Študentska organizacija Univerze v Mariboru nadaljuje s projektom Seksoslovje, ki ga pripravlja na temo medosebnih odnosov in spolnosti. Organizatorji želijo na ta na?in poudariti pomen medsebojnih odnosov in predstaviti razlicne poglede na spolnost ter poti do dobrega partnerstva, prav tako pa razbiti tabuje, ki so pri tovrstnih pogovorih še zmeraj prisotni. Na omenjeno tematiko se bo zvrstilo 5 predavanj, vstop na vse prireditve, ki se bodo odvijale v Klubu mariborskih študentov – KMŠ, pa je prost. Drugo v sklopu predavanj bo v sredo, 4. aprila 2007 ob 19. uri. Osrednja tema predavanja bo “Seks ni šprint na 100 metrov”, predavatelj pa Dušan Donko, mojster Tai jija, Feng shuija in že šest let voditelj delavnice Misti?na ženska in vitalni moški. Predavanja v okviru projekta Seksoslovje bodo potekala še 11., 19. in 25. aprila 2007. Vec informacij o predavanjih, ki se bodo v okviru projekta zvrstila in terminih, pa je na voljo na spletni strani www.soum.si.
Seksoslovje
Cene študentskih bonov
Z aprilom 2007 so zaceli ponujati študentsko subvencionirano prehrano ponudniki, ki jih je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve izbralo na podlagi razpisa za izbiro ponudnikov študentske subvencionirane prehrane za leti 2007 in 2008. Študentska organizacija Univerze v Mariboru tako obvešca študente, da se cene bonov zaradi nove ponudbe niso bistveno spremenile. V povprecju so se po dveh letih cene dvignile za dobra 2 odstotka, kar je manj kot znaša stopnja inflacije. ŠOUM, kot izvajalec študentske subvencionirane prehrane, je za leti 2007 in 2008 podpisal pogodbe s 107 izbranimi ponudniki. Iz Maribora je bilo izbranih 69 ponudnikov študentske prehrane, iz Kranja 16, iz Celja 8, iz Slovenj Gradca 6, iz Velenja in Ptuja trije, iz Murske Sobote pa dva ponudnika. Cene bonov so se v primerjavi z marcem 2007 nekoliko spremenile, tako navzgor kot navzdol, zaradi nove ponudbe obrokov in posledi?ne spremembe cene obroka, ki so jih ponudniki navedli v razpisni dokumentaciji. V Mariboru je tako v aprilu 2007 cena najcenejšega bona 0,36 evra, najdražja pa 2,51 evra, medtem ko so se marca 2007, na podlagi razpisa za preteklo obdobje, cene gibale med 0,36 in 2,87 evra. Cena bona pa se doloci na osnovi cene obroka, ki jo je ponudnik navedel v razpisni dokumentaciji, od tega zneska pa se odšteje subvencija države (za april znaša 2,35 evra).
Študentski tolar
Fundacija Študentski tolar, Ustanova ŠOU v Ljubljani, je z namenom reševanja splošne in trenutne socialne stiske študentov januarja 2007 objavila razpis za dodelitev denarne pomoci socialno ogroženim študentom v vrednosti 50.000 evrov. Na razpis je prispelo 264 vlog, od teh 8 vlog ni izpolnjevalo pogojev, 7 pa jih prosilci kljub pozivom niso dopolnili. Denarno pomoc bo prejelo 174 prosilcev. Študentje bodo denarna sredstva lahko porabili za kritje stroškov študija, reševanje stanovanjskega problema, nakup osnovnih življenjskih potrebšcin, preživljanje otroka ali družine ter za reševanje drugih socialnih stisk.Omenjeni razpis je prvi razpis Fundacije Študentski tolar, sredstva zanj pa sta prispevala ŠOU v Ljubljani in Modri študentski servis Ljubljana.
Študentski mesec sociale in zdravstva ŠOU v Ljubljani
Mesec april je pri Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani že tradicionalno študentski mesec sociale in zdravstva, letos poimenovan Sociala ozdravlja! Številni dogodki v tem mesecu, ki jih organizira Resor za socialo in zdravstvo ŠOU v Ljubljani, bodo priložnost za študente, da se udeležijo zanimivih razprav o aktualnih temah kot sta zaposlovanje diplomantov in novi kadilski zakon ter predavanj in delavnic o na?rtovanju poklicne poti, dobri komunikaciji, obvladovanju stresa, duševnem zdravju, zdravem na?inu življenja ter dobrodelnih in drugih akcij ter zabavnih prireditev. V študentskem mesecu sociale in zdravstva bodo lahko študentje Študentskih domov v Ljubljani sodelovali tudi v nate?aju za najboljše študentsko stanovanje.
Vec informacij: www.sou-lj.si
22. Transgeneracije
Ve?medijski festival Transgeneracije je festival sodobnih umetnosti mladih, namenjen prikazu gledališke, likovne, video, glasbene in nekaterih drugih oblik ustvarjalnosti srednješolcev iz vse Slovenije. Njegov cilj sta krepitev tovrstnih produkcij in dvig njihove kakovosti ter spodbujanje umetniške ustvarjalnosti mladih. Osnovno vsebinsko izhodiš?e je refleksija socialne in drugih problematik srednješolcev, njihov pogled na eksistencialne in eksisten?ne izzive sodobnosti ter prevod njihovih opažanj v jezike razli?nih umetniških izrazov, zajetih v programsko shemo festivala. Osrednja pozornost festivala, ki nadaljuje tradicijo nekdanjih Podob trenutkov, je še zmeraj namenjena gledališ?u, kar pa ne pomeni, da so druge umetniške zvrsti v podrejenem položaju. Gledališki in plesni del festivala od 2. do 6. aprila 2007, Razstavni in video del festivala od 3. do 11. aprila 2007!
Prostovoljstvo
Slovenska filantropija, Združenje za promocijo prostovoljstva že 8. leto organizira Festival prostovoljstva mladih ob mednarodnem dnevu prostovoljstva mladih. Festival sestavlja paleta dogodkov, ki se bodo odvili med 16. do 22. aprilom po vsej Sloveniji. Osrednjo prireditev organizira Slovenska filantropija. Potekala bo 19. aprila predvidoma na Prešernovem trgu. V okviru te prireditve se bo zvrstilo ve? dogodkov: predstavitev prostovoljskih organizacij na odru in stojnicah, ve?erni brezpla?ni koncert, delavnice za prostovoljke in prostovoljce ipd. Prireditve po Sloveniji pa organizirajo razli?ne prostovoljske organizacije na lokalni ali regionalni ravni. Letošnja rde?a nit festivala je Sadeži družbe, medgeneracijsko prostovoljsko sodelovanje, zato pripravljamo na lokalni ravni v sodelovanju z društvi upokojencev, vrtci, šolami in ob?inskimi komunalnimi podjetji ?istilne akcije javnih površin (okolica šol, vrtcev, igriš?a, parki). Seveda se ?istilnim akcijam lahko pridruži katera koli organizacija in tudi posamezniki.
SANJAM O…
Izgleda, da se res staram – ne razmišljam več o žurih in brezskrbnem pohajkovanju naokrog, temveč se vedno bolj ubadam z mislimi o moji prihodnosti. Ali bom do konca življenja počela le eno stvar ali bom morda morala zamenjati pet zaposlitev, preden bom našla ustrezno? Ali sem pripravljena do konca življenja živeti z enim človekom, z mojim trenutnim fantom? Kaj pa otroci? Ne vem! Cele dni mi po glavi rojijo samo takšne in podobne misli in nikakor se jih ne morem znebiti. S fantom sva se namreč nedavno odločila, da se kot podnajemnika vseliva v majhno dvosobno stanovanjce blizu moje fakultete. Malo naju skrbi najemnina, a bova že kako. On je tako ali tako redno zaposlen, jaz pa tudi občasno delam preko študentskega servisa. Seveda pa, kot pravimo, kolikor denarja, toliko glasbe. Stanovanje je že precej zdelano in bi nujno potrebovalo nekaj obnov. Ker pa sva z denarjem bolj na tankem, sva se odločila, da bova prenovila le kopalnico. Tistih nekaj dni je bilo prav napornih – dopoldan sem preživela na faksu, nato sem odhitela domov, da sem skuhala kosilo, potem pa v službo. Trenutno se moram potruditi, da bom kar največ delala, saj bodo stroški prenove precej veliki. Toda en dan pa sem si le vzela prosto – nisem šla na predavanje, pa tudi delat ne. Morala sem se spočiti od vsega tega tempa! Eden izmed delavcev je bil sicer prav seksi – simpatičen, prijazen, lepo grajenega telesa in star okoli šestindvajset let. Ne vem zakaj, ampak že od nekdaj so se mi zdeli seksi delavci v kombinezonih in z mišičastimi rokami. Žal pa sem ostala le pri sanjah, saj moj fant ni delavec. Škoda zame, ne? In tako sem tisti dan ostala doma, fant pa je šel v službo. Malo dlje sem spala, nato sem si skuhala kavo in pojedla zajtrk, dva delavca pa sta bila v kopalnici. Tisti mlajši je res prav vroč, nekaj časa sem kar stala na vratih in strmela vanj. Take hude ritke že lep čas nisem videla. Ko je na vrsto prišel čas malice, je šel njegov sodelaavec v bližnjo restavracijo, jaz pa sem mu rekla, da lahko ostane tukaj, če želi. Mislim, da sva oba vedela, da ne bova malicala. Vsaj ne hrane. Prav očitno je bilo, da sva oba začutila nekakšne vibracije z erotičnim nabojem, ki so bile med nama. Želela sem ga poseksati prav v tistem umazanem kombinezonu! Zalotila sem se, da sanjarim, kako bo le odpel zadrgo in ga celega porinil vame. Mojo muco so zalili sokovi naslade in takoj zatem sem se zbudila iz sanj. Halo, kaj mi pa je?! Saj si vendar s fantom urejava skupno stanovanje! Po drugi strani pa, glede na to, da itak ves čas razmišljam o svoji prihodnosti in ugotavljam, da bom življenje najverjetneje preživela z njim, imam prav sedaj zadnje šanse, da še kaj poizkusim. Kasneje bo tako ali tako prepozno. Pristavim vodo za kavo in se vsedem za mizo. Gledava se in le redko spregovoriva kakšno besedo. Oba namreč misliva le na to, kako bi se skupaj potešila. Predstavljam si, kako me poljublja po telesu, kako zagrize v moje prsi in jih obdeluje z jezikom. Počasi z njim polzi vzdolž mojega telesa, vedno nižje in nižje. Poljublja moja kolena, stegna in ritko, nato se ustavi pri mokri muci. Stisne ji ne nežen prijateljski poljubček in se dvigne. Komaj se zadržim, da se ne znesem nad njim, ker je prenehal. Toda prav to je bil njegov namen. Z vso silo strgam z njega majico in hlače in se nemudoma lotim velikega, mogočnega korenjaka, ki se razbohoti pred mano. Pobožam ga od korena do glavice, nato pa si ga vtaknem v usta skoraj celega, kolikor pač le lahko. Ne menim se za to, da komaj diham, trenutno mi je pomembno le to, da ga dobro obdelam. Prime me za glavo, nato pa sunkovito potegne za lase, da zaječim. Pospešim svoj tempo, ki ga narekuje z roko v mojih laseh. Ko začutim, da je že ves napet, tik preden eksplodira, ga le nežno po prijateljsko poljubim na glavico in se dvignem. Pa sem mu vrnila! Z vso močjo me zagrabi za rit, me obrne in nasloni na mizo. Totalno potrebna zakričim, ko ga dobim vase! Aaa! To je najboljše na svetu! Ščegetavček mi ne da miru, zato ga ves čas med njegovim nabijanjem dražim s prsti. Za trenutek se ustavi in ga potegne ven. Z jezikom se loti moje potrebnice kar od zadaj. Preden me zatrese, me obrne in ga še nekajkrat sunkovito porine vame. Zakričim, ko se iz mene ulije val naslade! Šit! To sem potrebovala! Samo to! Njegov ritem postaja vedno hitrejši in že čez nekaj trenutkov pride tudi njemu. Po prsih mi polzi njegova vroča sperma, ampak se sploh ne menim za to. Obležim totalno utrujena in potešena. Nato zaslišiva, da se je sodelavec že vrnil iz malice! Fak! Hitro se oblečeva in se delava, kot da se ni nič zgodilo. Nato se spomnim na kavo. Joj! Čisto sem pozabila! Nato se zbudim iz svojih mokrih sanj in ugotovim, da sva kavo pravzaprav že spila. Sedi nasproti mene in se mi smeji, najbrž je razmišljal o podobnih stvareh kot jaz. Vesela sem bila, ko sem ugotovila, da je bil vse to le plod moje domišljije. Saj sem vendar zvesta svojemu fantu! Sicer pa vsi, ki smo v nekajletni zvezi, kdaj pa kdaj razmišljamo tudi o seksu s kom drugim – in to, dokler je samo v glavi, ni prav nič škodljivo.
Emanuela
Banana državica – Honduras
Iz Belizeja sva poizkusila vstopiti v Gvatemalo, vendar zaman. Po več zavrnitvah nama je bilo jasno, da ne bova mogla nadaljevati po začrtani poti navzdol po Srednji Ameriki. Ni nama preostalo drugega, kot da jo ubereva mimo Gvatemale. Bilo nas je šest popotnikov, ki nas je združila enaka usoda – vsi smo morali v Honduras, kamor smo se s skrajnega juga Belizeja podali z ladjo.
Vožnja je bila zastrašujoča. Prva ura je bila mirna, ob odhodu je bila ura pet zjutraj. Nato pa se je začelo. Ni bilo lahko s petnajstmetrsko ladjo na šestmetrskih valovih. Pomočnik kapitana nam je zatrjeval, da je to normalno, ampak nam se ni zdelo tako. Nevajeni smo bili podobnih voženj, premetavalo nas je sem ter tja, prestrašeni in zaskrbljeni smo bili prav vsi. Spogledovali smo se in se spraševali, kako je pa takrat, kadar ni normalno? Po nekajurni adrenalinski vožnji smo po mednarodnih vodah obšli Gvatemalo in končno prispeli v Punta Gordo, v Honduras.
Honduras je ena najcenejših popotniških destinacij daleč naokoli. Cene avtobusnih prevozov, prenočišč, hrane in pijače so zelo nizke, dan lahko preživite z manj kot 10 USD na dan. Zelo dobro pa se živi že z 15 do 20 USD, kar pomeni obroke v gostilnah, pijače na pretek, večerne žure itd.
Honduras je ena najrevnejših in gospodarsko najslabše razvitih srednjeameriških držav, ki jo pestijo velike socialne razlike. Več kot polovica prebivalstva živi pod mejo revščine. Kmetijstvo je še vedno najpomembnejša gospodarska panoga, saj zaposluje skoraj 50% ljudi in predstavlja kar dve tretjini izvoza. Velik del izvoza predstavlja tudi kava; Honduras je na 15. mestu med največjimi izvoznicami kave. Večinski lastniki so tuje družbe, predvsem iz Amerike. Poznano podjetje Chiqita ima zakupljene bananine nasade po vsem svetu, Honduras je ena izmed teh držav. Izvoz sadja, predvsem banan, predstavlja večji del bruto družbenega proizvoda v tej deželi. Zato jo danes imenujejo banana državica.
Honduras je druga največja država v Srednji Ameriki. Po večini je hribovita dežela, ima le 80 kilometrov dolgo obalo ob Tihem oceanu in 650 kilometrov karibske obale. Ob karibski obali je razmeroma ozka, močvirna obalna ravnina z lagunami, ki je pretežno porasla z mangrovami. Večina obale je res na karibski strani, vendar ni videti nič kaj karibska. 50 kilometrov pred obalo pa leži otočje Isla la Bahia z otoki Roatan, Guanaja in Utila, ki je vredno obiska.
Dva od teh otočkov sva obiskala tudi sama. Že prvi dan sva se vkrcala na ladjo v La Ceibi in se odpeljala do Utile. Otok, ki je zelo neokrnjen in naraven, je pravi kraj za potapljače in tiste, ki bi to radi postali, saj tam ponujajo najcenejše tečaje na svetu. Potapljanje je prvovrstno. Zelo so priljubljeni nočni potopi, kjer lahko opazuješ prehranjevanje koral. Je kraj, kjer na potopu lahko vidite največ različnih vrst rib in največje jate morskih psov, ki jih za višjo ceno potopa vodiči tudi hranijo. Tisti, ki jih te stvari ne zanimajo, lahko uživajo v spokojni lepoti otoka, zvečer pa vas bodo navduševali živahni barčki ob morju.
Preko Tegucigalpe, ki je glavno mesto v osrednjem delu države, sva pot nadaljevala proti Copanu.
Copan je eno največjih majevskih mest na svetu. Veliki trgi s kamnitimi stebri, okrašenimi z reliefi, in igriščem za igro z žogo. Tam se nahaja stopnišče z več kot 2200 hieroglifi in več piramidnih svetišč. Velik del starih mest in ruševin je še neizkopanih, ve se, kje se nahajajo, vendar vlada nima ali ne nameni denarja za izkopavanja in raziskovanja. Tiste ruševine, ki so izkopane, pa so nedvomno vredne ogleda.
Iz Copana sva pot nadaljevala proti mestu Gracias in nato naprej proti La Esperanzi. Za te kraje pravijo, da če jih ne vidiš in doživiš, nisi videl pravega Hondurasa. So najbolj nerazviti, neokrnjeni predeli Hondurasa. Ceste so iluzija. Tam ljudje niso navajeni tujcev, zato domačini včasih kar strmijo vate. To pa ravno ne sproža prijetnih občutkov, še posebej takrat ne, kadar ima kdo za pasom pištolo. Čez nekaj časa se le navadiš, da so mačete, puške in pištole tam nekaj povsem običajnega. Ljudje v teh krajih so zelo prijazni, živijo pač še v časih kavbojev; v svojem malem svetu.
Te kraje sva si večinoma ogledala kar s konji. Sicer te nihče ne vpraša, če znaš jezditi, to se jim zdi povsem samoumevno, češ jezditi pa res zna vsak. Enostavno te posadijo na konja, tako, zdaj pa jahaj. V nekaj dnevih sva se naučila jezditi, za kar bi doma potrebovala verjetno dva meseca. Jezdili smo po plantažah kave, po hribih in dolinah, po rekah, da je bilo včasih tudi pol konja pod vodo. Lokalni vodič, ki sva ga spoznala pri starejši gospe, kjer sva bivala, nama je razkazoval pokrajino, bližnje slapove, druge odmaknjene vasice, kjer sva spoznavala njihov način življenja. Nekaj dni sva bivala v majhni vasici, kjer ni hotelov, niti restavracij, ničesar. Izvedela sva, da v te kraje zaide zelo malo popotnikov. Izkazalo se je, da teh malih vasi še na mednarodnih zemljevidih ni, vsekakor pa niso bile označene na zemljevidih v popotniškem vodniku, ki sva ga imela. Bivala sva pri 82-letni gospe, hranila pa naju je njena prijazna soseda. Katji so ob večerih vodo pogrevali na ognju, da se je srečnica lahko umivala s toplo vodo, medtem ko sem jaz bil deležen samo ledeno mrzle. Ljudje v teh krajih so res neizmerno prijazni in nepokvarjeni, za razliko od prebivalcev večjih mest, za katere včasih ne veš prav dobro, kaj imajo za bregom.
Po tednu dni sva nadaljevala pot v La Esperanzo. Tam sem zbolel in dobil 40 stopinj vročine. Ustrašila sva se, da gre za dengo ali malarijo, zato sem šel v bolnišnico. Ne vem, če bi ji sploh lahko tako rekli, bila je stara napol porušena zgradba, na prvi pogled je bila videti kot skladišče. Škatle so ležale po hodnikih, ljudje so posedali po tleh. Prihranil vam bom podrobnosti, a bodimo srečni, da živimo doma v boljših razmerah. Vzeli so mi vzorec krvi in po dveh dneh preiskav se je izkazalo, da gre za lažen preplah in da me je pestila samo nekakšna viroza. Zdravnik mi je predpisal antibiotike “made in El Salvador”, ki so učinkovito pomagali. Počutil sem se kot igralec v španski nadaljevanki, še posebej zato, ker sta me zdravila zdravnika po imenu dr. Emanuel in dr. Rodriguez. Razmere glede napredka in čistoče res niso ravno rožnate, vendar je bila prijaznost in zavzetost takšna, kot je pri zdravnikih doma nikoli ne občutiš. Brezplačno so me zdravili in predpisali zdravila. Ko sem omenil, da bi rad plačal, so dejali, da ni treba, in niso hoteli vzeti denarja. Še celo kartoteko so mi odprli, tako da imam danes daleč tam nekje v državici Honduras zagotovljeno zdravstveno pomoč. Po okrevanju sva nadaljevala najino pot. Sledil je Danli in kasneje El Paraiso, ki se nahaja v bližini meje z Nikaragvo. Tam sva se poslovila od te nepozabne dežele.
Ko boste naslednjič v trgovini kupovali banane in na njih opazili nalepko Chiqita, se boste morda spomnili na Honduras. Velika verjetnost je, da bodo banane, ki jih boste kupili, prav iz te dežele.
Info
Uradno ime: Republika Honduras
državna ureditev: predsedniška republika
površina: 112.492 km?
št. prebivalstva: 6.702.445
glavno mesto: Tegucigalpa
uradni jezik: španski
denarna enota: lempira
Prenočišča: Sobe so enostavne, kopalnice dovolj čiste in večinoma namenjene skupni uporabi. Cene osnovnih sob se gibljejo okoli 5-7 dolarjev. Če želite boljšo sobo s televizijo in lastno kopalnico, vas bo ta stala 20 dolarjev. Kampov ne poznajo. Možno je šotoriti v nekaterih nacionalnih parkih.
Hrana: “Plato tipico”, tipični krožnik v Hondurasu sestavljajo fižol, riž, tortilje, pečen piščanec ali drugo meso, na obali prevladujejo ribe, ocvrte banane, yucca ali krompir in solata, največkrat paradižnikova. Veliko restavracij ponuja comida corrida ali plato del día, ki ponavadi obsega vse prej našteto. Dobra, velika in poceni porcija.
Prevozi: Avtobuse je zelo enostavno uporabljati. Na dan v vse kraje odpelje po pet do deset avtobusov. Glavna prometna križišča, ki vozijo v vsa mesta, so: San Pedro Sula, La Ceiba, Tegucigalpa, El Progreso. Cena za chicken buse je približno 1 dolar za eno uro. Na relaciji La Ceiba, San Pedro Sula in Tegucigalpa pelje tudi avtobus prvega razreda, ki je malo dražji: 16 dolarjev za osem ur vožnje. Železniški promet za potnike povezuje večje kraje, vendar so vlaki zelo redki. Železnico uporabljajo v glavnem za prevoz banan do karibskih pristanišč. Na otočke je treba z ladjo, ki vozi vsak dan. Ladja za Utilo stane 14 dolarjev. Nimajo urejenih povezav med otoki (Utila-Roatan). Če želiš iz Utile na Roatan, se moraš vrniti v La Ceibo in se od tam vkrcati na ladjico za Roatan.
Varnost: Kriminal v Hondurasu je v porastu. Tegucigalpa in San Pedro Sula sta najnevarnejši mesti, kar se tiče uličnega kriminala. Po 21. uri se ni priporočljivo zadrževati v predelu Comayaguela v Tegucigalpi. Na plažah se lahko neprevidnežem zgodi, da ostanejo brez nahrbtnika ali denarnice. Z normalno mero previdnosti boste potovali brez vsakršnih problemov.
Viza: Viza do 90 dni ni potrebna.
Vredno ogleda: Copan Ruinas, Gracias in nacionalni parki, Tegus, Vasice okoli Tele, otočka Utila in Roatan, Tegucigalpa; predel Comayaguela, predvsem tržnica, vasice Garifuna …
Darin Geržina
Rugby brez steroidov in kreatina
Na intervju je pridrvel povsem športno, na rolerjih. Kot se za pravega športnika spodobi. Premočen, s slušalkami v ušesih, z izjemno veliko energije, dobre volje in z nasmehom do ušes. Rugby trenira že osmo leto. Star je dvaindvajset let in je študent visoke zdravstvene šole v Ljubljani.
Kakšna je tvoja vloga na igrišču?
Moja pozicija na igrišču je krilo 11 ali 14.
Kako vzdržuješ svoje telo?
Tukaj ni neke višje matematike. Jem, kar jem, ampak veliko treniram. Če s svojim telesom prideš čez določeno nedovoljeno mejo, pa je seveda potrebno na hrano paziti, mogoče vključiti v svoj prehranjevalni način tudi kakšno športno dieto. Vendar to športnik naredi zaradi samega sebe in zaradi športa.
Pri rugbyju je potrebno imeti veliko kondicije in moči. Na kakšen način ju pridobivaš ti?
(Smeh) Z delom. To pomeni, da se urim na fitnes napravah, veliko tečem, v prostem času pa veliko rolam, kolesarim, surfam. Izkoristim vsak šport, ki mi pride pod roko.
Kako je s prehrano pred tekmovanji?
Pred tekmo nam trener naroči, da moramo jesti makarone in nič drugega. Tako nimaš težkega želodca in lahko še vedno veliko tečeš ter imaš tudi veliko energije. Energijo dajo ogljikovi hidrati, ne meso.
Ali uživaš proteine?
Seveda uživam proteine. To je ceneje kot pojesti en kilogram mesa na dan. Proteine je potrebno nekako pridobiti, ker so gradbeni element celice. Ob rednih in pravih treningih organizem ne more funkcionirati brez beljakovin. Načeloma zaužijem proteine samo po treningu.
Ali uživaš poleg proteinov tudi steroide ali kreatin?
Nikakor ne. Kreatin praviloma vpliva samo na vzdržljivost, česar pa jaz ne potrebujem. Meni manjka gola moč. Tukaj pridejo v poštev samo steroidi, ki jih nimam namena jemati nikoli v življenju. Sem zdravstveni tehnik ter sem pri delu v bolnici videl, kakšne so posledice steroidov. Steroidi vplivajo na kardio-vaskularni sistem, na strjevanje žil, hitreje pride do infarkta. Če se že človek odloči zanje, jih mora jemati pod zdravniškim nadzorom. Hkrati je to mnogo dražji šport, kot si marsikdo predstavlja.
Rugby je surov šport. Ali ste igralci velikokrat poškodovani?
Rugby je na svetovni lestvici športov šele na štirinajstem mestu po malih poškodbah, po težjih pa je na prvem. Igralci smo fizično zelo dobro pripravljeni, tako da so majhne poškodbe resnično ničelne. Kadar se nekdo v ekipi poškoduje, so poškodbe resne in težke.
Kolikokrat na teden imate treninge in tekme?
Običajno imamo trikrat na teden timske treninge, se pravi kontaktne treninge. Individualno pa imamo treninge minimalno enkrat na dan, sam jih imam na primer pogosto dvakrat. Enkrat na teden imamo tekmo.
Kako je sestavljen tvoj zajtrk?
Zjutraj jem predvsem tisto, česar se mi zahoče. Če mi diši salama, jem salamo, če si zaželim jajc, si jih pripravim. Enako velja pri kosilu. Kosim tisto, kar si skuham sam ali kar skuha mama.
Ali poješ več belega ali rdečega mesa in zakaj?
Pojem več belega mesa, ker mi je bolj všeč. Drugače pa v prehrani ne ločujem mesa.
Ali obstaja vrsta hrane, ki si se ji moral zaradi športa odpovedati?
Ne, hvala bogu. (Smeh.) Največ pojem čokolade. Ta je vedno na mojem jedilniku.
Katera hrana in pijača sta ti najljubši?
Najraje pijem domač jabolčni sok in Cockto. Pojem pa najraje sirovo omako s katerokoli prilogo.
Maja Kanjc
Spomladanska utrujenost in njeno zdravilo
Prvi pomladni žarki so ponavadi razlog za veselje, hkrati z njimi pa se v naše življenje velikokrat prikrade tudi utrujenost. Saj veste, to je tisti občutek nekakšne lenobe, ki nas doleti, ko se zunaj prebuja sonce in narava končno pokaže živo-zeleno barvo. Počutimo se, kot bi delali vso noč, namesto radosti pa se v nas naselijo brezvoljnost, oslabelost in depresija.
Spomladanska utrujenost je reakcija organizma na spremembe vremena, ki so ravno spomladi najbolj pogoste. Pojav spomladanske utrujenosti je povsem naraven. Še posebej izrazit je pri tistih ljudeh, ki so občutljivi na spremembe vremena. Znanstveniki še vedno niso povsem natančno ugotovili, kako te spremembe vplivajo na človeško telo. Zagotovo pa vemo, da pride najprej do znižanja krvnega tlaka, ki spremeni naš vsakdanji bioritem, ta pa narekuje naše razpoloženje in sposobnost za delo. In prav to dejstvo je tako banalno. Po megleni in zatohli zimi, ko zunaj ptice s svojim žvrgolenjem oznanijo prebujanje pomladi, bi namreč popolnoma upravičeno pričakovali, da se bomo tudi ljudje zbudili iz “zimskega sna”, v katerem smo, vsaj večina med nami, naše telo grdo navadili na telesno nedejavnost in “težko” hrano.
Simptomi spomladanske utrujenosti so razdražljivost, pozabljivost, pomanjkanje volje, energije, brezvoljnost, nezbranost, moti nas nam neznana fizična nezmožnost. Naš spanec ni več tako sladek, kot smo vajeni. Nezadovoljni smo tako s sami s seboj kot z ljudmi okrog sebe. Za vse, kar se dogaja v naši bližini, nam je kratko malo vseeno. “Pika” nas v prsih, tesnoba je vse večja. Vsi ti simptomi kažejo na dejstvo, da nas je ujela “bolezen”, ki jo poznamo pod popularnim imenom pomladna utrujenost.
Univ. dipl. ing. živ. tehnologije Marija Merljak je razložila vzroke za utrujenost: “Razlog za utrujenost so porušeni razstrupljevalni mehanizmi v jetrih, ledvicah, možganih in celicah nasploh. Ko smo utrujeni, smo pravzaprav porušili sistem polnjenja in praznjenja naših celic.” Splošna zdravnica Darinka Šoln pa meni: “Spomladansko utrujenost lahko povzroči tudi pomanjkanje svetlobe.”
Pomladno – kemijske spremembe v telesu:
Ker je v spomladanskem času količina svetlobe večja, se zmanjša količina hormona melantonina v krvi in naše telo postane bolj aktivno. Melantonin je hormon, ki vpliva na zaspanost. Ponoči je njegova vrednost desetkrat višja kot podnevi. Več melantonina se izloča tudi pozimi, spomladi pa se njegova količina zmanjša. Ker se spomladi dogajajo velike spremembe v telesu, se nam navadno tudi zniža odpornost, zato je pomlad tudi čas prehladov, angin, senenega nahoda, kožnih bolezni, vnetij oči, poveča pa se tudi možnost srčne kapi. Kemijske spremembe v telesu pa vplivajo tudi na čustva. Svetle pomladne barve spodbudno vplivajo na naše razpoloženje, zato postajamo bolj odprti in pripravljeni za spremembe. Torej nobenega strahu pred svetlejšimi pomladanskimi oblačili! Različna dogajanja v našem telesu si sledijo v ritmičnih intervalih. Tako se v 24 urah ritmično zvišuje in znižuje hitrost srčnega utripa, krvni pritisk, telesna temperatura, delovanje črevesja in še več kot 40 različnih telesnih funkcij. Hkrati s prebujanjem življenja v naravi tudi v človeškem telesu pride do številnih sprememb. Metabolizem začne delovati hitreje, počutimo se bolj sproščeni. Poveča se tudi izločanje spolnih hormonov, zato je pomlad tradicionalno čas ljubezni. Daljši dnevi povečajo spolno slo, zato ni nič čudnega, da gresta sonce in ljubezen z roko v roki. Spomladi pa se poveča tudi izločanje feromona, hormona, ki vpliva na spolno privlačnost. Najboljše zdravilo proti spomladanski utrujenosti je torej – ljubezen!
In kako se poleg ljubezni še najlažje borimo proti pomladni utrujenosti?
” S prehrano. Sveža zelenjava, ki je polna vitaminov in mineralov, je pomladi nujno potrebna. Hrana naj bo pripravljena s čim manj kuhanja. Kuhanje zelenjave uniči marsikateri vitamin. Strokovnjaki priporočajo tudi čimvečje uživanje surove hrane.
” Pomembno je zmanjšati količino jutranje kave, ki naj bi nas zjutraj “osvežila”. V resnici je kava telesu neprijazna snov in organizem nam bo predvsem v pomladnem času zelo hvaležen, če bomo kavo zamenjali z litrom vode ali čaja.
” Zelo pomembno je tudi vsakodnevno gibanje, kar seveda ne vključuje gospodinjskih del. Verjamem, da je jutranje vstajanje iz tople postelje eno najbolj nadležnih opravil v našem vsakdanu, vendar le zberite dovolj poguma in “hop” iz tople postelje na topel sonček. Sonce nam vrača vso energijo, ki smo jo izgubili v zimskem času. Nihče vas ne sili, da morate maratonsko tekati okoli. Le malo “martinčkanja” na soncu ali srednje dolg sprehod nam bo vsem počasi, pa vendar vztrajno, vračal voljo do življenja, do novega zagona.
” Če ste ugotovili, da je vzrok za vašo pomladno utrujenost predvsem stres, je pomembno sproščanje telesa in uma ter meditacija. Lahko poskusite z osnovno jogo. Naučite se kontrolirati svoje dihanje. Vzpostavite nekakšno “duhovno” kontrolo nad svojim telesom. Zelo pomembno je, da se veliko smejite in da tu in tam pobegnete vsakodnevni rutini in se osvežite s čim novim. Pa naj bo to obisk ustanove, kamor nikoli niste zahajali, ali krajše potovanje na obalo, kjer vas bo morje bučno pozdravilo.
Maja Kranjc