Z novim letom je Slovenija odprla novo poglavje v svoji zgodovini. Kar šest mesecev bo predsedovala 27-im državam članicam Evropske unije, kar predstavlja za tako malo državo velik izziv. Večina ljudi na celotno predsedovanje gleda z vidika denarja, kako globoko bomo morali seči v državni žep, koliko prometnih zamaškov bo in, kako (ne)bodo politiki sodelovali med seboj.

Seveda je ob tem potrebno dodati še vse polemike o logotipu, sloganu in nerganju vseh Slovencev na vse, kar se bo dogajalo. Vedno znova se sprašujem, zakaj večina Slovencev ne more na tako velik izziv gledati z optimizmom in se vprašati, kaj dobrega bi nam samo predsedovanje morda lahko prineslo? Zapravljenih 62 milijonov evrov gotovo ne. Morda pa večjo prepoznavnost, hkrati pa je to velika priložnost za utrditev prepoznavnosti in ugleda Slovenije kot države, sposobne prevzeti svoj del odgovornosti za razvoj in stabilnost evropskega kontinenta in širše mednarodne skupnosti.

Komuniciranje z domačimi in tujimi mediji in drugimi relevantnimi javnostmi v času slovenskega predsedovanja in pred njim, bo pomembno prispevalo k javni podobi Slovenije, učinkovitosti in uspešnosti predsedovanja. Verjeli ali ne, slovenski vladi bodo pomagala tudi nekatera podjetja, ki so se odzvala javnemu vabilu k sodelovanju, in sicer s svojimi izdelki, storitvami, donacijami in popusti. Pri komuniciranju pa bi moral sodelovati prav vsak Slovenec. Ko te virtualni kolega vpraša, ali se izplača priti v Slovenijo, bi mu morali našteti najmanj 100 razlogov za. Prav tako se je gotovo vsakemu izmed vas že zgodilo, da vas je zmedeni turist spraševal o neki znamenitosti, pa se niste spomnili, kje bi bil Robov vodnjak, ali pa si niste upali skupini Belgijcev zapeti slovensko himno. Zakaj ne?

Uradni govorci in posamezna ministrstva ter projektne skupine bodo že poskrbeli za povečano pozornost domače in tuje javnosti za slovensko predsedovanje, povečano razumevanje evropskih tematik v Sloveniji ter naklonjenost in razumevanje za slovenska prizadevanja, predloge in dosežke v času predsedovanja pri tujih javnostih, vzpostavljeno pa je bilo tudi spletno mesto www.eu2008.si. Tu ni kaj dodati, vsak izmed nas pa lahko doda kamenček v tistem mozaiku, ki bo predstavljal Slovenijo kot turistično destinacijo, kot državo, ki je vredna ogleda in spoznavanja kulture, tradicije, ljudi in običajev. Dejstvo je, da se bo kulturni program izvajal v več kot štiridesetih državah po celem svetu, v katerih bo izvedenih več kot 180 kulturnih in promocijskih projektov. In medtem ko bodo slovenski glasbeniki igrali in peli za nas po vseh državah EU in izven, ko bodo gostovala gledališča, Slovenska filharmonija, razstave, folklora in vse ostale skupine drugod, lahko mi s tujimi javnostmi komuniciramo doma.

V času predsedovanja, ker je pač “fajn” v predsedujoči državi organizirati tudi kakšne dogodke, ki sploh niso povezani s predsedovanjem, se bo v letošnjem letu pri nas zvrstilo kar nekaj kongresov, srečanj, konferenc in podobnih aktivnosti mednarodnega značaja – tudi študentskih. Študentska sekcija Slovenskega društva za odnose z javnostmi v času predsedovanja ponovno pripravlja organizacijo mednarodnega dogodka. Tokrat med 25. in 29. februarjem 2008 pripravljamo za naše in mednarodne študente celotedenski dogodek PR Tour. Gre za srečanje študentov komunikologije in odnosov z javnostmi ter predstavitev dobre prakse odnosov z javnostmi v Sloveniji. Udeleženci se bodo srečali z odnosi z javnostmi v največjih slovenskih podjetjih, agencijah, kulturnih in neprofitnih organizacijah ter mestni hiši, odkrivali pa bodo tudi bisere Slovenije.

Vse vpletene v predsedovanje, od delegatov in novinarjev, bodo na poti domov spremljala protokolarna in promocijska darila. Kaj pa vse ostale – tuje študente, upokojence in druge tujce, ki jih boste srečali vi? Pustite jim vtis, da živimo v lepi državi, kjer so doma prijazni ljudje, dobra hrana in še boljša pijača. Le tako se bodo k nam še kdaj vrnili in komuniciranje se je izplačalo.

Mihaela Hočevar
študentska sekcija
Slovenskega društva za odnose z javnostmi
www.mojPiaR.net

PRidruži se nam!
Prav vsak [tudi če pavziraš ali ponavljaš letnik], ki ga zanima komuniciranje in se želi na tem področju izpopolniti, je dobrodošel, saj nove člane vpisujemo tekom celega leta. Predhodno znanje ni potrebno, ker boš najbolj pomembne stvari kmalu izvedel na PRedigrah in drugih srečanjih.
Več informacij najdeš na www.mojPiaR.net. PReveri!

Z januarjem nadaljujemo tudi z novimi PRedigrami – brezplačna predavanja vsake dva tedna! PRidi tudi ti!

Letos so k sreči odpadli moji plani, ki so med drugim vključevali tudi to obvezo, da obiščem vse sorodnike in izpolnim vsa njihova pričakovanja. Včasih se nam zgodi, da nam plane prekrižajo kakšni nepričakovani dogodki ali celo ljudje. Na koncu pa ugotovimo, da je prav lepo, da se nam plani niso izpolnili. Zdi se nam celo, da smo veliko bolje izkoristili čas. Tako je bilo letos z menoj, ko sem zaradi službenih obveznosti mogla odpovedati svoje plane. Vse skupaj se mi je zdelo nepravično, krivično in nezaslišano. A drugega ni bilo kot, da sprejmem dejstvo in se sprijaznim s tem, da ne more vedno biti “po moje” in uspelo mi je celo samo sebe prepričati, da je mogoče to za nekaj dobro. In je tudi bilo. Zame.

Ko sem končala z delovnimi dnevi, so nastopili vmesni nedelovni, a bilo je premalo časa za kašne večje potepuške podvige. Zato sem se času, ki sem ga imela na razpolago, prepustila brez pretiranega planiranja. Po ne vem kako dolgem času sem lahko spala in spala in spala in tako je bilo lepo, da nisem mogla nehati spati. Potem sem poležavala in poležavala in brala in se družila s prijatelji in v resnici sem spet počela stvari, ki jih rada počnem, pa si ne vzamem čas zanje. In nobenih problemov ni bilo, dokler nisem vmes prišla v službo in bila bombardirana z vprašanji “kaj si pa ti počela med prazniki? kam si pa kaj šla? kako to? zakaj to? ” in podobno. Nisem se mogla otresti enega čudnega nelagodnega občutka. Ne znam opisati. Pravzaprav so me prav malo čudno gledali, kot češ, kako sem lahko tako preživela največji družinski praznik?!

Odnosi v službi me v bistvu prav izčrpavajo. Samo delo, čeprav je energetsko tudi zahtevno, me nikoli tako ne izčrpa kot me odnosi. Ne zmorem razumeti določenih ljudi, njihovega obnašanja in razmišljanja. Vsakič, ko si rečem, da se ne bom več s tem ukvarjala, me nekdo preseneti, vrže iz tira in potem spet premišljujem o teh ljudeh in jih poskušam razumeti. Ravno to mi pobere ogromno energije.

Včasih imam celo prebliske, da je z menoj nekaj narobe. Kako ne zmorem razumeti mojih najbližjih sodelavcev in si s tem grenim življenje, saj z njimi moram preživeti več časa kot z domačimi. Ampak enostavno ne zmorem doumeti, kako si lahko ljudje lastijo pravico vtikat se v tuja življenja, kot da so njihova. Sprašujem se ob tem, čigavo življenje kdo živi, vsak svojega ali vsak tujega.

Kaj za vraga koga briga kje in na kakšen način nekdo živi, ko ga ni v službi. Kakšne znamke posode uporablja, kaj kuha, kaj je jedel, kolikorat imel spolne odnose, kdaj bo imel otroke in zakaj jih še nima. Kako naj razumem ta bitja, ki ti ne pustijo niti malo tvoje intime! In kako naj jih razumem, ko o meni mislijo, da sem čudaška, ker to ne želim z njimi deliti. A je to toliko nenavadno, ko mislim, da podatek koliko velike spodnjice nosi moj partner nič ne bi smele zanimati moje sodelavke. Ali se motim?

Ne vem. Včasih sem zmedena. Odnosi so zapletena stvar. Vse sorte odnosi so. Družinski, partnerski, službeni, prijateljski, kolegialni, poslovni. Vsi odnosi niso enaki. In jaz jih poskušam in želim ločevati. Ljudje imamo neki privatni jaz in socialni jaz. In prav je tako. V nekaterih bolj intimnih odnosih smo se pripravljeni bolj razkriti, v drugih recimo službenih pa nekoliko manj. Mnogokrat ljudje zbrkljamo vse skupaj in želimo imeti v službi neke hudo prijateljske odnose. In to na vsak način. Takrat to zame postane obremenjujoče in zoprno. Rada imam svoje sodelavce, ampak imamo v marsikaterem smislu različne poglede na stvari, življenje. Ne družijo nas niti podobne vrednote, niti podobni načini zabave, preživljanja prostega časa. V takih situacijah imam rada, da eni druge spoštujemo, službeno korektno sodelujemo in pustimo eni druge živeti svoje življenje. Sovražim neobzirnost ljudi, ko poskušajo vsiliti nekaj svojega in takrat postanejo prav nadležni. Lepo se je družiti s sodelavci, ampak ne vsako popoldne. Prav tako je lepo iti na kavo in poklepetati o raznoraznih stvareh. Ampak, ko si pa lastijo pravico, da te posiljujejo s svojimi stališči in tvojih želja ne spoštujejo, temveč celo obsojajo, je to nič drugega kot pretiravanje.

Spoštujmo druge, da so edinstvene enote tega univerzuma. Spoštujmo njihove želje. Delajmo na tem, da smo občutljivi do drugih ljudi vsaj toliko, da zaznamo koliko blizu nas želijo spustiti in to spoštujmo. Ne vsiljujmo se. Dobre odnose imeti ne pomeni biti prijatelj z vsakim, ki ga srečaš v življenju. Daj priložnost, da ti pokaže, da je kljub temu, da te ne spusti tako blizu, v svoj intimni prostor, je lahko zelo v redu človek in vzdržuj z njim dober službeni odnos. Naj bo raje dober delovni kolega kot slab prijatelj. Odnos ni sam po sebi umeven, potrebuje obe strani. Zato se včasih zamislimo tudi sami nad sabo. Jaz sem se že večkrat. Ko bi se vsaj še drugi.

Na slovenskem visokošolskem nebu je lansko jesen zasijala nova zvezda – novogoriška FUDŠ ali Fakulteta za uporabne družbene študije. Pogovarjali smo se z njenim prvim dekanom, doc. dr. Borutom Rončevićem, ki ga je 14. 01. 2008, ko mu je potekel mandat, na tej funkciji zamenjal znani sociolog doc. dr. Matevž Tomšič. Dr. Rončević, ki sodeluje pri vrsti evropskih raziskovalnih konzorcijev, zlasti s področja ekonomske kulture in ekonomskega razvoja, in se je znanstveno-raziskovalnemu delu zapisal že kot dodiplomski študent, pa nam je vendarle še uspel skicirati FUDŠ v njenih bistvenih, svežih in ambicioznih potezah …

Koliko študentov ima trenutno FUDŠ? Kolikšno je bilo zanimanje za vpis?
FUDŠ ima trenutno 163 študentov. S to številko smo glede na mladost naše ustanove zelo zadovoljni. Je pa res, da dajemo prednost kakovosti pred količino. Očitno se je obrestovalo zelo trdo delo, ki smo ga vlagali v oblikovanje kakovostnih študijskih programov, v odmevne znanstvene raziskave, v organizacijo mednarodnih konferenc in pa že tradicionalnih vsakomesečnih družboslovnih večerov.

Izvajate tri prvostopenjske – Uporabne družbene študije (UN), Informatika v sodobni družbi (UN, VS) – in dva drugostopenjska programa – Medkulturni menedžment in Informatika v sodobni družbi. Od prvostopenjskih se samo Uporabne družbene študije izvajajo v obliki rednega študija. Načrtujete, da bo dobil svojo “redno” različico tudi kateri izmed programov Informatike v sodobni družbi? Če da, kdaj?
Seveda, FUDŠ je na nedavnem razpisu pridobila koncesiji za izvajanje visokošolskega strokovnega in univerzitetnega študijskega programa Informatika v sodobni družbi. Zato se bosta v redni obliki začela izvajati že v študijskem letu 2008/2009. Ta dva študijska programa bi toplo priporočil, saj gre za kombinacijo informativnih in družboslovnih znanj, ki jih trg dela izrazito potrebuje in zahteva, zaradi česar z zaposlitvami praviloma ni težav. Sicer pa tem ciljem sledimo tudi pri ostalih študijskih programih.

Štiri vodila, po katerih delujete, so: kakovost, uporabnost, interdisciplinarnost in internacionalnost. Kateri od teh vidikov ima po vašem mnenju v očeh študentov največjo težo?
V prvi fazi, ko se odločajo za študij, študente zanima predvsem uporabnost in tudi kakovost. Vendar pa gre za medsebojno močno povezana vodila in v kasnejših fazah študija oziroma v višjih letnikih bodo študentje čedalje bolj cenili tudi interdisciplinarnost in usmerjenost v mednarodni prostor. To že opažam pri naših podiplomskih študentih.

FUDŠ je raziskovalno usmerjena fakulteta, ki naj bi veliko pozornosti namenjala aplikativni razsežnosti znanja. Ali to pomeni, da je obvezni del študija tudi praktično usposabljanje?
Praktično usposabljanje je obvezen del študija na visokošolskem strokovnem študiju. Aplikativno razsežnost je potrebno pojmovati tudi širše, kot sposobnost reševanja težkih in kompleksnih problemov. To je tisto, kar delodajalci najbolj potrebujejo in zato naše študente izobražujemo in usposabljamo prav za reševanje teh problemov.

Svojim študentom menda nudite brezplačno učenje tujih jezikov. Katerih in kolikšen je interes študentov za jezikovni pouk?
Na začetku se je marsikdo začudil, zakaj v predmetnik nismo vključili tujih jezikov. Razlog je precej enostaven: znanje tujih jezikov ni del družboslovnega znanja in ne bi bilo korektno, da bi študente v okviru predmetnika prikrajšali za druge nujne vsebine. Seveda pa znanje tujih jezikov ni poseben privilegij, ampak nujno funkcionalno znanje. Zato našim študentom omogočimo brezplačno učenje tujih jezikov. Interes je velik. Če se smem pošaliti, to zanima celo tiste posamezne študente, ki se ne odlikujejo ravno po rednem obiskovanju predavanj, ha ha ha. Izbira jezika je prostovoljna odločitev študenta, nabor jezikov pa smo oblikovali na temelju ankete. Gre za glavne svetovne jezike.

V okviru FUDŠ deluje Inštitut za uporabne družboslovne raziskave. S čim se trenutno ukvarja, kaj je aktualnega?
FUDŠ zelo veliko pozornosti nameni znanstveno-raziskovalnemu delu, zato v okviru našega Raziskovalnega centra delujejo že trije inštituti: ob omenjenem Inštitutu za uporabne družboslovne raziskave tudi Mednarodni inštitut za igralništvo in Nacionalni inštitut za psihoterapijo. Ob odmevni raziskavi na temo igralništva raziskujemo tudi pluralnost medijskega prostora, javno mnenje ipd. Na FUDŠ vedno poteka več raziskovalnih projektov hkrati.

Kako pa bi opredelili vizijo razvoja FUDŠ? Se na obzorju že kažejo kaki novi študijski programi?
Na FUDŠ načrtujemo še nekaj novosti. Trenutno oblikujemo študijske programe s področja Socialnega menedžmenta, prav tako pa smo v postopku akreditacije programov s področja Psihoterapije. Za oboje vlada zelo veliko zanimanje.

Martina Srblin