Na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo so pripravili osnutek predloga združenega Zakona o visokem šolstvu in raziskovalno-razvojni dejavnosti (ZVŠRRD). Predstavili so ga že Univerzi v Novi Gorici, Univerzi v Mariboru, Univerzi na Primorskem, SVIZ ter predstavnikom javnih raziskovalnih zavodov. Na vseh predstavitvah osnutka predloga zakona so udeleženci tudi zelo konstruktivno razpravljali o osnutku predloga zakona in napovedali, da bodo ministrstvu posredovali še dodatne pripombe na osnutek predloga zakona. V torek, 24. aprila, je bila predstavitev osnutka predloga ZVŠRRD še na Univerzi v Ljubljani. Osnutek sta rektorici dr. Andreji Kocijan?i? ter dekanjam in dekanom ter ?lanom študentskega sveta Univerze v Ljubljani predstavila minister dr. Jure Zupan in ?lan ekspertne skupine dr. Gorazd Trpin. Udeleženci niso izkoristili možnosti razpravljati o osnutku predloga zakona – rektorica je ministra seznanila, da je osnutek predloga ZVŠRRD, ki jim je bil predstavljen, nesprejemljiv iz vsebinske in pravne plati, zato po njenem mnenju ni dobra podlaga za razpravo. Izrazila je željo, da predlagatelj osnutek zakona umakne.
Nikaragva – dežela, kjer je turizem še tabu
Zadnja destinacija na najinem potepanju po Srednji Ameriki je bila Nikaragva. Obisk te največje države Srednje Amerike nama je nedvomno pustil pečat v spominu. Že na meji so naju obrali za nekaj dolarjev. Ko sva vprašala, kaj sva sploh plačala, so nama odgovorili, da tako tukaj pač je. Nič kaj se nisva upirala, plačala sva zahtevano vsoto in se podala v prvi večji kraj nedaleč stran od meje s Hondurasom – Esteli. Sledilo je ponovno privajanje na novo kulturo.
Po mestecu so se vozili tovornjaki z mariačiji, ki so igrali ter vabili ljudi v bližnjo vasico La Trinidad, kjer se je odvijal 14-dnevni festival. Prav tja sva se namenila tudi sama. Ko sva stopila z avtobusa, je k nama pristopil možakar, ki je presenetljivo dobro govoril angleško. Ker je zelo deloval prijetno, smo se začeli pogovarjati. Razložil nama je, da vsako leto odhaja v Ameriko, kjer tri mesece dela in se nato vrne s prisluženim denarjem domov. Ponudil se je, da nama razkaže dogajanje na festivalu. Na potovanjih sem precej nezaupljiv in previden, ni mi v navadi, da prehitro zaupam neznancu, in prav je tako. Pa vendarle je nekaj na možakarju pritegnilo najino pozornost. Bil je zelo prijeten in dobro smo se razumeli, zato sva se odločila, da se mu bova pustila voditi. Najprej naju je peljal do velike stare hale, v kateri so potekali petelinji dvoboji. Z veliko vnemo nama je razložil smisel teh bojev. Igra izhaja iz časov starih Rimljanov. Vladarji so govorili svojim vojakom, da če se bodo borili tako kot petelini, ne bodo nikoli premagani. Sam boj poteka takole: najprej stehtajo peteline in dva, ki sta si po teži enaka, gresta v boj. Vsak petelin ima na eni nogi privezan kavelj, ki je njegovo glavno orožje. Dvoboj traja tako dolgo, dokler se eden od petelinov s kljunom ne dotakne tal. Vse skupaj je bilo videti dokaj krvoločno, perje je frčalo po zraku, kri je špricala kar po ljudeh. Čeprav je Nikaragva zelo revna država, sva videla tudi veliko bogatih ljudi, ki so v dimu svojih cigar stavili veliko denarja, tudi do 5000 evrov na dvoboj. Ko sem najinega novega prijatelja vprašal, od kot jim toliko denarja, je dejal, da so to gospodje s Kube, ki so pred časom imigrirali v Nikaragvo, kjer imajo danes lastne tovarne cigar. Dvoboj traja le nekaj minut, vmes lastnik petelina pomaga svojemu petelinu tako, da si vtakne njegovo krvavo glavo v svoja usta in mu izpihuje kri iz dihalnih poti ter ga s tem nekoliko oživlja in ohranja pri močeh. Ogabno in neverjetno hkrati. Nekaj malega sva stavila tudi midva, v glavnem pa sva opazovala dogajanje okoli naju. Po nekaj urah naju je peljal v veliko iz lesa zbito areno, kjer se je odvijal rodeo. Kakšni prizori! Prvega tekmovalca je bik vrgel na tla po nekaj sekundah, da si je revež zlomil nogo, drugi pa se je uspel obdržati več kot minuto. Na rodeu mariačiji igrajo in prepevajo, vzdušje je neverjetno veselo, vsi plešejo, skačejo po tribunah in se krohotajo ter zabavajo. Naenkrat je zmanjkalo elektrike in rodeo se je s tem končal, a glasba in zabava se je nadeljevala. Nič jih ni motilo, da ni bilo več razsvetljave, svetila je le luna in to je bilo dovolj; prav nič ni moglo pokvariti vzdušja fieste. S pomočjo novega prijatelja Omarja sva spoznala veliko njihovih navad in običajev. Ker je bilo že pozno, naju je povabil, da prespiva pri njem doma. Dejal je, da ima ženo in dva mala otroka in da je stanovanje majhno, vendar se vedno najde prostor za dva. Ker sva imela naslednji dan v načrtu večji premik, sva ponudbo zavrnila ter se mu zahvalila za njegovo prijaznost in gostoljubnost. Izmenjali smo si email in še danes smo občasno v stiku. Prepričala sva se, da kljub revščini dobrota in prijaznost v tej državi ostajata človeški vrlini.
Iz Esteli sva se odpravila v Managvo, glavno mesto Nikaragve z milijonom prebivalcev, ki živijo pretežno v pritličnih hišicah. Zaradi občasnih hurikanov in potresov ne gradijo visokih hiš. V glavnem mestu se nisva zadrževala veliko časa, v glavnem sva tam le prestopala avtobuse za najine nadaljnje poti. Je veliko, neatraktivno, umazano in dokaj nevarno.
Najino pot sva nadaljevala v Masayo, kjer sva si ogledala delujoč vulkan Masaya. Krater premera 200 metrov, v njem še manjši krater, iz katerega se burno vali dim. Celotno ozemlje je danes narodni park, ki je nekaj posebnega.
Granada je naslednje mesto, ki sva ga obiskala. Prijetno, staro kolonialno mestece z majhnim trgom na sredini, okoli katerega stojijo kočije in čakajo, da te popeljejo po mestu. Leži ob jezeru Lago de Nicaragua, ki je deseto največje na svetu. V bližini se nahaja 365 majhnih otočkov. Da jih je toliko, kot je dni v letu, je morda naključje, je pa vsekakor zanimiva številka. Otoki so velikanske poraščene skale, stojijo na mestih, kamor jih je pred stoletji postavil bližnji vulkan Mombacho. Danes jih je veliko v zasebni lasti, na mnogih stojijo vile, kjer domujejo najpremožnejši ljudje Nikaragve, to so politiki, podjetniki, nekaj otočkov je v lasti najbogatejšega človeka Nikaragve, lastnika obratov celotne proizvodnje ruma, ki je v tej državi in tudi drugje po svetu zelo priljubljen (Ron; Flor de Ca?a).
Jezero Nikaragva je veliko za polovico Slovenije. Neprestano se ti zdi, da zreš v morje. Je edino jezero na svetu, v katerem živijo sladkovodni morski psi, ki so se po reki preselili v jezero.
Iz Granade sva se odpravila na največji otok na jezeru, Ometepe. Otok je nastal iz dveh vulkanov, ki sta se združila, zato je zelo zanimive oblike. Višji vulkan je aktiven, drugi je manjši, njegov krater je danes čudovito jezero zelene barve. Po ogledu mesteca Leon, ki je kulturno središče Nikaragve, je sledil je najdaljši in najzahtevnejši premik, premik na karibsko stran. Pot je bila neverjetna. Tu bi marsikdo odnehal in se vprašal po smislu potovanja. Ceste so bile bolj podobne sveže zoranim njivam, avtobusi s trdimi lesenimi klopmi, naslonjala so imela pravi kot, vse skupaj ni nudilo prav velikih užitkov in udobja, povrhu vsega je vožnja potekala ponoči. Vso to naporno pot sva naredila zaradi Koruznih otokov, ki se razprostirata nedaleč stran od celine. Tja sva z velikimi mukami prispela s tovorno ladjo.
Ker je bilo pozno ponoči, tistih nekaj luči na otoku pa žene star agregat, nisi mogel videti prav veliko. Veliki Koruzni otok ni preveč zanimiv. Na njem je tovarna za predelavo rib in jastogov, majhno letališče, nekaj avtomobilov ter zamazano pristanišče. Te stvari žal kvarijo podobo otoka. Na mali Koruzni otok pa lahko prideš le z velikega otoka, neposredne povezave ni. Takoj zjutraj sva se napotila do pomola, ki je odskočna deska za mali Koruzni otok. Edini prevoz na ta otok je tako imenovan “speedboat”. Takoj sva ugotovila, zakaj takšno ime. S čolnom dolžine 10 metrov in s 400 konjskimi močmi smo šli več po zraku kot po vodi. Pri vkrcavanju na čoln so nam razdelili rešilne jopiče. Ko sem jim dejal, da ga ne potrebujem, mi je dejal: “O ja, pa še kako!” Kasneje sem izvedel, da se je že veliko teh čolnov prevrnilo in potopilo. Sledilo je 35 minut najbolj zastrašujoče adrenalinske vožnje. Ko sva prispela na mali Koruzni otok, sva osupnila od lepote. V trenutku sva pozabila na vse muke in tegobe, ki sva jih prestala, da sva prispela tja. To je mali karibski otoček, poraščen s palmami, obdan s turkiznim morjem, peščenimi plažami, kjer senco nudijo kokosove palme. Brez vsakršnih hotelov, pristno naraven, premore nekaj lesenih hiš – kabanje, v katerih sva prenočevala, so tik ob morju. Na otočku ni ne vode ne kopalnic. Umivaš se s slano vodo, za kuhanje pa uporabljajo deževnico, za katero imajo velike zbiralnike. Otok je za tiste, ki ljubijo pristno naravo in spokojen mir. Kdor ima raje, da mu na plaži postrežejo s koktejlom, naj ne hodi tja, ker te ponudbe tam ne bo našel, na srečo še ne. Nič ni lepšega, kot da se zjutraj zbudiš, utrgaš kokos, ga poješ in zraven občuduješ vzhajajoče sonce.
Zaradi svoje majhnosti in odmaknjenosti ostaja mali Koruzni otok na obrobju ekonomskega toka. Skozi vsa obdobja mu je uspelo še vedno ohraniti pristnost naravnih lepot. Na žalost pa ne bo več dolgo tako. Iz neuradnih virov sem tam izvedel, da se bo otok v celoti prodal nekemu podjetju, ki namerava celotno ozemlje pozidati ter tja postaviti hotele in otoček spremeniti v turistično središče. Zato pohitite tisti, ki bi še radi videli enega izmed zadnjih rajev na Zemlji.
INFO
Uradno ime: Republika Nikaragva
državna ureditev: predsedniška republika
površina: 129.494 km?
št. prebivalstva: 5.570.000
glavno mesto: Managua
uradni jezik: španski
denarna enota: kordoba
Prenočišča: Najceneje se lahko prenoči za 2 dolarja, vendar za 4 ali 5 dolarjev spiš v prav čistem in prijetnem okolju.
Hrana:Tipična hrana vsebuje gallo pinto (fižol in riž), solato (ponavadi zelje), ocvrte banane in meso (govedina, svinjina, piščanec). Na ulici se da dodobra nasititi že za 1 dolar, v restavraciji pa odšteješ za pripravljen meni 3 dolarje in več.
Prevozi: Zahodni, pacifiški del države je poseljen, javnih prevozov je na pretek, povezave so organizirane. Karibski del je težko prehoden,povezave so redke. Na voljo so t.i. chicken busi, ki jih poznajo po vsej Srednji Ameriki, in expresoti, ki odpeljejo, ko so polni, na cilj gredo direktno, brez pobiranja ljudi ali kakšnih pridelkov med vožnjo, kar naredi potovanje precej bolj udobno, hitrejše in znosno v tej vročini. Cene so med vsemi večjimi mesti kakšnih 0,5 do 3 dolarje, za chicken buse pa nekoliko manj.
Varnost: Nikaragva je prijetna in varna državica z nekaj izjemami. Nevarno je glavno mesto Managva, tam ni priporočljivo pohajkovati okoli ponoči. Veljajo pravila, ki držijo za vse revne države, Nikaragva ni nobena izjema: povsod je treba paziti na svoje vrednejše stvari in dokumente.
Viza: ni potrebna
Vredno ogleda: Isla de Ometepe, Leon, Granada, Masaya, plaže na Pacifiku, mali Koruzni otok
Darin Geržina
Zorbing alias šport za dobre želodce
Ste že slišali za zorbing? Gre za enega najnovejših adrenalinskih športov, ki prihaja k nam z Nove Zelandije. Gre za popolnoma varen način doživljanja adrenalina, ki ga lahko preskusi vsak od 9. do 69. leta starosti. Predstavljajte si, da vas s pasovi pripnemo v notranjost napihljive prozorne krogle premera 3m. Ko ste varno nameščeni, jo spustimo po 150 metrov dolgem pobočju. Zavore? Krmilo? Kje pa! Samo vi, torej zorbonavt, in težnost! Slabost? Nikakor! Pač pa neverjetno počutje, ko izgubite občutek za prostor in čas. Doživetje, kot si ga prej niste mogli niti predstavljati.
Pri nas v Sloveniji uporabljajo zorb za dve osebi (double harnessed padded zorb), kar pomeni, da se v vsakem primeru spustita po 155-metrskem pobočju dva zorbonavta. Priporočajo, da se zorbinga udeležite v paru (s prijateljem-ico, ženo, možem, sestro, bratom, sinom, hčerko, dedkom, babico …), kajti v dvoje je lepše! Če pridete sami, se z vami spusti nekdo iz zorb ekipe.
Zorb ima dva sedeža s pasovi za rame (oblečete jih kot nahrbtnik), varnostni pas (kot v letalu), noge zataknete v za to prirejeni zanki ter se primete za držala nad glavo. In že ste pripravljeni za spust po pobočju, ki traja približno 25 sekund. Na vas med kotaljenjem deluje gospa centrifuga (centrifugalna sila) z največjo močjo 1,5G. Zorbonavt lahko postane vsak lažji od 99kg in večji od 145cm. Glede na odzive dosedanjih zorbonavtov bi zorbing lahko trajal dlje in bi v njem še vedno uživali. V prihodnosti ima Zorb Slovenija v načrtu HydroZorb in ZigZag progo. HydroZorb je veliko bolj preprost, saj se v zorb nalije 30l vode, po kateri udeleženec drsi, čeprav večina poskuša v njem hoditi, dokler pač more, nato pa … za hydro zorbing skoraj ni ovir, le lažji od 130kg morate biti.
Sezona zorbinga se začne v aprilu in maju, temperatura ozračja mora biti najmanj 15 stopinj Celzija, ter se nadaljuje v juniju, juliju in avgustu. Sezona se končuje v septembru in oktobru, kadar ni minimalno zagotovjenih naravnih pogojev. V jesenskem času to spet pomeni minimalno temperaturo 15 stopinj in suho vreme. Zorb je zelo občutljiv na zelo nizke ali zelo visoke temperature. Tako je poleti potrebno malce prej vstati, ker v zorb klubu delajo predvsm v dopoldanskem času. V hladnejših mesecih pa pač lovijo še zadnje sončne žarke.
In kje lahko preskusite enega najnovejših športov pri nas?
V zorbingu je mogoče trenutno uživati le v Celju pri Zorb Ekopool Celje.
Maja Kranjc
Intervju z Nino Osenar
Zmagovalka slovenskega izbora za Miss Hawaiian Tropic sveta 2005. Prav v tem letu je izšla revija Playboy z erotičnimi fotografijami gole Nine. Leta 2006 je Nina na povabilo ameriškega Playboy Speciala kot prva slovenka pozirala v Miamiju. Istega leta je bila po izboru bralcev in uredništva revije Playboy Slovenija izbrana za dekle leta. In potem smo jo videli v Sanjski ženski 2 kot glavno akterko. Sedaj jo gledamo v Velikem bratu ter poslušamo njen novi singel.
Nina, trenutno si voditeljica resničnostnega šova Big Brother. Kako in kdaj je padla odločitev za voditeljico?
S Kanala A so me poklicali na avdicijo, ki sem jo najbolje opravila.
Kateri del službe ti je pri Big Brotherju najbolj všeč in kateri najmanj?
Vse mi je super, ker je zame nekaj novega in se zelo rada učim. Najboljši del pa je seveda vodenje oddaje v živo, ker to daje res nek poseben adrenalin.
Pozirala si tudi za Playboy. Ali je bilo to tvoje prvo erotično poziranje in ali bi ga še enkrat ponovila?
Ja, bilo je moje prvo erotično poziranje in zaenkrat tega ne bi ponovila. Zdaj so na vrsti drugi izzivi. V smislu zunanjega videza sem pokazala res že vse. Čas je, da pokažem še kaj več, da se izrazim še kako drugače.
Trenutno si najbolj iskana slovenska ženska na spletnih straneh. Kakšne vrste moški te najbolj privlačijo in koliko povabil dobiš?
Privlači me samo en moški, to je moj fant Ivo. Povabil dobim sicer ogromno, a se jim seveda ne odzovem.
Izdala si tudi svoj prvi singel Moment like this. Boš s petjem nadaljevala?
Ja, s petjem bom nadaljevala. Počasi.
Pri kom “treniraš” svoj glas?
Petja me uči Mate Brodar iz skupine Da phenomena.
Glede na to, da si zabredla tudi v pevske vode, nas seveda zanima, kakšno zvrst glasbe lahko pričakujemo še naprej?
Zvrst bo še naprej v stilu pesmi Moment like this. Tekst za naslednji single pa sem že napisala in bo najverjetneje balada. Ali pa tudi ne! Bomo videli.
Se nameravaš udeležiti tudi Eme 2008?
Ne.
Sedaj, ko si dosegla že vse naslove deklet, žensk in zajčic, me zanima, ali lahko pričakujemo tudi Bondovo dekle?
Vse naslove? Mislim, da ste me zamenjali z nekom drugim, jaz imam namreč uradno samo dva (Miss hawaian tropic in Playboy dekle leta). No tri, če med naslove štejete tudi resničnostni šov Sanjska ženska.
Kakšna je bila oziroma je še vedno tvoja študijska pot?
Moja študijska pot je bila kratka (smeh). Zaenkrat za študij ni časa, ker se bolj posvečam ostalim stvarem. Bi pa rada kdaj tudi še kaj doštudirala. Zanima me predvesm oblikovanje.
Katero področje v življenju te najbolj zanima, pa mogoče nimaš na voljo časa, da bi se temu področju bolj posvetila?
Vodenje oddaje je trenutno nekaj najboljšega, kar sem do sedaj počela. Delo me izpolnjuje in v tem se vidim tudi, ko bom starejša.
Nina, zanima me, kako vzdržuješ svoje telo? Izdaj nam recept!
Vsak dan pojem vsaj en kos torte ali pa veliko čokolado z lešniki. To je moj recept! (smeh)
Ali paziš pri vsakodnevni prehrani? Se zdravo prehranjuješ? Koliko obrokov na dan poješ?
Imam kar veliko srečo, da lahko pojem zelo veliko in se me nič ne prime. Sicer pa sem vegetarijanka in se že zato trudim, da jem bolj polnovredne jedi, ker moram tako nadomestiti kar nekaj vitaminov.
Katero jed imaš najraje?
Fižolovo juho, ki jo skuha moja stara mama.
Za kaj porabiš največ denarja?
Največ denarja porabim za obleke in čevlje.
Katero knjigo si prebrala nazadnje in kratek komentar o vsebini knjige?
Zelo rada berem, vendar mi čas tudi tega trenutno ne dopušča. Nazadnje sem prebrala knjigo poleti, na dopustu, in sicer Siddharto Hermanna Hesseja. Knjiga govori o ravnotežju, ki ga iščemo v življenju. Naslednjo knjigo pa sem se si že kupila in me čaka; to je Potovanje duš Michaela Newtona.
Kateri film si si nazadnje ogledala in kratek komentar na film?
The Big White ali Obupna belina režiserja Marka Myloda. Odlična komedija/kriminalka.
Katero zvrst glasbe najraje poslušaš?
Zelo različno. Odvisno od razpoloženja. Ne poslušam edino pocukranega popa ali pa turbofolka.
Brez katerih štirih stvari ne bi mogla preživeti?
Živeti ne bi mogla brez ljudi, ki jih imam rada, brez stvari, ki jih obožujem, brez dela, brez ljubezni – mislim, da je to samoumevno in da nisem neka izjema.
Kakšna je tvoja filozofija življenja?
Smeh je celo zdravje! (smeh)
Imaš še kakšno sporočilce za slovenske študente in študentke?
Pridno študirajte!
Maja Kranjc
Barierne metode preprečevanja nosečnosti
V času, ko je hormonska kontracepcija najbolj priljubljena oblika preprečevanja nosečnosti, se še vedno pojavljajo vprašanja o njeni varnosti in stranskih učinkih. Nikakor ne smemo pozabiti, da ima hormonska kontracepcija tudi veliko pomankljivost; ne ščiti nas namreč pred spolno prenosljivimi boleznimi, ki so, še posebej med mladimi, danes zelo razširjene. Poleg tega številna dekleta zaradi preobčutljivosti ali pretiranih stranskih učinkov hormonske kontracepcije sploh ne more uporabljati. Vedno več se zato uporabljajo barierne metode kontracepcije, ki so bile v preteklosti zelo priljubljene (npr. diafragma), nato pa so zaradi hitrega širjenja hormonske kontracepcije kar nekako izginile.
V svetu in pri nas se je med bariernimi metodami najbolj uveljavil kondom, kar je predvsem posledica širokega ozaveščanja javnosti od sredine osemdesetih let, ko se je začelo obširno govoriti o HIV in možnostih prenosa s spolnimi odnosi. Kasneje so pravi boom doživele “tabletke”, kot pogosto imenujemo metode peroralne hormonske kontracepcije. V Sloveniji je hormonska kontracepcija na voljo od leta 1964, danes pa jo po svetu uporablja približno 70 milijonov žensk. Zaradi svoje zanesljivosti in preproste uporabe je postala zelo priljubljena tudi pri nas, kljub vsemu pa jih mnoga dekleta zaradi možnih (in dejanskih) stranskih učinkov in dejstva, da tabletke vsebujejo sintetične hormone, ne želijo oz. ne morejo uporabljati.
Barierne metode se torej vračajo, saj predvsem mladi ponovno odkrivajo njihove dobre lastnosti. Večinoma so preproste za uporabo, poceni in lahko dosegljive vsakomur. Največja prednost pa je, da uporabnike ščitijo tudi pred spolno prenosljivimi boleznimi, ki jih danes ni malo. Zavedati se moramo namreč, da ni nevaren le AIDS. Poznamo še ogromno drugih bolezni, ki sicer načeloma niso tako nevarne, vendar pa so prav tako zdravju škodljive, zelo neprijetne, ob nepravilnem zdravljenju pa se lahko razvijejo v resnejšo in dolgotrajnejšo bolezen. Vsekakor pa so spolno prenosljive bolezni pri nas bolj razširjene, kot si mislimo: pri nas je najpogostejša spolno prenosljiva okužba s klamidijo. Najbolj je razširjena med mladimi v starosti od 16 do 24 let, v najbolj ogroženo skupino za okužbo pa spadajo spolno aktivne mladostnice in mladostniki. Pliva je v letu 2004 organizirala akcijo “Jaz sem spodaj brez … Pa ti?”, ki je bila namenjena izobraževanju mladih o nevarnostih in posledicah spolno prenosljivih bolezni, v okviru akcije pa so izvedli tudi 2247 brezplačnih anonimnih testiranj na okužbo s klamidijo. Rezultati dokazujejo, da spolno prenosljive bolezni pri nas niso tako redke: v skupini od 18 do 24 leta, v kateri je bilo 1152 udeležencev, je bilo s klamidijo okuženih kar 6,5 % testiranih, v drugi skupini, kamor so uvrstili starejše od 25 let (875 udeležencev), pa je bilo okuženih 4,8 %.
Najpogostejše oblike barierne kontracepcije
Diafragma je gumijasta opna, ki je kot kupola napeta prek elastičnega obročka. Izdelujejo jo v različnih velikostih, primerno velikost pa določi ginekolog ob pregledu. Diafragmo si ženska vstavi globoko v nožnico tako, da prekrije ustje maternice in s tem mehansko zapre pot semenčicam. Uporabljati jo je treba s spermicidno kremo, ki semenčice ohromi in uniči. Vstaviti jo je mogoče tudi 2-3 ure pred odnosom. Če mine več časa oz. se spolni odnos ponovi, je treba spermicid nanesti ponovno. Po odnosu mora diafragma v nožnici ostati 6-8 ur. V nožnici naj ne bi ostala dlje kot 24 ur, ker lahko draži sluznico, s tem pa se poveča možnost morebitnega vnetja, predvsem pri občutljivejših ženskah. Kupi se lahko v lekarnah, recept pa ni potreben.
Prednosti diafragme so, da nima stranskih učinkov, varuje tudi pred okužbo z nekaterimi spolno prenosljivimi boleznimi in zmanjšuje tveganje za nastanek raka na materničnem vratu. Zahteva pa izrazito motivacijo, saj jo je treba uporabljati ob vsakem odnosu. Nekatere ženske lahko čutijo odpor do vstavljanja. Skrbeti je treba, da je vedno pri roki (enako velja za spermicid). Ker je neškodljiva, je primerna skoraj za vse ženske, predvsem pa za mlada dekleta z občutljivo, nedozorelo sluznico materničnega vratu. Zelo primerna je tudi za ženske pred menopavzo, ob manj pogostih spolnih odnosih, ko je možnost zanositve manjša, za ženske, ki jih skrbijo stranski učinki drugih sredstev, za ženske s pogostimi vnetji materničnega vratu ali/in vse, ki se želijo obvarovati pred spolno prenosljivimi boleznimi. Priporočljiva je tudi za ženske, ki so morda že noseče.
Spermicidov v obliki gelov, krem oz. filmov s spermicidno učinkovino nonoxynol-9 ni več na voljo. Dokazali so namreč, da je spermicidna učinkovina preveč dražila sluznico in s tem potencialno povečala možnost prenosa spolno prenosljivih bolezni, prav tako pa je bilo tudi veliko preobčutljivostnih oz. alergičnih reakcij. Alternativa so le geli na osnovi mlečne kisline, ki z znižanjem pH sluznice zmanjšajo mobilnost spermijev, vendar niso primerni za samostojno uporabo, pač pa le v kombinaciji s kondomi oz. diafragmami.
Kondom je tanek tulec iz lateksa ali poliuretana, ki ima (lahko) na vrhu mešiček – rezervoar za semensko tekočino. Večina kondomov je prevlečena s snovjo, ki olajša drsenje (lubrikanti). Naprodaj je v zaščitni embalaži, zvit v tulec. Na embalaži mora imeti odtisnjen rok uporabnosti in oznako, da je elektronsko preizkušen (nepropusten). Embalaža ne sme biti poškodovana. Kupiti jih je mogoče v lekarnah, drogerijah in blagovnicah, iz kondomatov; pomembno je, da so shranjeni na primeren način.
Kondom varuje pred zanositvijo tako, da prepreči, da bi se seme po ejakulaciji izlilo v nožnico, prepreči pa tudi prenos spolno prenosljivih bolezni. Kondom je namenjen za enkratno uporabo. Istočasno je ob uporabi kondoma mogoče uporabiti gele ali spermicidne kreme. Vazelin in navadne kreme lahko poškodujejo lateks. Če naj bi bila zaščita res učinkovita, je treba kondom uporabiti ob vsakem odnosu. Zaščito je mogoče dopolniti tako, da ženska v plodnih dneh hkrati uporabi še spermicid. Pri alergijah na lateks je potrebno uporabili kondome iz poliuretana.
Veronika Žagar
Za pomoč pri pripravi članka se zahvaljujem dr. Barbari Gregurič Silič.
Mortadeljada 07 je navdušila
Novogoriški študentje so tudi letos poskrbeli, da je bil prvi teden aprila v znamenju Mortadeljade 07. V sredo 4. aprila je namreč Gospodarsko razstavišče zavzela večtisočglava množica mladih iz vse Slovenije, ki so prišli okusit pravo goriško zabavo v Ljubljani, in ni jim bilo žal. Čeprav je bil prvotni namen Mortadeljade za eno noč združiti Novogoričane, ki študirajo v Ljubljani, so organizatorji to že zdavnaj presegli in letos na prireditev povabili mlade iz vse Slovenije.
Tradicionalna prireditev Kluba goriških študentov je letos potekala že trinajstič zapored in navdušila vse obiskovalce s kakovostno glasbo, slastno goriško posebnostjo – mortadelo in zabavnimi nagradnimi igrami. Sedemdesetkilogramska mortadela je bila pomembna atrakcija večera, saj se je okoli nje venomer vrtelo lepo število lačnih študentov.
Odrsko dogajanje so popestrili odštekani Primorci skupine Zmelkoow, simpatična in energična blondinka Alya, stari rokerski mački zasedbe Šank Rock in velika hrvaška ekipa, ki sliši na ime Soulfingers. Seveda pa tudi letos ni manjkalo težko pričakovano presenečenje. Letos je bila to skupina Dej še’n litro, številčna zasedba mladih slovenskih trubačev, ki vedno poskrbi za dobro zabavo. Da med odmori študentom ni bilo dolgčas, so pripravili tudi nekaj animacij in nagradnih iger. Da je bilo prostora dovolj za vse druženja željne, pa so organizatorji ob razstavišče postavili še dodaten šotor. V njem je bilo vseskozi živahno, saj je mladi, a izkušeni DJ Josha poskrbel, da so zasrbele pete prav vse, tudi tiste, ki običajno ne plešejo. Mortadeljada je navduševala do zgodnjih jutranjih ur in obiskovalcem pustila kopico lepih spominov in novih prijateljstev, kar je bil tudi cilj njenih organizatorjev – Kluba goriških študentov.
Mortadeljado lahko ponovno obiščete naslednje leto, ko bodo novogoriški študentje pripravili že 14. prireditev zapored. Njihovo geslo se glasi Vedno večji, vedno boljši, zato se lahko že pričnete pripravljati na naslednjo Mortadeljado, ki bo še presegla letošnjo in v Ljubljani ponovno navdušila mlade.
Neja Škrinjar
Ohcet bo … In pika! [Because I Said So]
Žanr: romantična komedija
Dolžina: 102 min
Režija: Michael Lehmann
Scenarij: Karen Leigh Hopkins in Jessie Nelson
Igrajo: Diane Keaton, Mandy Moore, Gabriel Macht, Tom Everett Scott, Lauren Graham, Piper Parabo, Stephen Collins idr.
Daphne Wilder (odigrala jo je Diane Keaton) velja za mater, katere ljubezen ne pozna omejitev in ovir. Je ponosna mati treh hčera: psihologinje Maggie (v telesu Lauren Graham), seksi in nespoštljive Mae (Piper Perabo) ter nezaupljive, a srčkane Milly (Mandy Moore) – ki je, ko je govora o moških, popolna razvalina. Da bi mati svoji najmlajši hčerki preprečila napake, ki jih je sama delala v otroštvu, se Daphne odloči, da bo Milly poiskala popolnega mladeniča. A Milly se še svita ne, da je mati v njenem imenu oddala oglas na splet. Komični zapleti v nadaljevanju kar dežujejo, saj se Daphne na vse pretege trudi, da bi storila vse narobe, a z dobrim razlogom, kakopak vse v imenu ljubezni. V spopadu dveh svetov je odnos mati-hči preizkušen do skrajnosti. Hčere skušajo materi dokazati meje materine ljubezni, kje naj se ta začne in konča. A ljubezen je v zraku …
Sončna svetloba [Sunshine]
Žanr: znanstveno-fantastični triler
Režija: Danny Boyle
Scenarij: Alex Garland
Igrajo: Cillian Murphy, Rose Byrne, Chris Evans, Michelle Yeoh, Mark Strong, Cliff Curtis, Troy Garity, Hiroyuki Sanada idr.
Piše se leto 2057. Sonce umira in človeštvu grozi izumrtje. Zadnje upanje Zemlje je Ikar 2, vesoljska ladja z osemčlansko posadko, ki jo vodi kapitan Kaneda. Njihova misija: dostaviti jedrsko napravo, oblikovano, da bo ponovno vžgala ugašajoče sonce. Ko so že precej časa na potovanju in brez radijske zveze z Zemljo, posadka prejme klic v sili z Ikarja 1, ki je na enaki misiji izginil pred sedmimi leti. Zaradi grozljive nesreče je misija ogrožena in kaj kmalu se posadka bori ne le za lastna življenja in razsodnost, ampak tudi za prihodnost vseh nas.
Strelec [Shooter]
Žanr: akcijski triler
Režija: Antoine Fuqua
Scenarij: Jonathan Lemkin po romanu Stephena Hunterja
Igrajo: Mark Wahlberg, Danny Glover, Michael Pena, Kate Mara, Elias Koteas, Rhona Mitra, Rade Šerbedžija, Ned Beatty idr.
Nekdanji ostrostrelec Bob se po tragičnih dogodkih med vojaško operacijo opravi živet v osamo divjine, a ga kmalu poišče polkovnik Isaac in mu razloži, da nekdo grozi z atentatom na predsednika ZDA. Bob se odloči pomagati, a ko se na enem od predsednikovih zborovanj zares zgodi umor, vsi osumijo prav njega. Na begu pred policijo in negativci se Bob zateče k mladi vdovi pokojnega prijatelja. Čeprav je najbolj iskana oseba v državi, se odloči razkriti prevaro in na lastno pest obračunati s kriminalci, njegovo ostrostrelsko znanje pa je zagotovilo, da sovražnike čaka zelo neprijeten konec. Akcija.
Ne prenesem stavka: »Ti pa tega ne boš zmogla!«
Z nahrbtnikom na rami. V njem, jasno, klarinet. “Zelo dober je, predvsem to,” se namuzne. Nadja je študentka 2. letnika Akademije za glasbo, pri prof. Alojzu Zupanu.
Na obramboslovju pa ji do diplome manjkajo še štirje izpiti.
Je slabovidna. “Prirojena siva mrena; pri enem letu so mi jo odstranili. In zraven očesno lečo. Nosila sem očala, pri štirih letih so me začeli navajati na leče. Do sedmega nosila t.i. trde leče, od devetega do devetnajstega pa mehke. Brez njih nisem mogla funkcionirati, a so mi še dodatno uničevale vid. Pri devetnajstih operacija, IOL leče. Zdaj je OK, vsaj nimam več dela z dajanjem leč noter in ven, z vnetimi očmi zaradi njih – oči me skoraj nikoli več ne pečejo, prej so me skoraj vsak dan.”
Ostalo ji je 10 odstotkov vida.
“Na blizu za svoje razmere vidim dobro, na daleč pa – katastrofa!”
Strokovnjaki so menili, da bi bila zanjo najboljša oblika izobraževanja v Zavodu za slepo in slabovidno mladino. Mami je vztrajala, naj gre Nadja na redno osnovno šolo. “Če bo izdelala prvi razred …” je dvomila pedagoška delavka na šoli.
Prvi razred je izdelala. Vseh osem. Z odliko.
Potem so “pametne glave” menile, da bi bilo dobro, da bi šla na neko srednjo poklicno šolo. “… punca je zelo slabovidna …” Pa je vztrajala pri gimnaziji in bila tam štiri leta prav dobra. Zraven je vpisala še srednjo glasbeno: “Spet so imeli en kup pripomb, češ da mi ne bo šlo…”
“FDV … bila sem “firbčna”, OK je; hotela sem sicer študirati meteorologijo, ali pa seizmologijo. A sem zaradi mojega defekta skregana z zemljevidi …”
Ampak muzika, muziko ima pa v duši. “Največ od vsega! Je moj način izpovedovanja, izražanja!” Prof. Zupan ni imel nobenih predsodkov, nikoli, nikoli ni dejal: “Saj ne boš zmogla” ali pa “Punca, jemlji to z rezervo, tako ali tako ne bo nič iz vsega.” Tega namreč ne prenese: “Kako boš lahko, ko vendar…?”
“Lahko si slep, gluh, na vozičku, če imaš zdrav um, zmoreš.” In kaj je zanjo “zdrav um”? “Da veš, kaj hočeš. Da maš svojo smer.”
Sošolci?
“Osnovna šola – katastrofa! “U ibr” sem se trudila, a sem se počutila izločeno! Kasneje pa – OK!”
Nikoli se ne počuti oškodovano, saj je vedno živela in se izobraževala v normalnih okoliščinah. Žal pa ji je, ker ne more voziti avta … “Vem tudi, da se mi pozna pri igranju klarineta. Ko dobim note predse, ne sledim, katastrofalno berem, zato skladbe sestavljam po delih. Zanašam se na posluh, spomin, občutek, ki mi ostane v prstih.”
Na horizontu jo vabi tujina: “Sama hočem iti, potem bomo pa videli, ali me bodo hoteli ali ne.”
Nepoboljšljiva optimistka.
“Nekako mi bo uspelo. No, malo me skrbi, kako se bom znašla, lahko se izgubim … Npr. ko prideš na letališče; no, saj jezik, angleški, mi gre … bolj bodo problematični napisi, nepoznavanje okolja.”
In kako je bilo, ko je prišla študirat v Ljubljano?
“Čudno. Nisem znala priti od železniške postaje do srednje glasbene … A počasi sem se navadila; zapomnila sem si frančiškansko cerkev, tako fino je rdeča, pa večje vizualne stvari sem si zapomnila, objekte, park; zdaj nimam več nobenih težav.”
Ne mara pripomočkov za slabovidne, ker ji delo le otežujejo. “Berem normalne knjige. Samo malo bolj počasi.” Smuča, rola, kolesari. “Le malo bolj počasi in skoncentrirano to počnem, da lahko hkrati čim bolj natančno opazujem okolico … Vedno sem bila malo bolj počasna, nikdar pa nisem ostajala zadaj.”
Nina Kokelj
Čas nas vsakdanji …
Upravljanje s časom. In ne pustiti času, da on upravlja s tabo. Izziv današnjega časa. Organizirati si čas tako, da iz njega “iztisneš maksimalno”, je v današnji družbi neizbežna usoda vseh, ki težijo k uspehu in hkrati želijo ob koncu dneva biti zadovoljni s svojim delom ter ne postati živčne razvaline že pred dopolnjenim 30. letom. Tempo življenja nam narekuje neizprosen ritem, ki ne čaka nikogar. Melje tisti, ki pravočasno poseje.
Niti študentje dandanes nismo več imuni na ta ritem in se mu, hočeš-nočeš, moramo podrediti. Vse več imamo obveznosti, nalog, projektov, ki jih je potrebno opraviti v določenem terminu. Pa ni važno, ali te je med tem časom ujela angina, da nisi bil sposoben požirati, kaj šele, da si je tvoj ptič zlomil krilce in se je bilo potrebno dodatno ukvarjati z njim ves teden, ali se je nato v sosednje stanovanje preselil še simpatičen dečko in je bilo seveda s cimrami potrebno narediti celotno strategijo opazovanja. In če to ni bilo dovolj, so se še na faksu in v raznih študentskih sekcijah spomnili, da bodo organizirali kopico zanimivih predavanj in dejavnosti, ki jih seveda ne moreš zamuditi. Hkrati pa je treba tu in tam tudi ‘prečekirati’, kaj se dogaja na nočni sceni. Ob vsem tem je treba postoriti še vsakodnevne obveznosti in rok oddaje za določene projekte se neizbežno približuje. Zaključen projekt bo potrebno oddati, ne glede na okoliščine, ki so ti majale osredotočenost nanj …
Kako, ko pa ima dan le 24 ur!? Kljub temu le ni vse tako črno. Ob pravilni organiziranosti svojega časa je mogoče tudi tisto, kar sprva izgleda kot misija nemogoče. Seveda v tej misiji glavne vloge ne igra nanovo pečeni gospod očka Cruise, ampak vloga glavnega protagonista pripada prav tebi.
Vsak posameznik se mora sam soočiti in analizirati svoje obveznosti, definirati mora svoje dolgoročne in kratkoročne cilje v določenem časovnem obdobju, prepoznati mora, kdo so “tatovi” njegovega časa, in najti način, kako minimalizirati njihov vpliv. To delo terja veliko samodiscipline, odrekanja in načrtovanja. Na spletu lahko najdemo veliko nasvetov, kako upravljati s svojim časom (in s sabo). Strokovnjaki na tem področju poudarjajo predvsem pomembnost pravilnega postavljanja ciljev in sprotnih nalog ter upoštevanja lastnih načrtov.
Svetujejo, da naj si vsak, ki želi čim bolj izkoristiti svoj čas, v začetni fazi postavi dolgoročne cilje, ki jih nato razdeli na časovno bolj dosegljive kratkoročne cilje in naloge. V naslednji fazi mora vsak ugotoviti, kdo so zapravljivci njegovega časa, in poskuša najti način, da čim bolj omili njihov vpliv. Kajti dejstvo je, da ti ob nepričakovani prekinitvi miselnega toka koncentracija pade in te nehote potegne v drug tok razmišljanja. In vsi vemo, kako težko se je ponovno vrniti na točko, kjer si bil pred prekinitvijo. Takšne prekinitve je skoraj nemogoče popolnoma zreducirati, kajti okoliščine se nenehno spreminjajo in za uspešno delo je potrebno tudi veliko prilagajanja in fleksibilnosti. Vendar je ob pravilni organizaciji možno prekinitve in predvsem njihov vpliv nate dokaj uspešno nadzorovati in jim ne prepustiti končne prevlade nad tvojo koncentracijo. Obstaja tudi nekaj učinkovitih metod, s katerimi lahko presežeš odlaganje neljubih, a pomembnih nalog in si oblikuješ učinkovit dnevni načrt.
Vem, da se vse skupaj sliši prav optimistično in da je realnost marsikdaj vse kaj drugega kot idealno razporejen čas, v katerem se za vsako dejavnost najde ravno dovolj časa in energije. Vendar poskusiti ni greh. Zavedam se, da to ni enostavna naloga, pa vendar mislim, da se mora dandanes vsak potruditi, da si zna čas razporediti, da postane gospodar svojega časa ter zna z njim ravnati gospodarno.
Sprejmem izziv! In z njim se bom spopadla tako, da se bom za začetek udeležila motivacijskega vikenda, ki ga med 11. in 13. majem pri Kočevju organizirata Študentska sekcija Slovenskega društva za odnose z javnostmi in Študentska sekcija Slovenskega društva za marketing, na katerem bo govora med drugim tudi o upravljanju časa.
Več informacij o MOTIVACIJSKEM VIKENDU, na katerem bomo obravnavali teme, kot so upravljanje s časom, priprava strategije komuniciranja, pogajalske veščine, internet kot nova oblika komuniciranja ter delavnica priprave strategije komuniciranja za čisto pravi projekt, zabave pa tudi ne bo manjkalo, dobiš na masa.solinc@gmail.com. Vikend bo potekal od 11. do 13. maja pri Kočevju, kotizacija zanj pa znaša 30 € (zgolj pokritje stroškov bivanja in polnega penziona).
Kaj pa vem … morda mi predavanje na to temo prinese dodatno motivacijo za organiziranje svojega časa ter s tem še dodatnih nekaj efektivnih ur dnevno in se bo tako “izguba časa”, ki ga bom porabila za ta motivacijski vikend, na koncu vendarle obrestovala. Sprejmeš izziv tudi ti?
Mateja Šoštarič,
Študentska sekcija
Slovenskega društva za odnose z javnostmi
Naslednji korak – virtualni svet
Na konferenci Cisco Expo 2007 smo dobili priložnost poklepetati z Istvanom Pappom, ki je pri Ciscu odgovoren za zdravo poslovanje jadranske regije in Madžarske. Zaupal nam je naslednje odgovore na naša vprašanja.
Na vaši predstavitvi ste govorili o novem spletu (Web 2.0) ter novih storitvah. Bi to krajše povzeli za naše bralce?
Novi splet bo uporabnikom ponudil povsem novo izkušnjo in nove možnosti. Že sedaj smo lahko priča revolucionarnim novostim, kot so virtualni svetovi in okolja, med njimi eden najbolj znanih Second Life. V virtualnem svetu si lahko ustvarite svoj lik po svojem okusu in željah, z njim živite, uživate, celo zaslužite. Še več, dejstvo, da se vse velike svetovne korporacije tovrstnih projektov aktivno udeležujejo, pove, da gre zares. Ščasoma bo meja med realnim in virtualnim svetom vse bolj zabrisana.
Kaj menite o spletni strani You Tube?
You Tube je hitro postal zelo pomembna institucija na spletu. Uporabniki želijo sodelovati pri kreiranju vsebin ter spremljati nekomercialne vsebine in prav tu so jim to možnost ponudili.
Kaj pa ostale podobne novodobne rešitve?
Med zanimivejšimi je tu še Flickr, spletna stran, ki jo je ustanovil islandski študent umetnosti. Študent iz države, ki premore vsega 300.000 prebivalcev, je tako začel objavljati svoje kakovostne digitalne fotografije, stvar pa se je razvila do te mere, da danes z njegove spletne strani fotografije prenaša kar 4 milijone ljudi, nekateri pa tudi prispevajo svoja dela. Seveda je tu še ogromno podobnih spletnih strani, a le nekaj deset res uspešnih. Je pa lepo videti, da z dobro idejo ter pomočjo spleta in uporabnikov lahko kaj hitro uspeš tudi v svetovnem merilu.
Kaj pa vse pravne omejitve – intelektualne pravice, distribucija vsebin itd.?
Tudi pravo ne more ustaviti želja uporabnikov. Ponudniki so tisti, ki morajo najti pravi način, kako uporabnikom želene vsebine ponuditi na enostaven in cenovno ugoden način.
Spletne uporabnike čedalje bolj moti dejstvo, da se jih izkorišča tudi v komercialne namene – zvečine nam hočejo nekaj prodati. Je tu sploh možna drugačna interakcija?
Podjetja se bodo morala do spletnih uporabnikov začeti obnašati drugače. Uporabniki želijo biti del nečesa, želijo sodelovati, ustvarjati … Lep primer je avtomobilski proizvajalec Toyota, ki je fotografije svojega novega modela javno objavila na spletu in pozvala uporabnike, naj jim pomagajo pri kreiranju nove oglaševalske akcije. In so uspeli. Bržkone najboljši svetovni primer pa je rudnik zlata, ki je na spletu objavil vse ključne podatke o svojih zemljiščih ter ponudil več sto tisoč dolarjev nagrade uporabniku, ki jih bo pripeljal do zlata. Konkurenca je menila, da gre za poslovni samomor. A poteza se je izkazala za več kot uspešno. Tekmovanja se je udeležilo veliko poznavalcev s celega sveta, kar 80 odstotkov predlogov pa je rudarje resnično pripeljalo do kep žlahtne kovine. Rudnik je svoje prihodke podvajseteril.
Za konec še nekaj vprašanj o vas. Imate naporen urnik? Koliko ur na dan delate?
Delam praktično cel dan od jutra do večera, seveda s krajšimi in daljšimi odmori, med katerimi se ukvarjam z družino. Sicer pa v povprečju delam 13 ur dnevno.
Katere tehnologije uporabljate pri svojem delu?
Prenosnik je osnovno orodje, prav tako dlančnik.
Koliko GSM aparatov in mobilnih številk imate?
Tale napravica (pokaže na dlančnik, op. p.) služi kot mobilnik, zna pa še marsikaj drugega. Imam pa le eno mobilno številko.
Brez česa ne morete?
Hmm. Dostopa do omrežja. Brez tega ne bi mogel biti produktiven. Še več, če bi mi Cisco jutri sporočil, da bom moral za vse storitve in dostop do njih odšteti npr. 10 evrov dnevno, bi jih odštel.
Gre za neke vrste zasvojenost?
Bo držalo, ko se enkrat navadiš, da imaš dostop do vseh informacij in vsebin kadarkoli in kjerkoli, je res težko pomisliti, kako bi lahko shajal brez tega.
Najlepša hvala za odgovore.
Miran Varga.