“Bogastvo mi pomeni uživati v svojem denarju.  Verjamem v rek kolikor daš, toliko dobiš. Po liniji najmanjšega odpora človek v življenju ne pride daleč.”

Kje ste se rodili?
Rodil sem se v prelepem mestu Kopru, ki se prebuja zadnjih nekaj let, odkar imamo novega župana. Na svoje rojstno mesto sem zelo ponosen.

Kakšna je bila vaša študijska pot in kakšen ste bili kot študent oziroma dijak?
V osnovni šoli sem bil katastrofalen, bil sem poln energije. Zaradi družinskih razmer sem veliko manjkal pri pouku. Srednjo elektrotehniško šolo sem obiskoval v Ljubljani. Imel sem težave z vedenjem, ker sem vedno povedal, kar sem si mislil. Velikokrat sem se “potegnil” za svoje sošolce, kar me je nekajkrat tudi drago stalo. Drugače pa sem bil v šoli zelo dober, čeprav se za razliko od svojih sošolcev nisem veliko učil. Na srečo sem naravno inteligenten.

Katero področje vas je v študijskem času najbolj zanimalo?
V življenju sem se vedno odločil za tisto, kar me je zanimalo, to je bila smer elektro. Danes mi znanje iz srednje šole ne pomaga veliko. Je pa res, da se precej ljudi, ki se odločijo za nek poklic ali smer, ne zaveda, da se ta smer lahko velikokrat tudi spremeni. To pa seveda ne pomeni, da šola, ki si jo naredil, ni vredna nič ali malo. Iz pridobljenega znanja lahko za svoje življenje potegneš zelo veliko. Vendar so konec koncev izkušnje veliko bolj pomembne kot osnovna izobrazba.

Je res, da imate črn pas v karateju?
To drži, vendar se s karatejem ne ukvarjam več. Danes zelo rad tečem, vozim kolo in treniram svoje telo na fitnesu. Uživam beljakovine in proteine, saj so čisto naravna zadeva. Proteini so izvlečki iz sirotke in so popolnoma naravni. Nekateri ne ločijo med proteini in anaboliki! Športu dajem v življenju velik poudarek, daje mi veliko moči ter samodiscipline, kar se zelo pozna na poslovnem področju. Tudi kadar grem zvečer ven, ne pijem alkohola.

Vaša prva služba?
Moja prva služba je bila delo v skladišču, ko sem bil star petnajst let. Delati sem moral zato, ker so se starši ločevali in niso skrbeli zame. Mama je šla od hiše. Delal sem leto in pol ter nato šel v srednjo šolo v Ljubljano. Čeprav sem imel v mladosti bolj trnovo pot, ne rabim nikogaršnjega sočutja. Imam pa zaradi preteklih izkušenj danes zelo trdo kožo. Tudi to je bila moja življenjska šola, iz katere sem se precej naučil.

Kaj naredite, kadar imate težave?
Takrat ne jočem, ampak se takoj lotim reševanja težav. Vsak problem je treba rešiti sproti, ker se drugače ti nakopičijo. Pravijo, da mora v življenju človek najprej poskrbeti zase. Sam sem marsikomu poskušal pomagati pri reševanju težav, vendar sem nemalokrat dobil nazaj vse kaj drugega kot hvaležnost. Nekoč sem na tak način čez noč izgubil milijon evrov. Čez noč! In nikoli jih nisem dobil nazaj.

Kje se je začela vaša pot do uspeha?
Pot, ki me je vodila k uspehu, se je začela z nakupom prvega igralnega aparata. Zatem sva s partnerjem odprla podjetje za izdelavo igralnih aparatov. Svoj delež  sem pred približno dvema letoma prodal partnerju. Z igralništvom kot proizvodnjo se torej ne ukvarjam več; en izmed razlogov je tudi ta, da v življenju vedno delam tisto, kar me veseli. V igralništvu me ni več veselila predvsem proizvodnja igralnih aparatov. Še vedno pa imam igralni salon ter načrtujem dograditev hotela z wellness centrom ter plastično kirurgijo v istem kompleksu. Ljudje mislijo, da je igralništvo med in mleko, vendar ga lahko primerjamo z borbo. Dajatve od prihodka so visoke (39 odstotkov), na koncu leta plačaš še davek na dobiček, tako da se dejanski izkupiček samo na račun dajatev zmanjša za več kot 50 odstotkov. Tega ni v nobeni drugi dejavnosti. Nato pa še neprestane investicije … Človek se včasih kar zamisli. 

Kdo vam je pri vaših odločitvah v življenju najbolj stal ob strani in vas najbolj spodbujal? Kdo je najbolj verjel v vaše ideje zamisli?
Verjetno to osebo vsi poznate. To je Rajko Hrvatič (smeh). Poslušam samega sebe. Če se vrnem k mojemu življenju, kjer sem bil od malega vedno sam, sem že takrat sam odgovarjal za svoja dejanja. Nikogar nisem imel, da bi mi svetoval. Tako tudi danes sam odločam, kaj in kako. Posvetujem se le sam s seboj. Zaupam v svoj instinkt, svoje izkušnje.

Širša slovenska javnost vas je spoznala, ko ste s sodelavci postali vodilni proizvajalec elektronskih rulet na svetu. Je res, da odpirate svojo igralnico v Las Vegasu?
Ko sem bil solastnik podjetja, ki izdeluje igralne aparate, se nam je porodila zamisel prodreti na zahodne trge. Ti trgi so veliko bolj zahtevni kot naši. Prav tako so zahteve zahodnih držav o kvaliteti igralnih aparatov drugačne. Aplikacijo za licenco distribucije in izdelave igralnih aparatov smo podali ameriški državi Nevadi, kjer se nahaja slavni Las Vegas. Naj povem, da je ena izmed preiskav za pridobitev licence tudi obisk FBI-ja, ki o tebi poizveduje prav vse – od tega, kje si kupil uro, do bančnega računa. Seveda FBI opravi svoje delo na tvoj račun. Za to licenco se to podjetje bori že pet let. Tu pa je slovenska javnost pričela mešati dejstva. Mi smo zaprosili za licenco in ne za gradnjo casinoja. Seveda smo razmišljali o tem, da bi odprli casino v Vegasu, ampak kasneje. Vendar do tega nikoli ni prišlo. In ne verjamem, da bo katerokoli slovensko podjetje odprlo v Vegasu svoj casino. Razlog za to je preprost: Američani ne rabijo nas. Oni potrebujajejo same sebe. Ne marajo, da gre denar iz igralništva v tuje roke, ampak da ostane doma. Tako se vedno najde sto razlogov, da ti ne dajo licence oz. dovoljenja. To podjetje pa bi bilo prvo, ki bi pridobilo dovoljenje za prodajo oziroma distribucijo svojih proizvodov v Ameriki. V ta velik izziv je bilo vloženo veliko denarja. Kolikor se spomnim, je samo odvetniška ura stala 1.200 ameriških dolarjev, porabili pa smo jih na stotine.

Koliko dolarjev je potrebno odšteti za dober casino v Las Vegasu?
Dober manjši casino s hotelom stane v Vegasu milijardo dolarjev. Kot zanimivost naj povem, da je na primer Wynn hotel in casino stal lastnika Steva Wynna 2 milijardi 200 milijonov dolarjev. Poleg tega hotela stoji tudi hotel Venetian, ki ima 9000 sob in ga še vedno dograjujejo, tako da bo ob dokončanju štel kar 15.000 sob. To je daleč največji hotel na svetu.  Vendar v Vegasu ne obstajajo samo veliki in prestižni casinoji, so tudi manjši in za manj denarja. Včasih so to prave luknje. Včasih pa imaš recimo casino kar v prodajalni, kjer je v enem delu razstavljena prodajna roba, v drugem pa so postavljeni igralni aparati, ki niso vredni praktično nič, in tam se prav tako igra. V Vegas grem vsaj enkrat letno in prinesem kako novo idejo v svoj salon.

Ali je res, da ste iz Nemčije v Slovenijo prvi pripeljali igro pikado? Kako ste prišli na to idejo?
To je zelo zanimiva zgodba. V stari Jugoslaviji sem se začel ukvarjati z igralništvom in sem prvi pripeljal poker aparat iz Italije v Slovenijo. Takrat zakon o igralništvu še ni bil tako natančno formuliran, kot je danes. Na tem področju je bila takrat res anarhija.Aparate za poker smo dali na primer v “kafič” na šank, tam so gostje igrali. Nato je prišla policija z davčno in je avtomate zaplenila. Tako sem bil ob tri ali štiri aparate. Dobil sem nalog za k sodniku za prekrške, ta pa mi je aparat zaradi zakona, ki ni prepovedoval aparatov, vrnil. Seveda šele takrat, ko si domov dobil odločbo, kar je trajalo okrog dve leti. Z odločbo si šel nato na policijo, kjer so imeli veliko skladišče, v njem pa je bilo lastništvo aparatov zelo zaznamovano. Prišel si tja in rekel: “Ta je moj!” Zaradi take anarhije takrat nisem videl prihodnosti v tem poslu.Vedel sem, da moram najti nekaj drugega. Tako sem odšel v München, kupil kamion rabljenih pikado aparatov ter jih pripreljal v Slovenijo.

Ali je bil posel s pikadi donosen?
Spomnim se, da sem za en rabljen pikado plačal 4.000 takratnih nemških mark. Ponekod mi je tak aparat prinesel približno 7.000 do 14.000 nemških mark dobitka mesečno in začel sem jih kupovati vse več. To je bil zelo dober posel z izjemno težkimi začetki, saj so takrat lastniki lokalov mešali poker aparate s pikadom. Pojma niso imeli, kaj je igralni aparat in kaj je aparat za igre na srečo.

Ste se sedaj lotili kakšnega novega poslovnega izziva?
Trenutno sem glavni distributer MB piva za Slovenijo. To je pivo srbskega proizvajalca, ki je v svojo pivovarno vložil 120 milijonov evrov. Pivovarna z 20.000 kvadratnimi metri je lahko za zgled vsem našim pivovarjem, kar se tiče kvalitete in čistoče. Ljudi tam sploh ne vidiš v tovarni. Videti je, kot bi vstopil v NASO. Ta posel je zelo težek, lotil pa sem se ga predvsem zaradi izziva. Prav tako pa imam tudi novo podjetje za dostavo pošiljk v 24 urah po imenu Door to door, ki zelo dobro dela in se z njim prav tako širim na srbski trg.

Pravijo, da ste najbogatejši Slovenec; verjetno prav zato marsikdo pričakuje, da boste veliko denarja podarili v dobrodelne namene. Kdaj in komu je bila namenjena vaša zadnja donacija?
Vedno se nasmejim, kadar slišim, da sem najbogatejši Slovenec. Sem premožen Slovenec, vendar daleč od tega, da bi bil najbogatejši. Je pa to lepo slišati, tako mi zavistneži še bolj zavidajo (smeh). Zagotavljam vam, da so v Sloveniji ljudje, ki so izjemno bogati, bogatejši od mene, skrivajo pa tako sami sebe kot svoj denar iz več razlogov. Ti so verjetno sužnji svojega denarja. Na koncu bodo končali tam kot mi vsi, samo denarja ne bodo mogli odnesti s seboj. Vendar bodo verjetno prikrajšani za užitke. Jaz svojega premoženja ne pokažem zato, da bi se bahal, ampak se mi ga zdi neumno skrivati, če si ga pošteno zaslužil. Ni ga sicer potrebno obešati na najvišji zvon, ne vem pa, zakaj bi skrival dosežke pred drugimi. Naj tudi oni vidijo, da se pride do uspeha z delom in odrekanjem. Ne uživam v štetju denarja, ampak ob tem, kar si lahko privoščim s prisluženim denarjem. Sam sem zelo zadovoljen, da so ljudje uspešnejši in bogatejši od mene. Bogastvo mi pomeni uživati v svojem denarju in privoščim si marsikaj, česar si drugi ne. Tega tudi ne skrivam. Če se vrnem k donacijam: nazadnje sem podaril denar za raka na dojki, plačal sem preko položnice. V dobrodelne namene darujem kar dosti, vendar pa imam letos malo slabo vest, ker sem lansko leto doniral več. Vsekakor se bom bolj potrudil. Dobim pa tudi veliko pisem. Prvi dve tretjini pisem je tarnanje in jokanje, zadnja tretjina pa je žiro račun z zgodbo in zneskom denarja. Na taka pisma se žal ne odzovem, ker je preko pisma težko vedeti, kdo si je vzel deset minut časa, da bi zaslužil 1.000 ali 5.000 evrov, in kdo je res te pomoči potreben.

Imate partnerko ali ste trenutno samski?
Punce nimam. Prekinil sem zvezo, ki mi ni bila za zgled; z dekletom sva in nisva bila skupaj. Trenutno sem sam in nisem popolnoma nič nesrečen. Kandidatk mi res ne manjka, vendar sem jaz tisti, ki izbiram, in idealno partnerko, ki bi ti stala ob strani vse življenje, je res težko najti. Ni problem najti punce, problem je najti “ta pravo”!

Kakšen ste v zvezi?
Vedno sem odkrit. Ne težim, nisem ljubosumen. Ko začutim, da partnerka želi še malo “pogledati naokoli”, rečem samo nasvidenje. Nimam ji kaj razlagati, saj potem v zagovor poslušam samo laži, tega pa ne maram slišati. In potem je seveda jok in stok. Ne da se mi poslušati laži in jamranja, to me ne zanima. V življenju imam rad odkrite karte, tako v poslu kot v ljubezni.

Kaj vam pomenijo prijatelji?
Prijatelji mi v življenju pomenijo vse. Zakaj? Zato, ker nimam družine. Z očetom in mamo nimam stikov, ker sta me v rani mladosti pustila praktično na ulici. Ni bilo lepo. Prav zato sem na svojih pet prijateljev zelo navezan in ponosen. Prijateljstvo ni seštevek interesov, ampak moraš prijatelja začutiti in spoznati njegove dobre in slabe strani. Ko me vprašate po mojem prijatelju Janu, vam lahko povem, da Jan Plestenjak ni samo moj prijatelj. On je moj brat in prav tako čuti tudi sam. Mene je mati zapustila pri 15 letih in sedaj imam za svojo mamo Janovo mamo. Tudi kličem jo mama. Tudi Janov brat Domen je izreden človek. Družina Plestenjak je res lahko Slovencem za zgled. Vendar imam poleg njih tudi druge prijatelje, ki pa širši javnosti niso tako poznani.

Katero zvrst glasbe najraje poslušate?
Rad imam različne glasbene zvrsti, od evergreenov do dobrega housa. Kadar grem v Beograd, si zavrtim njihovo narodno glasbo, pri nas našo. Seveda poslušam tudi Jana Plestenjaka, saj je naš daleč najboljši pevec, kar je s svojim trdim delom tudi pokazal. Zvrst glasbe izbiram glede na trenutno počutje.

Zadnji film, ki ste si ga pogledali?
Apokalipsa. Film je bil za moj okus malo preveč razpotegnjen in s preveliko mero nasilja. Raje imam življenjske drame ali kak dober poučen film.

Zadnja knjiga, ki ste jo prebrali, in komentar na knjigo?
Nazadnje sem prebral knjigo z naslovom Da Vincijeva šifra. V knjigi je napisanih veliko stvari, nad katerimi se človek lahko zamisli. Za vsako stvar lahko najdeš več razlag in protirazlag. Jezus Kristus je najstarejša zgodba v zgodovini. In za nekatere stvari, ki so se zgodile pred več kot 2000 leti, ne moremo imeti vseh dokazov za in vseh za proti. Tako na koncu vse ostane pri besedah.

Katere tri stvari so za vas najpomembnejše na svetu?
Na prvem mestu je prijateljstvo – za razliko večine ljudi ga nikoli nisem in ga tudi ne bom prodal za denar. Druga stvar je delo in ustvarjalnost. Tretja pa seveda šport, ki mi daje zagon in moč.

Kakšno je vaše sporočilo slovenskim študentom?
Verjemite sami vase in ne obupajte pred težavami na poti. Bodite vztrajni in verjemite v svoje cilje. Končajte študij, ki je v življenju ena stopnica več do balkona, od koder je pogled boljši, ter je hkrati pomemben osebni uspeh. Po liniji najmanjšega odpora človek v življenju ne pride daleč.

Maja Kranjc