Izredni študij…pogosto slišimo trditev, da so izredni študenti enakovredni rednim. Ali res lahko govorimo o enakovrednosti ali je to le še ena izmed mnogih trditev, ki ne velja?!? Če je izredni študij res postal nekakšna oblika že popolnoma izrojenega študija, potem je že čas, da se kdo zamisli nad previsokimi šolninami in sploh prvotnim namenom oblike izrednega študija. Ker izredno še ne pomeni da je slabo…

Spet za vse tiste zaposlene, ki jim finance niso tuje in si ob svojem delu hočejo pridobiti še dodatno znanje… je način izrednega študija vsekakor najboljša izbira. Urnik neobveznih predavanj ni tako prenasičen kot na rednem študiju, prisotnost na predavanjih je stvar posameznikove presoje, vsak si lahko organizira štiriindvajseturni dan tako, da vanj vključi svoj delavnik, nekaj uric predavanj, ter čas zase in za zabavo. Vendar pa spet prihajamo do razhajanj med zaposlenimi in nezaposlenimi študenti, katerim izbira izrednega načina ostaja kot edina možna. A spet se nekateri nezaposleni študentje po lastni želji odločajo za takšen način študija, ravno zaradi teh nekaj ugodnosti, ki jih sam način prinaša.

Če se vrnemo malo nazaj v pretekla leta, nam je jasno, da je bil prvotno izredni študij namenjen tistim, ki so hoteli ob delu še študirati, torej za že zaposlene ljudi. Tako se je uveljavil tudi izraz “part-time students” oz. študij ob delu. Danes se na takšen program študija vpisujejo pretežno tisti, ki se morebiti zaradi premajhnega števila točk na splošni maturi niso uspeli vpisati redno in za letnik plačujejo krivično previsoke šolnine, s katerimi si fakultete na nek način večajo svoj proračun in bogatijo redni študij predvsem na večji kakovosti in očitno nižjih šolninah. Z enormno visokimi šolninami izrednih študentov pa se kajpak sam standard rednega študija vsako leto izboljšuje. Kaj bi se zgodilo, če bi lahko uvedli splošno nizko šolnino za vse, tako izredne kot redne študente? Vse to bi seveda pripomoglo k nižjemu proračunu fakultet, vendar roko na srce, mnogo je takšnih fakultet, ki z ukinitvijo izrednega študija oz. z očitnim znižanjem šolnin najbrž ne bi “preživele”. Že dejstvo, da mora vsaka fakulteta plačevati davek za svojo tržno dejavnost nam pove, da šolnine na izrednem študiju ne spadajo med “pravo tržno dejavnost”. In zakaj ne? To se pa lahko samo vprašamo.

Izredni študenti so kratkomalo diskriminirani;  samo v povprečju je trajanje študija izrednih študentov daljše kot trajanje študija pri rednih študentih, manjša je tudi prehodnost iz izrednega na redni študij, saj na posameznih fakultetah obstajajo zahteve po določeni povprečni oceni, kar pa je z vidika izrednih študentov krivično, saj imajo  že v začetku veliko manjše možnosti pri vpisu kot redni, torej so že na začetku “slabši”.  Manj je tudi pozornosti s strani profesorjev zaradi prevelike mase študentov, vse bolj ali manj pa temelji na posameznikovi samoinciativi. Brez volje in želje vsakega posameznika je na izrednem študiju tudi izredno težko slediti. Največ izrednih študentov je tako na družboslovnih in poslovnih vedah ter na pravu, kar okrog 60% vseh skupaj,  manj pa v tehničnih vedah, le 1%.

Vse do nekaj let nazaj pa se je število izrednih študentov množično pomnožilo, kar pomeni da je vpis na izredni študij danes dostopen prav vsakemu. Vse lepo in prav, dokler ne naletimo na  utripajočo rdečo luč tega študija; enormno visoke šolnine, ki si jih, vsaj kar se tiče nezaposlenih študentov (in teh je tudi največ) marsikdo težko privošči. A kljub vsemu, po podatkih UL je število izrednih in rednih študentov naraščalo med leti 1990 in 2005, sedaj pa se tudi zaradi zmanjševanja števila mladih generacij, zmanjšuje tudi število študentov, še posebno pa izrednih. Kar ni tako zelo slabo, če omenim samo nazadnje sprejet predlog ministrstva za Visoko šolstvo in ministra Jureta Zupana, ki pravi, da bodo v prihajajočem študijskem letu 2007/2008 omejili število vpisnih mest za izredni študij za kar 664 mest. Za študijsko leto 2007/08 naj bi bilo tako skupno razpisanih 24.874 vpisnih mest, od tega 17.559 za redni študij, 7315 pa za izrednega. Da je ministrstvo sprejelo takšen predlog, tako za število vpisnih mest kot za njihovo razporeditev po študijskih področjih, so vplivali predvsem podatki o dejanskem vpisu v študijskem letu 2006/2007, v katerem je bilo za kandidate dovolj vpisnih mest. Tako bo v prihajajočem letu za izredni študij zasedenih le 60,2 odstotka razpisanih mest. Razmerje med številom mest za redni in izredni študij bo kar 70:30, če primerjamo z lanskim letom, ko je bilo razmerje 63% proti 37%.
V študijskem letu 2004/2005 je bilo študentov, ki so se vpisali na izredni študij pri nas kar 11.299, naslednje leto 2005/2006 kar za 729 mest manj, lansko študijsko leto 2006/2007 pa so na UL zabeležili le 9.765 vpisov študentov na izredni študij. Te številke nam jasno kažejo na postopno padanje števila izrednih študentov, po drugi strani pa naraščanje števila rednih študentov. Predpostavljajo tudi, da kmalu ne bo več izrednih študentov, ki se danes vpisujejo zgolj zaradi omejitve vpisa.

Ana Železnik

Problematika invalidov skozi oči študenta invalida
Iztok Mrak, fant, ki šteje 23 pomladi, verjetno ne bi bil nič posebnega, če ne bi bil poseben. Invalidski voziček mu služi zgolj kot “pripomoček” za stigmo. Neupravičeno.

Če obstaja življenje po smrti, študent fakultete za socialno delo zdajšnjega prav gotovo živi, kot da tistega v onostranstvu ne bi bilo. Ne brezskrbno, toda pogumno in vztrajno. Kljub hendikepu. Še vedno samo človek z vizijo in cilji. Podrejen vrednotam in pravilom, ki vladajo v svetu realnosti. Prikrajšan za tisto pravo študentsko življenje. Problemi, s katerimi se srečujejo invalidi, tudi njemu predstavljajo življenjski vsakdan.

Šel bi jest, toda …
Začne se pri možnosti dostopa do restavracij. Tako je takih, kjer se lahko prehranjuje na študentske bone, bore malo. “Zraven moje fakultete je restavracija Sodexho, ki je neprilagojena ter nedostopna za osebe na invalidskih vozičkih, s tem mesecem pa tako ali tako nima več pravice do ponudnika prehrane na študentske bone. Druga restavracija, ki je najbližje mojim potrebam, je Bežigrajski dvor na Dunajski cesti.” Toda restavracija, v katero je do zdaj lahko brez problemov zapeljal svoj voziček na električni pogon in potešil lakoto, nima več pravice do ponudbe prehrane s študentskimi boni. “V petdnevnem roku, ki je bil razpisan, sta bila lastnika restavracije na dopustu in nista oddala prijave. Zdaj kljub vsem pritožbam in veliko denarja, ki sta ga namenila za odvetnika, nista uspela pridobiti ustreznega dovoljenja,” z rahlo jeznim tonom glasu pripoveduje Izi, kot ga ljubkovalno kličejo prijatelji. In kje zdaj napolni svoj lačen želodec? “Zdaj praktično lahko hodim jest le v restavracijo Fresco ali Fokulus.” Restavraciji nista v bližini fakultete. Problem, ki ga je primoran reševati praktično. “Zdaj načeloma raje doma kaj pojem.” 

Invalid na žur. Zakaj pa ne, toda kam?
Osebe na invalidskih vozičkih niso prikrajšane le za vsakodnevne življenjske dogodivščine, ki si jih lahko ljudje privoščijo brez posebnih naporov. Želja po sprostitvi in zabavi je skupna vsem. Toda ne tudi dostopna. “Moram reči, da imajo osebe na invalidskih vozičkih v Ljubljani majhno izbiro lokalov, kamor lahko zaidejo na kakšno od zabav.” Izpostavi Global, Bachus in The Place. Nadaljuje. “Ogromno lokalov je nedostopnih in odročnih. Če gremo po Ljubljani, vidimo, da jih ima večina dostop samo po stopnicah.” Z enakimi problemi se sooča tudi v trgovinah. “Ogromno trgovin je, ki imajo bregove, pa bi se iz tega lahko naredile klančine, a potem eni govorijo, da je to spomeniško varstvo in podobno,” potarna. Kot da problemov ne bi bilo dovolj, se v lokalih in restavracijah pojavlja še problem s toaletnimi uslugami. “Kolikor vem, v centru Ljubljane ni WC-ja, prilagojenega za osebe na invalidskih vozičkih. Enostavno ne morem iti na WC.”

“Ogromno stvari v Ljubljani je nedostopnih”

Dostopnost javnih objektov je po mnenju našega sogovornika na zelo nizki ravni. “Na splošno so nedostopni,” jasno in kritično oceni situacijo, ki vlada, a ne pozabi dodati, da so študentski domovi izjema. “To vem iz prve roke.” Sam ne živi v študentskem domu. “Mogoče imam res to srečo, da domujem v Ljubljani, tisti, ki prihajajo iz oddaljenih krajev, imajo verjetno še večje težave,” potuhnjeno prizna. Društvo distrofikov, kjer je včlanjen, mu z uslugami, ki so članom na voljo, le ublaži nekaj ovir, s katerimi se sooča. “V zadostni meri mi nudi tisto, kar potrebujem. Med drugim imam zastonj prevoz.”

Kako na trolo, avtobus in vlak?

Ni težko ugibati, da tudi sredstva javnega prevoza ne izstopajo v dostopnosti ponudbe za osebe na invalidskih vozičkih. Njegov prevoz je odvisen od pravega trenutka. “Jaz, ki sem ogromno na terenu, imam resnično velike težave z dostopi na avtobuse in trole. Le malo jih je prilagojenih. Čakati moram na pravi trenutek in številko avtobusa.” Pripravljenost šoferjev za pomoč prav tako ni ravno vzgledna. Pritožuje se nad njihovo nejevoljo. “Niso vajeni, da bi pomagali, prišli ven ali pa spustili klančino. To naredijo z nekim odporom.” Problematiko poveže s podobo idealnega stanja v Evropi, ki naj bi bila vladala. “Nismo še prava Evropa,” cinično doda. “Tudi na železniških postajah ne moreš v vlak samostojno. Vedno rabiš nekoga, ki ti mora pomagati. Dvigala, ki jih imamo na postaji v Ljubljani, so samo za okras, da Evropa vidi, da jih imamo,” v svojem stilu nadaljuje.

Posamezniki v množici

Pogovor, ki se v soju sončnega zahoda nekje čez bloki počasi končuje, nanese še na prihodnost. Je optimist, toda: “Situacija se bo izboljšala šele takrat, ko bo prišla direktiva iz Evrope, prej ne.” Tudi širše množice predstavljajo oviro, ki po njegovem mnenju spregleda majhne stvari v velikih obsegih. “Širše družbe take stvari ne zanimajo in ljudje nimajo nič od tega, zato se nič ne premakne. Tu so samo stroški, nihče nima nobenih koristi. Sicer se je nekaj spremenilo, vendar so določene stvari celo slabše kot na Balkanu.” Tako še vedno ostajajo posamezniki v množici, ki se jih spregleda. Okolica tega ne občuti. “To občutimo mi, ki smo tega deležni,” zaključi pogovor in počasi že kuje načrte za naslednji dan. V svojem stilu. Pogumno in optimistično.

Tadej Buzeti

Študentska organizacija Univerze v Mariboru (ŠOUM) zaključuje s projektom “Maj – mesec zdravja”, s katerim želi študente in mlade čim bolj osvestiti o škodljivih posledicah kajenja in pitja alkohola. V sredo, 30. maja 2007 se bo tako med 10. in 15. uro v nakupovalnem središču Europark izvedla kadilska policija, zvečer pa se bo v Študentskem prireditvenem centru Štuk odvila še zabava brez cigaretnega dima, kjer se bo promovirala zabava brez cigaret in alkohola, nastopila pa bo glasbena skupina Kingston. Projekt poteka v sodelovanju z Mladinskim društvom  Brez izgovora “No Excuse”. “Vse preveč je bolezni, ki se razvijejo zaradi prekomernega uživanja alkohola in kajenja. Z omenjenim projektom zato želimo študente in mlade čim bolj osvestiti o škodljivih posledicah uživanja teh opojnih substanc, saj se v mladosti, ko nimamo težav z zdravjem, tega premalo zavedamo”, je povedala vodja projekta “Maj – mesec zdravja” Ema Tamše.

Rektorska konferenca RS in visokošolski ter raziskovalni partnerji so podpisali Deklaracijo visokošolskih in raziskovalnih partnerjev o položaju in prihodnjem urejanju visokega šolstva, znanosti, umetnosti in raziskovalno-razvojne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Deklaracijo so poleg Univerze v Ljubljani, Mariboru in na Primorskem, podpisali še Študentska organizacija Slovenije, Konferenca raziskovalnih inštitutov Slovenije, Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije, Inženirska akademija Slovenije, Sindikat delavcev v vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti Slovenije ter Neodvisni sindikat delavcev Univerze v Ljubljani, odprta pa je tudi za pridružitev ostalih institucij širše akademsko raziskovalne skupnosti. Podpisniki so prepričani, da bi morebitno neupoštevanje teh bistvenih elementov v prihodnjem urejanju področja znanosti in visokega šolstva povzročilo odmik od evropskega razumevanja položaja, integritete in pravic avtonomnega izobraževalnega, znanstvenoraziskovalnega in umetniškega ter visokošolskega dela, kar je nedopustno in nesprejemljivo. S skupno deklaracijo ponovno ponujajo prvi korak k pripravi skupnega zakona, ki bo izhajal iz usklajenih izhodišč in konceptov z visokošolskimi in raziskovalnimi partnerji, kar je eno izmed temeljnih evropskih načel urejanja tega področja.

Danes se je na Univerzi v Ljubljani začela dvodnevna mednarodna delavnica z naslovom »Trans-disciplinary Research Agenda for Societal Dynamics«. Delavnica je namenjena iskanju novega modela interdisciplinarnega raziskovalnega inštituta, ki se bo predvsem ukvarjal s področjem RISC (Rare Incidents, Strong Consequences) procesov, ki nastanejo ob relativno redkih, a pretresljivih družbenih dogodkih, kot so potresi, poplave, zlom finančnih borz in podobno. Razprava bo bistven prispevek k razvoju raziskovalnega pristopa za področje RISC procesov in njihovih implikacij za širšo družbo. Glavni poudarek delavnice TRASD pod vodstvom vodilnega strokovnjaka na tem področju, prof. J. Rogers Hollingswortha z Univerze iz Wisconsina, bo izdelava kratko-, srednje- in dolgoročne raziskovalne agende, saj je to področje zanimivo za veliko število znanstvenih disciplin in zaenkrat nima izdelanih metod in postopkov dela. Univerza v Ljubljani, s pomočjo J. Rogers Hollingswortha (University of Wisconsin) in Karla H. Müller (WISDOM, Vienna), vzpostavlja raziskovalni program, s poudarkom na proučevanju tovrstno zaznamovanih procesov in hkrati preučuje možnosti za vzpostavitev vodilnega svetovnega centra na tem področju.

Na včerajšnji dobro obiskani javni tribuni, ki je potekala  na Fakulteti za družbene vede na temo razvoja visokega šolstva v Sloveniji, so sodelovali predstavniki Univerze v Ljubljani, Koris-a, SVIZ-a, Neodvisnega sindikata delavcev Univerze v Ljubljani, Fakultete za družbene vede, ŠOS-a in neformalnih študentskih iniciativ. Kljub raznolikosti sodelujočih organizacij so si bili zbrani enotni, da sta način priprave in vsebina osnutka predloga zakona popolnoma nesprejemljiva. Zbrani so predstavili argumente, s katerimi so kritično ocenili delo ministrstva in opozorili na dramatične posledice, ki jih tak način dela ter tovrstni predlogi pomenijo za prihodnost visokega šolstva v državi in prihodnost slovenske družbe v celoti. Javno tribuno je organizirala Študentska organizacija Slovenije skupaj s študentskim politološkim društvom Polituss in zvezo KOMISP. Zaradi poskusa omejevanja udeležbe skupini študentov ob Ljubljanskem Navju ŠOS od vodstva Policije zahteva pojasnila. Na koncu javne tribune je približno 200 udeležencev simbolično in soglasno izglasovalo nezaupnico ministru Zupanu. ŠOS ocenjuje, da je dogodek uspešno pokazal pomembnost obravnavane problematike in na veliko enotnost različnih institucij in posameznikov, ki pomeni nasprotovanje tako načinu dela kot tudi sami vsebini osnutka predloga zakona.

Poleti se ves svet spremeni – v poligon za učenje. Mladi nabirajo znanja in dragocene izkušnje na dvorišču, na plažah, pri prostovoljnem delu, pri počitniškem delu v pisarni, na gradbišču… Niti zavedamo se ne, kaj vse smo pridobili, ter kako zelo jim vse to lahko v življenju koristi. Zato je tu Nefiks! Indeks neformalnega izobraževanja, ki poskrbi, da so nova znanja skrbno zabeležena ter, da jih mladi kasneje, ko iščejo zapositev, lahko dokažejo. V Nefiks lahko vpišeš vse, kar poleg šole še počneš. Razdeljen je na šest področij, kamor lahko vpisuješ znanja in izkušnje, ki jih pridobivaš skozi študentsko delo, tečaje, delavnice in seminarje, pri prostovoljnem delu, sodelovanju pri različnih projektih, izkušnje, ki jih pridobiš v tujini. Omogoča sistematično zbiranje vseh zanj, kar ti utegne močno koristiti, ko enkrat oborožen z vsemi izkušnjami vstopaš na trg dela.
Dodatne informacije: www.mladinski-ceh.si/nefiks, ali elektronsko sporočilo na naslov info@nefiks.net.

Študentska organizacija Univerze v Mariboru (ŠOUM) je za študente Univerze v Mariboru pripravila Žepni Statut UM, v katerem so zbrani najpomebnejši členi iz Statuta Univerze v Mariboru, ki zadevajo študente. To leto je projekt še posebej pomemben saj je statut Univerze v Mariboru doživel kar precejšnjo mero sprememb. Na ŠOUM pričakujejo, da bodo tako študentje Univerze v Mariboru veliko bolje osveščeni o svojih pravicah in dolžnostih. Žepni statut je natisnjen v 3.000 izvodih. Cilj projekta “Žepni Statut UM” katerega je ŠOUM pripravila v sodelovanju z Zavodom PIP je osvestiti študente UM o njihovih pravicah in dolžnostih. Za omenjen projekt so se na ŠOUM odločili predvsem zato, ker je statut Univerze v Mariboru letos doživel kar precej sprememb, o katerih je smotrno obvestiti tudi študente Univerze v Mariboru.

S prireditvijo Marihuana Marš, ki poteka v okviru projekta “Prohibicija slepi”, in se bo zgodila v soboto, 19. maja 2007, ob 15. uri v Parku Zvezda, se organizatorji  pridružujejo več kot 200 mestom po svetu, ki v maju organizirajo podobne shode. Namen prireditve Marihuana Marš je osvetliti problematiko drog na področju uživanja konoplje in njene medicinske uporabe ter predlagati drugačne sistemske pristope k reševanju tega problema. Matej Janković, vodja projekta “Prohibicija slepi”: “Vsaka družba mora vzpostaviti odnos do opojnih substanc. Dejstvo, da sta prepoved in stigmatizacija drog poudarila njen obstoj in prispevala k njeni popularnosti, ter da je odsotnost regulacije tega področja s strani družbenih oblasti porodila bohotenje organiziranega kriminala in črnega trga, katerega skrb ni čistost snovi, kaj šele starostna meja kupca, kaže, da dosedanji represivni pristopi na tem področju niso bili učinkoviti. Prav zaradi nevarnosti, ki jih droge lahko predstavljajo, zahtevamo, da se v družbi obravnavajo celovito. Osredotočanje zgolj na negativne in škodljive posledice uživalcev, negativno vpliva tako na tendenco oz. naravo uživanja, kot tudi na pristope preventive”. Na prireditvi Marihuana Marš se bo mogoče seznaniti s problematiko drog in z izdelki iz konoplje, ogledati nastop gledališke skupine Improliga ter prisluhniti glasbenim skupinam Katalena, Red fice point star, Carina, Perkakšns in drugim.