Pozno popoldne za Bežigradom. Z namenom iščem kakšnega od njih. Srečam ga. Klišejsko brezdomsko me prosi za drobiž. Dam mu prešerna, a ga prav nič ne pretrese. Dovoli mi pokukati v delček njegovega vsakdana.

Neobrit, srednjih let in z rahlo hripavim glasom. Z litrsko steklenico nekaj popitega vina v roki. Na poreklo nisem bil pozoren, najverjetneje je šlo za kakšno poceni slovensko kapljico. Preden začneva s sprehodom, mi reče: “Nočem, da me slikaš, toliko zasebnosti pa vseeno hočem obdržati.” Spoštujem njegovo človeško dostojanstvo ter pristanem. In začne: “Veš, ko sem bil jaz tvojih let, nisem imel pojma, kaj bi v življenju rad. Videti si precej odgovoren in resen.” Skomignem z rameni. Toda ne zanima me moje življenje. “Kako ste pristali na cesti?” ga vprašam potiho: “Aj, samo vikat’ me ne, saj nisem predsednik,” se pošali, ko začne nagibati že skoraj napol prazno steklenico. “Tako je bilo. Nerad govorim o tem, a ti bom povedal. Tudi tebi se lahko to zgodi. Imel sem družino, enega otroka in ženo. Ločila sva se, stanovanje je bilo njena last. Pristal sem na cesti. Tega je zdaj dobra štiri leta.” Utihne. Stopiva korak naprej, nakar se ustavi. Sledim njegovim gibom. “Boš malo?” me vpraša, medtem ko mi ponuja vino. Zavrnem ga. Opazim, da se hoče izogniti vprašanjem o svoji preteklosti.

Zakon ulice je zajeban
“Fant, življenje je kruto, povem ti. Poglej, kaj se mi je zgodilo. Tavam po svetu in ne vem, kaj naj naredim, da bi se to končalo. Ne vidim izhoda. Ko opazujem ljudi okoli sebe in njihove izraze na obrazih ob pogledu name, mi ni vseeno, toda zdaj sem se že navadil,” razlaga zamišljeno in že rahlo vinjen. V očeh mu sijejo solze, ki jim ne pusti na plano. Prekinem ga, ko postane jasno, da je zašel z mislimi. Zanima me, kje si najde prenočišče. “Spim v zapuščeni stavbi, poleti se zgodi, da tudi na klopci. Zajebano je to življenje, zakon ulice je zajeban, poba,” brez dlake na jeziku prizna. Usedeva se na klopco, ko srka še preostanek svojega litra. Ne upam si ga vprašati, zakaj pije. Nastavim mu zanko. “Kako se soočate z brezizhodnostjo?” Ne razume vprašanja. Poenostavim ga. “Aja, to si hotel vedeti.” V tistem trenutku izprazni steklenico. Postavi jo ob klop in nadaljuje: “Pijem vsak dan, pravzaprav mi paše. Hodim gor in dol ter iščem smisel.” Prizna, da ga še ni našel.

Hrepenenje po normalnem življenju
“Ulica me je zasvojila, toda ni lepšega kot spati v mehki postelji, toplem stanovanju in z najdražjimi ob sebi. Bilo je lepo, dokler se ni končalo. Od takrat je šlo samo še navzdol. Zdaj sem tu, kjer sem,” že vidno vinjen, kljub začetnim zadržkom, bliskovito izvaja retrospektivo svojega življenja. Pogreša normalno življenje: “Ljudje sploh ne veste, kaj pomeni biti brez doma. Sanja se vam ne. Sploh ne veš, kako si lahko srečen, da imaš dom in družino, fant. Živiš v raju, pa tega sploh ne veš,” mi podeli še nekaj modrostnih misli. Fascinira me njegovo razmišljanje, ko mi pripoveduje o življenjskih izkušnjah. “Tega ne objavi,” mi med razlago zažuga s prstom. Medtem opazim, da so njegovi nohti že kar precej dolgi in umazani. Za svojo higieno skrbi, ko se mu tako zahoče: “Dokler ne smrdim sam sebi, je dobro. Poiščem kakšno javno stranišče in se pač umijem. Imam sicer nekaj oblek, a jih redko zamenjam.” Ponudim mu rokavice, a jih ne nosi. Ustaviva se še pri vremenu. Letošnje jim je naklonjeno. “Lansko leto je bilo katastrofalno. Trpel sem kot vsi drugi, ki živimo z ulico. Ne maram snega, čeprav za božič paše zraven.” Ker se bližajo prazniki, beseda nanese še na to področje: “Na ulici bom, kje pa drugje. Brez družine, a še vedno sem človek, ki ima čustva. Priznam, za praznike je lepo, čeprav mrzlo. Tudi denarja se da več nažicati. A vse je isto, potem ko se konča. Ni razlike. Leta nazaj, ko sem bil z družino, je bilo fino.” Pove, da mame ni videl že tri leta. Uporabi grdo besedo za njo. Počasi se na njegovo pobudo izteka najino skupno druženje. “Zdaj pa bom moral oditi,” potarna. Tema je že. Nočem tratiti njegovega časa. Vseeno mi radovednost ne da miru. “Kam pa greste,” me zanima. “Fant, iskat grem. Iskat smisel.”

Tekst: Tadej Buzeti

Absolvent Fakultete za elektrotehniko je bil na decembrski seji Študentskega zbora z veliko večino potrjen kot naslednik Boruta Kozana. 24-letnik, ki svoje prihodnosti ne vidi v politiki na državnem nivoju, trdno verjame v svojo ekipo.

Pred tabo je odgovorna naloga. Kaj te odlikuje kot osebnost, ki bo zastopala ljubljanske in v pogajanjih z vlado tudi ostale slovenske študente?
Sebe je vselej najtežje ocenjevati. Na to vprašanje bi lažje odgovorili tisti, ki so me podprli pri moji kandidaturi. Pri svojem delu in sprejemanju odločitev želim biti dobro informiran, seznanjen z različnimi mnenji in stališči. Sem tehnik, tako je zame značilno logično in analitično mišljenje. Imam organizacijske in komunikacijske sposobnosti. Znam poslušati in tudi odločno izraziti svoje mnenje.

Za ŠOU v Ljubljani sta po mnenju dozdajšnjega predsednika Boruta Kozana dve uspešni leti, toda tudi sam je povedal, da je potrebno postoriti še marsikaj. Kateri bodo ključni cilji v tvojem mandatu?
Zastopali in uresničevali bomo interese študentov na področjih visokega šolstva, študentske sociale ter na obštudijskem in širšem družbenem področju. Zavzemali se bomo za kakovosten, dostopen in brezplačen študij, za dober socialni položaj študentov, izvajali in podpirali bomo številne obštudijske dejavnosti in spodbujali mednarodno sodelovanje. Dejavno bomo sodelovali pri oblikovanju zakonodaje in predpisov, ki urejajo študij in študentsko socialo, ter pri oblikovanju strategij in programov, ki se nanašajo na vse študente v Sloveniji. Temeljni poudarki našega programa dela so med drugim zagotoviti finančno trdnost in neodvisnost ŠOU v Ljubljani s pridobivanjem alternativnih virov financiranja, prizadevati si za priznavanje neformalnega izobraževanja in delovnih izkušenj, vzpostaviti inkubator idej, vzpostaviti virtualno študijsko knjižnico, zgraditi študentski center, opravljati civilno družbeno vlogo …

Si pričakoval tolikšno podporo poslancev Študentskega zbora?
Ker sem imel podporo Samostojne akademske skupine, ki je zmagala na študentskih volitvah, sem verjel, da bom dobil tudi podporo poslancev. Napovedi o številu glasov so se gibale okoli 27, pri čemer pa niso bili všteti glasovi poslanske skupine Neodvisni, ki šteje 5 članov. Ti so prispevali k tako veliki podpori moji kandidaturi.
 
Imaš ekipo, v katero, kot si poudaril na predstavitvi, zaupaš. Vsi prihajajo iz vrst SAS. Ne zaupaš kandidatom iz vrst Modrih in Neodvisnih?
Smo tim, ki si zaupa in ima isti cilj, to je po svojih najboljših močeh delovati v korist študentov. Preden sem sprejel vlogo mandatarja, sem postavil pogoj, da se pri kadrovanju na ŠOU v Ljubljani ne pogovarjamo o kvotah, temveč o imenih. Vsako funkcijo namreč zaseda oseba, od katere je odvisno, kako bo delo opravljeno. Pred oblikovanjem predsedstva sem se zato sestal s predstavniki vseh skupin, tudi Modrih in Neodvisnih. Skupina Neodvisni ni podala nobenih predlogov, saj se osredotočajo predvsem na fakultete, kjer so dobili mandat. Skupina Modri pa je želela oblikovati veliko skupno vlado. Ko sem se želel pogovarjati o konkretnih imenih, do resnejših pogovorov ni prišlo. Tako sem sestavil tim iz ljudi, s katerimi sem že delal, ki jih poznam, imajo vizijo, so sposobni in pripravljeni delati.

Po odhodu Mihe Ulčarja s predsedniškega mesta ŠOS je študentski glas utihnil. Kaj se dogaja v pogajanjih z vlado?
Študentski glas ni utihnil. Od septembra potekajo intenzivna pogajanja z državo v okviru posameznih ministrstev. Sam sodelujem pri oblikovanju zakona o subvencionirani prehrani, zakona o štipendiranju, razpisu za izbor ponudnikov subvencionirane študentske prehrane in pravilniku o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje. Študenti smo z argumenti dokazali nekaj nesmislov, vendar v tem trenutku pri nekaterih vprašanjih stojimo vsak na svojem bregu. Ker so vsa ta področja povezana z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve, trenutno čakam, kako se bodo stvari odvijale po imenovanju nove ministrice.

Bi podprl morebitne študentske demonstracije, če bi se zgodile zdaj?
Tudi demonstracije so demokratičen način izražanja stališč, še posebej, ko dialog ni več mogoč. Pred majskim študentskim protestom sem bil član pogajalske skupine ŠOS. V protest nas je potisnila vlada, ko je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve zadnji trenutek dobesedno sabotiralo pogajanja. Če vlada ne bo upoštevala argumentov študentov in bo poskušala poseči v temeljne pravice študentov, bom, če bodo izčrpane vse ostale možnosti, vsekakor podprl demonstracije.

Točko spotike ŠOU predstavlja njena razpoznavnost. Imaš rešitev?
ŠOU v Ljubljani je že v preteklih dveh letih naredila velik korak naprej k preglednemu ter uspešnemu delovanju in poslovanju. V našem dveletnem mandatu bomo nadaljevali s preglednim in javnim delovanjem ter kakovostnimi storitvami, dejavnostmi in projekti ter si z načrtnim komuniciranjem prizadevali ŠOU v Ljubljani približati študentom in širši javnosti. Čas je, da se razbremenimo pretekle dediščine, ko se je ŠOU pripisovalo nepravilnosti in visoke honorarje študentskih funkcionarjev. Slednji so povsem primerljivi s plačili študentom za delo preko študentskega servisa.

Študentska politika nekaterim predstavlja odskočno desko v politiko na nacionalnem nivoju. Se vidiš nekoč tudi v tej vlogi?
V življenju sem se že naučil, da nikoli ne smem reči nikoli. Ko sem bil predsednik Študentskega sveta Univerze v Ljubljani, sem dejal, da nikoli ne bom šel na ŠOU v Ljubljani. Pa sem nato postal minister za socialo in zdravstvo ŠOU v Ljubljani. Politika na nacionalni ravni me ne zanima. V zadnjem letu sem imel priložnost videti,  kako deluje, in se ne vidim v njej. Po končanem mandatu se nameram vrniti nazaj v stroko in gospodarstvo.

ŠOU v prihodnosti. Kam vodi njena pot?
ŠOU bo učinkovita, dobro organizirana, stabilna, avtonomna ter študentom in dijakom prijazna organizacija.

Tekst: Tadej Buzeti

Že v prejšnji številki smo vam predstavili projekt Osveščen, ne zadet!, ki poteka v okviru Društva študentov medicine Slovenije. Izvedeli ste, kaj počnemo na področju drog ter na kakšen način. Zdaj pa bi se osredotočila predvsem na vprašanje, zakaj.

V dveh letih vodenja projekta sem doživela že vse mogoče odzive na naše delo. Mnogokrat sem slišala izjave, kot je: “Droge? Se ne drogiram.” Ali pa: “To se me ne tiče, sam nimam nič z drogami.”  Še vedno ne morem verjeti, da si lahko nekdo izoblikuje tak odnos, še posebej v današnjem času, ko srečaš drogo na vsakem koraku. Ko vidiš otroke v petem razredu osnovne šole, ki že eksperimentirajo z marihuano. Ko izveš, da je tvoja prijateljica zaradi fanta začela s kokainom. Ko te na cesti ustavi fant in prosi za telefon, da pokliče svojega dilerja, ker krizira … A ne, drog ni, to ni moj problem …

Seveda ni vedno tako. Pri delu sem doživela tudi ogromno pohval, pogovor s staršema, ki imata hčerko v komuni, izpoved nekdanjega alkoholika, nešteto vprašanj o drogah in nato zamišljene izraze na obrazih, izraze, ki ti povedo, da si nekaj naredil prav. Da se je ta oseba zamislila o svojem početju ali o početju prijatelja, sestre, brata … Zaradi takih ljudi, odzivov in življenjskih zgodb mi je v veselje delati pri tem projektu in, da, delati na področju drog.

Vsi, ki sodelujemo pri projektu, se trudimo, da bi nekaj dosegli, da bi se stvari začele spreminjati na bolje. Trudimo se odpreti oči mnogim, zmanjšati tabu in stigmatizacijo uporabnikov drog.

Rada bi se zahvalila celi ekipi, ki je letos sodelovala pri projektu! Zakon ste! :
Zaključila pa bi s citatom J. Rakuš v delu Električna zadrga:

Poskusiš prvič. Bruhaš. Rečeš: nikoli več.
Poskusiš drugič. Bruhaš. Rečeš: nikoli več.
Poskusiš tretjič. Ne bruhaš. Nič ne rečeš. Pomisliš na naslednjega.

Tina Korač

Senat UL je na seji obravnaval dopis MVZT, v katerem ministrstvo predlaga drugačno število vpisnih mest, kot je to sklenil Senat Univerze v Ljubljani na eni od svojih prejšnjih sej. V skladu s tem dopisom bi se naj na ravni vseh visokošolskih zavodov povečalo število vpisnih mest za približno 1400 medtem, ko bi se skupno število mest na UL zmanjšalo za 590. V tem smislu posebej izstopa področje družboslovja, poslovnih ved in prava, kjer se na ravni države povečuje število vpisnih mest za 850, medtem, ko se na UL ta številka zmanjšuje za 500 mest, večinoma na izrednem študiju. Rektorica Univerze v Ljubljani, prof. dr. Andreja Kocijančič: “Minister se je odločil, da bo nas držal navzdol, predvsem pri izrednem študiju, zato, da bo lahko napolnil tiste fakultete, ki so nastale na družboslovnem in poslovno-ekonomskem področju in niso imele nobenih možnosti, da zapolnijo svoja prosta mesta. To je zame zelo vprašljivo.” Ob zaključku razprave je Senat sprejel sklep, da Univerza v Ljubljani ne bo odgovorila na ministrov dopis, temveč vztraja na predlaganih številkah, ki jih je že potrdil Senat UL. Senat je prav tako preklical sklep z dne 22.11.2001, ki je število razpisanih mest za izredni študij omejeval na največ 51% vpisnih mest za redni študij na razpisanem programu.

18. decembra je potekala seja Rektorske konference RS, na kateri so univerze predložile pripombe na novelo Resolucije o nacionalnem programu visokega šolstva RS 2006-2010. Predstavnik ministrstva, državni sekretar dr. Dušan Lesjak, je upošteval redakcijske pripombe predstavnikov univerz ter obljubil prenesti ministru pripombe o katerih ni bil pooblaščen razpravljati. Zaključne ugotovitve udeležencev so, da novela ni usklajena z univerzami na treh ključnih točkah. In sicer glede sistema financiranja visokošolskih zavodov, definicije univerze in načina habilitiranja univerzitetnih profesorjev. Razprava o teh temah sicer ni bila možna, ker je državni sekretar ocenil, da za to nima primernih pooblastil s strani ministra Zupana. RK RS se je strinjala, da se pogovori o teh temah nadaljujejo, s primernimi pooblastili, novela pa se medtem lahko usklajuje na Svetu za študentska vprašanja, saj omenjena področja niso predmet neposrednega interesa študentskih organizacij. RK RS pa vsekakor vztraja, da se tri zgoraj navedena ključna področja, ter druge pripombe, ki bodo prenesene ministru, uskladijo pred nadaljevanjem formalnih postopkov sprejema novele k resoluciji.

Študentska organizacija Univerze v Mariboru, Društvo študentov invalidov Slovenije in Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru že dalj časa ugotavljajo povečano število študentov invalidov z gibalno oviranostjo na omenjeni fakulteti ter s tem tudi nujnost odpravljanja arhitektonskih ovir za študente invalide. Tega problema se zaveda tudi Univerza v Mariboru, saj so v državnem proračunu za ureditev te problematike predvidena sredstva za leti 2008 in 2009. Vendar si ŠOUM zaradi akutnosti situacije, kljub temu prizadeva, da bi omenjeno problematiko rešili do pomladi 2007. Vrednost nakupa dvižnih stopniščnih ploščadi je 6 milijonov tolarjev, za realizacijo projekta pa manjkata še 2 milijona. S tem razlogom išče ŠOUM donatorja, ki bi zagotovil manjkajoča sredstva. ŠOUM je že leta 2003 izvedla raziskavo o dostopnosti univerzitetne infrastrukture invalidom. Rezultati so pokazali, da prav nobena od fakultet na mariborski univerzi ne omogoča prostega gibanja invalidov v prostorih, saj so le ti omejeni že pri samem vstopu v fakulteto. Edini, ki sta trenutno prilagojeni študentom invalidom, sta Medicinska fakulteta in Visoka zdravstvena šola.

Predsednik Študentskega zbora ŠOUM Jurij Cvitanič je 18. decembra 2006 izdal razpis za nadomestne volitve študentskih poslancev v Študentski zbor ŠOUM. Z razpisom se skladno s Statutom Študentske organizacije Univerze v Mariboru in Študentskim odlokom o volitvah v Študentski zbor ŠOUM razpisujejo nadomestne volitve za študentskega poslanca na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju. Volilni upravičenec je vsak študent Fakultete za organizacijske vede v Kranju, ki ima v študijskem letu 2006/07 status študenta. Nadomestne volitve bodo potekale v sredo, 10. januarja 2007, kandidati za študentske poslance pa kandidature dvignejo v tajništvu ŠOUM (Gosposvetska 38, Maribor) ali na Info točki ŠO FOV na Fakulteti za organizacijske vede (Kidričeva 55a, Kranj). Kandidaturo je možno vložiti do vključno 28. decembra 2006 osebno ali s priporočeno pošto v zapečateni pisemski ovojnici na naslov Študentska organizacija Univerze v Mariboru, Gosposvetska 83, 2000 Maribor, s pripisom “Nadomestne volitve 2006 – Ne odpiraj”.

Študentska organizacija Univerze v Mariboru v sodelovanju s Klubom študentskih in dijaških družin Maribor (KŠDDM) tudi letos pripravlja že tradicionalen projekt Boži?ek – obdarovanje otrok študentskih družin, ki bo potekal v ponedeljek, 18. decembra 2006 v dvorani Študentskega prireditvenega centra Štuk, s pri?etkom ob 17.00 uri. Na letošnje obdarovanje se je prijavilo 85 otrok, kar pri?a o vedno ve?jem številu staršev študentov na mariborski univerzi. Obiskovalci si bodo skupaj ogledali predstavo s ?arodejem, sledil pa bo težko pri?akovan prihod Boži?ka in obdarovanje, kasneje pa tudi manjša  pogostitev. “Namen omenjenega projekta, ki velja za najve?jega na podro?ju študentskih družin, je poleg obdarovanja, tudi spoznavanje staršev študentov, druženje in izmenjava za njih koristnih informacij”, je poudaril sekretar za socialna in zdravstvena vprašanja ŠOUM Andrej Prevolnik.

Študentska organizacija Univerze na Primorskem (ŠOUP) je v sodelovanju s Folklornim društvom Val iz Pirana ustanovila AKADEMSKO FOLKLORNO SKUPINO UNIVERZE NA PRIMORSKEM (AFS UP), ki bo delovala znotraj Resorja za kulturo pri ŠOUP-u. Namen Akademske folklorne skupine Univerze na Primorskem je ohranjati folklorno dejavnost in ljudsko izročilo med mladimi, še posebej študentkami in študenti naše univerze. Z ustanovitvijo folklorne skupine želimo v univerzitetni prostor vnesti novo dejavnost, ki bo vzpodbujala pozitiven odnos mladih do kulturnega poustvarjanja, do kulturnih vrednost in do slovenskega ljudskega izročila, ki se bo tudi s pomočjo tovrstnih dejavnosti ohranjalo tudi v bodoče. Vabijo vse študentke in študente, da se brezplačno vpišejo v Akademsko folklorno skupino Univerze na primorskem, in sicer na infotočki ŠOUP-a v Kopru, na Pristaniški ulici 3 in na ŠOUPostaji Korotan, Obala 11 v Portorožu ter na naslovu: info@drustvo-val.si.
Vaje bodo pričele v torek, 9. januarja 2006, ob 20.00 uri, v učilnici I, na OŠ Janka Premrla Vojka v Kopru, in bodo potekale 1x tedensko, ob torkih zvečer.