Obalni del Črne gore je za nama, ležanje v Albaniji pa se tudi bliža koncu. Prišla sva do najjužnejše točke najinega potovanja, sedaj se samo še vračava proti severu.
10. dan: Glava je težka zaradi vina in rakije. Glede na to, da imava pred sabo še en dan lenarjenja, se nama ne mudi preveč. Enostavno uživava v albanski klimi. Čez dan pride z avtodomom še ena slovenska družina in zvečer malo debatiramo o izkušnjah na poti. Ponoviva včerajšnjo gastronomsko izkušnjo in se ponovno prenajeva in seveda spet popijeva preveč vina … Zvečer precej piha in občutek imava, da naju bo odneslo skupaj s šotorom.
11. dan: Zjutraj se po zajtrku odpraviva nazaj proti črnogorski meji, le s to razliko, da greva sedaj nazaj po drugi strani Skadrskega jezera proti črnogorskim goram. Na meji spet čakanje in ponovno naju cariniki gledajo, kot da sva z drugega planeta (koncept turistov jim še ni najbolj poznan). Po prečkanju obeh mej se znajdeva nazaj v Črni gori, a tokrat bolj v njeni notranjosti. Odpraviva se do samostana Ostrog. Gre za samostan srbske ortodoksne cerkve, vklesan v živo skalo Ostroške Grede. Zadeva je precej impresivna in do nje pelje precej dolga in ovinkasta cesta, polna klifov in prepadnih ovinkov. Nasproti pa seveda trume avtobusov. V samem samostanu ugotoviva, da sva verjetno edina turista med romarji, saj je bilo precej jokanja in poljubljanja obokov ter sten samostana. Nina še ugotovi, da je z majčko z dekoltejem neprimerno oblečena, zato se precej hitro odpraviva naprej. Do Žabljaka, najinega naslednjega postanka, je sicer vse skupaj manj kot 100 km zračne linije, a vožnja po hribovjih in gorovjih Črne gore je precej zavita in počasna, vendar zelo panoramska. Razgledi so neverjetni. Ravno ko prideva v Žabljak, naju ujame nevihta in še dobro, da lastnik kampa Razvrsje Mićo nudi tudi apartmaje. Apartmaji so zelo na nivoju in za 15 EUR na dan na osebo več kot vredni svojega denarja. Prvič na najinem potovanju spiva v pravi postelji in to s streho nad glavo namesto šotora. Ker popoldne še vedno dežuje, greva kar z dežniki na sprehod po gozdu do približno dva kilometra oddaljenega Črnega jezera. Celotno področje okoli Žabljaka namreč spada v Durmitorski narodni park (nekaj podobnega kot naš Triglavski narodni park). Pri Črnem jezeru narediva nekaj fotografij v dežju ter se odpraviva nazaj v apartma – pri Mićevi ženi kupiva še nekaj piva in si narediva večerjo.
12. dan: Zbudi naju sonce in odločiva se, da greva na rafting po reki Tari. Z mojo zelo polomljeno srbohrvaščino se z Mićem dogovorimo, da naju bodo iz lokalne turistične agencije prišli iskat in čez dve uri se že peljeva z džipom, polnim turistov, proti kanjonu reke Tare. Reka Tara me sicer zelo spominja na Sočo, saj je enako zelo lepe zelenomodre barve. Rafting stane 50 EUR na osebo, kar vključuje 12 km dolgo turo ter seveda tudi kosilo ob prihodu nazaj v rafting center. Sam rafting je sicer precej miren in le ponekod je nekaj brzic, ki malo dvignejo adrenalin – voda je seveda ledeno mrzla. Po vrnitvi v rafting center nas pričaka res okusno in obilno kosilo – 2 pečeni ribi na osebo s krompirjem v oblicah ter za dodatek še črnogorski domači sir. Seveda je malo junakov, ki bi lahko pojedli celotno porcijo, saj je enostavno prevelika. Osebno se borim do zadnjega, a dve ribi sta enostavno preveč. Po vrnitvi v kamp se odpraviva na parkilometrski sprehod do centra mesta, kjer greva v trgovino po nekaj hrane in pijače. Ko se podkrepiva in okrepiva, se odločiva, da greva ponovno do Črnega jezera, saj bi rada naredila še nekaj fotografij, ki ne bodo samo v dežju. Nekaj metrov iz kampa v gozdu srečava angleški parček približno najine starosti oz. mogoče sta bila malo mlajša, ki naju prosit za pomoč, saj sta se izgubila. Poveva, da je kamp takoj za vogalom, če pa sta bila namenjena k Črnemu jezeru, gremo lahko skupaj. Pridružita se nama in popoldne hitro mine ob debati in nekaj fotografiranja. Primerjamo študentske razmere med državama in ugotovimo, da se imamo v Sloveniji še čisto dobro, če primerjamo z Anglijo (beri – visoke šolnine in precej bolj strogi pogoji študiranja). Dogovorimo se, da se zvečer dobimo pred apartmajem na nekaj pivih in borovničkah, ki jih tovoriva s seboj še iz Slovenije. Skozi že kar nekaj izletov in potovanj sva namreč ugotovila, da so borovničke najboljši način za spoznavanje novih prijateljev; hvalijo jih čisto vsi tujci, ki sva jih do sedaj spoznala. Zvečer tako spijemo nekaj piv in slab liter borovničk.
13. dan: Gorski zrak je super za mačka, saj ga praktično ne čutim. Žabljak je namreč lociran na višini skoraj 1.500 metrov nadmorske višine. Z Mićem poračunam najino bivanje in za po poti nama da še DVD o Durmitorju ter natančna navodila, po kateri poti morava iti, da prideva čim hitreje do Bosne. Spraviva se v avto in se posloviva od Žabljaka. Malo na poti iz mesta ob cesti prodajajo kozji sir in ker je bila Nina čisto fascinirana nad njim, se ustaviva ter ga kupiva, zraven seveda še domači kruh. Peljeva se naprej skozi durmitorsko gorovje in Garmin pokaže najvišjo točko na prelazu, ko se povzpneva na 1.918 metrov nadmorske višine. Po nekaj urah vožnje se le spustiva in prečkava mejo – sedaj sva v Bosni in Hercegovini. Peljeva se skozi Sarajevo, a se ne ustavljava, saj sva si ga že ogledala na enem izmed novoletnih izletov. Bosanci pospešeno gradijo avtocesto in po njej prevoziva kar nekaj kilometrov – očitno dovolj, da že zaračunavajo cestnino. Ker sva brez mark, naju malo zgrabi panika, a hitro ugotoviva, da lahko plačava tudi v evrih. Na poti proti Jajcu, ki je najina zadnja postaja, naju ustavijo še policisti. Šokiran, ker mi ni jasno, zakaj me sploh ustavljajo, zapeljem na stranski pas in policist mi „razloži“, da sem sekal ovinek in pripeljal po levem pasu izza ovinka. Seveda je to totalna traparija in po nekaj minutah prepiranja, ko mu hočem dopovedati, da to ni res, mi pove, da je kazen 40 EUR. Ugotovim, da nima smisla, da se kregam in da je 40 EUR drobiž, če imam potem mir. Napiše mi plačilni nalog in me hoče napotiti na bližnjo pošto, da ga plačam. Ko ugotoviva, da lahko plačam z gotovino, pove, da lahko plačam kar pri njem. Da tisti denar ne bo nikoli videl državne blagajne mi je takoj jasno, a se nisem preveč obremenjeval. Policistu dam namreč 50 EUR in on mi iz svojega žepa vrne 10 EUR (prvi neočitni znak), nato pa mi da še oba izvoda poročila, ki ga na hitro napiše (drugi znak). Tako je lepo zbrisal vse sledi za menoj in predvsem za seboj, v končni fazi pa tudi zame 40 EUR ni bila tako huda zadeva, da sem imel mir pred „debilom“.
Peljeva se naprej in na moje prigovarjanje si greva ogledat še bosanske piramide. Garmin naju pelje v majhno vasico, kjer je vstopnina za ogled „piramid“ 1 EUR na osebo (hitro so začeli „nategovati“ turiste). Povzpneva se na grič in na nekaj mestih so res izkopane masivne plošče, ki dajejo vtis, da so umetnega izvora. Narediva nekaj fotografij in greva naprej. Dan se počasi prevesi v večer, ko prideva v Jajce, najino zadnjo postajo pred domom. Takoj zraven mesta je kamp, za katerega dobiš občutek, da je doživel že veliko boljše čase. V kampu je tudi nekaj Slovencev, a tokrat z nobenim ne navezujeva stikov. Pojeva večerjo in greva na dve pivi v bližnji barček. Ker ima barček brezžični internet, malo pogooglam bosanske piramide. Hitro ugotovim, da gre za „nateg“, saj je neka arheološka mednarodna skupnost na področje poslala svoje strokovnjake (med njimi tudi slovenske strokovnjake), ki so ugotovili, da je celotna zadeva naravnega izvora, in sicer posledica geoloških gibanj zemlje (ali nekaj podobnega). Nina seveda takoj pripomni: „No sem ti rekla!“ Videti sem pač hotel na lastne oči.
14. dan: Po zajtrku se odpraviva do bližnjih Plivskih jezer, ki vključujejo 17 miniaturnih mlinov na vodi. Celotna zadeva zgleda zelo pravljično, saj se voda pretaka iz enega jezera v drugega po kanalčkih, vmes pa ji družbo delajo mlinčki. Po tem, ko narediva nekaj fotografij, se odpraviva še v samo mesto Jajce. Mesto Jajce se trudi, da bi prišlo na Unescov seznam kulturne dediščine in po mojem mnenju so njihove možnosti zelo dobre. Skozi mesto se združita reki Pliva in Vrba in na neki točki nastane imeniten 21-metrski slap, ki vzame sapo. Potem se vzpneva na staro trdnjavo sredi mesta in po plačilu 1 EUR za vstopnino, odprejo vrata samo za naju. Sama trdnjava ni zelo impresivna, saj se sprehodiš le po njenem dvorišču, a razgledi odtehtajo vse ostalo. Na poti iz centra mesta se dvakrat izgubiva v labirintu enosmernih cest, a v tretje nama le uspe zapustiti Jajce. V Jajcu je sicer možen še ogled muzeja Avnoja, a se nama časovno ne izide, saj imava pred seboj še dolgo pot proti domu. Prečkava bosansko-hrvaško mejo (tokrat brez problemov) in po nekaj urah vožnje sledi še zadnja meja – Welcome to EU & Slovenia. Vse skupaj sva v 14 dneh naredila 1.700 km, prevozila 5 držav in porabila smešnih 700 EUR (vključeni vsi stroški z gorivom in cestninami vred, hrana, pijača, raftanje po Tari, karti za G N' R …). Balkan je prijazen za študentski žep.
Mitja Urbanček
