Vpis v zadnjem hipu

Začetek oktobra je čas, ko vpise opravljajo še zadnji zamudniki. Prostih mest sicer navadno ni več veliko, izbira je majhna, morda pa vam le še uspe najti prosto mesto na želenem programu. Preberite si vse o načinu prijave in ostalih podrobnosti, ki jih morate vedeti za vpis v tretjem roku.

Kdaj in kako?
Tretji vpisni rok na fakultete in visoke šole poteka od 3. do 6. oktobra. Vpis bo mogoč na  tistih visokošolskih zavodih, kjer bodo še ostala prosta vpisna mesta. Podatki o prostih vpisnih mestih pa za razliko od prvega in drugega roka ne bodo objavljeni, kandidati jih lahko dobijo na posameznem visokošolskem zavodu (najbolje je poklicati v referat, telefonske številke in ostale kontaktne podatke visokošolskih zavodov lahko najdete na naslednjih spletnih straneh: http://www.uni-lj.si/Clanice/ za članice Univerze v Ljubljani, http://www.uni-mb.si/ za članice Univerze v Mariboru in http://www.upr.si/sl/Clanice/ za članice Univerze na Primorskem).

Posebnega obrazca za vpis ni
Za prva dva roka v knjigarni kupimo poseben obrazec, ga izpolnimo in pošljemo na visokošolsko prijavno službo, za vpis v tretjem roku pa ni predpisanega obrazca. Kako se torej prijavimo? Neposredno na izbran visokošolski zavod pošljemo pisno prošnjo, v kateri navedemo le en program, na katerega se želimo vpisati in zanj izpolnjujemo razpisne pogoje. Dodamo svoje osebne podatke, overjene kopije spričeval in ostala dokazila ter vse skupaj pošljemo s priporočeno pošto.

Omejitve za vpis ostajajo enake!
Tudi v tretjem vpisnem roku velja, da se lahko na visokošolski zavod redno vpišete le, če še niste izkoristili možnosti ponovnega vpisa ali prepisa na drug visokošolski zavod. V nasprotnem primeru vam preostane le še izreden vpis.

Vpis na višje šole
Za tiste, ki bi si v tretjem roku želeli vpisati na višjo šolo, je postopek enak, le da tretji vpisni rok traja od 2. do 10. oktobra. Vse ostale podrobnosti so enake kot pri vpisu na visokošolske zavode. Velja opozoriti tudi na dejstvo, da sta sistema visokih in višjih šol zaenkrat še povsem ločena, tako da se lahko na višjo šolo redno vpišete tudi, če ste na visoki šoli oz. fakulteti že izkoristili možnost ponovnega vpisa ali prepisa.

Veronika Žagar

Štipendija

Rok za oddajo vlog za pridobitev republiške oziroma Zoisove štipendije se izteka. Študenti imajo čas za to do vključno 4. oktobra, ta rok velja tudi za stare štipendiste. Vlogo z dokazili kandidati za pridobitev štipendije oddajo na uradu za delo Zavoda RS za zaposlovanje, kjer imajo stalno prebivališče, ali priporočeno pošljejo na njihovo območno službo. Cenzus za pridobitev republiške štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2006/07 znaša 857.948 tolarjev. To pomeni, da pravico do republiške štipendije lahko uveljavijo vajenci, dijaki in študenti, pri katerih bruto dohodek na družinskega člana v letu 2005 ne presega navedenega zneska, piše v sporočilu. Dodatne informacije ter obrazec vloge so na razpolago na spletni strani Zavoda RS za zaposlovanje: www.ess.gov.si.

Brez statusa?

Za vse, ki jim konec meseca poteče status študenta, je dobro, da razmislijo o zdravstvenem zavarovanju. Vsi, ki so brez statusa rednega študenta (izredni študenti, pavzerji) in imajo svoje dohodke (pavzerji v višjih letnikih ohranijo pravico do dela preko študentskega servisa), morajo prispevke obveznega zdravstvenega zavarovanja plačevati sami.  Zavarovanje sklenejo na območni enoti ali izpostavi ZZZS v kraju stalnega prebivališča. Če študenti brez statusa rednega študenta nimajo svojih dohodkov, so lahko zavarovani preko svojega partnerja (zakonskega ali nezakonskega), če je ta redno zaposlen, ali pa se zavarujejo kot občani na upravni enoti občine, kjer imajo stalno bivališče. Samo tisti študenti, ki so zavarovani kot družinski člani, imajo zdravstvene storitve krite v celoti. Vsi ostali morajo zdravstvene storitve do polne cene doplačati sami, lahko pa se za ta primer prostovoljno zavarujejo. Razmisliti velja o ponudbi zavarovalnic!

Srečevanja s Kitajsko

V Slovenskem etnografskem muzeju so pripravili razstavo Srečevanja s Kitajsko, 200 let slovenskih odkrivanj kitajske kulture, eno najobsežnejših zunajevropskih razstav SEM po letu 1998, ko je muzej razstavljal svojo Beblerjevo indonezijsko zbirko. Razstava Srečevanja s Kitajsko, 200 let slovenskih odkrivanj kitajske kulture z izbranimi predmeti v 1. nadstropju razstavne hiše na skoraj 900 m2 razkriva bogastvo kitajskih zbirk, ki jih hrani SEM. Razstava prvič doslej v takšnem obsegu razgrinja zgodbe njihovih zbiralcev. Slovenski etnografski muzej hrani kitajske predmete več kot dvajsetih zbiralcev, ki jih je podrobneje raziskovala dr. Pavla Štrukelj, prva kustosinja za zunajevropske zbirke nekdanjega oddelka SEM – Muzeja neevropskih kultur v dvorcu Goričane pri Medvodah, ki je deloval od leta 1964 do konca 80-ih let. Med zbirkami zasedata najvidnejše mesto zbirki slovenskega misijonarja patra Petra Baptista Turka z več kot 160 predmeti pretežno religioznega pomena in najobsežnejša ter tudi najpomembnejša tako imenovana Skuškova zbirka, ki je v muzej prišla leta 1963. Razstava bo na ogled do 15. oktobra 2006.

Osnovna šola na Metelkovi

Študentska organizacija Univerze v Ljubljani je predstavnikom avtonomne kulturne cone Metelkova mesto podarila zidake za dograditev Osnovne šole, ki raste na mestu porušene Male šole, prizorišča mednarodnih kulturnih prireditev, in s tem simbolično podprla prizadevanja Metelkovcev po pravni ureditvi AKC Metelkova mesto in ohranitvi tega pomembnega ljubljanskega središča alternativne kulture in umetnosti. Avtonomna kulturna cona Metelkova mesto je središče mednarodno uveljavljene in priznane alternativne kulture in umetnosti ter tako za Ljubljano in Slovenijo posebnega pomena. Nad neodvisno infrastrukturo Metelkove ter njenim kulturnim in umetniškim utripom so navdušeni tako domači obiskovalci in ustvarjalci dogajanja na Metelkovi kot tudi številni turisti in tuji študentje. Kompleks Metelkova mesto je v preteklosti prejel že več mednarodnih nagrad. Hostel Celica na Metelkovi, s katerim upravlja Zavod Šouhostel ŠOU v Ljubljani, je Lonely Planet letos razglasil za najzanimivejši hostel na svetu.

Študentske družine

V Klub študentskih družin Slovenije je včlanjenih 120 družin z več kot 180 otroki. Glavni namen Kluba je informiranje bodočih študentskih staršev o pravicah, ki jih imajo kot študentska družina. Poleg prijetnega druženja (organiziramo razne dejavnosti po ugodnejših cenah – letovanje na morju, taborjenje, novoletna prireditev …) si prizadevamo tudi za urejen pravni status ter socialno in ekonomsko varnost študentskih družin. Na nas se lahko obrnete tudi, če imate kakšnekoli osebne težave, ki jih lahko prinese vest o nosečnosti ali novorojenček.
Vse informacije dobite na naši spletni strani www.studentskedruzine.com, lahko pa tudi pokličete na 041/961-430 (Mojca).

Angleščina gre Slovencem dobro

Primerjalna analiza rezultatov opravljanja mednarodno priznanih ESOL izpitov Univerze v Cambridgeu ponuja nov vpogled v uspešnost kandidatov, ki so teste iz angleškega jezika opravljali v Sloveniji. Najnovejši podatki temeljijo na 1,75 milijona rezultatih učencev vseh starostnih skupin v 135 državah, ki so se opravljali enega od Cambridge izpitov v letu 2005. Nivo srednje zahtevnostne stopnje je opravilo 100% učencev, visoko zahtevnejšo stopnjo pa 83% (Certificate in Advanced English) oz. 86% (Certificate of Proficiency in English). Vsekakor odličen dosežek! Certifikati Cambridge ESOL so sicer priznani kot vstopni pogoj za vpis na mnoge univerze in kolidže v svetu.

Mednarodna izmenjava

Egea Koper (Evropsko združenje mladih geografov), ki deluje pri Študentski organizaciji Univerze na Primorskem, znotraj Resorja za mednarodno sodelovanje in turizem, je pripravila mednarodno študentsko izmenjavo z Egeo iz Helsinkov. Izmenjava je potekala osem dni, študentje Univerze na Primorskem so pa se srečali s študenti iz Helsinkov, Varšave in Amsterdama. Namen izmenjave, pri kateri je aktivno sodelovalo devet študentov Fakultete za humanistične študije Koper, je bil povezati Univerzo na Primorskem ter njene študente z ostalimi evropskimi izobraževalnimi institucijami in tako okrepiti akademsko sodelovanje na mednarodni ravni. Prvi dan izmenjave so tuje študente sprejeli na Študentski organizaciji Univerze na Primorskem, nato so jim pokazali Fakulteto za humanistične študije Koper, Univerzo na Primorskem  ter samo mesto Koper z zaledjem.  Drugi del izmenjave so predstavljale ekskurzije po Sloveniji, na katerih so tujim študentom omogočili, da spoznajo fizično in družbeno geografske značilnosti Slovenije, katerim so dodali še prestavitev naše kulture, običajev in kulinarike.

Prvič…

Z dolgoletno prijateljico Petro sva se že tedne dogovarjali, da greva za vikend na morje. Poznali sva se že iz otroštva, zato sem se resnično veselila še enega “babjega” vikenda, ko bo celotna obala najina.

Plaža, glasba, koktejli in midve s svojimi norimi domislicami. Spakirala sem že v ponedeljek, z namenom, da v petek čim prej pobegneva iz Ljubljane in pustiva za sabo sivi vsakdanjik. Bolj kot sonce in morje sem potrebovala oddih od Tomaža, s katerim sva se dokončno razšla in tako sem dodala še en kamenček v predolg niz svojih neuspešnih zvez.

Ko mi je Petra povedala, da ne greva sami, sem bila sprva rahlo razočarana. Tudi slučajno nisem bila pripravljena spoznavati in zabavati novih ljudi, še posebno ne zdaj, ko sem potrebovala samo mir in dobro prijateljico. Bila je tako redkobesedna, da nisem uspela razločiti, kdo sploh je ta Katja in zakaj se nama je “uštulila” v zadnjem trenutku, skoraj tik pred odhodom. Čeprav je pot do Rovinja bila precej redkobesedna in presenetljivo kratka, smo v prvem večeru ob litru orehovca kmalu nadoknadile zamujene pogovore in nazadnje sem ugotovila, da je Katjin sarkazem pravi balzam za moje počutje. Hitro smo se spoprijateljile in po mojem enournem monologu o izkoriščevalskih moških je zagotovila, da se tudi za to najde zdravilo.

Petra je naslednji dan imela nekakšne opravke v mestu, zato sva se s Katjo kar sami odpravili na plažo. Ker nobena ni pretirana ljubiteljica slaloma med množico italijanskih turistov in borbe za tiste pol metra peščene plaže, sva se raje odpravili na sprehod iskat kaj primernejšega. Po kakšne pol ure sva odkrili idealen in na videz precej neobljuden zalivček ter se skozi grmovje zrinili v notranjost. Sonce, morje, mir, tišina … popolnoma vse, kar sem tisti trenutek potrebovala.

Katja se je ob prvi priložnosti znebila obleke in več kot očitno je bilo, da ne mara kopalk. Ko sem opazovala njeno zagorelo telo, se mi je zazdelo tako popolno, da sem obžalovala vsako izpuščeno uro aerobike. Nisem se mogla upreti, da ne bi izpod klobuka opazovala, kako se počasi maže z oljem po stegnih, zavidljivo pobriti pički, mimo trebuha, do bradavičk. Verjetno me je opazila, saj se je nenadoma obrnila k meni in prosila, če jo namažem po hrbtu. V zadregi sem se prikobacala do nje in skoraj prevrnila olje. “Kar po celi zadnji strani me daj, da me slučajno ne opeče.”

Ko sem ji masirala hrbet in noge, je potihoma vzdihovala, tako da sem bila že popolnoma zrajcana in hkrati hvaležna, da mi ne more prebrati misli. Njeno stokanje od ugodja pa je zadevo samo še poslabšalo, zato sem pohitela, da bi čim prej zaključila. “Bolj počasi,” je zapela s svojim erotičnim hripavim glasom, ko se je moja roka ustavila na njeni seksi zadnjici. Dodobra razburjena in raztresena sem pomotoma prevrnila olje, ki se je začelo cediti po obeh ritnicah in stegnih. Da bi vsaj malo omilila situacijo, sem odvečno olje pokusila popivnati z robčkom. Namesto pričakovane burne reakcije, pa je le potiho zastokala in ponovno izustila svoj “Bolj počasi.”

To je več, kot je moja vzdržnost lahko prenesla, zato sem jo začela brez sramu rajcati. Njeno stokanje me je vzpodbudilo, da sem s prsti vedno bolj raziskovala njeno pičko in jo začela drkati. V tistem trenutku mi je bilo popolnoma vseeno, kdo vse naju lahko vidi in kaj si ob tem misli.
Katja se je obrnila s trebuha na hrbet in se začela božati po svojih absurdno popolnih prsih. Bradavičke so nabreknile in moje ustnice so se instinktivno prisesale nanje in jih začele lizati. Preden sem se zavedla, sva se drgnili druga ob drugo, moje kopalke pa so obvisele nekje v grmovju. Katja me je začela počasi lizati od vratu navzdol, jaz pa sem se začela rajcati s prsti. Napele so se mi vse mišice v telesu in ko je vprašala: “A ti jo lahko poližem?” me je skoraj konec od razburjenosti. Ne da bi počakala na odgovor, se me je pohotno lotila z jezikom, s prstom pa me je vztrajno in počasi fukala. Med tem sem se rajcala po prsih, ne da bi ob tem pretirano fantazirala, saj sem bila v eni svojih najljubših fantazij. Orgazem je prišel kmalu in tako silovito, da sem skoraj minuto trzala v krču. Katja se je zadovoljno nasmehnila, mi obliznila bradavičko in rekla: “Zdaj boš pa še ti mene.”
Z jezikom sem se spravila nad njen ščegetavček, ona pa me je pri tem glasno vzpodbujala. Ko mi je roka zašla na njene popolne prsi, je zastokala: “Pofukaj me.”
Lotila sem se je tako intenzivno, da je od užitka začela kričati in takoj ji je prišlo. Po eni strani sem bila zadovoljna, po drugi pa razočarana, ker je že konec. Preostanek dneva sva se nagi sončili, kopali in božali, dokler ni bil čas za vrnitev v stanovanje.
Na Petro bi kmalu pozabila, če se mi ne bi začela opravičevati, da naju je tako dolgo pustila sami. Ko je omenila, da bo jutri verjetno morala še enkrat do tete po preostale dokumente, sva se s Katjo samo spogledali. Takoj sem vedela, da me jutri čaka še eno nepozabno doživetje.

Brazilija – joie de vivre

S prijateljico letos nisva imeli namena doma čakati na mrzlo zimo. Konec faksa, prva služba, malo več pod palcem, še vedno bi radi potovali … iskanje poceni kart, ruzak na rame, z vlakom do Dunaja, z letalom do Milana in S?o Paula pa začnimo.

Najprej glavno mesto
Že prve dni v S?o Paulu sem si čestitala, da sem pametno spakirala več majic z dolgimi rokavi, in ugotovila, da mi jih lahko celo zmanjka. Kje je zdaj to brazilsko sonce? In sredi zime nazaj ne bom prišla lepo zagorela, ampak bom izgledala – no, kot da je pač zima.
V S?o Paulu se ne počutiš, kot da si v Braziliji – najbolj poceni živiš pri Kitajcih, najbolje ješ v azijski četrti, najbolj živahno je v arabski, lahko si ogledaš tudi italijansko, židovsko … Ko si obdelal downtown, je čas za bogatejše predele. V ogromnih vilah, s še večjimi ograjami, živijo zvezde, ki igrajo v soap operah, pomembneži iz jeklarske industrije, arhitekti ipd.
V mestu nikjer niti sledu o postavnih mišičnjakih, ki so jih polne razglednice, posnete na plažah Rio de Janeira, paulistanos (prebivalci S?o Paula) so beli, majhni, čokati do debelušni in predvsem – resno! – najbolj zabavni ljudje pod soncem. In za razliko od ostalih Brazilcev govorijo angleško. Zelo lahko se zgodi, da boste začudeno poslušali Brazilca z najbolj avtentičnim ameriškim naglasom – v Združenih državah so se namreč šolali ali pa tam delajo.

Vode, vode
Foz do Iguaçu je majhno mestece na tromeji Paragvaj-Argentina-Brazilija, kraj, od koder se odpeljete do/pod/nad (vse troje!) slavne slapove Iguaçu. Trditve, da so lepši in mogočnejši tako od Niagarskih kot od Viktorijinih, žal ne morem potrditi, ker drugih dveh še nisem videla (to bo še potovanj), lahko pa rečem, da so kljub hordam turistov vredni ogleda. Gre takole: sežeš globlje v žep, se usedeš v čoln in si ogledaš stvar najprej od spodaj. Če mislite, da boste prišli ven suhi – opustite vse upanje, vsi, ki vstopate! Sicer vam bodo, preden se usedete v čoln, podarili pelerine, ampak če boste tako spretni pri natikanju te zadeve, kot sem bila jaz, boste pod slapovi ugotovili, da – ups! – vam zija na hrbtu ogromna luknja, notri se zlivajo tone vode in sploh bi bil končno čas, da oblečete tiste kopalke … Nato drugič sežeš v žep in se sprehodiš do slapov ter si ogledaš park s tropskimi pticami. In na koncu sežeš res globoko, se pustiš posneti, ko vstopaš v helikopter, in si ogledaš vso zadevo še s ptičje perspektive. Res noro dobra izkušnja, čeprav traja borih deset minut. Do sedaj sem lahko take prostrane gozdove gledala samo na National geographic.

Lačni ne boste
Brazilke pripravljajo bajne zajtrke – najprej ogromne količine sadja, tropskega sadja, ki ni ležalo v trgovini in potovalo do Evrope, pade ti tako rekoč z drevesa na krožnik, sočno, da se vse cedi, jami, jami! Sledi klasičen kontinentalni zajtrk in na koncu še kolački – čokoladni, vaniljevi, mešani, z orehi, bananini … Skratka – na kakršnokoli hujšanje lahko kar pozabite. Pri kosilih in večerjah pridejo na vrsto mesojedci – v churrascarijah si izbereš solate in priloge na kilo, meso pa ti odreže nadebudni kuhar z veliko mačeto direktno z ražnja, kolikor in kakršnegakoli si želiš. Ko se boste v vročem tropskem podnebju komaj vlekli skozi življenje, pa poiščite še kakšen energetski napitek, npr. Açai (beri: asaí). Na to vijoličasto brozgo (sorbet), narejeno iz gozdnih jagod amazonije, bi raverji padali kot nori, če bi njen učinek trajal dlje kot deset minut.

Salvador in Olinda
In tu se je začela Brazilija, ki sem jo čakala! Stari del nekdanjega glavnega mesta je fascinanten, sploh če, tako kot jaz, obožuješ staro kolonialno portugalsko arhitekturo. Cel ljubi dan se lahko sprehajaš po mestu in gledaš navzgor, občuduješ zgodovinske stavbe na trgu Largo do Pelourinho pod Unescovim varstvom …dokler se ne zaletiš v kakšnega prodajalca vrvic prijateljstva in različnih spominkov, ki te vrne nazaj v sedanjost.
Tu si končno lahko ogledaš capoeiro v vseh mogočih oblikah – ena možnost je, da se v mestu usedeš, si privoščiš pijačko in škljocaš s fotoaparatom, učenci šol capoeire pa se ti (za primeren honorar seveda) nastavljajo v najbolj fotogenične poze dneva. Malo bolj zanimivo je spoznati koga, ki hodi v šolo capoeire in te povabi, da prideš zvečer pogledat en “class”, kjer slikanje ni dovoljeno, učenci so zbrani v krog (circle), znotraj katerega v dvojicah plešejo capoeiro, v ozadju pa drugi učenci spremljajo ples na inštrumente in pojejo. V jutranjih urah lahko naletiš na par ali skupinico, ki vadi na plaži ob morju, s katerega se dvigajo meglice, zvečer, ko gre zares, pa si priča uličnim borbam. Tu strogo odsvetujem tlačenje in prerivanje v prve vrste, da bi stvari bolje videl, ker jih lahko “fašeš”, občutek, ko te po nesreči zadane noga katerega od borcev, ki frči po zraku, pa … ne veš, če boš naslednji dan še lahko hodil.

Nočni ritmi Brazilije
Caipirinhe (limete, sladkor in rum iz sladkornega trsa) na glavnem trgu ob zvokih kitar. In ko prideš do mesteca, ki izgleda najbolj zaspano, dolgočasno in od boga pozabljeno na celi poti – Olinde – se žur šele začne.
Zvečer naju je takoj, ko sva stopili na ulico, napadel “official guide”, pravzaprav sta bila kar dva, ki sta s sabo vodila popotnika iz Švice. Tako sva si imeli priložnost ogledati ves postopek: “Guide, guide, do u need a guide?” Če se odločiš, da ga potrebuješ, bo ves dan s tabo, te zabaval in ti razlagal stvari v polomljeni angleščini, v zameno pa mu boš ti plačeval hrano, pijačo in druge nujno potrebne substance. Zvečer stvar niti ni slaba, ker vodiči vedo, kje je zabava – circle-i capoeire, skupinice bobnarjev in pevcev, štantki s caipirinhami, vse ljudstvo zunaj na ulicah valuje gor in dol po mestu v divjih ritmih sambe, se vali do trga spodaj, tam pa se začne najbolj popularna glasba ta hip v Braziliji – funk. Pozabite, kar ste videli na mtv-ju, explicit lyrics, še bolj explicit moves.

In za konec – Rio
Ko se sprehajaš po mestu, te preveva nenavadno znan občutek … ja, točno! Kot bi se sprehajal po Londonu – ista etnična raznolikost, mednarodna kuhinja, polno trgovinic, celo ulice so nekam podobne, z eno samo razliko – ob morju smo! Oddirjaš do morja in čim bliže prihajaš, tem bolj mrzlo postaja, temperatura vode je tukaj 19 stopinj, zato se vse življenje odvija na plaži, vendar skoraj nihče ne plava! Zvečer lahko opazuješ sončne zahode in mišičaste torze kariok (prebivalci Ria), ki se leno pretegujejo ali samozavestno sprehajajo po plaži, polni fitnes naprav, s posebno stezo namenjeno jogganju. Če želiš koga spoznati, se samo postaviš kamorkoli v mestu z zemljevidom v roki in nesrečno gledaš. Takoj bodo priskočili ljudje, ti pomagali, si izmenjali telefonske s tabo ali te povabili zvečer ven – tokrat ne na sambo, ampak na elektroniko.

… in več
Seveda je Brazilija še veliko več, kot kar sem naštela – so tudi kraške jame in trekking v Lençoisu, kjer, ko ti zmanjka denarja, ne vlečejo kreditne kartice, bankomati ne izpljunejo nobenega reala in vsi avtobusi do Salvadorja, od koder imava naslednji dan notranji let v Rio, so zasedeni. Je brazilska filozofija, brez skrbi, relax, bo že bolje, ko se vse težave naslednji dan uredijo. So favele ali slumi, kjer vidiš, da je film Ciudad de deus posnet po resničnih dogodkih. So naporni nočni boji s komarkami. Je surfanje ob obali in so delfini, ki se igrajo deset ali dvajset metrov stran od tebe. So prijazni lastniki barov ob surfarskih krajih, ki poznajo Ljubljano, ker je o njej pisal Paulo Coelho v Veroniki. So brazilske kopalke. Je masovni turizem in puščanje ton odpadkov na obali. So mladi bodoči casanove, ki na tebi preizkušajo najboljše finte, in so ti isti brezdomni otroci. In so ženske, ki so site stereotipne predstave, ki jo imajo Evropejci o njih kot prostitutkah. Je najcenejši internet na uro, kjer traja približno pol ure, da se premakneš iz ene strani na drugo. In so čokoladke z nadevom iz amazonskih sadežev, ki me držijo pokonci, ko pišem tale članek …

Fotoreportaža: Lejla Marinko

piksel
Nastavitve piškotkov
Logo revija Študent

Spletišče s piškotkom dodeli obiskovalcu serijsko oznako, da ga prepozna ob ponovnem obisku.

Nujni piškotki

Piškotki, nujno potrebni za delovanje strani, zagotavljanje varnosti in prenos podatkov.

Analitični piškotki

Piškotki anonimizirane Googlove analitike nam omogočijo merjenje rasti ogledov.