Uspešno podjetje je danes zmožno vsakega potrošnika obravnavati individualno in edinstveno. Pozna potrošnikove želje in zna osvojiti njegovo srce, ne le denarnice. Za okolje, v katerem živimo, so značilne hitre tržne spremembe, pojavljajo se nove gospodarske velesile, hiter razvoj informacijske tehnologije itd., ki so jim podvržena tudi podjetja in pomembno je, da se v poplavi novosti znajdejo in pravilno nastopijo, ko gre za vprašanja odnosov s potrošniki.

Podjetja si danes vsekakor želijo zadovoljne kupce, ki se vračajo, hkrati pa širijo dober glas o podjetju med prijatelji. Naloga vseh organizacij, ki so prisotne na trgu je, da potrošnikom pokažejo, da cenijo odločitve o nakupu v njihovem podjetju. Tako za najbolj zveste kupce ustanovijo klube, v katerih so člani deležni različnih popustov in ugodnosti, oblikujejo posebne ponudbe, svoje najbolj zveste kupce obdarijo ali jim pošljejo voščilnico ob rojstnem dnevu.

Vendar pa se morajo podjetja zavedati, da je potrošnikom najprej treba ponuditi kakovostno storitev ali izdelek, saj je ta pravzaprav osnova in obenem tudi že učinkovito marketinško orodje, kar se pokaže ob vzpodbudi kupca k širjenju dobrega glasu o podjetju. Priporočilo zadovoljnega kupca je namreč za podjetje najcenejša in hkrati najučinkovitejša pot do novih kupcev.

Zadovoljstvo potrošnika in s tem povezana lojalnost sta izjemno pomembna dejavnika v tržnem okolju. Raziskave kažejo, da se kar 96 % nezadovoljnih strank ne pritoži, pač pa svoje nezadovoljstvo izrazijo na dva načina: večji del se jih ne vrne več, hkrati pa o svoji slabi izkušnji seznanijo v povprečju devet oseb, manjšina nezadovoljnih strank pa o slabi izkušnji obvesti celo dvajset ali več oseb. Na drugi strani pa zadovoljni potrošniki svoje mnenje o izdelku ali storitvi delijo v povprečju s tremi ljudmi. Na žalost pa zadovoljstvo potrošnikov ne vodi vedno k zvestobi potrošnika. Čeprav so potrošniki z izdelki in storitvami zadovoljni, jih vseeno 40 % odide h konkurenci. 40 % mogoče ni veliko, je pa vsekakor velik strošek za podjetje. Privabljanje novih kupcev namreč stane dvakrat toliko, kot stane privabljanje k ponovnemu nakupu že obstoječih kupcev.

Vzrok, zakaj potrošniki odhajajo h konkurenci ni samo nezadovoljstvo z izdelkom ali storitvijo, večinoma so razočarani nad neresnim in neprimernim odnosom zaposlenih in odzivom na potrošnikove težave. Če bi bile pritožbe v korist potrošnika rešene hitro, bi jih več kot polovica še vedno ostala zvesta podjetju. Zato je pomembno, da podjetja vsakega posameznika obravnavajo individualno ter z njim vzpostavijo poseben in iskren odnos. Odnosi, ki temeljijo na soodvisnosti, zaupanju in zadovoljstvu v daljšem časovnem obdobju, prinašajo podjetju konkurenčne prednosti.

Korak do zadovoljnih kupcev so vsekakor tudi zadovoljni zaposleni. Menedžerji morajo veliko mero pozornosti posvečati svojim internim javnostim; nuditi jim morajo izobraževanje, tako da so seznanjeni z novostmi, jih motivirati jih nagraditi za dobro delo, skrbeti pa morajo tudi za pozitivno klimo v delovnem okolju.

Podjetja bodo v prihodnosti morala iskati svoje prednosti z graditvijo superiornih povezav s svojimi potrošniki, ki bodo postali središče uspešnega podjetja – zadovoljevanje njegovih želja in pričakovanj. Vzpostavljanje dolgoročnih odnosov bo najpomembnejša točka strateškega načrta. Podjetja se morajo zavedati, da je vsak stik, ki ga imajo s potrošnikom, nova priložnost, da povečajo njegovo zadovoljstvo in ga navežejo nase. In ne pozabite: “Najboljši kupec je zadovoljen kupec!”

Petra Škerlj
članica Študentske sekcije
Slovenskega društva za odnose z javnostmi

PRidruži se nam!
Prav vsak [tudi če pavziraš ali ponavljaš letnik], ki ga zanima komuniciranje in se želi na tem področju izpopolniti, je dobrodošel, saj nove člane vpisujemo tekom celega leta. Predhodno znanje ni potrebno, ker boš najbolj pomembne stvari kmalu izvedel na PRedigrah in drugih srečanjih.
Več informacij najdeš na http://www.kiberpipa.org/~prss/. PReveri!

Srce mi utripa. Potim se. Rekla bi, da pretirano. V želodcu me črviči. Mislim, da mi je tudi malo slabo. Bojim se. Ne vem točno česa, samo neprijeten občutek imam v telesu. Pogledam okoli sebe in ugotovim, da ura stoji postrani in, da je slika na steni že zelo stara. Poskušam preusmeriti pozornost. Gledam to sliko do potankosti. Do zdaj sploh nisem opazila, da je prevladujoča barva na tej sliki rjava. Ne tista čokoladna lepa, ampak zamorjena rjava. Ni mi všeč. Spet pogledam na uro. Še pet minut. Še samo pet minut pa bo napočil trenutek, pomislim. Spet me stisne v želodcu. Ne maram čakati. Najraje bi pobegnila. Ne morem, ker ni izhoda. Še 3 minute. Srce mi še močneje razbija, roke se mi potijo. Tajnica odpre vrata in me pokliče. Zdaj lahko stopim naprej. Ne morem vstati. Občutek imam, da me noge ne bodo držale, a mi le uspe. Vstanem in stopim proti pisarni. Primem za kljuko vrat … v tistem zazvoni ura! Oh, še dobro, da so bile samo sanje, pomislim. Hkrati čutim razočaranje in zadovoljstvo. Bilo je res grozno doživeti vse to. Hkrati sem pa razočarana, da nisem videla, kako se bo končalo. Poskušam zaspati nazaj, vsaj za 5 minut. A nič ne sanjam naprej. Prepotena ležim na postelji in si pravim, da me vse to še čaka “in vivo”. Ob tej misli me malo zmrazi, ampak hitro vstanem in si grem skuhat kavo. Ko se urejam v kopalnici mi po glavi švigajo misli: “spet sem utrujena od spanja”,”kdaj bo že enkrat tega konec”. Te sanje mi res ne dajo miru. Drugo noč spet sanjam. Tokrat malo drugače. Vse se je nekako hitreje odvijalo, pridem spet do vrat, primem za kljuko, le ta se odprejo in stopim noter …, in spet ura. To se ponavlja že nekaj noči zapored.

Ničkolikokrat se nam zgodi, da ko smo v osebni stiski nimamo mirnega spanca. Kaj nam takrat sanje sporočajo? Ponavadi je najbolje, da si sami, individualno interpretiramo. Po mojem mnenju vsak sam najbolje ve, kakšno simboliko naj bi imele njegove sanje. Sanje so povezane tako s čustvi kot razumom. Človeški razum, njegova čustva in podzavest so lahko ogromna vrzel, katero lahko bolj ali manj razumemo. O tem kako bogata je naša podzavest, nam povedo sanje, ki se jih zavemo v trenutku, ko se prebudimo. Čemu pa sploh služijo? O tem je napisanih nešteto razlag, meni je ena najbolj domača. Prvič, naši možgani povzročajo številne, naključne povezave, ljudi, dogodke, ki nimajo nobene logične povezave. Tako se neštetokrat zbudimo zmedeni ali zgroženi, in si rečemo ?oh, kakšne nesmiselne sanje sem imel’. Drugič pa je pomembna tudi čustvena plat. Da bi zaščitili sami sebe, velikokrat na nek način potlačimo nekatera močna čustva, zlasti če so negativna. Vendar naši možgani potem v spanju na nek način ta čustva predelujejo. Sanjamo vsako noč. Vseh sanj pa se ne spomnimo. Še dobro. A si predstvaljate kako bi bili obremenjeni, če bi vsakodnevno razbijali glavo z njihovim pomenom? Vsak jutro nova zgodba.

Včasih se pa res zgodi, da se jih zjutraj spomnimo do potankosti in nas čez dan matrajo in si želimo, da bi nam jih kdo interpretiral in nas rešil mučnega premišljevanja. Marsikdaj se tudi sami poglobimo v njihov pomen in ugotovimo, da je nekaj na tej podzavesti. V prej omenjenem primeru je vedno šlo za zelo podobne sanje, nekaj noči, ne zapored, z nekaj različnih odtenkov. Moram priznati, da so me spravljale v stisko. Na koncu sem ugotovila, da je to na nek način predpriprava na velik dogodek. Pred menoj je bila ena težka, zoprna zadeva, katero bi morala izpeljati. Če sem iskrena najraje bi jo kar preskočila in se potem spet vrnila, ko bi jo že zdavnaj pustila za sabo. Žal to ni bilo možno. Ker sem se tega dobro zavedala, sem bila v čustveni stiski, ki se je odražala tudi v mojih sanjah.

Marsikdaj sanje niso tako logične, kot so bile moje takrat. Ne dajo nam miru. Nekatere imajo težko vsebino. Grozljivo. Teh nas je strah. Jih želimo hitro pozabiti. Ko nas pa mučijo kot nekakšna nočna mora, je pa smiselno tudi poiskati strokovno pomoč.

Jaz sem mnenja, da pri razlagi sanj ni najpomembnejše vprašanje kaj simbolično pomenijo, ampak kaj pomenijo nami! Naj bodo čim lepše.

Priročnik za preživetje z bolonjsko reformo je izdal Resor za študijsko problematiko ŠOU v Ljubljani, namenjen pa je študentom in vsem tistim, ki jih zanima bolonjska reforma. Na poljuden način namreč razlaga, kaj je bolonjski proces, kako je bil zastavljen in kje so se zgodile nekatere ključne napake pri implementaciji in prenovi študijskih programov v Sloveniji. Ob vsem tem podaja tudi pregled razvoja bolonjskega procesa in visokega šolstva v Evropi.

Slovenija se je bolonjskemu procesu reforme visokega šolstva pridružila junija 1999 s podpisom Bolonjske deklaracije. V odsotnosti ustrezne koordinacije reforme visokega šolstva so visokošolske inštitucije vsaka zase prenavljale programe. Ob tem je prišlo do številnih napak, kot so npr. napačna implementacija ECTS sistema, uvedba neustreznih metod poučevanja in preverjanja znanja itd. Študentje so nad novimi bolonjskimi programi pogosto razočarani, zato se jim o bolonjski prenovi poraja vrsta vprašanj. Resor za študijsko problematiko ŠOU v Ljubljani se je ravno zato odločil pripraviti Priročnik za preživetje z bolonjsko reformo. Priročnik na poljuden način podaja pregled razvoja bolonjskega procesa in visokega šolstva v Evropi. Njegov namen je študentom in vsem zainteresiranim ponuditi vpogled, kaj je bolonjski proces, kako je bil zastavljen in kje so se zgodile nekatere ključne napake pri prenovi študijskih programov.

Kakšna je vsebina priročnika?
Bralci bodo v priročniku našli glavne prvine bolonjskega procesa, kot so uvedba enotne strukture treh študijskih stopenj, ovrednotenje študijskega dela s kreditnimi točkami (ECTS), priznavanje izobraževanja, zagotavljanje kakovosti študija, pospeševanje mobilnosti študentov, učiteljev in raziskovalcev, spodbujanje vseživljenjskega učenja ter zagotavljanje dostopnosti študija vsem družbenim skupinam. Priročnik odpira tudi možnost nadaljnjega poglabljanja v tematiko in radovednejše bralce usmerja k dodatnim virom informacij o bolonjskem procesu in visokem šolstvu. Poglavja v priročniku so organizirana kot odgovori na tri ključna vprašanja – kaj, zakaj in kako? Ob razlagi pomena kratic (npr. ECTS) ali besedne zveze (npr. vseživljenjsko učenje) je v priročniku mogoče najti še informacije o razlogih za oblikovanje in uporabo določenih orodij v okvirih visokega šolstva.

Kje se da dobiti omenjeni priročnik?
Priročnik za preživetje z bolonjsko reformo lahko študentje dobijo brezplačno na vseh fakultetah, na Info točkah ŠOU v Ljubljani ter na sedežu ŠOU v Ljubljani, na Kersnikovi ulici 4. Priročnik je na voljo tudi v spletni obliki, in sicer na spletnem naslovu http://shrani.si/f/1S/12i/2o50t3h4/prirocnikzaprezivetjevbo.pdf .

Mojca Polc

Financiranje univerz in njihovih članic je vseskozi vroča tema slovenskega visokošolskega prostora. Da je trenutni sistem financiranja neustrezen, je javnosti znano že dolgo, toda z letom 2009 prihaja novo štiriletno obdobje financiranja – do poletja naj bi bila tako nared nova uredba.

Stanje danes
Veljavna ureditev financiranja univerz temelji na Uredbi o javnem financiranju visokošolskih in drugih zavodov, članic univerz, od leta 2004 do 2008. Njen osnovni namen je urediti javno financiranje študijske in obštudijske dejavnosti, investicij in investicijskega vzdrževanja ter razvojnih nalog na univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih, ki jih je ustanovila Republika Slovenija ter financiranje nekaterih nacionalno pomembnih nalog. Njene določbe o financiranju študijske in obštudijske dejavnosti ter razvojnih nalog veljajo tudi za zasebne koncesionirane samostojne visokošolske zavode, določbe o financiranju razvojnih nalog pa tudi za zasebne samostojne visokošolske zavode, ki izvajajo javno veljavne študijske programe, če pridobivajo javna sredstva. Prav tako se po tej uredbi financirajo tudi Univerzitetna knjižnica Univerze v Mariboru, Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani, Znanstveno-raziskovalno središče Koper Univerze na Primorskem, primorski inštitut za naravoslovne in tehnične vede Koper Univerze na Primorskem.

Omenjena uredba je sicer že doživela nekaj sprememb, toda za naslednje obdobje, od leta 2009 do 2013, bo potrebna temeljita preureditev sistema financiranja visokega šolstva. “Sedanja (uredba, op.a.) ne zajema več vseh sprememb v visokošolskem prostoru”, meni ministrica za visoko šolstvo znanost in tehnologijo, ga. Mojca Kucler Dolinar. Korenite spremembe si želi tudi rektor Univerze na Primorskem (UP), prof. dr. Rado Bohinc: “Sistem financiranja univerze trenutno ne zagotavlja zadostnega in stabilnega financiranja visokošolske dejavnosti in povzroča velike primanjkljaje v nekaterih študijskih dejavnostih in univerzah. UP je v zadnjih nekaj letih dobivala vsako leto manj sredstev na študenta in najmanj od vseh slovenskih univerz. Izgube so se pokrivale s tako imenovanimi razvojnimi razpisi. V letošnjem letu se položaj ponavlja: kar nekaj dejavnosti ustvarja tekoči primanjkljaj in se mora zadolževati, z upanjem, da se bodo izgube pokrile z razvojnimi sredstvi MVZT. Vendar, pripravlja se uredba o financiranju univerz za obdobje od leta 2009 do 2013 in pričakujem, da se bodo že naslednje leto stvari izboljšale.”

Izhodišča in priporočila Rektorske konference za novo uredbo
Rektorska konferenca Republike Slovenije (RK RS) je na drugi letošnji seji, 26. marca v Kopru, sprejela Izhodišča in priporočila, ki sta jih na UP pripravila njen rektor in njegov svetovalec, dr. Primož Dolenc. To gradivo je temeljilo tudi na ugotovitvah Delovne skupine za pripravo nove uredbe o financiranju visokega šolstva, ki deluje v okviru Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (MVZT). Državni sekretar, dr. Dušan Lesjak, ki je kot predstavnik MVZT sodeloval na seji RK RS v Kopru, je poudaril, da so ta izhodišča in priporočila dobra osnova za nadaljnje delo. Z manjšimi dopolnili so bila tudi soglasno sprejeta. Dr. Lesjak je še napovedal, da naj bi predlog nove uredbe pripravili še pred poletjem.

Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) je v preteklosti odločno nasprotovala temu, da se vprašanje financiranja ureja z uredbo in ne z zakonom. Tudi zdaj so enakega mnenja. Tomaž Frelih, predsednik ŠOS: “Menim, da bi moralo biti osnovna določila za integralno financiranje univerz zapisana v zakonu o visokem šolstvu, saj je spreminjanje uredbe mogoče na vsaki seji vlade. Sedaj na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo deluje skupina za pripravo sprememb uredbe, v kateri sodeluje tudi ŠOS, vendar je terjalo veliko truda, da se je sploh ustanovila in da smo uspeli priti zraven.”

Hrbtenica sistema mora biti zadostno, pravočasno in predvidljivo financirana
Izhodišča za RK RS poudarjajo, da mora Slovenija doseči hitrejše povečevanje produktivnosti, kot v drugih državah EU, če se želi uvrstiti med najbolj razvite države Unije. Glede na naravne danosti Slovenije naj bi bilo to mogoče doseči izključno ob hitrem povečevanju znanja, torej ob odličnem visokem šolstvu. To pomeni, da bo potrebno povečevati javna sredstva za visoko šolstvo po vzoru skandinavskih držav. “Hrbtenica javnega visokošolskega sistema mora biti vedno zadostno, pravočasno in predvidljivo financirana, ločeno od ostalih dejavnosti visokošolskega izobraževanja, za katere je treba zagotoviti dodatna sredstva. Zagotoviti je treba ustrezna finančna sredstva za financiranje raziskovalne dejavnosti in to področje sistemsko – zakonsko urediti in s tem ustvariti pogoje za uporabo obstoječih orodij znanstveno raziskovalne politike v večjem obsegu kot doslej,” sta zapisala avtorja Izhodišč in priporočil.

Potrebnih bo dodatnih 70 milijonov evrov na leto
Uradni statistični podatki o javnih izdatkih za terciarno dejavnost kažejo, da se je njihov delež v BDP v zadnjih letih glede na izhodiščno leto 2003 znižal (od 1,16 % na 1,06 % v letu 2006) pri istočasnem hitrem povečevanju števila študentov (od leta 2003 do 2006 za 13,1 %). Pri tem še posebej zaostajajo sredstva za študijsko dejavnost obstoječih javnih visokošolskih zavodov. Ob regionalizaciji, posledičnem povečevanju števila zasebnih koncesioniranih samostojnih visokošolskih zavodov, ter spodbujanju deleža naravoslovnih fakultet, so se posamezne fakultete in zavodi znašli v tako težkih finančnih razmerah, da je ogrožena kakovost njihovega študijskega procesa in celo njihov obstoj. Delež sredstev, namenjenih visokemu šolstvu je, pravijo Izhodišča in priporočila, potrebno povečati in sicer za dodatnih 70 milijonov evrov na letni ravni v naslednjih petih letih – 14 odstotno letno progresivno povečevanje, v petih letih skupaj 70 odstotkov. Težava pa je tudi v inflaciji.

Na poti k pokritju dejanskih stroškov izvajanja študijskih programov
Izhodišča in priporočila za RK RS pozivajo k temu, da naj se sredstva za študijsko dejavnost določijo stabilno, in to tako, da se za temeljno študijsko dejavnost ustrezno povečujejo glede na BDP, ustanavljanje novih visokošolskih zavodov pa ne vpliva na financiranje obstoječih. Sredstva za študijsko dejavnost naj se za posamezne javne univerze določi kot “lump sum” v celoti, in ne v dveh delih, pri čemer je treba predvideti način korekcije za primer zmanjšanja števila študentov. Način financiranja posameznih stopenj študija se mora prilagoditi novemu sistemu izvajanja študija po Bolonjski reformi. Prva in druga stopnja naj se financirata po formuli, pri čemer se formuli se lahko razlikujeta, medtem ko naj se tretja stopnja financira v fiksnem znesku na študenta. Univerze naj imajo avtonomijo, da same uredijo sistem financiranja znotraj univerze, zato naj že iz naslova uredbe izhaja, da članice vanjo niso zajete. Prav tako je treba odpraviti ureditev o uvrščanju visokošolskih zavodov v študijske skupine po prevladujočih študijskih področjih. Vanje je treba razvrščati študijske programe in ne visokošolskih zavodov. Tako se bodo priznani stroški izvajanja študijskih programov lažje približali dejanskim stroškom. Sočasno s sistemom financiranja študijske dejavnosti pa je treba preučiti in urediti tudi financiranje drugih članic univerz, univerzitetnih knjižnic in raziskovalnih inštitutov.

Tekoče financiranje visokega šolstva je treba razbremeniti investicijskih stroškov
Še nekaj poudarkov iz Izhodišč in priporočil … Zaračunavanje prispevkov in šolnin naj bo prepuščeno visokošolskim zavodom, ki pri tem upoštevajo določila pravilnikov o šolninah in drugih prispevkih, ki jih bo potrebno ustrezno spremeniti. Število vpisnih mest na izrednem študiju naj bi bilo prepuščeno visokošolskim zavodom, saj je ponudnikov tako veliko in potencialnih izrednih študentov po povečanju števila vpisnih mest rednega študija tako malo, da omejevanje za javne zavode ni več smiselno. In, v sistem financiranja visokošolskih zavodov bo treba vgraditi sistem kazalnikov kakovosti. Predvsem pa bo tekoče financiranje visokega šolstva treba razbremeniti investicijskih stroškov, ki bi morali biti sistemsko postavljeni popolnoma drugače, z raztegnitvijo stroškov financiranja investicij na daljše obdobje od 10 do 20 let.

Trenutno je visoko šolstvo podfinancirano
Financiranje visokega šolstva bo v Sloveniji očitno treba še temeljito dodelati. ŠOS-ov komentar ugotovitev g. Jordija Ayeta Puigarnauja, kot jih navaja v Sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 11. 5. 2006 o uresničevanju agende za posodobitev univerz:, ko pravi: “Povprečno pomanjkanje sredstev za dejavnosti tako raziskav kot izobraževanja znaša v primerjavi z ZDA približno 10 000 EUR na študenta na leto” (v Evropi) je naslednji: “Visoko šolstvo je podfinancirano, država zanj dejansko namenja vedno manj denarja, sploh za študijsko dejavnost in to kljub določilom v uredbi, da bi morala sredstva realno rasti. Če se je Slovenija odločila, da želi biti družba znanja, bi morala za ta cilj nameniti več javnih sredstev. Sistem financiranja visokošolskih zavodov bi moral omogočati stabilen razvoj visokega šolstva, hkrati pa vzpodbujati učinkovito in transparentno porabo sredstev visokošolskih zavodov. Obremenjevanje posameznika, torej študenta je v tem primeru nedopustno, saj bi to omejilo dostopnost visokega šolstva. Primanjkljaj sredstev za visoko šolstvo bi se lahko zmanjšal tudi na račun evropskih sredstev, ki pa jih država ne izkoristi dovolj.”

Prihaja pa (ne le nova uredba, ampak) tudi nov zakon
Ker se je Slovenija ob sprejetju v Evropsko Unijo zavezala, da bo delovala v skladu z lizbonsko strategijo in bolonjsko deklaracijo, po bergenskem komunikeju, ki ga je podpisala leta 2005, pa mora biti visoko šolstvo kakovostno in enako dostopno vsem študentom, naj bi novi Zakon o temeljnih razvojnih programih v visokem šolstvu in znanosti za obdobje 2010-2014 vsaj nekoliko omilil finančno stisko, v kateri se je znašla slovenska visokošolska sfera. Predstavljen je bil sicer šele predlog zakona, ki naj bi omogočil nadaljevanje zakona o temeljnih razvojnih programih v izobraževanju in znanosti v letih 2003-2008, ki se letos izteče, so pa njegovi snovalci menda upoštevali dejanske proračunske možnosti. Za izvedbo zakona naj bi letno zagotovili po 13 milijonov evrov, oziroma skupno 65 milijonov evrov. Ob učinkoviti realizaciji teh sredstev in spretnem črpanju evropskih, bi se ob novi, ustrezneje zastavljeni uredbi slovenskemu visokemu šolstvu morali pisati finančno brez skrbnejši časi …

Martina Srblin

»Bolonja je v osnovi dobra. Ne krivimo je za naše napake,« se glasi sporočilo posveta Bolonja včeraj, danes, jutri, ki ga je minuli konec tedna na Ptuju organizirala Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOU v Ljubljani). Namen posveta, namenjenega študentom in visokošolskim delavcem, ki na fakultetah skrbijo za prenovo študija, je bil prikazati razvoj bolonjskega procesa in njegove smernice ter (ne)pravilno implementacijo teh. »Posvet je ponudil možnost soočenja mnenj in stališč o bolonji vsem visokošolskim partnerjem. Ugotovili smo namreč, da ta proces premalo poznamo in je zato marsikje zašel v napačno smer,« je povedala Jelena Štrbac, vodja projekta Prenova študija na ŠOU v Ljubljani. Fakultete po njenih besedah skrbi financiranje, ki je za izvedbo prenovljenih programov premajhno, študente pa predvsem kakovost študijskih programov in znanja ter kompetenc, ki jih bodo potrebovali ob vstopu na trg dela.  V dveh dneh posveta so se na Ptuju zvrstile številne razprave, s katerimi smo skušali udeležencem prikazati več plati bolonje in jih ustrezno podučiti o smernicah in ciljih tega procesa. Ob temeljitem spoznavanju procesa pa so se porajala številna vprašanja, ki kažejo na napake v implementaciji, ki na bolonjo mečejo slabo luč in jo predstavljajo kot napačno in vsiljeno.

Na novinarski konferenci je predsednik Študentske organizacije Slovenije Tomaž Frelih predstavil študentski vidik implementacije bolonjske reforme v Sloveniji, ki ne dosega bolonjskih ciljev. Tone Lun, predsednik Odbora ŠOS za visoko šolstvo je izpostavil nujnost absolventskega staža, vse dokler ne bo dejanska obsežnost študijskih programov ustrezala zahtevani in vse dokler bo prenova študijskih programov le formalna. Z vidika študentov implementacija bolonjske reforme v Sloveniji ne dosega bolonjskih ciljev. Največje težave je povzročilo enačenje ravni izobrazbe, kar postavlja pod vprašaj primerljivost slovenskih diplomskih stopenj v evropskem visokošolskem prostoru. Pravni položaj študentov z univerzitetno diplomo, ki so vpisali tudi drugo bolonjsko stopnjo in so upravičeno pričakovali višjo stopnjo izobrazbe, še vedno ni rešen. Študijski programi niso celovito prenovljeni in so pogosto prenatrpanimi, vprašljivo je prilagajanje ECTS obremenitve dejanski, ostaja pa tudi vprašanje zaposljivosti po prvi bolonjski stopnji.

Zveza primorskih študentov in dijakov “Vstala Primorska” vas v ponedeljek, 21. aprila 2008 ob 18.00 s ponosom vabi na svečano otvoritev prostorov z INFO točko v Ljubljani. Prostori se nahajajo na Gosposvetski 2 v Ljubljani in bodo namenjeni primorskim študentom in dijakom, ki študirajo in veliko časa preživijo v prestolnici. Glavni namen zveze je povezovanje primorskih študentov in dijakov v Ljubljani, spodbujanje sodelovanja med klubi in njihovega razvoja, izmenjevanje znanja in izkušenj, skupno nastopanje pred člani in javnostjo ter aktivnejše in tako uspešnejše zastopanje skupnih interesov.

Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOU v Ljubljani) v sodelovanju z Društvom študentov medicine Slovenije (DŠMS) v sklopu Meseca sociale in zdravstva letos že tretjič organizira Tek za srce. Ta bo v sredo, 16. aprila 2008, od 15. do 20. ure v parku Tivoli. Tekači bodo lahko pretekli tri različne razdalje, in sicer 2 kilometra (start ob 16.30 uri), 4 kilometre (start ob 18. uri) in  10 kilometrov (start ob 17. uri). Startnine ne bo, udeleženci pa se bodo lahko na kateri koli tek prijavili od 15. ure dalje. Najboljši tekači bodo prejeli praktične nagrade. Poleg teka bo v parku Tivoli potekalo še merjenje holesterola, merjenje krvnega tlaka in merjenje krvnega sladkorja. V okviru projekta Za življenje bo prikazano oživljanje na lutki in uporaba avtomatskega defibrilatorja, udeleženci pa bodo dobili tudi osnovne informacije o prvi pomoči. Tek za srce je sicer del projekta Misli na srce, ki ga izvaja DŠMS. Njihov cilj je čimbolj ozavestiti ljudi o boleznih srca in ožilja in jih motivirati za zdrav način življenja, njihova temeljna dejavnost pa so delavnice, na katerih o srčno-žilnih boleznih osveščajo srednješolce po vsej Sloveniji. Tek za srce je njihova že tradicionalna prireditev, s katero želijo ljudi spodbuditi k zdravemu življenjskemu slogu.  Lani je ZA SRCE teklo skoraj 500 tekačev, letos jih organizatorji pričakujejo še več.