Zaljubljenci

Praznik svetega Valentina se je sprva praznoval kot rimskokatoliški dan posta v čast svetemu Valentinu. Današnji pomen je dobil šele po visokem srednjem veku, ko se je razvila zamisel o romantični ljubezni. Danes je podobno kot vsi večji prazniki močno skomercializiran.

Po nekaterih ocenah ljudje vsako leto pošljejo milijardo pisemc in valentinovih kartic, s čimer se praznik uvršča na drugo mesto. Prvo mesto še vedno zaseda božič.

Valentinovo ali praznik svetega Valentina se praznuje 14. februarja in je tradicionalni dan, ko si v nekaterih kulturah zaljubljenci izkazujejo ljubezen s pošiljanjem voščilnic in izmenjavo daril. In nič drugače ni v Sloveniji, kjer dan zaljubljencev z leta v leto dobiva vse večji pomen kljub temu, da je trenutkov, ko lahko nekomu pokažemo, da ga imamo radi, nešteto.

In iz česa je pravzaprav narejeno Lectovo srce?
Lectovo srce je narejeno iz lecta. Lect je posebna vrsta medenega testa, ki zori 30 do 60 dni v čez 200 let starih hrastovih čebrih. Srce je obstojno več kot 50 let v suhem prostoru kot spominek, kot živilo pa je uporabno 2 leti. Torej bi lahko rekli, da je Lectovo srce neke vrste “večen” spomin.

Simbol tega praznika pa so prav gotovo tudi rože, ki imajo po starem izročilu tudi svoj pomen. Vrtnica je med rožami prava kraljica, zato ni čudno, da je med tistim cvetjem, ki ga najraje podarimo ali prejmemo. O njenem nastanku obstajata tudi dve legendi:

Antični Grki so verjeli, da je sojenica Kloto lepo mrtvo nimfo spremenila v rožo, Afrodita ji je dodala lepoto, Dioniz je prispeval dišeči nektar, Zeus pa je odpihal oblake, da bi lahko Apolon vrtnico oblil s soncem. Cvet so poimenovali kraljica rož in ga podarili Erosu.

O nastanku te prelepe rože so imeli svojo legendo tudi Rimljani. V Rimu je živela lepa deklica z imenom Rodanta, ki je imela vrsto snubcev, vendar zanje ni kazala pretiranega zanimanja. Ljubezen in želja po njej pa jih je tako gnala, da so podrli celo vrata njene hiše, da bi prišli do nje. Ta dogodek je tako zelo razjezil boginjo Diano, da je dekle spremenila v vrtnico, njene snubce pa v njene trne.

Maja Kranjc Müller

 

Lasje na moški glavi

Največ las na glavi imajo plavolasci in sicer približno 140.000 las. Sledijo jim rjavolasci z 102.000 – 109.000 lasmi, zadnje mesto pa zasedajo rdečelasci z 88.000 lasmi.

Na prodajnih policah se pojavlja vse več izdelkov moške linije lasne kozmetike. Med temi izdelki so tudi moški šamponi. In kar naenkrat se naši moški ne želijo več umivati las z normalnim šamponom, ki ga ženske kupimo seveda zase, pa vseeno brezkompromisno postavimo v kopalnico za souporabo. Več o lasni kozmetiki nam je povedala prijetna sogovornica, gospa Irena Filipović iz podjetja Ilirija d.d. To je točno tisto slovensko podjetje, ki že vrsto dolgih let na tržišču ponuja izdelke lasne linije Subrina in Cvet.

Kakšna je razlika med moškim in ženskim šamponom?
Šampon je kozmetično sredstvo, katerega osnovna funkcija je čiščenje las in lasišča, vendar tako, da ostanejo lasje mehki in sijoči. S šamponom torej odstranimo z las in lasišča umazanijo, znoj, odvečno maščobo, odmrle poroženele celice in ostanke styling izdelkov. Sprva so bili šamponi namenjeni samo čiščenju, danes pa so to kozmetični negovalni izdelki z več funkcijami. Tako moški kot tudi ženski šamponi so v zadnjih letih doživeli velike spremembe. Šamponi so mnogo bolj kompleksni, njihova naloga ni samo čiščenje, ampak tudi negovanje las. Šampon (moški in ženski) mora imeti dobro moč “čiščenja”, blago delovanje na lase in lasišče, lahko spiranje z las, negovalni učinek, prijeten vonj, … Osnova vsem šamponom so površinsko aktivne snovi. Za izboljšanje kvalitete šamponov jim dodajamo razne dodatke, kot so stabilizatorji pene, negovalne substance za lase in lasišče, sredstva za premaščevanje, zgoščevala, ekstrakte, konzervanse … Danes se na tržišču pojavlja več vrst šamponov, namenjenim različnim problematikam las in lasišča (šampon za normalne lase, za vse vrste las, za tanke lase, za barvane lase, proti prhljaju, proti izpadanju las, za mastne lase, za krhke lase, …) Je pa res, da se pri moških bolj pogosto pojavljajo težave s prhljajem, izpadanjem, mastnimi lasmi; zaradi takšnih problemov lasišča moški pogosteje uporabljajo šampone, ki so namenjeni reševanju teh problemov kot ženske. Pomembno je, da izberemo šampon, ki ustreza našim zahtevam. Pri današnji ponudbi je skoraj nedopustno, da ne izberemo pravega šampona.

Ali moškim škoduje pogosto umivanje las z navadnim šamponom?
Pogosto umivanje las s šamponom ni škodljivo. Besedna zveza “navaden šampon” nima pomena. Kot sem že dejala, se danes na tržišču pojavlja veliko vrst šamponov, namenjenih različnim problematikam las in lasišča. Pri vsakodnevnem umivanju las je le pomembno, da uporabljamo blage šampone; za kratke lase zadostuje le za oreh velik “kupček” šampona. Pomembno je tudi, da lase hitro umijemo, saj pralne in hranljive snovi delujejo že v nekaj sekundah. Šampon je potrebno z las temeljito sprati s toplo vodo.

Zakaj lahko moški uporabljajo oziroma so jim na voljo različni 2 v 1 geli za tuširanje in šamponiranje?
Tudi ženske lahko uporabljajo proizvode 2 v 1, le da je največkrat tako, da bi moški radi opravili čim bolj hitro v kopalnici in je zanje zelo praktično, če si lahko z gelom za telo hitro umijejo še lase. Prednost gelov za prhanje in šamponov v enem je torej, da se z enim izdelkom lahko opravi dve stvari hkrati. Poleg tega imajo moški največkrat kratke lase, ki niso pobarvani. Pobarvani, trajno skodrani ali dolgi lasje pogosto potrebujejo malo več nege in zanje je takšen gel manj primeren.

Ali je res potrebno vsake toliko časa menjati šampon (vrsto šampona, znamko) in zakaj?
Zakaj bi menjali šampon, če smo z njim zadovoljni? Ni potrebno. Šampon je treba zamenjati le v primeru, ko uporabljamo šampon proti prhljaju. V začetni fazi odpravljanja prhljaja – to je približno 2 meseca uporabljajte 2x tedensko šampon proti prhljaju. Po 2 mesecih uporabe šampona proti prhljaju pričnite z uporabo drugega šampona (ne proti prhljaju). Po 1 mesečni prekinitvi lahko spet uporabljate šampon proti prhljaju. Če vas pogosto pestijo težave s prhljajem vam predlagam uporabo šamponov proti prhljaju – sensitive. (npr. Subrina Recept) Uporabo šampona proti prhljaju je treba malo prekiniti in zamenjati z drugim šamponom, ker aktivne sestavine proti prhljaju uničujejo floro lasišča in pa tudi lasišče se ne sme preveč navaditi na aktivno učinkovino proti prhljaju, če želimo, da bo še naprej učinkovala na našem lasišču.

Nekaj zanimivosti o laseh:
Debelina lasu je odvisna od človekove starosti, barve polti in rase.
Znano je, da so bili Stalinovi lasje debeli kot konjska žima.
Najdebelejše in najtrše lase imajo Mongoli.
Črnci nimajo debelih las.
Lasje novorojenčkov so dvakrat do trikrat tanjši od las odraslih.
Z leti se lasje tanjšajo.
Najdebelejša lase imajo rdečelasci, sledijo jim rjavi lasje. Najtanjši lasje so svetli lasje.

Las je sestavljen iz 97 odstotkov beljakovin in 3 odstotkov vode
Najprimernejša temperatura vode za umivanje las je 35 do 45 stopinj Celzija.
Iz enega lasnega folikla zraste v človekovem življnju približno 20 las.
Moškim izpade osemkrat več las kot ženskam.
Zaradi različnih oblik plešavosti trpi 60 do 70 odstotkov moških.
Zaradi različnih oblik plešavosti trpi 25 do 40 odstotkov žensk.

Maja Kranjc Müller

Februar

NI PROSTORA ZA STARCE
(No Country For Old Men)
Režija: Joel Coen, Ethan Coen
Scenarij: Joel Coen in Ethan Coen po romanu Cormaca McCarthyja
Igrajo: Tommy Lee Jones, Javier Bardem, Josh Brolin, Woody Harrelson, …
V kinu od 14. 2. 2008

V No Country For Old Men, napeti moralki, ki to ni, se v umirjenem, a kot britev ostrem slogu odigra nekonvencionalna igra mačke in miši, katero boste težko pozabili. Ne zaradi Tommy Lee Jonesa v vlogi šerifa, katerega grlen glas boste z veseljem poslušali, ali zaradi Llewelyna (Josh Brolin), za katerega boste brez sramu navijali, da mu vendarle uspe obdržati najden kovček z denarjem, ki mu pravzaprav ne pripada, niti ne zaradi briljantnega razpleta, okoli katerega se boste radi kregali in razburjali. Ne; na No Country For Old Men vam bo pogled in spomin priklenil Javier Bardem v resnično nepozabni “stranski” vlogi morilca, ki je na sledi omenjenemu kovčku z denarjem in njegovemu novopečenemu lastniku.
Bardem tukaj ukrade šov, kot bi rekli Američani. Lahko bi brez težav govorili o vrnitvi k formi brata Coen (saj ne, da bi kdajkoli daleč ali za dolgo odtavala), o asociacijah z njunimi prejšnjimi deli, o odlični igri, ki jo znata vsakokrat iztisniti iz svoje ekipe in o scenariju, ki ne sklepa kompromisov, toda misli se, kar same od sebe, hočeš nočeš, vračajo predvsem k briljantno odigrani vlogi psihopata Antona. Težko je reči, kaj je pri tem “mesenem Terminatorju”, ki se naokrog prevaža s pripravo, s katero “normalni” ljudje sicer ubijajo živino, tako fascinantno: njegov nadnaravni, “hudičevski” aspekt, ki se kaže v njegovi pojavi, hladnokrvni avri in hipnotični praznini v očeh, ali njegov človeški del, ki se odraža v grozljivo iznakaženih načelih in značajskih potezah (držanje obljube, neutrudno sledenje svojemu cilju, vljudnost in občasno prepuščanje usodi), katera Anton tako perverzno uporablja pri svojem početju. Očarljiv je, skratka in, ker tu žal ni prostora za številčne interpretacije, ki jih ponuja Anton, in številčne superlative, ki jih terja No Country For Old Men, naj za konec zadostujeta trditvi, da se je Bardem z vlogo Antona nedvomno zapisal med najbolj nepozabne filmske antagoniste in da je No Country For Old Men nedvomno eden najboljših filmov letošnjega slovenskega kino sporeda.

WILSONOVA VOJNA
(Charlie Wilson’s War)
Režija: Mike Nichols
Scenarij: Aaron Sorkin po knjigi Georga Crile
Igrajo: Tom Hanks, Julia Roberts, Amy Adams, Philip Seymour Hofman, …
V kinu od: 7. 2. 2008

Charlie Wilson’s War je ironično lahkotna politična satira, ki govori o tem, kdo in zakaj so bili, med drugim, posredno “odgovorni” za nastanek Al Qaede, 9/11 napad in vso sledečo zmešnjavo. Američani seveda, ki so v želji po koncu Hladne vojne, zaradi katere so bili že predolgo prestrašeni, s prikritim oboroževanjem Afganistanu pomagali premagati osovražene Ruse, ob tem pa mimogrede zanetili vojno proti terorju, s katero imajo polne roke dela še danes. Da je bila ta poteza ena od prvih domin, ki so po dobrem desetletju podrle Newyorška Dvojčka, smo v zadnjih letih že večkrat brali ali slišali, vendar zaradi tega kratek vpogled v zakulisje takratne Ameriške zunanje politike ni nič manj milo rečeno osupljiv.
Afganistancem so v naročje vrgle bazuke predvsem tri figure. Pobudo za dvig proračuna v pomoč Afganistancem, ki je kasneje s 5 milijonov narasel na milijardo dolarjev, je dal Charlie Wilson (Hanks), Teksaški kongresnik, ženskar in alkoholik. Da je to storil, je poskrbela ena od njegovih občasnih ljubic, premožna in ostro-besedna dama Joanne Herring (Roberts), tekom zgodbe pa se v “akcijo” vključi tudi CIA agent Gust Avrakotos (zoper odlični Seymour Hoffman), ki poskrbi za izvedbo Charlijevega načrta (in za zabavo nas, gledalcev).
Ob spremljanju Charlie Wilson’s War človek pogosto ne ve, ali bi se smejal ali jokal. Še najraje oboje hkrati. Čeprav ga pesti glede na tematiko nekoliko naivna kratkost in premalo nabrušen konec, po ogledu filma postane jasno, da zgodba o Wilsonu in njegovem takratnem udejstvovanju dejansko ne more biti nič drugega kot na trenutke že prav histerično zabavna politična satira. Sredi filma Charlie vpraša Avrakotosa, kakšna je uradna Ameriška strategija glede Afganistana. Da še ne vedo in da delajo na tem, mu odgovori Gust – on in še eni trije tipi. Slednja besedna izmenjava pa ni sama sebi v namen, temveč je predvsem jasno in glasno artikulirano dejstvo, nad katerim se Charlie Wilson’s War, sicer na svoj prikrit, zabaven in lahkoten način, verjetno najbolj zgraža, da lahko usodo ZDA in sveta kroji “nekdo in še eni trije tipi” in da so vsi ti tipi ponavadi čisto običajni gumpci.


Kristjan Dobovšek

Do prihodnje številke imejte na očeh:

John Rambo
Rambo
akcijski triler
Na sporedu od: 21. 2. 2008

Smrtne obljube
Eastern Promises
Kriminalka / triler
Na sporedu od: 21. 2. 2008

Sweeney Todd: Hudičev brivec
Sweeney Todd: The Demon Barber of Fleet Street
Grozljivka / muzikl
Na sporedu od: 21. 2. 2008

Zapeljivka ali brutalno zapeljana

Petdeset let po izidu romana Vladimirja Nabokova, zgodba o dvanajstletni nimfici zapeljani v ljubezensko razmerje s strani moškega srednjih let, še vedno razburja duhove.

Bolj kot kadarkoli prej razumemo, da gre za zelo resen problem in se zavedamo, kakor v našem okolju živi lepo število perverznežev, ki v deklicah vidijo predmet seksualnega poželenja. Že zdavnaj pedofilija ni več tabu tema, celo nam se zdi, da je zaradi filmov in nadaljevank, ki nas nenehno spominjajo na njo, postala del vsakdana. Kljub temu pa je Nabokovjeva Lolita ostala prva in edina. Vendar pa ima veliko obličij. Tisto knjižno so vsi že zdavnaj pozabili.

V januarju smo se spet srečali z njo. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega smo spoznali Lolito iz filma Adriana Lyna v dramski različici Ire Ratej in ji nismo mogli zaupati ne, da je zapeljana pa tudi ne, da bi ji kogarkoli uspelo zapeljati. Predolg uvod v prvem dejanju nas popolnoma vrže iz zgodbe. Sledimo poslovenjenemu odrsko prirejenemu prikazu družinskega življenja povprečne enostarševske ameriške družine iz predmestja, kjer se morala konča za zaprtimi vrati. Poslovenjeni odnos matere in hčere nam se ne zdi nič nenavadnega, a lik tragičnega infantilnega frustriranca Humberta Humberta v celoti marginalen. Hecno, saj nam prav on pripoveduje zgodbo.

V drugem dejanju pa se nam Humbert končno prikaže v svoji pravi luči. Živi med strahom od razkritja svojega greha in stalno tesnobo, da Lolito v vsakem trenutku lahko za vedno zgubi. Kot lovec, ki je svoj plen ulovil in ga ni pripravljen pustiti ali deliti za nobeno ceno. Niti Lolita ni ostala ista.
Medtem, ko so igralci (Boris Ostan, Slavko Cerjak, Mirjam Korbar Žlajpah in Iva Kranjc) dali od sebe vse, da nas potegnejo v ozračje tega časa in nam pričarajo absurdnost odnosa uničujočega za vse udeležene, scenski nas je predstava več kot razočarala. Vseeno pa sta teater in literatura veliko bolj združljiva, film in gledališče pa kar neposrečena spojitev.

Olga Brezovar

Carmen zasenčila kneginjo

Slovensko operno gledališče iz Ljubljane je nam ob začetku leta medkulturnega dialoga predstavilo kar dve odrski zapeljivki. Silva Varescu, kabaretna pevka, noro zaljubljena v princa Edvina in fatalna ciganka Carmen, ki jo celi svet občuduje že 150 let, sta vsaka s svojega odra navduševale operno občinstvo v svoji najboljši luči.

Zaton Avstro-ogrske monarhije se izražal tudi v glasbenih stvaritvah

Kot skladatelj tako imenovanega srebrnega obdobja Emmerich Kálmán nam v svoji opereti, Kneginja čardaša, ne ponuja melodij izjemne lepote in spevnosti, z zvoki madžarske ciganske glasbe bi nas že lahko dvignil na noge, če predstave ne bi poslušali v gluhi Marmorni dvorani Gospodarskega razstavišča. Kljub temu, da so naši solisti in zboristi odlični igralci, smo tokrat zares težko uživali v tem aspektu operetnega dela. Vseeno pa je ljubljansko operno občinstvo zelo zvesto svojemu ansamblu, ki se zaradi prenove operne hiše potepa po Ljubljani in po slovenskih odrih. Gospodarsko razstavišče pa je marketinško uspešno poskrbelo za prijeten popremierski sprejem, katerega žal nismo vajeni pri nas, saj v opernem gledališču ne in odlično medijsko publiciteto projekta, kar je tudi novost, ko gre za tako imenovane “visoko-kulturne” projekte.

Mérimé bi bil ponosen na slovensko-francosko Carmen
 
Gallusova dvorana Cankarjevega doma, ki je gostila ta veliki skoraj da mednarodni projekt, je bila razprodana do zadnjega sedeža in je publika z velikim zanimanjem pričakovala kar osem tujih solistov. Poleg pevcev so nas počastili svojim prihodom (za ne mali honorar) francoski režiser, kostumografka in scenografka. Za odrom sta dominirale in zasenčile vseh treh Carmen dve Micaeli, Sabina Cvilak in Martina Zadro, obe domači solistki. Tujci pa so kvečjemu prinesli francoski pridih in od predstave naredili veliki spektakel. Scenografija je resda bila tudi tokrat minimalistična, saj žal za kulturo ni več denarja kot v starih časih, vendar pa narejena z duhom in vredna tuje scenografke, kar se za kostume (Carmen se je večino časa sprehajala v negližeju in nočnem ogrinjalu.) zares ne more povedati. Naš ansambel pa je bil zelo dober, prvič v svetu se lahko slišala Carmen z izvirnimi govornimi dialogi, kar je dalo predstavi posebno privlačnost.
 
Olga Brezovar

Kriza ima svoj namen

Nazadnje sem se srečala z zelo simpatično osebo, ki sem jo po naključju spoznala preko prijateljev. Lepa, prijetna, izredno inteligentna, razgledana oseba in v krizi. Prosila me je za par nasvetov, saj sem podobno krizo nekaj časa nazaj imela tudi sama. Za kaj je namreč šlo. Po uspešno končanem študiju, ki je kar veliko od nje zahteval, saj tudi velja za enega težjih ali vsaj zahtevnejših, ni dobila zaposlitve. Ko človek vloži toliko truda in dela v nekaj, pričakuje, da bo njegov trud nekoč poplačan. Razumljivo je, da je pričakovala, ko je končala študij, v normalnem, doglednem času dobiti eno priložnost za opravljati pripravništvo. Na žalost znašla se je v zelo veliki zagati, ko je ugotovila, da so njena pričakovanja bila previsoka, saj jo je kot hladen tuš oblilo spoznanje, da to ni tako enostavno. Ni recipročnega razmerja, trud, ki ga je ona vložila se (še) ni nikjer poplačal. Zdelo se ji je celo, da ji je ovira, saj so ji nekateri delodajalci rekli, da je preveč izobražena. Kruta realnost jo je tako hitro streznila, da jo je počasi že glava bolela od mačka. Videla sem, da je prišla do točke, ko ni imela več moči boriti se naprej. Na njeno srečo ali na mojo žalost sem tudi jaz šla skozi podoben proces treznjenja in sem ji lahko nudila popolno oporo, lahko sem jo razumela kaj doživlja, kako se počuti in jo mogoče lahko potolažila v toliko, da se vedno nekaj najde. Zame se je, zanjo se bo tudi.

V nekem trenutku se nam zgodi, da ne vemo več kako naprej. Ponavadi potiho, v sebi zakričimo “Kriza! Kaj pa zdaj?”. Kriza, ki jo doživljamo je ena mešanica strahu, nemoči, pomanjkanja izkušenj, razočaranja, izgube smisla in še bi mogoče lahko naštevala. Do krize ponavadi pride na prelomnicah. Kriza zmeraj pomeni stanje nejasnosti, iskanja, tehtanja, raziskovanja, preizkušanja različnih alternativ in posledično odločanja. Krize same po sebi niso nič slabega, saj navadno pripeljejo do kake pomembne spremembe in opredeljenosti v življenju. Ljudje se neštetokrat znajdemo v situacijah, ki jih moramo ovrednotiti z več vidikov, pregledati različne možnosti in njihove posledice ter ne nazadnje sprejeti nekatere odločitve. Sama sem skozi življenje doživela kar nekaj kriz. Trenutno sem recimo v neki krizi identitete poklica. Vse bolj ugotavljam, da poklic, ki ga opravljam nima “hrbtenice”. Ugotavljam, da sam poklic nima identitete oziroma prevečkrat v glavah ljudi privrejo ven določeni predsodki v zvezi z njim in nemalokrat se je potrebno boriti s temi predsodki. S predsodki se pa boriti je pa kot vemo Sizifovo delo. In ravno tukaj se zatakne. Sami nismo prepričani v identiteto, ki naj bi jo imel naš poklic in se v takih situacijah, ko naj bi se borili proti predsodkom, ne znajdemo. Tako se počutimo, kot da smo ostali sami brez identitete. Kako naj drugim povem kdo sem jaz, če še sama nisem točno prepričana. Kaj so me naučili na fakulteti v zvezi s tem? Nič uporabnega za rešitev tega problema. Naučili so me, da vse sorte znam, da sem uporabna na mnogih področjih, a hkrati nič konkretnega oprijemljivega, kar bi lahko servirali na pladnju nekomu, ki slučajno ne ve kaj bi z mano počel. Torej na koncu izpade “znajdi se sam!” To pa zna včasih biti tako izredno izčrpavajoče.

Podobne občutke je opisovala ta moja oseba, s katero sva se zadnjič pogovarjali, a nisem želela še bolj poglobiti njene krize in ji priznati, da tudi kasneje, ko nekje začneš delati, ni nujno, da je vse tako kot pričakuješ. Imela je namreč občutek, da še sama ne ve kaj bi delala, kaj sploh zna in kaj jo najbolj zanima, ampak je vedela, da bi rada delala in končno nekje začela. Svetovala sem ji naj ne obupa. Čas, ko intenzivno išče delo niti ni tako blazno dolg, čeprav sem jo razumela, da se njej zdi nezaslišano dolg. Meni se je takrat tudi vsak dan neverjetno vlekel. Naj izkoristi ta čas za temeljit razmislek o svojih željah. Naj se ne ukvarja s pravičnostjo oziroma nepravičnostjo sveta, ker ji to v tem trenutku ne bo nič pomagalo. In naj si plete mrežo prijateljev, na področju, ki jo približno zanima, spozna čim več ljudi in jih opozori nase, da išče delo. Zdi se mi, da jo je malo pomirilo dejstvo, da ni edina, ki se ji to dogaja. Da se je nekomu še kaj podobnega dogajalo in imelo je srečen konec. Bila sem vesela, da sem lahko pomagala. Veste, ko pravijo, da je vse za nekaj dobro. Ko sem sama bila v podobni situacij kot ta oseba, niti v sanjah nisem pomislila, da je kaj takega lahko za kaj dobro. Zdaj sem videla, da če ne bi dala te izkušnje skozi, ne bi mogla olajšati breme tej prisrčni osebi vsaj za en dan ali nekaj ur. Ko bi vsaj nekdo meni takrat tako prisluhnil in me razumel.

Oblikovanje identitete je psihološki proces, v katerem se posameznik opredeljuje glede na to, kdo je, kaj ceni, glede na cilje in usmeritve, ki so pomembni za njegovo življenje v prihodnosti, pa tudi glede načinov, kako bo zastavljene cilje uresničil. Poklicna kompetentnost in uspešnost sta pomembna vidika življenjskega zadovoljstva pri mladih odraslih, saj s tem pripisujejo smisel svojemu življenju. Torej, da bom rešila svojo krizo identitete poklica, si bom, tako kot sem tudi dotični osebi svetovala, mogla vzeti čas, da premislim kaj na tem področju lahko naredim, postavim prioritete na svoje mesto, zastavim si cilje in sebi razjasnim kaj naj bi bilo moje delo. Potem se bom pa lažje identificirala s tistim kar počnem in to tudi jasno dala vedeti drugim.

Torej, kriza ni nič strašnega. Ponavadi ji nato sledijo pomembne odločitve, nova spoznanja in spremembe. Paziti pa je dobro, da se obdobje razmisleka o sebi, drugih, svetu ne bo predolgo razvleklo, da na koncu vseeno ne bomo vedeli kaj želimo v svoji prihodnosti.

ŠOU Svetovalnica

Pozdravljeni!

Sem Vid in sem to leto vpisan v 1. letnik gradbeništva v Ljubljani. Ugotovil sem, da me bolj kot študij gradbeništva pritegne elektrotehnika in sedaj ne vem, kaj naj naredim. Zanima me kako bi se lahko prepisal na željen študij? Nikoli prej še nisem ponavljal ali pavziral. Za vaš odgovor se vam že vnaprej zahvaljujem!

Vid
Živjo, Vid!

Zakon o visokem šolstvu daje vsakemu študentu pravico, da v času študija enkrat zamenja študijski program in se prepiše v redni študijski program na drugo fakulteto. Vsak študent ima namreč možnost dveh rednih vpisov – prvega izkoristiš, ko se redno vpišeš na fakulteto (to si ti že izkoristil), drugi pa ti daje možnost prepisa ali ponavljanja. Če se boš torej prepisal, ne boš imel več možnosti ponavljanja, saj boš svoj bonus izkoristil. Ostala ti bo samo še možnost izrednega vpisa ali “pavziranje”.
Postopek prepisa je enak kot prvi vpis na fakulteto. 31. 1. 2008 je izšel Razpis za vpis v študijskem letu 2008/2009. V njem so objavljena razpisna mesta in trije prijavni roki za vpis v naslednjem študijskem letu. Prvi prijavni rok traja od 1. februarja do 8. marca 2008. V tem času moraš poslati Prvo prijavo za vpis v 1. letnik (obrazec DZS 1,71/1, ki ga lahko kupiš v večjih papirnicah in knjigarnah) s priporočeno pošiljko na Visokošolsko prijavno – informacijsko službo Univerze v Ljubljani (p.p. 524, 1001 Ljubljana). Lahko pa jo oddaš tudi preko spleta na naslovu www.vpis.uni-lj.si. Načeloma v prijavi navedeš tri želene študijske programe, vendar lahko napišeš tudi samo enega (v tvojem primeru elektrotehniko).
Do konca aprila bodo znani podatki o omejitvi vpisa (spremljaj spletno stran Univerze v Ljubljani). Če boš v prijavi navedel samo en želen študijski program in bo tvoje število točk nižje od omejitve, tvoj vpis v prvem prijavnem roku ne bo uspešen. Rezultate lahko pričakuješ do 23. julija 2008, ko boš prejel sklep o rezultatu izbirnega postopka.
Če boš na študij elektrotehnike sprejet, te bo fakulteta nato obvestila, kdaj bo potekal vpis. Preden pa se vpišeš na ta študijski program, se boš moral izpisati iz dosedanjega. Predlagam ti, da to narediš tik pred vpisom, saj boš v času med izpisom in ponovnim vpisom dejansko brez statusa študenta. To je še posebej pomembno v primeru, da na želen študij ne boš sprejet, saj na tak način ohraniš status študenta in vse pravice, ki iz njega izhajajo.
Če tvoja prva prijava ne bo uspešna, boš imel še vedno možnost poskusiti v drugem (20. do 30. avgust 2008) in tretjem (1. do 4. oktober 2008) prijavnem roku. Vendar pa se boš v teh dveh rokih lahko prijavil le na fakultete, ki bodo po končani prvi prijavi objavile še prosta vpisna mesta.
Če boš imel še kakšno vprašanje, nas lahko poiščeš v Študentski svetovalnici ŠOU v Ljubljani, Kersnikova 4, Ljubljana, v času uradnih ur (pon, tor., čet. od 10h do 15h; sreda 12h do 17h).

Nataša, socialno in drugo svetovanje


Živjo!
Moje ime je Kaja in sem študentka 2. letnika socialne pedagogike na Pedagoški fakulteti. Že pri vpisu v 1. letnik sem izbirala med tem študijem in študijem matematike, ki me tudi močno zanima. Zdaj razmišljam, da bi se v naslednjem študijskem letu poskusila vpisati vzporedno. Kaj moram narediti? Ali se sploh še lahko vpišem vzporedno, če sem prvi letnik ponavljala?

Kaja
Pozdravljena!
Po uspešno opravljenem prvem letniku se lahko vsak študent vzporedno vpiše v drug študijski program, če izpolnjuje pogoje za vpis v ta program in bo imel status študenta vsaj še eno leto. Glede na to, da si sama študentka 2. letnika, je vzporedni vpis pri tebi mogoč. Dejstvo, da si prvi letnik ponavljala, na tvojo možnost vzporednega vpisa ne vpliva. Si pa s tem ponavljanjem izkoristila svoj bonus dveh rednih vpisov in tako ne boš mogla več ponavljati ne na tem in ne na vzporednem študiju.
Vpisna mesta za vzporedni študij in študij diplomantov so objavljena v posebnem delu Razpisa za vpis v študijskem letu 2008/2009, ki je izšel 31. 1. 2008. Fakulteta za matematiko in fiziko je objavila 3 razpisna mesta.
Od 20. do 30. septembra 2008 moraš poslati obrazec Prijava za vpis na visokošolski zavod v študijskem letu 2008/2009 za vzporedni študij, za diplomante oz. za nadaljevanje študija po merilih za prehode (obrazec DZS 1,71/4, ki ga kupiš v vseh večjih papirnicah in knjigarnah) na fakulteto, na katero se želiš vzporedno vpisati (v tvojem primeru na Fakulteto za matematiko in fiziko). Prijavi moraš priložiti potrdilo o opravljenih obveznostih za vpis v višji letnik na matični fakulteti in soglasje matične fakultete, da ti dovoljujejo vzporedni vpis. Če bo prijav na smeri matematika več kot vpisnih mest, bo fakulteta sama določila kriterije, po katerih bodo izbrali 3 kandidate.
Opozorila bi te še na to, da bo tvoj status študenta v primeru vzporednega študija vezan na matično fakulteto. Šele po opravljeni diplomi iz socialne pedagogike se ti bo status prenesel na vzporedni študij.
Če boš imel še kakšno vprašanje, nas lahko poiščeš v Študentski svetovalnici ŠOU v Ljubljani, Kersnikova 4, Ljubljana, v času uradnih ur (pon, tor., čet. od 10h do 15h, sreda 12h do 17h).
Vso srečo!

Ana B., pravno svetovanje

 

Od zdaj prek Erasmusa tudi na prakso

Poleg standardne poti prijavljanja za študij v tujini na svoji matični univerzi, se od letos študentje lahko prijavijo tudi na ERASMUS podprogram programa Vseživljenjskega učenja (VŽU), ki omogoča študentom opravljanje ne le študijskih obveznostih, ampak tudi praktičnega usposabljanja v tujini.

Na tovrstne programe študenta lahko predlaga bodisi matična fakulteta na kateri študira, ali podjetje v katerem dela ob študiju in se tudi njega lahko udeleži le enkrat tekom študija, prav tako kot programa za študijsko izmenjavo. Čeprav sta status študenta in vpisan saj drugi letnik študij nujna predpogoja, da se študent sploh lahko prijavi, način študija ni ovira. Tako redni kot izredni študenti lahko konkurirajo na omenjene programe, le da v primeru večjega zanimanja za nekatere od programov bo uvedeno razvrščanje študentov predvsem po študijskem uspehu ter, da za izredne študente matična fakulteta lahko zahteva plačilo šolnine tudi v času študija oz. prakse v tujini. Ponudniki izobraževanja oz praktičnega usposabljanja v razpisu postavijo minimalne pogoje, medtem ko inštitucija, ki pošilja na izmenjavo lahko od vas zahteva izpolnitev še dodatnih internih pogojev (znanje jezika, študijski uspeh, motiviranost ali ustreznost prakse potrebam inštitucije, itd), kateri niso bili zahtevani od samega ponudnika. Praksa ali izmenjava lahko traja od treh mesecev do največ enega leta, vendar se je pri praksi univerza zaenkrat omejila na največ šestmesečno obdobje zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Štipendija za opravljanje študijskih praks, ki jih organizira Univerza je v cenejših državah 450 €/mesec, v dražjih pa 480 €/mesec. V primeru, ko podjetje pošilja študenta na prakso v tujino v okviru ERASMUS programa, znesek štipendije oz. plačila je stvar dogovora med študentom in podjetjem v katerem dela ob študiju. Razpisi na posameznih fakultetah so že znani, prijavite se lahko zaključno s 1. marcem. Več informacij lahko dobite na vaši matični Fakulteti ali na spletnih straneh www.uni-lj.si in http://www.cmepius.si.

Olga Brezovar

Zimska zabavna univerza na Malti

Aegee, European Student Network so neprofitne prostovoljne mednarodne študentske organizacije, ki skrbijo za študentsko integracijo in ustvarjanje prijateljskih vezi preko domačih meja. Aegee Malta je zelo uspešna organizacija, ki sodeluje na mnogih področjih, tudi z Aegee Slovenija.

Letos so praznovali okroglo obletnico in sicer 10 let. V ta namen so povabili tudi nas Erazmus študente, kar smo tradicionalno proslavili v našem klubu Footloos. Svet je res majhen, ko enkrat spoznaš člane mednarodnih organizacij. Mreža, ki se samo še vedno bolj prepleta in slej ko prej naletiš na nove prijatelje sredi Mediterana, s katerimi imaš skupne prijatelje iz Slovenije. Malteška Aegee delegacija odhaja konec meseca aprila na nekaj dnevni obisk v Slovenijo, kjer bo potekala mednarodna seja s približno tisoč udeleženci, kar bo za slovensko študentsko organizacijo velik projekt. Pred kratkim je malteška organizacija uspešno zaključila Zimsko zabavno univerzo, kjer so gostili okoli trideset mednarodnih študentov, med katerimi sta se znašli tudi dve absolventki iz Slovenije. Okušanje Gorenjke, srebanje domačih borovničk in razpravljanje v slovenščini v času novoletnih praznikov na Malti, je bilo še kako nenavadno.

Glavni projekti v okviru Aegee organizacije na Malti so poletne šole in zimski eventi kot tudi integracija tujih študentov. V zimskem času pa vsako leto priredijo mednarodni teden okoli novega leta, katerega se udeležijo Aegee člani iz različnih držav Evrope in skupaj pričakajo novo leto. Takrat potekajo razni ogledi po otoku, izleti, mednarodne večerje in zabave. Aegee je glavni organizator in je zadolžen za celotno organizacijo od prihoda gostov do slovesa na letališču. Marjeta Kuralt, absolventka arhitekture, je ena izmed slovenskih študentk, ki se je udeležila zimskega zabavnega projekta na Malti: “Projekta na Malti sem se udeležila predvsem zaradi tega, ker sem hotela doživeti nekaj drugačnega in novega. Mogoče me je Malta pritegnila tudi zato, ker leži bolj južno in zato tu zima ni takšna, kakršne smo jo vajeni pri nas. Kar se tiče organizacije, moram priznati, da zelo dobro skrbijo za nas in so kot skupina zelo dobro povezani in zabavni. Vedno nas presenetijo s presenečenji in prigrizki.” Mojca Zaletel, absolventka kulturne antropologije, pa nam je povedala: “Vsako leto praznujem novo leto z mojimi prijatelji, tokrat pa sem si zaželela nekaj drugačnega. In to je dejansko tukaj, Aegee, Zimska univerza na Malti. Spoznala sem veliko novih ljudi in program, ki ga pripravijo je super. Spoznali smo Malto, obiskali Valletto, Mdino ter sosedni otok Gozo.”

Glavni namen organizacije je vsekakor druženje in povezovanje mladih študentov različnih evropskih držav. Glavne lokalne zadolžitve skozi leto pa so integriranje Erazmus in mednarodnih študentov na Malti. Zabavno življenje je za tujega študenta, po zaslugi omenjene organizacije na Malti, res nepozabno; izleti na podeželje, zabave, vodeni ogledi, obisk malteške pivovarne, prirejanje mednarodnih večerij, filmski večeri in ogled narodne nogometne tekme. Vse to in še veliko več je Erazmus življenje na Malti po zaslugi Aegee Valletta praznično vse dni v semestru.  

Urska Cehner

 

Kako se odločiš, da greš delat v Ameriko

Študentska leta so čas, ko nam je dano, da se preizkusimo na različnih področjih ter ugotovimo, kaj bi radi počeli v življenju, in še posebej med počitnicami raziščemo nove dežele ter spoznamo kaj več o svetu in sebi.

Tako sem lansko poletje zgrabila priložnost in svoja navadno popotniška doživetja nagradila z izkušnjo življenja in dela v tujini. Na STA Ljubljana sem zasledila možnosti dela v poletnih kampih v ZDA in poletnega dela v turističnem sektorju v ZDA.

Delo mentorice v ameriških kampih se mi je zdela zelo privlačna možnost: dva meseca aktivno preživiš z otroki, jih spremljaš ob raznih športih in delavnicah, si njihov prijatelj in zaupnik. Pozitivna izkušnja moje sošolke iz faksa, ki je bila v kampu leto poprej, je temu govorila v prid. Marijana je celo poletje delala in se zabavala v judovskem kampu na obrobju New Yorka. Kljub dobrim priporočilom pa sem se sama bolj nagibala k navadnemu študentskemu poletnemu delu, kjer imaš več svobode in spoznaš še več ljudi.
Po tehtnem premisleku je v začetku februarja padla odločitev: ”Mami, jaz grem poleti delat v Ameriko!” Sledila je prijava, intervju in dober mesec kasneje so mi že našli pravcato poletno službico na drugi strani Atlantika. To je to! Končno res grem tja čez ocean preizkusit svojo srečo! Meseci do odhoda so minili hitro, navdušenje nad drugačnim poletjem in načrtovanje poti pa me je ves čas držalo v stanju polne pripravljenosti.
Od junija do septembra sem tako skupaj s še drugimi študenti iz celega sveta delala in živela v ZDA. Bila sem pomočnica v mali trgovinici, ki je bila del turističnega obmorskega letovišča, na skrajnem zahodu države Washington. V letovišču nas je sezonsko delala ekipa mladih iz Južne in Severne Amerike, Avstralije, Evrope pa vse tja do Kazahstancev. Zasluženo dvo tedensko potepanje po Zahodni obali ZDA, od Seattla do San Francisca, je bilo polno pestrih dogodivščin. Verjamem pa, da še dosti več doživijo tisti, ki si vzamejo čas in gredo raziskovat deželo od Los Angelesa do New Yorka. Prepričaš se, da je Amerika veliko bolj raznolika in zanimiva, kot jo kažejo v filmih, da so nebotičniki v velemestih res tako vrtoglavo visoki, da so vsi taksiji na Manhattnu res rumeni in da so Američani resnično zelo glasni, a tudi zelo prijazni in odprti ljudje.
Več o programih poletnega dela v ZDA in dela v poletnih kampih v ZDA se lahko poznimate na spletni strani STA Ljubljana. Zadnji rok prijav je v začetku marca.

Mojca Zaletel

Nastavitve piškotkov
Logo revija Študent

Spletišče s piškotkom dodeli obiskovalcu serijsko oznako, da ga prepozna ob ponovnem obisku.

Nujni piškotki

Piškotki, nujno potrebni za delovanje strani, zagotavljanje varnosti in prenos podatkov.

Analitični piškotki

Piškotki anonimizirane Googlove analitike nam omogočijo merjenje rasti ogledov.