Šrilanka – dežela čaja in prijaznih ljudi

Ko stopiš iz letala, te prijazna gospodična, zavita v sari, pozdravi z besedico “ayubowan” (“may you be blessed with a long life”). Takoj zatem te oblije vlažna, tropska vročina. Tako vlažna, da si v trenutku moker. Letališče je urico vožnje oddaljeno od glavnega mesta Kolombo. Prašne kolonialne stavbe, nekoliko zanemarjene, pa vendarle vedno znova restavrirane po vsakem tamilskem bombnem napadu. Kolombo je veliko, umazano in hrupno mesto, hitro izgubi svoj šarm. Lepote te dežele se skrivajo globoko v njeni notranjosti.


Od leta 2002 je na Šrilanki vladalo premirje. Sever dežele je bil ponovno odprt za domačine, ki dolga leta niso mogli obiskovati svojih sorodnikov v severni provinci. Poleg letalske povezave iz Kolomba v Jaffno je cesta A9 edina pot, po kateri je možno obiskati sever dežele. Številne kontrolne točke državne vojske in Tamilskih tigrov (LTTE – Liberation Tiger of Tamil Eelam) so v tem delu pogoste. Tu nastajajo dolge kolone, ozemlje pod tamilskim nadzorom je težko prehodno in zastraženo. Levo in desno od ceste A9 je ozemlje v celoti posejano z minami, med vožnjo je iz avtobusa mogoče opaziti številne označbe: Danger! Mines! Žal je pred časom spet prišlo do nemirov. V obdobju napadov te dežele ni primerno obiskati, vendar stvari se že umirjajo. Cene letalskih vozovnic do Šrilanke so smešno nizke – obrnite to sebi v prid in  izkoristite poceni ponudbo. 
Iz glavnega mesta sva – kot običajno – kar hitro pobegnila. Po obisku nekaterih budističnih templjev in centra mesta sva nadaljevala pot proti notranjosti dežele.
Cesta do Trincomaleeja je zelo divja. Nekje na poti je tik pred nami prečkala cesto družinica slonov. V Trincomaleeju, prikupnem hindujskem mestecu, teče življenje počasi, turisti prihajajo na obisk s precejšnjo mero previdnosti. Nilaveli in Uppaveli sta obmorski vasici, ob katerih se vijejo številne prazne plaže, vredne obiska. Antične prestolnice Anaradhapura, Polonnaruwa in Kandy sestavljajo kulturni trikotnik, med njimi pa stoji več kot 200 metrov visoka gora Sigirija. Za vse te znamenitosti si je vredno kupiti kombinirano karto za 28 evrov, ki pokrije vse vstopnine. V okolici Mahiyangane sva obiskala ljudstvo Veddah, prvotne prebivalce Šrilanke. Singalska beseda “veddah” pomeni “lovec”, in res je lov še danes v njihovi kulturi prisoten v veliki meri. Včasih jih zalotijo, da lovijo kar v nacionalnih parkih – a kaj si morejo, ko pa je to njihov način življenja. Govori se, da danes živi le še okoli 2000 pripadnikov ljudstva Veddah, že ti so pomešani z drugo krvjo, čistokrvnih je le še peščica, zato je njihov obstoj ogrožen.
Sledilo je mesto Kandy, ki sprva deluje nekoliko kaotično, saj na cestah in križiščih vlada precejšnja zmeda, vsak vozi in trobi po svoje, kot je pač navada v njihovi deželi. Kmalu ugotoviš, da je tudi to mesto malo večja vas, kjer se veliko domačinov sprehaja bosih in se večina življenja odvija kar na ulicah. Kandy leži v osrednjem hribovitem delu dežele in ima zato precej prijetnejše podnebje kot mesta na obali. V tej bivši prestolnici vsako leto med julijem in avgustom priredijo velik desetdnevni festival, imenovan Esala Peraheja, kjer se več kot 1500 plesalcev, akrobatov, bobnarjev in žonglerjev skupaj s stotimi okrašenimi sloni vsak večer sprehodi po mestnih ulicah. Celotno mesto postane en sam sprevod plesalcev, glasbenikov in okrašenih slonov. Ta festival velja za največji dogodek na Šrilanki. Nedvomno je nekaj posebnega, vendar če želite prečesali deželo poceni, ta čas ni najbolj primeren za obisk. Lastniki hotelov priložnost mastno izkoristijo, takrat so cene tudi do desetkratkrat višje, kar je za tako izjemno poceni Šrilanko, še posebej pa za študenski žep, občutno preveč. 
Hribovita osrednja pokrajina skriva še eno bogastvo, po katerem je Šrilanka verjetno najbolj prepoznavna v svetu, to je čaj. Pravi cejlonski čaj velja za enega najboljših na svetu. Izvaža se po vsem svetu, zato je eden od najpomembnejših prihodkov za državo. Pot do pokrajine Ceylon je strma in počasna, vendar pri čudovitem razgledu zlahka presediš več uric. Najlepše slikovite čajne plantaže se začnejo kmalu izven mesta Kandy. V sanjsko pokrajino te zapelje star vlak, ki se počasi vzpenja v višine preko številnih mostov in predorov. Sedela sva v drugem razredu z domačini, občudovala pravljične prizore neskončnih plantaž in poslušala razne zgodbice preprostih, nasmejanih ljudi, ki so naju obkrožali. Pot se vije med hribi, ki se dvigajo tudi do 2000 metrov pod oblake in jih polnijo zeleni grmički najboljšega cejlonskega čaja. V mestecu Nuwara Eliyi, kamor sva prispela, marsikaj spominja na čase Angležev. Tako to mestece, ki mu domačini pravijo tudi “little England”, kot kraljica stoji na vrhu čajne pokrajine.
Plantaže pa vsekakor niso idilične za tiste, ki si tam z delom služijo skromno plačilo, komaj zadovoljivo za hrano in streho nad glavo. Delo in življenje obiralk, te so vedno samo tamilske ženske, še zdaleč ni tako prijetno kot sprehod po tovarni ali plantažah.  Ženske, ki dvanajst ur na dan v vrečo, ki jo imajo obešeno okrog glave, nabirajo zelene vršičke, zaslužijo dnevno evro in pol. V sezoni ne poznajo počitka – vsaka nabere do osemnajst kilogramov lističev dnevno, pri tem je vsak grmiček skrbno in pravilno obrezan. Sredi prostranih plantaž stojijo velike tovarne, v katerih skrbno pridobivajo ta cenjen čaj. 
Iz Nuwara Eliye proti Elli je najbolje potovati z vlakom, tako lahko uloviš še nekaj zadnjih čudovitih pogledov na prelepe čajne gričke. Ob lepem vremenu lahko z razgledne točke v Elli ugledaš morje.
Ko sva prispela na jug dežele, se je pred nama odprla čudovita obala, polna palm in visokih valov, ki butajo ob dolge peščene plaže. Ribiči na kolih so razpoznavni znak dežele, tradicija se prenaša iz roda v rod že generacije. Obmorske vasice so odlične za zadnjih nekaj dni uživanja na plaži. Mirissa je nekoliko mirnejši kraj, primeren za oddih. Plaži Unawatuna in Hikaduwa sta čisto nasprotje, kjer ob večerih ne manjka žura. Vsaka polna luna (“poya”) je na Šrilanki praznik, takrat se po vsej deželi veliko dogaja. Mnogo domačinov gre v tem času na obalo, zato so takrat plaže natrpane.
Prijetno presenečenje te dežele je prepletanje divjine z vsakdanjim življenjem. Ceste vzhodno od Kandyja se zvečer zaprejo, ker se tam še vedno prosto sprehajajo sloni. Po vsej deželi se skupine opic gugajo kar na električnih žicah. Na poti iz kraja v kraj srečaš velikanske prastare kuščarje. Veliko je nacionalnih parkov, kjer je možno opazovati slone, leoparde, krokodile, opice, srnjad, razne plazilce ter vrsto različnih ptic.
Na Šrilanki so me najbolj prevzeli prijazni in neizmerno ustrežljivi domačini. Vsi imajo na obrazih nasmešek in popotnike na veliko pozdravljajo. Njihovo življenje je precej mirno, le v obalnih predelih živijo za vsak dan posebej, saj ne vedo, kdaj jih bo morje ponovno presenetilo.
Šrilanka kljub svoji majhnosti veliko ponuja. Prijaznost in nasmejeni ljudje te spremljajo prav na vsakem koraku. Jutranje meglice med templji, nasmejani ribiči, vrvež na ulicah, kraljevske prestolnice, ki so zibelka budizma, so le delček mozaika, ki ga ponuja ta otok. Pravijo mu tudi solza Indije – in res ga je vredno obiskati.

INFO
Uradno ime: Demokratična socialistična republika Šrilanka
Državna ureditev: predsedniška republika
Površina: 65.610. km?
Št. prebivalstva: 20.170.000
Glavno mesto: Kolombo (Colombo)
Uradni jezik: singalski, tamilski
Denarna enota: šrilanška rupija
Prenočišča: Poceni osnovna soba za dve osebi s kopalnico in ventilatorjem ter mrežo proti komarjem stane od 400 do 800 Rs (rupij), kar je od 3 do 6 evrov. Poceni hotelov je po celotni državi na pretek, izjema je sever dežele, kjer jih je zelo malo.
Hrana:  Hrana na ulici je odlična in poceni, s tako imenovanimi vadiji (prigrizki) si lahko za 40 Rs pošteno napolniš želodček, medtem ko se cene v restavraciji za najbolj pogosto hrano riž in curry vrtijo med 200 in 300 Rs oziroma 1,5 do 2 evra na osebo. Poskusite njihovo sveže kokosovo mleko in skodelico najboljšega cejlonskega čaja.
Prevozi: Povezave so dobro organizirane in pogoste.  Povprečen prevoz, bodisi z vlakom ali avtobusom, se giblje od 1 do 2 Rs na kilometer, tako lahko prepotuješ razdaljo 200 kilometrov za pičla 2 evra.
Varnost: Trenutno so politične razmere dokaj nestabilne, zato morda ni pravi čas za obisk te dežele. Napadi se vršijo že od začetka leta, vendar se stvari že umirjajo in ohlajajo. Sporazum iz leta 2002 je vedno pogosteje kršen. Tudi kadar je premirje, se je bolje izogibati vsem vojaškim objektom in vojaškim konvojem; vedno je potrebno upoštevati navodila varnostnih organov na pogosto postavljenih kontrolnih točkah. Večja varnost je na glavnih cestah, kjer so pogostejše kontrole.
Viza: ni potrebna.
Vredno ogleda: Galle, Kandy, Polonnaruwa, Sigiriya, Dambulla, Anuradhapura, Nuwara Eliya, nacionalni parki, plaže Mirissa, Hikkaduwa in Nilaveli, najvišji vrh Adams peak …

Darin Geržina

Alpsko vriskanje s kolesi

Luči so ugasnile in pred nami je zaživelo veliko platno v pravljični podobi alpskega sveta. Potopisno predavanje, ki sta ga pripravila študenta geografije, je pri marsikaterem navzočem prebudilo skrite želje in sanje. Ja, to hočem, grem in osvojim še jaz. Sošolca in zelo dobra prijatelja Teja in Andrej sta izjemna študenta, ki sta lanske poletne počitnice preživela na čisto drugačen način kot večina njunih vrstnikov. Energična, polna adrenalina, volje po doseganju višjih in ekstremnih ciljev; preprosto se jima lahko samo klanjamo in ju občudujemo!

Natovorila sta svoja konjička Elan in Author in ju zajahala za dvajsetdnevno pustolovščino v centralnih Alpah čez največje evropske gorske prelaze. Pot sta začela pri drugem največjem italijanskem jezeru, Lago di Maggiore, kjer sta se pričela strmo dvigati proti osrčju velikih gora, kot je masiv Monte Rose, nato čez enega večjih alpskih prelazov Passo Simplon v Švico, do Zermatta pod Matterhorn in po dolini reke Rone čez Gr.St. Bernard v Italijo. Nato po dolini Aoste pod Mt. Blanc, se tam vzpela na Piccolo St.Bernard v Francijo, nadaljevala pot proti Val D’Iseru in za vrhunec potovanja še čez najvišji prelaz na poti in drugi najvišji v Evropi, Col D’Iseran (2770 m). Gorsko klobaso sta s premaganim petim prelazom zaključila  po dolini Suse in s spustom v Torino. Kot pravita sama, potrebuješ le kolo, dobro voljo, veliko mero pozitivne energije, Lindt čokolado v zadnjem žepu nahrbtnika, sorodno dušo in osvajanje alpskih sanj je tvoje. Kako sta jo doživljala ta dva avanturista, sta mi zaupala kar sama med žvrgolenjem ptic na čudovit, sončen pomladni dan v največjem ljubljanskem parku.

Kaj vaju je napeljalo na idejo, da počitnice preživita na tako izjemno drugačen način, kot je pot okoli alpskega gorovja?
Teja: Za prvomajske praznike sva šla kolesarit na Krk in že takrat sva razmišljala, da bo treba obiskati še kaj več kot do sedaj. Rekla sva, da bi šla v Alpe, ker so nama hribi tako zelo všeč, in potem se je kar zgodilo.

Kako dolgo sta se fizično ter psihično  pripravljala?
Teja: En teden sva potrebovala za organizacijo, saj  se moraš pozanimati, kje boš kupil karto, kaj vse potrebuješ za na pot, urediti zavarovanja itd. Kar se tiče fizične pripravljenosti, se pripravljaš že celo življenje. Če se s športom ukvarjaš že dalj časa, potem ti takšen izziv ne predstavlja prehudega napora.
Andrej: Spomladi začneš malo resneje kolesariti. Midva sva šla pred tem še na Krk. Trikrat na teden sva kolesarila po Polhograjskih dolomitih in v okolici Ljubljane. Če si ves čas na kolesu, ne rabiš nekega načrtnega treninga. To je bila pač ena od oblik preživljanja počitnic. Preden sva šla, sva morala kupiti nekaj parov rezervnih delov za kolo, če se kaj pokvari. In pred tem obvezni servis, kjer  zamenjaš verigo, zobnike, zavore, skratka vse potrebno.

Kako pa je bilo z  iskanjem prenočišča? So vaju kdaj pregnali s travnikov?
Andrej:  Proti večeru sva začela iskati travnike, kjer bi se lahko šotorilo in kjer bi bila odmaknjena od ceste. Vsakič sva se prepričala, da je bil v bližini kakšen potok ali hudournik za umivanje in pripravo hrane.
Teja: Nagnali naju niso nikdar. V nekem francoskem kraju naju je obiskala policija. Spala sva na travniku poleg sadovnjakov. Tam so bili tudi lokalni taborniki in vprašala sva jih, če lahko tam šotoriva. Ob desetih zvečer je skozi vrata šotora posvetila velika baterija, pospremil jo je glas francoske policije. Ustrašila sva se, da naju bodo napodili s travnika. Izkazalo se je, da so hoteli samo videti dokumente, nama zaželeli lahko noč in šli naprej.

Na tako dolgi poti je potrebno kar nekaj strpnosti in odrekanja ter obilo sodelovanja. Kako vama je to uspevalo?
Teja: Bilo je dosti lažje, ker sva imela pot že prej izbrano; sproti sva se odločala glede na vreme in počutje, v katero dolino bova šla. Konflikti seveda so, če je en tečen, ti gre na živce. Ampak je veliko lažje oditi na pot s človekom, ki ga poznaš dovolj dobro, da si lahko do njega iskren, kot pa z nekom, ki ga ne poznaš. Ko sem nekoč potovala z nekom, ki sem ga poznala slabše kot Andreja, sem se bala povedati, kaj me je motilo;  tako v potovanju resnično ne uživaš.
Andrej: Zelo je pomembno, da se dobro poznaš in da se že prej skupaj podaš na kakšno daljšo kolesarsko turo. Potem se iz dneva v dan prilagajaš. Načrtovala sva, da bova na dan prekolesarila več, a zaradi težke prtljage nisva uspela.

Dvigovanje motivacije en drugemu, medsebojna pomoč in vlivanje moči je nekaj posebnega, kar doživiš s sopotnikom na takšnem podvigu … Kako sta te krize premagovala skupaj?
Teja:  Krize vmes vsekakor nastopijo. Sama sem jo imela pred Tignesom, ko sva se znašla pred ogromnim, zelo strmim hribom v slabem vremenu. Drugič me je popadla na poti na prelaz Piccolo Sant Bernard, kjer je bilo prav tako neugodno vreme; sam pri sebi si misliš, joj, tamle je vrh, nato pa ga kar ni in ni. Vendar je to izziv in pravo olajšanje je, ko človek ob tebi nič ne reče, ampak se ti samo nasmeji. Potem si rečeš, mah, saj ni tako hudo. V trenutkih, ko bi kar znorel in kolo najraje nekam zabrisal, je res bolje, da imaš nekoga ob sebi. Dodatna motivacija je bila tudi čokolada Lindt, s katero sva se nagradila po vsakem osvojenem prelazu.
Andrej: Zame je bila največja ovira slabo vreme. Takrat se res vprašaš, kaj sploh tukaj iščem sredi dežja in mraza. Ko se pokaže sonce, pa si tako vesel, da si zastavljen cilj dosegel in prišel na vrh.

Sta imela na poti tudi kakšno tehnično smolo ali telesno poškodbo?
Teja: Večjih poškodb ni bilo. Le ko sva šla peš iz Gornergrada do Zermatta, je obema zategnilo meča in en dan nisva mogla kolesariti. Malo sva se precenila, saj sva prehodila 1500 metrov višinske razlike. Pripetila se je še majhna nezgoda z Andrejevim prtljažnikom.
Andrej: Nosilec, ki je držal prtljažnika, se je odlomil in cel prtljažnik s prtljago je padel na tla. Najine torbe so bile namreč težke okoli 25 kilogramov. Nato sem popravil in polepil, kar se je dalo, vendar sem mogel kupiti nov prtljažnik. Iskat sem ga šel v kraj Domodossola, vzelo nama je kar cel popoldan, da sva vse popravila. Težko je bilo najti prtljažnik, ki bi ustrezal mojemu okviru.

 
Urša Cehner

Začarani krog za štipendije

Včeraj so se predstavniki študentov po večkratnem pozivu za srečanje vendarle sestali z ministrico za delo, družino in socialne zadeve. Predali so ji odprto pismo, v katerem so izpostavili odprta vprašanja Zakona o štipendiranju ter s tem opozorili na posledice sprejetja neusklajenega zakona in nujnost sprejetja amandmajev k 13. in 16. členu tega zakona. Ministrica je poslušala argumente, vendar jih, kot so zapisali ni upoštevala. Zato študenti pozivajo poslance Državnega zbora RS, da sprejmejo omenjene amandmaje ter prispevajo k ureditvi področja štipendiranja. Študentje se bodo danes od 18. ure dalje, torej v času sprejemanja Zakona o štipendiranju, podali v Začarani krog za štipendije okoli Državnega zbora. Sprejetje amandmaja k 13. členu bi namreč po mnenju študentov omogočilo oblikovanje dodatnega vstopnega cenzusa za študente in dijake, ki študirajo izven kraja njihovega stalnega prebivališča. Sprejetje amandmaja k 16. členu zakona pa bi v družinsko osnovo vštevalo dohodke iz naslova študentskega dela, ki bi bili zmanjšani za posebno olajšavo (2800 evrov), določeno z Zakonom o dohodnini.

Študentje zaradi štipendij pred ministrstvo

Predstavniki ŠOS, ŠOU v Ljubljani in študentje, ki jim ni vseeno, kako bo z novim Zakonom o štipendiranju to področje urejeno, bodo v ponedeljek, 18. junija 2007, ob 13.16 obiskali Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) ter se ponovno poskušali sestati z ministrico za delo družino in socialne zadeve gospo Marjeto Cotman ter opozoriti na posledice sprejetja zakona v obliki, potrjeni na Odboru DZ RS za delo, družino, socialne zadeve in invalide 7. junija 2007, oz. nujnosti sprejetja amandmajev k členom zakona 13,  16, 24 in 48. V primeru, da jih ministrica ne bo sprejela, bodo pred MDDSZ prebrali odprto pismo. Predstavniki študentov so ministrico za delo, družino in socialne zadeve že večkrat prosili za sestanek pred nadaljnjo obravnavo Zakona o štipendiranju v DZ RS – zadnji poziv za sestanek je ŠOS ministrici poslala prejšnji četrtek – vendar se ta na njihove prošnje in pozive doslej še ni odzvala. Navkljub dejstvu, da je na prvem skupnem sestanku obljubila, da bodo njena vrata za študente vselej odprta, so zapisali predstavniki študentov.

Podiplomci pozor!

Fakulteta za management Koper bo v naslednjem tednu organizirala drugi letošnji sklop informativnih dnevov za študijsko leto 2007/2008. Informativni dnevi bodo na sedežu fakultete v Kopru, v študijskih središčih v Celju, Škofji Loki in Novi Gorici, ter na II. Gimnaziji Maribor. Tretji in hkrati zadnji sklop informativnih dnevov bo v septembru. UP FM na podiplomskih študijskih programih letos razpisuje ‘stare’ študijske programe (pred ZViS 2004). Junijski informativni dnevi so namenjeni predvsem študentom, diplomantom in vsem ostalim kandidatom, ki se vpisujejo v podiplomske študijske programe, in kandidatom za izredni študij na dodiplomskih študijskih programih. Prvi prijavni rok za podiplomski študij je 13. september 2007, datum prijave za drugi prijavni rok za dodiplomski študij pa je med 21. avgustom in 1. septembrom 2007.

Živeti bolonjo!

Na posvetu bodo spregovorili o prednostih, izzivih in težavah, s katerimi se srečujejo fakultete, ki bolonjski način študija že izvajajo. Svoje izkušnje in poglede na bolonjski način študija bodo predstavili red. prof. dr. Julijana Kristl (prorektorica Univerze v Ljubljani), izr. prof. dr. Maja Makovec Brencic (Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani), red. prof. dr. Srecko Devjak (Fakulteta za upravo Univerze v Ljubljani), izr. prof. dr. Monika Kalin Golob (Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani), doc. dr. Nada Trunk Širca (Fakulteta za management Koper Univerze na Primorskem), izr. prof. dr. Miro Jeraj (Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru), izr. prof. dr. Dalibor Blažina (Filozofska fakulteta Univerze v Zagrebu), vodje referatov (EF, FDV in FU) in predstavniki študentov. Po posvetu bomo sklicatelji posveta (EF, FDV in FU) skupaj z rektorico Univerze v Ljubljani red. prof. dr. Andrejo Kocijančič svečano podpisali pogodbe o medsebojnem sodelovanju in fakultetni izmenjavi študentov. Dogodek bo potekal v ponedeljek 18. junija med 9.00 in 13.00, pripravljajo pa ga Ekonomska fakulteta, Fakulteta za družbene vede in Fakulteta za upravo Univerze v Ljubljani. Vabljeni!

Analitika študentov

SPSS je sporočil, da je število uporabnikov napovedne analitike na področju visokega šolstva v zadnjih dveh letih zraslo za več kot 40 odstotkov. Ob velikem številu univerz in vse večjem številu posameznikov, ki se odločijo za študij, se visokošolske uprave običajno obrnejo na pomoč k matematični znanosti napovedne analitike. Tako bolje ocenijo število študentov, ki bodo s študijem nadaljevali, in število tistih, ki se bodo na novo vpisali. Tako velike kot manjše izobraževalne institucije uporabljajo napovedno analitiko za prepoznavanje in obdržanje študentov, ki bi morda izstopili iz izobraževalnega cikla. Uporaba podatkov o vedenju šolskim uslužbencem omogoča že vnaprejšnjo identifikacijo “občutljivih” študentov, še preden ti začnejo razmišljati o tem, da bi s študijem prenehali. Te možnosti napovedovanja omogočajo izobraževalnim institucijam tudi primerno razporeditev študentskih svetovalcev in ureditev preventivne pomoči. Prav tako omogočajo natančnejše napovedi ponovnega vpisa študentov, boljši nadzor nad proračunom in izdatki. S pomočjo SPSS-ove napovedne analitike izobraževalne institucije proaktivno ukrepajo in zagotovijo, da se bo večina študentov prihodnjo jesen vrnila. “V višjem šolstvu je število vpisanih študentov ključnega pomena pri pridobivanju sredstev,” je povedal Bob Valencic, vodja višješolskega programa pri SPSS-u. “V mnogih primerih “obešanja študija na klin” je študent že prej s svojim vedenjem nakazoval, da namerava prekiniti šolanje. Z iskanjem napovednih vzorcev, ki so osnova takšnega vedenja, in z uporabo analitike lahko univerze takoj ukrepajo in občutno zmanjšajo osip študentov.”

Sporazum

Univerza na Primorskem (UP) uspešno širi mednarodno sodelovanje. Rektorica UP dr. Lucija Čok je konec maja v italijanskem Bariju z rektorjem tamkajšnje univerze (Universita degli Studi di Bari),  prof. Corradom Petrocellijem podpisala meduniverzitetni bilateralni sporazum o sodelovanju . Osnova za podpis tega sporazuma je že dalj časa trajajoče sodelovanje na področju kineziologije v sklopu projekta Inštituta za kineziološke raziskave Znanstveno-raziskovalnega središča UP – »Bed rest Valdoltra 2006« – Vpliv simulirane breztežnosti na človeški organizem., ki se je izkazalo kot zelo uspešno. UP in Univerza v Bariju želita obstoječe sodelovanje na področju znanstveno – raziskovalnega dela razširiti na področje izobraževanja, zlasti v okviru izmenjav študentov, učiteljev, raziskovalcev in administrativno-tehničnih sodelavcev. Na Univerzi v Bariju so pokazali velik interes za vzpostavitev sodelovanja pri programih italijanistike in zgodovine.

Srce, moja Skrb

Društvo študentov medicine Slovenije je v tek pognalo nov projekt Srce, moja Skrb, ki temelji na ozaveščanju ljudi o grožnji velikega porasta srčno žilnih bolezni v Sloveniji in v svetu ter o naši moči, da to rast upočasnimo. Na to temo teče že kar nekaj akcij, ki širši populaciji nudijo informacije o srčno žilnih boleznih in hkrati oporo pri spreminjanju svojih življenjskih navad, vendar pa osveščanja na tem področju ni nikoli dovolj, saj so srčno žilne bolezni izredno nevarne, česar se mnogo ljudi sploh ne zaveda. 

Proces ateroskleroze se začne že pri starosti treh mesecev
Bolezni srca in ožilja so tegobe, ki se začnejo razvijati potihoma in počasi, že zelo zgodaj. Kako zgodaj? Proces ateroskleroze začne teči že pri trimesečnih otrocih ter od takrat samo napreduje! In kaj storiti? Se aterosklerozo lahko pozdravi? Se lahko izognemo njenim posledicam? Na takšna in podobna vprašanja skušajo študenti medicine odgovoriti v okviru projekta Srce, moja Skrb.

Srce, moja Skrb je izobraževalni projekt
Namenjen je predvsem učencem 8. in 9. razredov ter dijakom srednjih šol. Projekt izkorišča priložnost medsebojnega izobraževanja mladih, “peer education”, ki zagotavlja večjo odprtost udeležencev delavnic in tako diskusijo na bolj osebni ravni. Namen akcije je, da se mladostnik poglobi v problem hitrega življenja in dejavnikov tveganja, ki jih ta življenjski stil prinaša in s pomočjo novega znanja spreminja svoje vedenje. Zdrav življenjski stil ima namreč največji vpliv na naše zdravje, če ga začnemo živeti zgodaj.

Delo z učenci in dijaki poteka v obliki delavnic, ki jih vodita dva študenta medicine. Delavnice potekajo na osnovnih in srednjih šolah v okviru rednega pouka biologije ali obveznih izbirnih vsebin. V vsaki delavnici sodeluje največ en razred učencev/dijakov, trajajo pa predvidoma dve šolski uri.

Najprej vodji delavnice učencem/dijakom razdelita kratek vprašalnik in s tem ugotovita, koliko o srcu, njegovem delovanju ter boleznih srca in ožilja že vedo. Nato se z njimi pogovorita o srčno žilnih boleznih, dejavnikih tveganja in kako te bolezni preprečevati. Bistvo delavnic je, da se do učencev/dijakov pristopi kot do vrstnikov in se z njimi pogovarja oz. se jih spodbuja, da sami razmišljajo in se o obravnavani  problematiki pogovarjajo med sabo ter izmenjujejo svoje poglede in izkušnje. V okviru delavnice poteka v osnovnih šolah tudi delo v manjših skupinah. Te izdelajo plakat na ožjo temo (kajenje, alkohol in droge, gibanje, zdrava prehrana ter kronične nenalezljive bolezni), nato pa druga drugi plakate tudi predstavijo. V srednjih šolah se v okviru delavnic izvaja kviz.

Izobraževanje študentov
Vsak študent, ki vodi delavnico, se je predhodno udeležil dvednevnega izobraževanja, na katerem so predavali specialisti različnih področij in kjer je spoznal vse potrebne vsebine za uspešno in učinkovito izvedbo delavnice. Z načinom dela na delavnicah se je seznanil na motivacijskem vikendu, kjer so potekale simulacije delavnic. Šolanje in motivacijski vikend sta namenjena vsem zainteresiranim študentom medicine, pa tudi drugim, ki jih zanima ta problematika in delo z mladimi. Zaradi zelo velikega zanimanja študentov se bo šolanje in motivacijski vikend izvedlo dvakrat letno (oktobra in aprila), vsak mesec pa potekajo sestanki vodij delavnic, na katerih lahko izmenjajo svoje izkušnje. Šolanja se lahko udeleži neomejeno število članov, medtem ko je motivacijski vikend predviden za okoli 30 študentov.

Tek za srce
V okviru projekta Srce, moja Skrb so študenti medicine organizirali t.i. tek za srce v parku Tivoli. Pripravili so 2-, 4- in 10-kilometrsko progo po Tivoliju in Rožniku ter temu primerno tri kategorije. Zmagovalci so prejeli praktične nagrade, ki so se skladale s tematiko, vsi udeleženci teka pa so prejeli broške/trakove s sloganom in logom teka

V sklopu teka so bile na prizorišču mimoidočim in udeležencem teka na stojnicah omogočene meritve holesterola, krvnega tlaka in sladkorja ter pogovor in podrobna predstavitev problematike. Pripravljeno je bilo izobraževalno gradivo, na katerem so povzete glavne točke preventive srčno žilnih bolezni. Na eni izmed stojnic so na lutki prikazovali temeljne postopke oživljanja in uporabo defibrilatorja. Svojo stojnico je imelo tudi društvo Help, ki se bori proti aktivnemu in pasivnemu kajenju, in je mimoidočim merilo količino CO v izdihanem zraku.

Prireditev je v polni meri uspela, saj se je je udeležilo 470 tekačev, opravili pa so tudi okoli tisoč meritev holesterola, krvnega sladkorja in krvnega tlaka.

 
Veronika Žagar

ZZrolano mesto

Ideja, rolati po mariborskih ulicah, kjer so še malo pred tem vozili avtomobili, se je porodila že leta 2002. Prvo leto je prireditev bila poznana pod imenom ZZ-Rolano mesto in k temu imenu se zopet vračajo letos. Z vsakim letom je prireditev postajala boljša, zanimivejša. Vsako leto je bilo več spremljevalnega programa, več nagradnih iger in tudi več udeležencev. Lani jih je bilo preko 300. Celotna prireditev je rekreativnega značaja in tako primerna za vsakogar, ki zadostno obvladuje čevlje z osmimi kolesci. Vse onemogle rolarje bo do cilja prepeljalo vozilo, ki jih bo spremljalo. Štartnine ni! Prvih 100 prijavljenih, ki bodo na sebi imeli vso zaščitno opremo, to je zapestnike, komolčnike, kolenčnike in čelado, bodo nagradili z majico. Trasa rolanja je dolga 14,5 km in poteka po mariborskih ulicah. Vse ulice, po katerih boste rolali 10. junija, bodo v ta namen zaprte za promet, za varnost vseh udeležencev pa bo skrbelo policijsko in reševalno spremstvo. Za dobro razpoloženje bo skrbel DJ, ki bo na tovornjaku, za katerim bomo rolali, vrtel glasbo. Dodatne informacije na: www.zdravazabava.com.

Nastavitve piškotkov
Logo revija Študent

Spletišče s piškotkom dodeli obiskovalcu serijsko oznako, da ga prepozna ob ponovnem obisku.

Nujni piškotki

Piškotki, nujno potrebni za delovanje strani, zagotavljanje varnosti in prenos podatkov.

Analitični piškotki

Piškotki anonimizirane Googlove analitike nam omogočijo merjenje rasti ogledov.