder je tako posledica kot vzrok objektifikacije oseb. Avtorica članka Hearts are no longer tender, they're Tinder. We're all worse off for it, Lea Emery, se sprašuje: »Ali še kdo razmišlja, da je nekaj skrb vzbujajočega v tem, da je mogoče potencialne partnerje zamahniti stran in v koš za smeti pri hitrosti več sto njih na uro?« Zagovarjam mišljenje, da se takšna negativna praksa objektifikacije pri večini uporabnikov ne zmore zadržati v polju aplikacije Tinder (tudi če bi obstala samo tu, gre vseeno za veliko negativnost), ampak se vzorec tega razmišljanja prenaša tudi v realno življenje.
Tinder daje prevelik pomen vizualnemu izgledu osebe:
»Izmed dveh aplikacij je Tinder zvenel slabše, samo zato, ker se je zdel tako prezirljivo plitev. Obstaja na stotine žensk, o katerih ne veš skoraj nič in jih v času tleska prstov oceniš z enim samim zdrsom. To je tleskajoča himna instantni zadovoljitvi dobe pametnih telefonov. Zasvojivo je,« v članku Tinder: the shallowest dating app ever? razmišlja Pete Cashmore.
Pri fizičnem stiku je vizualni izgled osebe seveda prisoten in pomemben, a mu ni dan tako velik pomen. Tinder omeji tipe informacij (ni sluha, vonja, čuta itd.) in s tem daje večji pomen vizualnemu.
Tinder seksualizira proces zmenkovanja:
»V naši tehnoseksualni dobi je bil proces zmenkovanja ne samo preobražen v igro, ampak tudi seksualiziran s strani tehnologije,« v članku The Tinder effect: psychology of dating in the technosexual era zapisuje Tomas Chamorro-Premuzic, profesor poslovne psihologije na University College London.
Nerealna predstavitev uporabnika:
Chamorro-Premuzic: »Čeprav si je Tinder pridobil vrednost zaupanja v primerjavi s tradicionalnimi stranmi spletnega zmenkovanja z uvažanjem uporabnikovih slik in osnovnih informacij njegovega življenja s Facebooka, to težko naredi Tinder profile realistične. Kar naredi, je povečanje povprečnih nivojev privlačnosti v primerjavi z realnim svetom. Glede na dejstvo, da večina ljudi porabi veliko časa za urejanje svojih Facebook profilov – nalaganje selfijev z Instagrama in poročanje močno preračunanih in sofisticiranih interesov hrane, glasbe in filmov – se oseba sprašuje, le kako so lahko ti Tinder uporabniki sploh samski …«
Tinder negativno vpliva na obnašanje uporabnikov:
»Seveda Tinder ni edina aplikacija zmenkovanja, je samo primer zmanjševalnega načina ustvarjanja oseb in uničevalnega načina komunikacije drug z drugim. In preden ga v smehu odslovite kot ‘samo Tinder', se spomnite, da načini interakcije niso tako lahki, da bi jih lahko ločili po predalih. Obnašanja vkrvavijo v in oblikujejo drug drugega. Če izginemo iz komunikacije s potencialnim partnerjem na Tinderju, lažje ‘izpuhtimo v nebo' po kakršnem koli zmenku, in če lahko izginemo po zmenku, zakaj ne po treh?« svoje razmišljanje nadaljuje Emeryjeva.
Odločanje na podlagi premajhnega števila informacij:
Lea Emery tu zopet pogleda s humornega vidika: »Kako stvar deluje? Slika se prikaže na zaslonu in takoj ti je dana možnost klika ‘da' ali ‘ne' ali v še boljšem načinu – lahko jih podrsaš v levo ali desno, za pridobitev tiste povišane izkušnje, da mečeš nevredne kandidate direktno v koš. Sodeč po eni fotografiji.« Kritik odločanja na podlagi (pre)majhnega števila informacij pa s tem ni konec: »Mnogi pogovori na Tinderju, med osebama, ki sta si ‘ustrezali', se končajo z nenadnim izginotjem enega od udeležencev. Mogoče zato, ker se niso izkazali za to, kar si mislil, da bodo – šokantno, seveda, upoštevajoč dejstvo, da če jih želiš spoznati, lahko vidiš do pet (!) njihovih fotografij in res preštudiraš njihove upe, sanje in vrednote. Kot da bi gledal v njihovo dušo.«
Premajhno število informacij je tema, ki je zelo hvaležna za zagovornike tega družabnega omrežja: izpostavi se namreč fizična interakcija prvega stika dveh oseb ter razmišljanje, da gre pri tem za prav tako omejeno oziroma prav tako predvsem na vizualni dimenziji temelječo oceno neke osebe. Negiranja te teze se lotim s primerjalno ravnijo: če vzamemo, da je zmenek dogodek posledice, torej obstoječ šele po prvem dogodku, je slednji pri fizičnem stiku krajša ali daljša komunikacija med dvema osebama; recimo v baru fant pristopi do dekleta in jo povabi na zmenek (ali v izmenjavo telefonske številke). Pri Tinderju pa je ‘preddogodek' zmenka odločanje o osebi na podlagi omejenih parametrov majhnega števila (skrbno izbrane slike in podatki, ki jih oseba zapiše o sebi).
Moji sogovornici
Sta (rečeno v šali) od ‘Šmarjeških toplic do Krvavca' zagovarjali razmišljanje, da se pri Tinderju za (mogoči) zmenek odločaš na podlagi kvantitativno in kvalitativno ustreznih podatkov (odločanje na podlagi ne samo slik in podatkov ob slikah, ampak tudi na podlagi pogovorov). Torej, v tem smislu bi bil ‘preddogodek' zmenka vsa digitalna interakcija, opravljena pred zmenkom. To drži, a s pomembnim poudarkom: preddogodek je resda lahko ta celotna interakcija, a ker prvi izbor poteka že takoj na začetku, na podlagi majhnega števila informacij, je preddogodek velikokrat mnogo krajši (veliko manj informacij) – oseba, ki ti ni všeč, nima možnosti nadaljnje interakcije in zmenka. Verjetnost, da je njen preddogodek krivično kratek (ali dolg) je visoka, saj je odločitev sprejeta na podlagi (pre)majhnega števila podatkov in brez možnosti dodatne komunikacije, s katero bi lahko spremenil pogled na sebe. Strinjam se s tezo, da pri Tinderju o nadaljnji komunikaciji in mogočem zmenku odloča občutno premalo kvalitetnih informacij, ki bi dostojno predstavile, orisale osebo v takšni luči, kakršna je. Zagovarjam, da glede na številne lastnosti verbalne in predvsem neverbalne komunikacije, pri fizičnem stiku izvemo bistveno več informacij o osebi ter se pravičneje odločamo o mogočih nadaljnjih korakih (med njimi zmenek).
Končno razmišljanje
»Tinder mi je skorajda podeseteril število zmenkov in pogovorov z zanimivimi ljudmi!« je bil skorajda krik ene izmed sogovornic v zadnjih ovinkih poti. Da, s pomočjo spletnega orodja Tinder lahko oseba v svoje življenje vnese (veliko) več zmenkov in nasploh interakcije, a na podlagi negativnega obnašanja – med drugim strogega, čustveno stoičnega in večkrat krivičnega izbora primernih oseb za bodočo interakcijo. Torej, negativna in pozitivna (izbor nekoga za nadaljnjo komunikacijo) praksa do drugega proizvajata pozitivne občutke izhodiščnemu posamezniku – nevarna povezava s patološkim narcisizmom?
Rok Urbanček
Viri:
Hearts are no longer tender, they're Tinder. We're all worse off for it. Lea Emery.
Tinder: the shallowest dating app ever? Holly Baxter and Pete Cashmore.
The Tinder effect: psychology of dating in the technosexual era. Tomas Chamorro-Premuzic.
