Velikokrat se srečamo z napačno definicijo odnosov z mediji, saj se zmotno enačijo z odnosi z javnostmi. Vendarle, pa so odnosi z mediji le ena izmed podzvrsti v spektru organizacijskega komuniciranja, kot so na primer odnosi s kupci, zaposlenimi, poslovnimi partnerji in ostalimi javnostmi, zanimivimi za organizacijo. So pa izjemno pomembni, obenem pa lahko tudi relativno hitro zaznamo njihove učinke in so učinkoviti na dolgi rok.

Dolgoročen in vzajemen odnos z novinarji je ena izmed ključnih stvari, ki se je mora strokovnjak odnosov z javnostmi zavedati. Novinarjem je potrebno posredovati tiste informacije, ki so aktualne in ne umetno prirejenih novic, ki za javnost niso pomembne. Če novinarjem prepogosto pošiljamo sporočila za javnost z nepomembnimi informacijami, nas ne bodo jemali resno takrat, ko bi si jo dogodek zares zaslužil. Pomembno pa je tudi, da so naša sporočila zanimiva, jasna in jedrnata. Novinarjem namreč služijo kot osnova za pripravo novice in kadar prejmejo predolgo, zmedeno in neurejeno sporočilo za medije, je možnost, da ga bodo uporabili sorazmerno manjša.

Eno izmed pomembnejših orodij odnosov z mediji – poleg vzdrževanja dobrih odnosov z novinarji in sporočil za javnost – je novinarska konferenca. Pripravimo jo takrat, ko gre za večji in odmevnejši dogodek organizacije. Biti mora jedrnata in informativna, ne predolga, novinarje pa moramo o njej pravočasno obvestiti. Zanje pripravimo tudi strnjeno gradivo, če je le možno pa jih pogostimo s prigrizkom in pijačo. Pomembno je, da zapustijo novinarsko konferenco zadovoljni in s ključnimi informacijami, o katerih bodo poročali.

Zelo pomembno je tudi poznavanje delovanja in organiziranosti medijev: kakšna je uredniška politika posameznega medija, kdo uredništvo sestavlja in kdo je zadolžen za katero področje. Sporočila, ki jih pošiljamo, morajo biti naslovljena na ustrezne osebe, ki pokrivajo določeno temo, drugače so sporočila izgubljena. Dobro je tudi vedeti, kakšen je doseg posameznega medija in izbrskati čim več podatkov o strukturi občinstva. Predvsem pa je najprej treba premisliti, kateri mediji so pomembni za organizacijo.

Kot študenti odnosov z javnostmi se tega dobro zavedamo tudi v naši študentski sekciji Slovenskega društva za odnose z javnostmi, zato gradimo dobre odnose z novinarji že od samega začetka našega delovanja. Rezultati so bili vidni že lani spomladi, ko smo organizirali mednarodni kongres PRIME in smo imeli precejšnje število objav. Pri letošnji organizaciji PR TOUR-a*, ki je potekal konec februarja po Sloveniji, pa so nam znanje, izkušnje in graditev ugleda naše sekcije omogočili, da smo dosegli še več objav kot lansko leto. Tako se lahko pohvalimo z novico o našem PR TOUR-u v marsikaterem mediju (Finance, Delo, Radio Maribor, Radio Ena, Žurnal idr.). Seveda pa je pri odmevnosti dogodka že v osnovi pomembno dejstvo, da je ta aktualen in zanimiv za medije oz. njihovo občinstvo..

Torej: ko se lotevate projektov in dogodkov, morate že v začetku predvideti, koga bi takšen dogodek zanimal. V primeru, da gre za specializirano temo, bo takšna zainteresirana javnost manjša in posledično pri odnosih z mediji pridejo v poštev le tisti, ki to publiko pokrivajo, če pa gre za dogodek, ki je zanimiv za širšo javnost, boste z novičko lažje prodrli tudi v dnevne medije (časnike, TV in radijske oddaje) in številne revije. Kar seveda pravilno namiguje, da morajo biti odnosi z mediji (oz. še raje odnosi z javnostmi) obvezno prisotni že pri začetku snovanja celega projekta in ne šele takrat, ko je projekt že dorečen in ga je treba ‘zgolj’ še promovirati. Organizacija projektov gre z roko v roki tudi z njegovim komuniciranjem – od začetka do konca!

// Ta del, ki sledi [v kvadratku], prosim ločite od ostalega besedila prispevka in ga dajte v poseben okvirček nekam na sredino prispevka [lahko kar vmes med ostale stolpce na sredino], saj gre za predstavitev enega izmed naših dogodkov/področij delovanja IN OBENEM dober primer tega, o čemer pišem v tem prispevku. //

* V sklopu študentske sekcije Slovenskega društva za odnose z javnostmi smo v tednu od 25. do 29. februarja organizirali PR tour, popotovanje po Sloveniji, kjer smo si ogledali oddelke odnosov z javnostmi uspešnih slovenskih podjetij in organizacij. Tako smo bili gostje v ljubljanski Drami, na Fakulteti za družbene vede, na Mestni občini Ljubljana, v Ptujskih termah, na zavarovalnici Grawe, v enem uspešnejših slovenskih podjetij Krka, na Amnesty International in na koncu našega popotovanja še na agenciji Pristop. Na PR TOUR so se prijavili tako tuji kot slovenski udeleženci. V čast nam je, da smo lahko gostili udeležence iz Nemčije, Anglije, Nizozemske, Italije, Romunije, Španije in Francije. Kljub temu, da so vtisi še zelo sveži, se že veselimo, da se bomo vsi skupaj ponovno srečali jeseni v Torinu.

Tjaša Šnut
članica Študentske sekcije Slovenskega društva za odnose z javnostmi
http://www.kiberpipa.org/~prss/

PRidruži se nam!
Prav vsak [tudi če pavziraš ali ponavljaš letnik], ki ga zanima komuniciranje in se želi na tem področju izpopolniti, je dobrodošel, saj nove člane vpisujemo tekom celega leta. Predhodno znanje ni potrebno, ker boš najbolj pomembne stvari kmalu izvedel na PRedigrah in drugih srečanjih.
Več informacij najdeš na http://www.kiberpipa.org/~prss/. PReveri!

Ali ste se kdaj vprašali kako bi bilo, če bi lahko vrnili čas nazaj in bi kaj naredili drugače, kot ste? Ali ste se morda vprašali, kako bi bilo, če bi lahko zavrteli čas naprej in videli, kako se bodo stvari odvijale čez nekaj let? Kam vas bo življenje odpeljalo. Ob tem se mi vedno pojavijo pomisleki, ali res nas življenje pelje, ali mi peljemo življenje.

Kdaj nam ponavadi rojijo taka vprašanja po glavi? Rekla bi, da takrat, ko smo pred nekimi velikimi odločitvami.

Odločamo se vsakodnevno. Začne se ponavadi s tem kaj bomo zjutraj oblekli. Tekom dneva prinesemo še marsikatero manjšo ali večjo odločitev. Od tega kaj bomo pili s prijateljico na kavi, do tega kako bi rešili nastali problem v službi. Nekatere odločitve nam gredo lažje, druge spet težje od rok. Najtežje se nam je pa odločati o zadevah, ki lahko bistveno vplivajo oz. spremenijo naše življenje. Ena takih so zagotovo, karierna vprašanja, odločitev za otroka, ločitev, izbira poklica, izbira partnerja s katerim bi lahko živela “do konca svojih dni” in še bi lahko naštevala.

Ljudje imamo ponavadi neke sanje, želje, predstave o tem kako naj bi izgledalo naše življenje. Nekateri si bolj upajo živeti v skladu z njimi kot drugi. Tisti, ki točno vedo, kaj si želijo usmerijo vse stvarstvo k temu, da se mu sanje izpolnijo. Drugi spet živijo sanje nekoga drugega, recimo svojih staršev in so zaradi tega bolj ali manj nesrečni. Tretji se pa prepustijo, da jih “življenje pelje”, kamor jim je namenjeno. Na drugi strani pa imamo ljudi, ki si svoje sanje ne upajo uresničiti. Kadarkoli pride do situacije, ki bi lahko peljala proti uresničitvi sanj se izkaže, da ni pravi trenutek, ni tako sijajno, ni varnosti in na koncu celo podvomimo v svojo željo, koliko je sploh realna in jo opustimo. A nekje v nas še vedno tli.

Sprašujem se ali je v človeški naravi, da stalno hrepeni po nečemu in o tem sanjari, ko pa je to en streljaj stran, se za usodni korak ne odloči. Seveda je sprejeti tako odločitev res zelo težko, a ni prav, da zaradi strahu odpovemo, še preden smo sploh pretehtali možnosti. Strah je sicer logično, razumljivo čustvo, ki spremlja tovstne odločitve, saj se podajaš v neznano. A vseeno je najbolje pretehtati vse možnosti, vse dobre in slabe strani ene in druge odločitve. Če rečem DA, bo to, če rečem NE, bo pa to. Od posameznika do posameznika je različno, kaj odtehta.

Recimo ena takih odločitev je preselitev nekam daleč, kjer ne poznaš nobenega, a čaka te zelo dobra priložnost za razvoj kariere. Od nekdaj si sanjaril, da živiš v velikem, milionskem mestu, kjer te ne poznajo že od majhnega in kjer ne srečaš pol sošolcev, ko greš na trg v soboto zjutraj. Mesto, kjer imaš veliko več možnosti izkoristiti svoje potenciale, za kar tukaj ne najdeš in ne najdeš priložnosti. Sicer si zadovljen z nekaterimi stvarmi, ki jih imaš. Spoznal si osebo svojega življenja. Imaš zelo dobro socialno mrežo. Svoje hobije in prijatelje na katere se res lahko zaneseš. Ampak nek črviček ti ne da miru in na trenutke se prav dolgočasiš ter hrepeniš po več. Priložnosti kariernega razvoja in osebne rasti ne dobiš. A to so tvoje sanje. Postati nekdo, ki ga boš cenil. Ker ceniš samega sebe skozi to. In nekega dne dobiš priložnost! Morda ni idealna, je pa korak bližje tistemu o čemer si sanjal. Milionsko mesto, delo na področju, ki te zanima, možnost razvoja in napredka, umik od vsega tistega, ki te je motilo, a hkrati tudi odrekanje. Odrekanje že ustaljenim navadam in ugodnostim, ki so se ti do tistega trenutka zdele samoumevne. Odmik od ljubljene osebe in prijateljev in marsikatera druga malenkost, ki se ji boš mogel odpovedati. Naenkrat se stvari v glavi prestrukturirajo. Začneš se spraševati, koliko si zares to želiš? Ali so sanje sploh bile realne? Kakšno ceno je potrebno plačati zato? Kar naenkrat majhnost Slovenije, ki te je prej tako utesnjevala postane precej nerelevantna. Z leti si se nanjo navadil. Sprašuješ se kopico vprašanj. V glavi imaš pravo zmešnjavo. Čustvom predvsem vlada strah. Strah pa ima velike oči. Istočasno pa čutiš adrenalin. Končno si spet malo zaživel. To si želiš od nekdaj, a zakaj je moralo ravno zdaj priti, ko ni pravi trenutek. Kdaj pa bo pravi trenutek, se hkrati sprašuješ? Jezen si nase. Si se že skoraj sprijaznil, da se te želje pač ne bodo uresničile, začel živeti neko drugo življenje in ravno zdaj ti vrag ni dal miru in si se prijavil na oglas. Ali nisi več verjel, da se lahko kaj takega zares uresniči ali si se prej preprosto bal, sploh probati? Zdaj se je pa zgodilo in odločitev ti lahko bistveno spremeni smer plovbe tvoje ladje in preusmeri jadra poolnoma v drugo smer. In namesto, da si končno vesel in zadovoljen, tebe je strah. Zaradi tega tudi čutiš malo jeze na samega sebe.

V takih trenutkih bi prav resnično potreboval en časovni stroj, ki bi te popeljal naprej skozi čas in bi videl kaj bi v resnici bilo boljše zate. A kaj, ko ga ni. Točno veš, da če bi bilo tako in tako, da bi takoj rekel DA priložnosti, ki se ti ponuja. A kaj ko ni tako. Ali sprejeti riziko in oditi svojim sanjam naproti? To je zdaj vprašanje. Probati nekaj drugačnega, nekaj zanimivega, nekaj kar te lahko istočasno obogati in osiromaši. Žal pri takih stvareh ni recepta. Slavnemu stavku, ki ga je v slavnem filmu, nam vsem dobro znani igralec izrekel: “Življenje je kot bonboniera, nikoli ne veš kaj boš dobil” lahko dodamo, da je od nas odvisno za kateri bonbon smo se odločili v danem trenutku. Tako lahko na koncu zavzdihneš in si rečeš: “Veliko ljudem se je težko odločiti, kako živeti. Zdi se, da nihče nima odgovora. Morda skušajo najti pot, ki ustreza njihovemu okusu ali osebnosti, vendar nikoli ne vedo, ali sta njihov okus ali osebnost res prava pot. Nazadnje se pa le vdate, rekoč: Pravilnega načina življenja ni mogoče najti.” Potem pa upaš, da bo čas pokazal, da je odločitev, ki je bila s težko muko sprejeta zate bila res dobra.

Ko se govori o Kosovu, se ponavadi takoj začne polemizirati o mednarodnem pravu, politiki in osnovnih življenjskih pravicah ljudi. Skoraj nikjer ni govora o gospodarstvu Kosova. Kako sploh ti ljudje živijo? Kakšna prihodnost jih čaka? Evforija samostojnosti se bo na Kosovu prej ali slej umirila in takrat bo treba pričeti gospodarsko razvijati državo, ki je po BDP-ju najrevnejša članica Evrope. Pravzaprav je Kosovo po razvitosti na ravni nekaterih afriških držav Kot so Sudan, Eritreja in Etiopija.

KOSOVO V ŠTEVILKAH
Bruto domači proizvod Kosova je ocenjen na okoli 1.100 evrov na prebivalca. Kar 37 odstotkov ljudi na Kosovu živi v revščini z 1,5 evra na dan, 15 odstotkov jih živi v hudi revščini z manj kot 0,9 evra na dan, polovica prebivalstva pa nasploh trpi za lakoto. Kosovo ima najvišjo nezaposlenost v Evropi, ki je okoli 40-50 odstotna. A te številke naj bi bile precej višje kot kažejo uradni podatki. Uradno je brezposelnih 330.000 ljudi, vendar naj bi ta številka bila precej višja in naj bi segala tja do 60-65 odstotkov aktivne delovne sile. Večina ljudi, ki ima službo, dela v javnem sektorju, ki je v bistvu največji delodajalec. Zasebni sektor je zelo nerazvit, industrijski sektor pa ima velike težave zaradi oskrbe električne energije. To je trenutno največja težava na Kosovu, saj je Kosovsko električno podjetje sposobno proizvesti elektriko le za potrebe prebivalstva in tako mora elektriko uvažati. Srbija je glavna dobaviteljica elektrike Kosovu in samo upamo lahko, da Srbi ne bodo Albancem odklopili elektrike, kar si zlobni politični jeziki v Srbiji želijo. Kosovo uvozi za okoli 1,5 mrd evrov na leto, izvozi pa le za 150 mio evrov. Največja partnerica je Makedonija (uvoz 220 mio, izvoz 9 mio), sledijo Srbija, Nemčija in Turčija. Gospodarska rast na Kosovu je leta 2006 znašla 3,8 odstotkov, inflacija pa je bila 0,6 odstotna, predvsem po zaslugi Evra, ki je uradna valuta na Kosovu. Srbsko prebivalstvo pa več ali manj uporablja dinar. Izobraževanje je nasploh velik problem na Kosovu. Šest odstotkov prebivalstva je nepismenih, kar polovica prebivalstva pa ima končano le osnovno šolo. Statistika se bo v prihodnje popravila, saj je trenutno več kot 90 odstotkov otrok vpisanih v osnovno šolo. Vprašljiva je kakovost izobraževalnega sistema, saj pouk v nekaterih šolskih ustanovah poteka celo v štirih izmenah. Zaradi pretekle vojne in pomanjkanja sredstev je infrastruktura na Kosovu v zelo slabem stanju. Kosovo ima najvišjo nataliteto v Evropi, kjer je okoli 60 odstotkov prebivalstva mlajših od 25 let. Hkrati pa ima največjo mortaliteto v Evropo, ki znaša med 18-44 smrtnih primerov na 1000 rojstev, kar je posledica predvsem slabega zdravstvenega sistema.

SIVA EKONOMIJA
Privatizacija je na Kosovu otežena, predvsem zaradi nerešenega vprašanja lastnine. Do takrat pa bodo investitorji najbrž še malo počakali, da sploh dobijo kakšno zagotovilo o varnosti svojih naložb. Zaradi pomanjkanja delovnih mest pa so državljani Kosova primorani delati na črno. V zadnji letih se je zelo razbila siva ekonomija. Korupcija je problem številka ena. Kosovo pa je zaenkrat najbolj znano po trgovini z drogo, ki naj bi zalagal velik del Evrope ter z trgovino z belim blagom oz. ljudmi. Kako resna je situacija na tem področju dokazuje nedavna izjava podpredsednika slovaške vlade Dušana Čaploviča: ”Kosovo bi lahko zaradi trgovine z drogami preimenoval v Drogovo. Vsi vemo, kaj se tam dogaja, vemo, od kod v Evropo pridejo mamila, belo blago in orožje.” Poleg drog in orožja pa je razširjeno tudi tihotapljenje cigaret, goriva za katere pa skrbijo organizirane kriminalne skupine ljudi, ki se vsake toliko obračunajo med seboj kar sredi kosovskih mest, kot v filmih. Veliko Albancev pa ima na srečo sorodnike v tujini. Samo v ZDA, Nemčiji in Švici in Avstriji dela okoli 500.000 ljudi, ki vsako leto pošljejo domov okoli 550 mio evrov, kar je v bistvu več kot polovica proračuna Kosova.

ŽAREK UPANJA
Glavni cilji Kosova je članstvo v Mednarodnem denarnem skladu in svetovni banki. To je nasploh nujno, da lahko Kosovo dobi potrebna denarna sredstva oz. posojila za zagon gospodarstva. Kosovo se lahko na Donatorski konferenci nadeja tudi okoli za 2 mrd evrov sredstev, ki jih bodo donirale predvsem Evropske države. Ameriška administracija, pa je tako kot ponavadi spet prva vzela vajeti v svoje roke in že ”podarila” Kosovu 350 mio USD, kar je praktično več kot tretjina proračuna. Največja prednost Kosova pa je neizkoriščen energetski sektor. Pokrajina je pravzaprav prava ”energetska bomba” bogata z naravnimi bogastvi, kot so lignit, svinec, cink in magnezit. Malokdo ve, da ima Kosovo največje zaloge aluminijeve rude na svetu. Samo rezerve Lignita, ki ga je na Kosovu okoli 16 mrd ton, so ocenjene na 85 mrd USD!!! Poleg tega je na Kosovu še okoli 15 milijard ton rjavega premoga, 20 milijard ton svinca in cinka ter 15 milijard ton niklja. Vsekakor se bo gospodarska slika v prihodnjih leti spremenila, če le ne bodo zahodne sile začele izkoriščati Kosova tako kot danes ”energetsko bombo” Irak. Prav izkoriščanje energetskih virov Kosova je lahko razlog zakaj so zahodne sile tako odločne pri priznavanju te pokrajine in tako ravnodušne do nekaterih drugih pokrajin, ki si ravno tako želijo neodvisnost (Abhazija, Južna Osetija, Baskija …). In naj ne bi bilo zanimivo samo gospodarsko-energetsko temveč tudi vojaško. Že nekaj časa se govori, da bodo ZDA v tem delu Evrope postavile svoja vojaška oporišča in to se bo res najverjetneje zgodilo.
Naj bo cilj zahodnih sil tokrat resnična, iskrena stabilizacija Kosova, saj so tamkajšnji ljudje že dovolj pretrpeli in imajo vso pravico do dostojnega življenja. Nobeden si ne želi, da bi Kosovo postal nekakšen ‘evropski Irak’, kjer se Iračani še danes pobijajo med seboj, v vsem tem kaosu pa pač Američani še naprej pridno črpajo nafto.
 
Predrag Rajčič, dipl. ekonom

Inkubator je definiran kot “pravna oseba, ki oblikuje okolje z ugodnimi pogoji za začetek delovanja novega podjetja”. Univerza želi z njim spodbuditi prenos akademskega znanja v prakso in omogočiti študenom in lokalnemu prebivalstvu, da se tudi sami preizkusijo pa realizaciji svojih zamisli z ustanovitvijo lastnih podjetij. Doslej je na ta način nastalo že enajst uspešnih podjetij, dobrih novic pa še kar ni konec …

Še mlad, a že prekaljen maček
Inkubator je v svojem komaj dveletnem obstoju pri uresničevanju podjetniških idej svetoval že preko 80 timom oziroma več kot 150 posameznikom. Od teh je približno polovica prešla v fazo izvedbe poslovnega načrta, vseh enajst ustanovljenih podjetij pa je uspešno prodrlo na trg in se na njem obdržalo. Na UIP zagotavljajo, da jih bodo spremljali tudi po izstopu iz inkubatorja in jim še naprej zagotavljali podporo pri izobraževanju in svetovanju – gre za postinkubacijsko fazo.

Od poslovnega načrta do lastnega podjetja
Samo obdobje inkubiranja pa je razdeljeno na dve fazi, in sicer na razvoj in testiranje podjetniške ideje ter izdelavo poslovnega načrta – kar je za inkubirance brezplačno, vključno z uporabo prostorov in opreme – ter na ustanovitev in poslovanje podjetja v inkubatorju. Slednje traja največ osemnajst mesecev, in v tem času podjetje polno izkorišča vso infrastrukturo in opremo inkubatorja ter svetovalne usluge po subvencionirani ceni. Cilj te faze je čimprejšnji prehod podjetja na trg ali nadaljnje inkubiranje v tehnološkem parku.

Dobiček gre podjetnikom, ne inkubatorju
Dobiček podjetja se deli izključno med lastnike podjetja. Po besedah Iztoka Škerliča, direktorja UIP d.o.o., inkubator do sedaj ni vstopal v lastništvo in to tudi v prihodnje ni predvideno, kar je v skladu z neprofitnim značajem delovanja UIP. Delovanje inkubatorja sofinancira Ministrstvo za gospodarstvo preko Javne agencije RS za podjetništvo in tuje investicije (JAPTI), manjši del sredstev, približno 15 %, pa UIP dobi na trgu s svetovanji in vstopanjem v EU projekte. Ustanovitelja, Univerza na Primorskem in Gea College- Visoka šola za podjetništvo, pa direktno ne financirata delovanja, vendar na različne načine preko njune mreže kontaktov inkubator dostopa do partnerskih podjetij in sofinancerjev projektov. In ravno ta vpetost v gospodarstvo je ena od primerjalnih prednosti UIP pred “konkurenco”. Velikokrat inkubirance “pospremijo” do potencialnih poslovnih partnerjev.

Bistvo je v dodani vrednosti
V primorskem univerzitetnem inkubatorju prevladujejo ideje iz “primorskih” panog. Prednjačijo torej turizem; storitvene dejavnosti – inovativni prijemi v marketingu, promociji podjetij ter nastopu na novih trgih; transport in logistika; biotehnologija in proizvodnja plastičnih mas, seveda pa ne morejo manjkati niti informacijske tehnologije. Direktor UIP poudarja, da pri inkubaciji projektov ni toliko pomembna panoga, kot pa dejstvo, da tim razvija inovacijo ali novo storitev ali proizvod, ki temelji na lastnem znanju, zagotavlja višjo dodano vrednost in nadpovprečno rast podjetja.

Svetuje paleta strokovnjakov
UIP zaposluje tri generalistične svetovalce ekonomskih, oblikovalskih in poslovodskih ved, ki pokrivajo področja poslovanja, trženja razvoja izdelkov in designa ter vodenja projektov. Vsa specialistična znanja pa inkubirancem zagotavljajo zunanji preizkušeni svetovalci; elektrotehniki, pravniki, finančni svetovalci in drugi.

Študentom je na voljo I.šola
Inovacijska šola je izobraževalni program UP, ki temelji na filozofiji ustvarjalnega mišljenja po vzoru Stanfordske univerze v ZDA, ponuja izrazito interdisciplinarna teoretična in praktična znanja, in usposablja slušatelje za izvedbo inovativnih in tehnološko zahtevnih zamisli. Zaenkrat je namenjena izključno študentom UP, čeprav menda potekajo pogovori o možnosti sodelovanja z drugimi visokošolskimi zavodi in fakultetami v regiji. Načrtujejo tudi razširitev modela izobraževanja tudi na sosednje regije v Italiji in v Istri, zato nameravajo kandidirati na bodočih EU razpisih za teritorialno in čezmejno sodelovanje. Sicer pa lahko trenutno v i.šoli sodeluje do 35 študentov, saj se projekt izvaja v pilotni fazi. V prihodnjem študijskem letu bo prvič zadihal v popolni obliki, tako da bo lahko s svojimi izzivi sodelovalo tudi več podjetij. Dr. Rado Bohinc, rektor UP, je mnenja, da se je “glede na odzivnost študentov, profesorjev in tudi drugih podjetnih posameznikov v okviru projektov UIP”, inkubator dobro prijel, dodaja pa, da so “tako pri osnovnem delovanju kot pri nadgradnji ter motivaciji študentov seveda še rezerve.”

Pestro s Podjetno Primorsko in novim pravilnikom UP
Trenutno najbolj “vroč” projekt je Podjetna Primorska, ki si želi identificirati najperspektivnejše poslovne ideje v regiji, da bi se ustanovila nova, na znanju temelječa, podjetja. Prejeli so 31 prijav, svetovanja bo deležnih izbranih deset kandidatov. V ta namen UIP tudi organizira 44-urno podjetniško šolo in podeljuje glavno denarno nagrado v višini 6.000 EUR. Absolutna novost v slovenskem prostoru pa bodo razvojne raziskovalne organizacije ter spin-off in start up podjetja na UP, katerih ustanavljanje omogoča nov pravilnik primorske univerze. Šlo bo za mešana podjetja med UP, njenimi zaposlenimi in drugimi podjetji.

Martina Srblin

Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOU v Ljubljani) išče novega direktorja ŠOU-a v Ljubljani, zato je razpisala razpis za prijavo kandidatov. Direktor ŠOU-a v Ljubljani, katerega mandat traja štiri leta, zastopa ŠOU v Ljubljani v pravnem prometu, skrbi za zakonitost poslovanja in zagotavljanje finančnih sredstev za delovanje organov, organizira delo služb ter predpisuje pristojnosti in odgovornosti zaposlenih pri materialno finančnem poslovanju. Svojo funkcijo opravlja profesionalno.

Trenutno funkcijo vršilca dolžnosti direktorja na ŠOU-vu je opravljal Janez Barle, ki se na razpis ni prijavil. Vršilcu dolžnosti Janezu Barletu se je funkcija iztekla 12. marca. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOU v Ljubljani) je v roku za prijavo na razpis za direktorja ŠOU v Ljubljani prejela tri vloge. Po dopolnitvi vlog je bila ena nepopolna, en kandidat pa kljub dopolnitvi ni izpolnjeval razpisnih pogojev.

Na presenečenje mnogih je zanimanje za direktorsko mesto ŠOU-va, majhna, lahko bi celo rekli, da ni zanimanja za to mesto, medtem ko potencialnih direktorjev po državi kar mrgoli. Plača na ŠOU-vu ni slaba, a očitno ŠOU in razpisni pogoji vendarle niso privlačni za slovensko upravljavsko smetano. Težava je tudi v tem, da je to relativno nestanovitna funkcija, saj je direktor ŠOU-va zaradi pogostih viharjev v študentski politiki na dokaj prepišni funkciji. Hkrati pa ne smemo pozabiti, da se jeseni v Ljubljani obetajo študentske volitve, ki lahko dodobra premešajo karte.

V javnost je že prišla novica, da se bo razpis ponovil, saj Študentske organizacije (ŠOU) v Ljubljani konec februarja ni predlagala kandidata za direktorja in zato so se začela porajati številna vprašanje, ali ima pred jesenjo sploh smisel iskati direktorja za polni mandat štirih let, saj bodo oktobra 2008 parlamentarne in tudi študentske volitve, ki lahko marsikaj spremenijo.

In ko je že marsikdo mislil, da bo nov direktor znan komaj konec leta, nas je presenetila novica, da ima ŠOU v Ljubljani novega direktorja. Študentski zbor Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU v Ljubljani) je imenoval novega v. d. direktorja ŠOU-a v Ljubljani. To je Janez Drnovšek, univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike in specializant menedžmenta. Drnovšek je do sedaj opravljal vodstvene funkcije v podjetjih Domel d. d., Domel Ip d. o. o., Slovenski inštitut za kakovost in meroslovje in Elektro Ljubljana d. d. Janez Drnovšek je bil edini izmed treh prijavljenih kandidatov na nedavnem razpisu za direktorja ŠO-a v Ljubljani.
Predsedstvo ŠOU-a v Ljubljani se je odločilo, da Drnovška predlaga za v. d. direktorja za obdobje enega leta oziroma do imenovanja novega direktorja. Novemu v. d. direktorju ŠOU-a v Ljubljani želimo veliko uspeha, energije in idej v njegovem mandatu.

Mojca Polc

Do konca leta bomo bogatejši še za eno fakulteto. Izobraževala bo vse bolj iskane profile diplomantov računalništva in matematike in jih že med študijem vključevala v delovno okolje. Predstavljamo FIŠ …

Od enote Fakultete za uporabne družbene študije do samostojnosti
Fakulteta za informacijske študije (FIŠ) Novo mesto je dobila soglasje za ustanovitev decembra 2007, svojo prvo generacijo študentov pa bo začela izobraževati letošnjo jesen. Trenutno se magistrski ter prvostopnejska univerzitetni in visokošolski program, vsi z enakim nazivom – Informatika v sodobni družbi – izvajajo pod okriljem Fakultete za uporabne družbene študije (FUDŠ), kamor se bodo študentje formalno vpisali tudi v študijskem letu 2008/2009. Toda že do konca leta 2008 bo ta enota FUDŠ osamosvojena in preoblikovana v FIŠ. S tem bo ta postala prva fakulteta s sedežem v Novem mestu. S tem je “Dolenjsko-Belokranjska regija storila velik korak naprej k ustanovitvi univerze na tem območju”, kakor navaja spletna stran FIŠ (www.fis.unm.si), sicer pa je fakulteta nastala v sodelovanju z Univerzitetnim in raziskovalnim središčem Novo mesto.

Koncesionirani programi
Fakulteta bo nudila redni in izredni študij na vseh treh stopnjah in pokrivala področja informatike in računalništva. Trenutno tudi že potekajo aktivnosti za skupni podiplomski program s Tehniško Fakulteto Alpe-Adria Univerze v Celovcu. Sicer pa gre poudariti, da so vsi programi FIŠ koncesionirani, za redne študente torej brezplačni, redni vpis pa bo po novem menda možen tudi za zaposlene študente, seveda pod določenimi pogoji.

Interdisciplinarnost za hitrejše zaposlovanje
Doc. dr. Janez Povh, vršilec dolžnost dekana FIŠ Novo mesto, poudarja, da so vsi trije programi, dva dodiplomska in en podiplomski, interdisciplinarni – imajo tri stebre. Prvi steber je vedno informatika in računalništvo, drugi obsega metodološko znanje (statistika, kvalitativne in kvantitativne raziskovalne metode), tretji pa je povsem družboslovni (sociologija, ekonomija, teorija organizacije). Diplomanti FIŠ naj bi bili tudi zaradi tega široko zaposljivi v gospodarstvu, javni upravi ali v nevladnih organizacijah.

Jasno začrtani prioritetni cilji
Trije pa so tudi prioritetni projekti FIŠ, kakor pojasnjuje dr. Povh. Najprej je to priprava doktorskega študija s področja informatike, ki bo ključni dejavnik za strokovni in znanstveni napredek fakultete. Prav tako je in še bo veliko pozornosti namenjene vzpostavljanju povezav s tujimi univerzami, kot učinkovitemu načinu za zagotavljanje odličnih profesorjev. V središče pa so na FIŠ postavili tudi sodelovanje z neakademsko sfero: “Skupni projekti z gospodarstvom bodo fakulteti omogočili spodobno preživetje, hkrati pa bodo način uvajanja študentov v realno okolje”.

Ambiciozna vizija
Sploh pa bodo prizadevanja FIŠ – po zagotovilih njenih ustanoviteljev – šla v smeri razvoja v fakulteto, katere diplomanti bodo med najbolj iskanimi diplomanti fakultet s področja računalništva in informatike v tem delu Evrope.

Martina Srblin