After Liffe

17. ljubljanski mednarodni filmski festival je za nami, z njim pa tudi masovno kupovanje vstopnic in spraševanje, zakaj je Ljubljana naenkrat prazna in nihče ne dviguje telefona.

Kot se za filmski festival spodobi, so bile podeljene tudi nagrade. Nagrado fipresci za najboljši film iz sklopa Jug?jugovzhodno je tokrat prejela madžarska drama Bele dlani, Amnesty International pa je za najboljši film na temo človekovih pravic izbral iranski Offside. Simpatije gledalcev in nagrado zlati kolut si je letos priborila irsko-britanska komedija Zajtrk na Plutonu, nagrado vodomec pa nemški Namizni tenis.

Zamujene filme iz kategorije Predpremiere si boste kmalu lahko ogledali v kinodvoranah, med drugim tudi izvirno hrvaško komedijo Kaj bi moški brez brkov, ki jo decembra lahko vidite v Cankarjevem domu. Mi smo vam pripravili manjši izbor zabavnih filmov, s katerimi se zagotovo splača obogatiti domačo filmoteko.

Glavni šef (Danska, 2006, Lars von Trier): Zelo netipičen film odličnega danskega režiserja, ki jasno pokaže, da obvlada tudi komedijo. Neobičajen narator nam naslika zgodbo o Ravnu, lastniku podjetja, ki ga upravlja namišljen šef. Ravn si ga je izmislil, da lahko nanj prevali velike ali neprijetne odločitve. Ko se odloči svoje podjetje prodati, želi njegov kupec spoznati glavnega šefa. Ravn zato najame igralca, ki se v vlogo poglobi veliko bolj, kot bi si Ravn to želel. Von Trierjeva nova tehnika snemanja – “automavision” – daje pridih eksperimentalnosti, razplet pa je tudi tokrat precej nepredvidljiv.

Parter (Francija, 2006, Daniéle Thompson): Lahkotna komedija, ki svet bogatih in slavnih na prikupen način združi s sanjami po drugačnem življenju. V filmu spremljamo zgodbo Jessice, ki dela v prestižni kavarni, kamor zahajajo številne slavne osebe. Med drugim spozna tudi priljubljeno televizijsko igralko, ki želi uspeti v filmu, slavnega pianista, ki se želi umakniti v ozadje, in ovdovelega zbiralca umetnin, ki prodaja svoj življenjsko zbirko. Dobro izdelani liki in dialogi so zagotovilo za kvalitetno sprostitev.

Način preživetja 5+ (Japonska, 2004, Gen Sekiguči)
Nadrealistična absurdna komedija s prepletanjem petih bizarnih zgodb spretno subvertira tradicionalne predpostavke. Mož vedno znova ubije svojo ženo in jo pokoplje, a se ta vedno znova vrača in maščuje na najbolj nenavadne načine. Obiskovalec hipnotizerjeve oddaje zaradi prekinjene hipnoze misli, da je ptica. Hipnotizerjevo dekle pa se ukvarja z izdelovanjem oglasov, ki se njej zdijo bolj smešni kot njenim klientom. Vse zgodbe povezuje poklicni morilec iz Londona, ki s pomočjo “prevajalca” glavne junake sprašuje o njihovi funkciji v življenju.  Film je poln izvirnih preskokov in  ne skopari z banalizacijo človeških lastnosti.

Več informacij o preteklem filmskem dogajanju si še vedno lahko preberete na spletni strani Liffe: www.liffe.si.

KariS

Izvajanje medkulturnega dialoga na Danskem

Po dvomesečnem bivanju na Danskem se privadiš na spremenljivo vreme in skoraj 24-urno bivanje skupaj s študenti različnih narodov. Tempo v Ryslinge Hojskole se iz dneva v dan stopnjuje. Soočaš se različnimi nalogami in izzivi, ki jih moraš izpeljati skupaj z novimi prijatelji, pri tem pa razvijaš svoje skrite talente. Aktivnosti in projekti so raznoliki, nekateri terjajo več dni priprav. 

Od okušanja mednarodnih jedi do nastajajočih projektov pri predmetu EU line
 Nekega septembrskega torka smo se študentje iz vseh koncev in krajev zapodili v našo kuhinjo in jo okupirali za cel popoldan. Kuharicam smo dali prost dan, za kar so nam bile zelo hvaležne, si nadeli predpasnike in začeli ustvarjati. Pripravili smo cel meni za naše goste, od predjedi pa do sladice. Za predjed sta poskrbela študenta iz Litve in študentka s Češke.  Pripravili so odlični juhi, ki te že na prvi pogled pritegneta z roza in zeleno barvo. Izbira glavne jedi je bila zelo pestra: poljski tradicionalni bigos in pierogi, danske mesne frikadelle in značilni madžarski moof. Za prilogo smo si postregli z zelenjavnim namazom Bigilla z Malte ter češko kumarično solato s palačinkami. Sledil je rahel počitek ter pokušina vina. Za dostojen zaključek je poskrbela slovenska ekipa s tradicionalnimi orehovimi štruklji in slivovimi cmoki.  Povabljeni gosti, ki jih je bilo okoli 60, so bili zadovoljni s ponudbo in postrežbo, kuharice so nas pohvalile, študentje pa smo kljub napornemu popoldnevu veselo zaključili timsko delo na after partyju.

Pri kuhanju, organizaciji ter usklajevanju v eni sami kuhinji smo se izkazali. Kako pa nam je šlo kot učiteljem? Nihče od nas si nikoli ni predstavljal, kako bi se odrezal v tej vlogi. Na šoli smo namreč sami humanisti, bodoči pravniki, politiki, novinarji, ekonomisti ter kemiki. Nekega dne pa nas je naš profesor, znameniti in energični Rex, presenetil z novico, da bomo zasedli celotno privatno osnovno šolo Ryslinge Friskole s 150 učenci. Priprave in sestanki so nam hočeš nočeš vzeli kar nekaj prostega časa in živcev. Uporabili smo malo domišljije in glede na naše znanje z različnih področij določili predmete, ki jih bomo poučevali: umetnost, geografija, šport, plesna koreografija, matematika, angleščina ter glasba. Učenci v Friskole so se zabavali skupaj z nami in hkrati spoznavali učenje po drugačnih metodah. Vsa predavanja so potekala v angleškem jeziku. Pri geografiji smo učencem predstavili Litvo, Slovenijo in Poljsko, za konec pa smo pripravili kviz s slikami. Dokaj zabaven predmet  je bila plesna koreografija, kjer so se v eni uri naučili hula ples ( havajski ples) in ga na koncu v posebnih kostumih predstavili ostalim učencem.
Še en velik izziv za vse študente, ki smo se ne samo zabavali, a hkrati tudi veliko naučili. Delo učitelja in predavatelja vsekakor ni lahko, terja veliko živcev in strpnosti. Upam, da bomo v prihodnje bolj potrpežljivi do svojih delivcev znanja.

Prava akcija pa se je odvila šele v začetku oktobra, ko smo po številnih pripravah in sestankih odšli na izlet v dansko prestolnico Kopenhagen. Komaj smo čakali malo odmora in odmika od podeželja, miru in zmernega tempa. Mesto, prihajamo! Vendar se nismo odpravili na  tipičen turistični ogled, naš izlet je bil izobraževalne narave. Glavni namen ekskurzije je bil obisk različnih vladnih in nevladnih organizacij ter parlamenta. Najprej smo se sestali z Amnesty International, sledil je obisk parlamenta in sestanek s poslanko danskega parlamenta Elisabeth Arnold, ki je tudi v EU odboru. Vlogo novinarjev smo kar uspešno izvedli, postavili smo veliko zanimivih in  perečih  vprašanj, povezanih s projekti, ki jih razvijamo pri predmetu EU. Po kratkem sprehodu skozi prestolnico smo si ogledali še Christianio. Ta predel mesta je težko opisati le v nekaj stavkih; na kratko bi lahko dejali, da je Christiania mati ljubljanske Metelkove. Hkrati je še veliko več, a o tem edinstvenem pojavu na Danskem morda več besed prihodnjič.
Naslednji dan smo nadaljevali z obiskom nevladnih organizacij, od UNA do June Movement, ki sodeluje tudi z Junijsko listo v Sloveniji.
Vsi udeleženci smo si izlet na lastne stroške podaljšali in ostali nekaj dodatnih dni. Tako smo mesto spoznali tudi v drugi, zabavni in kulturni luči, se naužili mestnega vrveža in se  z napolnjenimi baterijami vrnili nazaj v naš ljubi podeželski Ryslinge.

Glavni namen Ryslinge Hojskole, medsebojno sodelovanje študentov novih pristopnih držav EU, je več kot dosežen. Razvijamo politične projekte in medkulturni dialog ter hkrati sodelujemo in povezujemo naša znanja, izkušnje in skupaj ustvarjamo nekaj novega. Seveda se pri tem soočamo z raznoraznimi problemi, nasprotujočimi si pogledi  in novimi perspektivami, a na koncu nalogo vedno uspešno opravimo. Kaj nam torej nudi trimesečno bivanje na Danskem? Zabavo in uživanje ali trdo delo? Vsekakor oboje.
 
Tekst: Urška Cehner

Peru – dežela raznolikosti

Najino potovanje po Peruju se je začelo v glavnem mestu Limi, do koder sva priletela iz Venezuele. Takoj po check-outu sem ugotovil, da so mi iz stranskih žepov velikega nahrbtnika zmanjkali novi Nike sandali. Nič kaj lep začetek v novi državi. Ker je bila ob pristanku ura ena zjutraj in ker je Lima dokaj nevarno mesto, predvsem ponoči, sva iz varnostnih razlogov prespala zavita v spalnih vrečah kar na tleh v kotu letališča.

Zjutraj sva se takoj odpravila na avtobus, mestu Cuzco naproti. Ko se približuješ mestu, se cesta vije v višave, zrak postaja redkejši, bližalo se je staro kolonialno mestece na 3200 metrih nadmorske višine. Cuzco je odskočna deska za ogled Machu Piccha. Nanj se je možno odpraviti z vlakom, zelo priljubljen pa je tudi treking (Inka trail), ki ponavadi traja 2 do 4 dni. Midva na Inka trail žal nisva šla, ker je bila prva možna odprava komaj čez 5 dni; izgubila bi namreč preveč časa na najini že tako prenatrpani poti. Pogled na to pravljično mesto, kjer so nekoč živeli Inki, je res neverjeten. Stopnišča in svetišča so izklesana iz skal, druge zgradbe so postavili brez uporabe veziva, samo iz natančno prilegajočih se kamnov. Arhitektura prejšnjih civilizacij je vse prej kot minljiva, zato bo še  lep čas navduševala radovedne turiste. Brez dvoma je Machu Picchu prepoznavni znak Peruja, za večino turistov glavni razlog za odhod v to deželo. Vendar Peru še zdaleč ni samo to.
Puno je prikupno mestece ob jezeru Titicaca in leži na 3820 metrih nadmorske višine.  Na tej višini je zrak nenavadno čist. Barve so izrazite, modro nebo in snežno beli kopasti oblaki poudarjajo lepoto pokrajine. Jezero je na pogled veliko kot morje, razteza se tudi čez mejo v Bolivijo. Na jezeru, nedaleč stran od Puna, se nahajajo otočki Flotantes. Njihova posebnost je, da plavajo na vodi, saj so v celoti narejeni iz trstike. Zanimivo je, kako plavajo, občutek, ko hodiš po njih, je malo nenavaden. Tla se premikajo in ugrezajo, vmes pa se kje nabere voda. Na teh otočkih prebiva ljudstvo Uros. Že stoletja so odmaknjeni od civilizacije, še vedno se preživljajo z lovom ptic, ribištvom, danes tudi s turizmom. Zanimivo je, da se življenje na otokih kljub številnim turistom, ki dnevno obiskujejo otočke, normalno odvija dalje. Glavno sredstvo za njihov obstoj in preživetje pa predstavlja trstika totora, ki raste v jezeru. Iz te si zgradijo otočke, hiške, čolne, ki so kljub navidezni krhkosti neverjetno čvrsti, služi pa tudi kot hrana in zdravilo. V bližini teh otočkov se nahajata dva prava otoka, Amantani in Taquile. Taquile je poseljen že več tisoč let. Ljudje, ki tu prebivajo, še niso pod vplivom moderne civilizacije, prav zato je tako edinstven in zanimiv. Na vrh otočka vodi pot iz petsto stopnic. Najvišji vrh otočka dosega 4000 metrov, razgled je nepopisen. Videli smo lahko zasnežene gore Cordillera Real, ki se razprostirajo v sosednji državi Boliviji.
Arequipa je eno večjih mest v Peruju. Nad  mestom se v daljavi dvigata mogočna vulkana Misti in Chachani. Nasploh Peru premore veliko gora, zato je raj za alpiniste. Tudi sama sva se v Arequipi  lotila podviga, vzpona na Chachani, ki je visoka nič manj kot 6075 metrov. Kaj naju je gnalo tja gor, še danes ne vem, nihče od naju namreč nima pojma o alpinizmu. Še na Triglavu nisva bila, v Peruju pa se podava kar na Chachani. To je bila “modra” odločitev. V agenciji, kjer sva rezervirala turo, so nama priskrbeli vso opremo. Kar debelo sva gledala, kaj vse so zlagali na kup. Cepine in kline, težke pohodniške čevlje, ki so bili bolj podobni smučarskim čevljem, in druge neznane pripomočke. Takoj nama je postalo jasno, da bo pot vse prej kot lahka. Na dan odprave smo se zgodaj zjutraj zbrali pred agencijo. V skupini nas je bilo deset, večini gore niso bile tuje, vsi so bili bolj ali manj izkušeni pohodniki, poleg pa midva “alpinista”. Na jeepe smo nabasali opremo in se odpeljali do višine 4750 metrov, naprej pa smo se težko natovorjeni s hrano, gorilniki, spalnimi vrečami, šotori in drugo kramo odpravili peš.  Prvi dan smo se povzpeli do kampa na 5250 metrov. Gazili smo po snegu in si v snežnem metežu postavili šotore. Vsak korak, vsak gib je predstavljal neizmeren napor. Obema se je zaradi nizkega pritiska in pomanjkanja kisika vrtelo in tudi kadar si samo stal in miroval, si kar hlastal za zrakom. Naslednji dan, že ob drugi uri zjutraj, smo se podali na sedemurno pot proti vrhu. Po uri in pol mi je postalo slabo, sililo me je na bruhanje, mučila sta me glavobol in omotica. Pomagala ni ne tabletka proti višinski bolezni ne aspirin, tudi kokin čaj ne; preostalo mi ni nič drugega, kot da zmago prepustim gori in se obrnem. Sam v trdi temi z majhno lučko na glavi, ki je osvetljevala le meter poti pred menoj, sem se v snežnem metežu vrnil v kamp. Moj sopotnik, bratranec Tomaž, je tik pred vrhom omagal. Ker pa je bil že tako blizu, mu je eden od vodičev pomagal do vrha. Joj, kakšen se je vrnil v kamp, bil je najbolj izčrpan človek, kar sem jih v življenju videl. Njegove prve in pravzaprav edine besede, ki jih je bil zmožen izgovoriti, so bile: “Stari, moja prva in zadnja gora!” Vendarle pa je bila to nepozabna izkušnja, nedvomno so si alpinisti pri naju pridobili veliko spoštovanja.
V bližini Arequipe sva obiskala tudi najgloblji kanjon na svetu – kanjon reke Colca. Pokrajina je znana po kondorjih, ki radi preletavajo ta kanjon. Na vrhu kraja Cruz del Condor sva jih opazovala, kako krožijo nad najinimi glavami. Kakšna ptica! Tehta do 14 kilogramov, razpon kril meri 3 metre; je najstarejša in največja ptica na svetu. Ob pogledu nanjo smo vsi osupnili.
Sledila je Nazca s svojimi ugankami. Z majhnim letalom sva preletela to perujsko puščavo in si ogledala nepojasnjene, skrivnostne črte, pravo čudo sveta. Nekateri trdijo, da je to karta vesolja, drugi imajo drugačne razlage za linije, ki že 2000 let krasijo ta del Peruja. Zajede, ki jih je v puščavska tla izklesala neznana roka, so ena največjih arheoloških ugank Južne Amerike. Črte se raztezajo na 500 kvadratnih kilometrih površine. Nekatere zajede tečejo povsem naravnost, več kot 40 kilometrov ravno, kot bi jih narisal z ravnilom, druge oblikujejo velikanske vzorce. S tal se jih sploh ne vidi, šele iz letala opaziš, da gre v resnici za velikanske talne risbe. Oblike so neverjetne: kondor, pajek, astronavt, obrisi ljudi, opic, rib, kaktusov in drugih oblik. Za bolj poučene so to astronomske ilustracije, tisti z bujno domišljijo pa so zagovorniki teorije o znamenjih in pristajalnih stezah za Nezemljane.
Nedaleč stran od mesta Ica, ob pacifiški obali Peruja, leži laguna Huacachina. Zavita v sij skrivnosti je v preteklosti slovela zaradi zdravilnih značilnosti vode in blagodejnih učinkov peska v okoliški puščavi. Danes jo popotniki obiskujejo, ker je zaradi idiličnega videza idealna za počitek. Vendar adrenalinskih aktivnosti in zabave tudi tu ne manjka. Z bugiji smo divjali po puščavi, po strminah navzdol, po sipinah navzgor, pa skok, in spet naprej …  Ženske so na vso moč vreščale, prekipevali smo od adrenalina. Poizkusila sva tudi bordanje na sipinah, pa se s tem ne bom pohvalil, ker sva se bolj ali manj kotalila po hribu navzdol. Na koncu so nas za poslastico peljali na največjo sipino, kjer si se z bordom spustil tako, da si se s trebuhom ulegel nanj, noge dvignil v zrak, pa srečno. Dobil si neverjetno hitrost, če te seveda ni vmes “razmetalo” po pesku.
Zadnji dan sva preživela v Piscu. Dan sva izkoristila za obisk otočja Balestas, ki je skupaj z bližnjim polotokom Peninsula de Paracas eden najznamenitejših perujskih narodnih parkov. Na skalnatih otokih domuje na tisoče morskih levov, pingvinov, pelikanov in drugih ptic, ki v ogromnih jatah včasih skoraj dobesedno zatemnijo nebo.
Po ogledu sva se odpravila Limi naproti. Res je, šele doma se oblačna prevzetost v glavi razblini in vse postane jasno. Iz potovanja nastane dober film, ki se ti pred očmi odvija še kar nekaj časa. Izginejo temne plati in v vsej veličini zasijejo le dobre. In takrat postane popotovanje in nova izkušnja vir zelo prijetnih spominov.  

INFO

Uradno ime: REPUBLIKA PERU
državna ureditev: PREDSEDNIŠKA REPUBLIKA
površina: 1.285.215 KM?
št. prebivalstva: 27.219.264
glavno mesto: LIMA
uradni jezik: ŠPANSKI
denarna enota: NOVI SOL

Prenočišča: Sobe so na voljo že za 5 dolarjev, čeprav so te mračne in vlažne. Soba s kopalnico in televizijo vas bo stala okrog 20 dolarjev. Sobo si predhodno vedno oglejte, ker se pogosto zgodi, da sosednji hotel za isto ceno ponuja veliko lepšo namestitev. Običajno se splača pogledati vsaj tri sobe, preden se odločite za nastanitev, predvsem če imate namen v tistem kraju ostati več dni.

Hrana: Je okusna in zelo raznolika. Juhe, riž, krompir, veliko mesa; piščančje, goveje, svinjsko meso ter meso lame in alpake je zelo priljubljeno. Najpogosteje boste na jedilniku našli meso, pripravljeno na enega izmed mnogih načinov, kot prilogo riž. Krompir še vedno spominja na nižje vrednoteno prebivalstvo, Indijance, vendar se to spreminja s pomfrijem, ki ga je na jedilnikih čedalje več. Kosilo stane od 1,5 dolarja navzgor. Perujci imajo svojo kokakolo, imenuje se Inka cola, ki pa je seveda v lasti iste korporacije. Pisco sour je zelo dober nacionalen cocktail, v visokogorskih krajih pa vam bodo največkrat postregli s kokinim čajem.

Prevozi: Avtobusi so najuporabnejše prevozno sredstvo v tej deželi. Na relacijah med večjimi mesti so avtobusi pogosti in udobni, vožnje so relativno poceni. Dve največji prevozni podjetji sta Cruz del Sur in Ormeno.
Varnost: Peru je znan po žeparjih. Večinoma je popotnik tako navdušen nad okoljem, da pozabi biti pozoren na svoje stvari, kar je vzrok za pogoste tatvine. Žeparji iščejo lahke tarče, oboroženi ropi so redki. Z malo previdnosti se lahko temu izognete. Glavno mesto Lima je najnevarnejše. Kriminal zaradi razslojevanja ljudi in brezposelnosti narašča. Potrebno je upoštevati varnostne nasvete, predvsem ponoči v stranskih in mračnih predelih mest.

Viza: Ni potrebna.

Tekst in foto: Darin Geržina

Študenta na faksu, »študenta« v plesnem centru Fredi

Tina in Jernej, oba doma iz Nove Gorice, sta pred letom dni postala plesni par. Študentka 3. letnika medicine ter študent biologije v Plesnem centru Fredi pridno “študirata” – trenirata 5 latinsko-ameriških plesov; sambo, cha-cha-cha, rumbo, pasodoble in jive.

Prvi vtis?
“Rdeča dvorana je name delovala skorajda magično … Ogledala, osvetlitev, plesni pari, ki so elegantno podrsavali po parketu ob temperamentnih ritmih.”

“Ja, pri nas imamo tak ˝štimung˝, da imajo tečajniki občutek, da so na plesišču, da dobijo čut za glasbo in gib; ko to res začutijo, je tako, kot bi bili noro zaljubljeni,” se smehljata Daniela in Fredi, ustanovitelja, vodja ter – trenerja v Plesnem centru Fredi, valilnici plesnih zvezd.
Da, prav od tu prihajata šampiona, profesionalca Katarina Venturini in Andrej Škufca, ki sta januarja letos spet posegla po zvezdah zmagoslavja s prvim mestom na prestižnem “UK Championship”. Za njima  se na prestol plesne lepote in znanja vzpenjajo “člani”; državna prvaka v latinsko-ameriških plesih ter trenutno 4. na svetu Iwona Golczak in Matej Krajcar.  Ter Jagoda Štrukelj z Jurijem Batageljem.
Daniela in Fredi poudarjata, da je njuna plesna šola – specialna. “Ne želimo biti masovni, industrijski, s tečajniki imamo pri nas oseben stik; na tečajih je naenkrat le deset, največ petnajst parov, po nekaj vajah se vsi poznamo po imenih.”
Daniela, “originalno” balerina (bila je članica baletnega ansambla Opere), je ples študirala v ZDA, v Chicagu, in tudi Fredi je star plesni maček. 42 let pleše; začel je naključno, v gimnaziji, in na plesišču padel le dvakrat v življenju – enkrat na treningu, drugič na svojem prvem šovu, spodrsnilo mu je v lakastih čevljih …
Daniela poučuje latinsko-ameriške plese, z navihanim izrazom v očeh jih opredeli kot “popoprane” in pristavi, da so temperametni, čustveni, živahni, kostumi zanje pa zelo “slečeni” … “veliko gole kože!” In sandalčki z ozkimi trakovi, pa moški čevlji z malo višjo peto – “latin heel”. Fredi je osredotočen na standardne plese, na njihovo eleganco, ki valovi v telesih plesalke v prirejeni večerni obleki in satenastih salonarjih ter plesalca v fraku in lakastih čevljih.
V svojem poslanstvu sta strastna, kot uročena pripovedujeta o lepoti, o lepoti giba človeškega telesa, skladnosti, zlitju z glasbo. “Premikaš se, lepo je na pogled. Pa krasno se počutiš.”
Tudi Tina in Jernej poudarjata “pozitivo”, ki jo prinaša treniranje plesa. “Dejstvo je, da je ples zelo naporen, posvetiti mu je treba po tri ure vsaj štirikrat tedensko. Za študente je odličen, saj z njim vzdržuješ telesno aktivnost, se učiš prilagajanja v paru.” Tako Jernej. In Tina?
“Poleg zavidljive fizične kondicije in psihične umirjenosti ples utrjuje vztrajnost. Potrpežljivost, samozavest. Daje izkušnje v javnem nastopu ter omogoča druženje. Pa še nekaj: znanje različnih plesov je tudi del splošne izobrazbe, omike.”

Tempo študija medicine od Tine zahteva popolno predanost ter neprestano prisotnost, zlasti na vajah. “Zato moram biti pri porabi časa zelo racionalna.” In ples v Plesnem centru Fredi bodoči zdravnici zadosti potrebe po socialnem življenju: “Tako ni treba poudarjati, da je ples postal del mene.”

Z navdušenjem v glasu odgovori na moje vprašanje o njenem sporočilu študentom: “Priporočam ples, saj prinaša užitek v glasbi, ritmu, neposredni bližini teles, kar ustreza praktično vsakemu študentu. Če pa se boste odločili za tekmovalni nivo, vam ne uide doživetje plesa v popolnosti: adrenalin, nastop pred občinstvom, reflektorji, glamurozne obleke, občutek imaš, da ti srce utripa po ritmu, predaš se glasbi in … sploh ne znam opisati vseh norih občutkov, ki te preplavijo na nastopu, na tekmi, enostavno priporočam, da to doživite tudi vi!”

Tekmovanja, da. “Ves čas se nekaj dogaja!” Londonski “International Open” pod navdihujočo kupolo Royal Albert Hall. Tekmovanje s tradicijo, staro dobrega pol stoletja; lože in žamet in prestiž … Drugo – še starejše – je “Blackpool”, v špici romantičnega meseca maja. Doma pa – “Maribor open”, v teh pravljično decembrskih dneh, in – čisto Danielin in Fredijev festival (njegova pobudnika in organizatorja sta) – “Slovenia Open” v Izoli prve dni maja.
Ples niso le koraki, nikakor ne. “Ples je nekaj, kar čutiš, skozenj se ti v trebuhu razživijo metuljčki.”
Tina in Jernej bosta v novo leto – odplesala. Njun silvestrski ples bo temperamenten, kakor je temperamentno študentsko obdobje življenja. Svetile se bodo bleščice, utripale lučke. Gibi pa skladni. Energični.
In kakšen bo vaš novoletni ples?
Tekst: Nina Kokelj

 

Jadranje med oblaki s hitrostjo 700km/h

Ob sedmih zjutraj stopim na letališče Brnik. Predhodno sem dobila navodila, da se ob prihodu javim pred welcome okencem Adrie Airways. Opravim formalne obveznosti in potrdim letalski sedež na letu airbusa 320, ki ob 7.55 zjutraj poletel proti Frankfurtu.

“Pozdravljeni! Ste vi Nika? Kar z menoj stopite,” me prijazno nagovori Boris Vidmar, pilot Adrie Airways.  Skupaj odideva skozi carino, kjer moram zaradi poostrenih varnostnih razmer zavreči steklenico vode in se sezuti: “Ti ukrepi nas počasi že obremenjujejo. Povsod imajo poostren nadzor tudi za nas, ki smo tukaj zaposleni,” razloži Vidmar. Opravimo check-in ter skozi poseben prehod odidemo proti kombiju, ki nas pripelje do letala.
Kmalu se vsi vkrcamo in posadka začne opravljati svoje vsakodnevne obveznosti: “Pozdravljeni na letalu, ena, dva, tri … preverjam. Kanarski otoki so na …” in glasen smeh stevardese, ki se zabava ob preizkušanju mikrofona. Po kratki sprostitvi nadaljuje z ostalimi opravili: “Še voziček za časopise bi prosila. Ali želiš, da pospravim vse časopise na voziček?” se posvetuje z vodjo. Mehaniki vztrajno hodijo gor in dol po letalu in opravljajo še zadnje formalne preglede. “Ko se bo gneča umirila, boste prišli naprej. Prostor je majhen, cirkulacija pa velika. Hitro nastane gneča,” mi prijazno razloži pilot.
Iztekajo se še zadnje minute in priprave na let so v polnem teku. Čez približno petnajst minut me stevardesa pospremi v pilotsko kabino. “Pozdravljeni! Kar usedite se. To je Damjan Otoničar,” pokaže na mladeniča v uniformi, “in danes bo kopilot na našem letu. Vi se kar udobno namestite in pripašite. Prosim, če iz preventive izključite diktafon in mobilni telefon,” nadaljuje Vidmar.
 Ko je vse pripravljeno za varen let in so vsi potniki že vkrcani, začnemo počasi obračati letalo. Armaturno ploščo polni šest ekranov, stotero gumbov in ročka. “Tako, formalnosti  smo uredili, sedaj pa sledi bolj zabaven del,” razlaga Vidmar in začne močno pospeševati  hitrost letala. Preletimo vzletno stezo in se počasi dvignemo. V glavi in trebuhu čutim  močan pritisk, počasi se mi zamašijo ušesa in postanem rahlo omotična. Ko dosežemo  želeno višino, pilot preko mikrofona pozdravi potnike: “Pozdravljeni na letalu airbus  320, ki potuje v Frankfurt. Vreme v Frankfurtu je oblačno. Letimo na višini 8.000 metrov  s hitrostjo 700 km/h. Želimo vam prijeten let.”
 
Interna biblija, barvni simboli in poseben zemljevid
Nebo polnijo gosti oblaki in meglice, veter močno piha in vsake toliko časa občutim  močno turbulenco. “Piloti moramo dobro predvideti situacije. Natančno moraš vedeti, kaj  boš naredil. Ne letimo vedno istih letov z istimi letali. Včasih letimo z manjšimi,  včasih z večjimi. Osnove letenja so iste, prav tako je ista aerodinamika. Razlike nastajajo  pri hitrosti in teži. Pri večjih letalih moraš vse postopke (vzlet, spust, op.p.) začeti prej kot pri manjših,” razlaga Vidmar in  mentorsko nadaljuje: “Imamo tudi poseben zemljevid. Tukaj na karti vidite različne znake. Zeleno je obarvana naša proga, rumeno letalo smo mi, vijolična so letališča – Graz, Linz, München, Frankfurt, Praga … Bele številke, ki se gibljejo, pa so ostala letala – cifra pomeni številko letala, puščica gor, da se dviga, plus, da leti nad nami, in prazen kvadrat, da je varno oddaljeno od našega letala.”
Pogovor prekine nerazločen hrup GPS naprave. Oba si nadeneta slušalke in poslušata. S centralo komunicirata v angleščini, hkrati pa vneto zapisujeta.
Počasi se začnemo spuščati in približujejo se nam nebotičniki ter velike steklene stavbe. Pilot in kopilot vzameta v roke vsak svojo “biblijo”. “To je Jeppesenov Airway Manual priročnik. Tukaj je zapisano, koliko nizko se lahko spustimo, narisani so vsi prostori za parkiranje letala ter vse poti in navodila za varen pristanek. Parkirišča večinoma ostajajo ista, včasih pa jih moramo zamenjati. V Jeppesenu je ta postopek razložen za vsako letališče posebej,” še nadaljuje Otoničar.
Na koncu še zelo nizko preletimo avtocesto, sledi gozd in gosta megla. Zaradi izgubljanja višine me zagrabi panika! Ko presekamo meglo, se pred nami pojavi pristajalna steza. “90 meters, 70 meters, 50 meters, 30 meters …” je razdaljo med kolesi in stezo odšteval avtomatski števec. In kmalu pristanek, po katerem si globoko oddahnem, saj je najhuje že za mano.
Ker je mednarodno letališče v Frankfurtu zelo prometno, smo morali počakati še nekaj vzletov ostalih letal. Kmalu parkiramo in potniki se počasi izkrcajo. Na letalo pridejo čistilci, ki notranjost posesajo in pospravijo. Stevardese ponovijo svoj vsakodnevni ritual, pilot in kopilot pa urejata papirje in ostale formalnosti. Minute se iztekajo in vsi čakamo nove potnike, da se skupaj z njimi odpravimo nazaj v domovino.  
 
Tekst: Nika Djordjevič

… spati s 1000 ljudmi? :)

In to naenkrat! Občutek je vsekakor zanimiv, kot imamo člani AEGEE priložnost izkusiti dvakrat na leto. Takrat se namreč dogaja Agora oz. generalna skupščina AEGEE. Agora se običajno organizira aprila in novembra, vsako agoro pa organizira druga lokalna AEGEE skupina. Letošnja jesenska agora se je odvijala v Neaplju, v Italiji, tja pa se je seveda podala tudi slovenska odprava. In kako smo se imeli?

Vsak začetek je težak…
…in tudi naš je bil. Preživeti 16 ur na vlaku namreč ni najprijetnejša stvar na svetu. Sploh če to vključuje tudi štiri ure čakanja na železniški postanji v Benetkah, sredi noči, kjer je edini odprt in ogrevan prostor McDonalds pa še tam ti hitro odrečejo gostoljubje in te vržejo ven. S pomočjo domačega orehovčka in spalnih vreč je naši odpravi le uspelo preživeti čakanje in dočakati vlak.

“Romanje”
…je nekako še najboljši izraz za tisto, kar se je dogajalo med železniško postajo in našim prenočiščem. Celo pot smo srečevali ljudi, ki so se, prav tako kot mi, otovorjeni s težkimi nahrbtniki a vendar polni energije, prebijali našemu prenočišču naproti. Srečanja s starimi prijatelji seveda niso mogla miniti brez cviljenja, objemanja in ogromno smeha. Dolga pot, neprespana noč in težka prtljaga (nekateri še vedno pakiramo po principu “nič nas ne sme presenetiti”) je bila v hipu pozabljena.

Po neštetih postankih smo se končno prebili do našega prenočišča (velike hale, nekaj podobnega našemu Gospodarskemu razstavišču), kjer smo se končno znebili težke prtljage, si postlali “postelje” (beri: armafleks daš na tla in čez pogrneš spalno vrečo), naredili orientacijski obhod našega namestitvenega kompleksa (beri: kje je najbližji bar), nato pa se odločičli izkoristiti prosti čas pred začetkonm programa in se odpravili na ogled Neaplja z avtobusom (energijo je treba šparat!)

Začelo se je zares
…z bujenjem ob nečloveško zgodnji uri in zajtrkom, ki sem ga, kot ponavadi, prespala. Po pričevanjih sodeč se ga tudi ni splačalo ujeti: ena ura stanja v vrsti ni vredna tistega koščka peciva, ki ga dobiš. Dnevi so bili zapolnjeni z raznimi aktivnostmi, kot so zasedanja, volitve, delavnice – prostega časa praktično ni bilo, seveda pa smo si ga nekaj vzeli kar sami.

1000 ljudi na kupu seveda prinaša tudi rahlo nenavaden način življenja: zelo hitro se moraš navaditi na novo obliko socialnega druženja, ki se mu reče enourno stanje v vrsti za vsak obrok, razviti moraš sistem “kdaj iti na wc, da bo kar najmanjša gužva”, poleg tega pa se moraš nekako prepričati, da je ledeno mrzel tuš najboljša stvar, ki se ti lahko zgodi. A vse te stvari le še dodajo k čaru agore, ki nam bo prav zaradi tega vsem ostala v spominu – in to zelo lepem. Poleg tega, koliko od vas lahko reče, da ste spali s 1000 ljudmi? 🙂

Tekst: Veronika Žagar

Prihajajo evro podražitve

Na evrsko območje, v katerem je zdaj 12 držav, se bo kot edina nova članica EU s 1. januarjem priključila Slovenija in tako postala 13. članica Evropske monetarne unije (EMU). Za nove članice je prevzem evra obvezen, torej nimajo ”in-opt” opcije, ki jim omogoča izbiro, da se same odločijo, ali bodo skupno valuto uvedle ali ne, kot to velja za stare članice EU. Med starimi članicami evra niso uvedle Velika Britanija, Švedska in Danska. Evro pa uporablja tudi nekaj drugih držav, med njimi denimo Vatikan, Monako, San Marino in celo francoska čezmorska otoška ozemlja: Francoska Gvajana, Reunion, Saint-Pierre in Miquelon, Guadeloupe, Martinique in Mayotte.

Nova valuta naj bi prinesla tudi evropsko usklajene cene, kar naj bi zaradi doseganja primerljivosti z dražjim evroobmočjem povzročilo dvig cen. Ekonomske kritike enotne valute skrbi, da bo posledica tega padec življenjskega standarda in splošnega socialnega položaja prebivalcev Slovenije, opozarjajo pa tudi na možnost povečanega razslojevanja družbe. Pri tem so se sklicevali na izkušnje iz sosednje Italije in drugih držav, ki imajo za plačilno sredstvo skupno valuto evro. V preteklosti smo tako lahko videli razburjene gospodinje v Italiji in Franciji, ki so skoraj fizično obračunavale z trgovci. V Nemčiji so se nad podražitvami pritoževali vsepovprek ter se nostalgično spominjali nemških mark. Glavno vprašanje, ki se trenutno poraja v glavi vsakega Slovenca, je: ali se bodo v Sloveniji ob uvedbi evra podražili življenjski stroški?

Čeprav nam neprenehoma govorijo, da podražitev ne bo, da se bomo učili iz preteklih izkušenj nekaterih drugih držav – ne gre prezreti dejstva, da so se podražitve zgodile v 11 državah evroobmočja in da so le na Finskem podražitve kolikor toliko preprečili. Če gospodarstva, ki so tudi do trikrat močnejša kot naša (Avstrija, Nemčija, Nizozemska), niso mogla ustaviti trenda, kako bo to uspelo nam? V zadnjem obdobju so se nekateri izdelki občutno in nerazumljivo podražili, kar lahko ugotovimo iz tabel 1 in 2. .
Nobena od devetih novink, ki naj bi sčasoma sledile Sloveniji, ne izpolnjuje maastrichtskih meril za prevzem evra. Leta 2004 sta poleg Slovenije v ERM2, ki je nekakšna čakalnica za evro, vstopili še Estonija in Litva, vendar ti nista izpolnili štirih ključnih meril. Estonija ima težavo z inflacijo, ki znaša 4,3% (dopustno meja znaša 2,8%, ki jo izračunavajo glede na povprečje treh članic z najmanjšo inflacijo (1,3%) + dovoljeni dodatek (1,5%), kar znaša 2,8%). Zanimivo pa je, da je inflacija v Litvi znašala le 0,04% nad dovoljeno mejo in je vseeno niso povabili v evroobmočje. Kljub ostrim polemikam na račun togosti maastrichtskih kriterijev ni zalegla nobena prošnja nekaterih članic. Kakorkoli, v Sloveniji bomo evro uvedli 1.1.2007. Nato bomo kot zakonito plačilno sredstvo lahko uporabljali evro in tolar, a le do 15.1.2007, ko bo evro postal edino zakonito plačilno sredstvo. Vseeno bomo lahko tolarske kovance in bankovce menjali v vseh bankah do 1.3.2007, v Banki Slovenije pa bo tolarske bankovce mogoče zamenjati neomejeno dolgo, kovance pa so leta 2016. Po 15 letih se torej poslavljamo od nacionalne valute. Vsekakor bomo tolar zelo pogrešali in nanj ohranili lepe spomine.

Tabela 1: Podražitve prehrambenih izdelkov v %
TRGOVINA IZDELEK PODRAŽITEV v %
SPAR Slanina KRAS 6%
EUROSPIN File Piščanca 9%
SPAR Skuta 500 g 6%
MERCATOR Sir (3/4 mastni) 6%
MERCATOR vipavska skuta 5,38%
MERCATOR sir šmarski trapist, Poltrdi sit Mlekarne Celeia 5,38%
HARDI Sir livada pomurskih mlekarn 12,50%
TUŠ jajca 7,15%
MERCATOR jajca 7,17%
SPAR  jajca 3%
TUŠ riž 17%
MERCATOR, SPAR maslo pomurskih mlekarn 7%
MERCATOR Tuna Calvo 23%
SPAR Fructal 100% pomarančni sok 7,17%
HOFER Sweet Waley pomarančni sok 15%
HARDI Svetlo pivo 10%
SPAR Zmrznjeni krompirček Ledo 54%
HARDI Zmrznjen krompirček Friand 50%
HOFER Zmrznjen krompirček Landvogt 20%
MERCATOR Grah Ardo 30%

Tabela 2: Podražitve raznih izdelkov in storitev v %PODJETJE IZDELEK PODRAŽITEV v%
DOSTAVA PIZZ PAPINO mala pizza special Papino 8%
HALO KATRA Pizze v povprečju 8%
PIZZA SALOMON Pizze v povprečju 8%
KOMUNLANE STORITVE V CELJU voda, kanalščina 7-10%
TELEKOM naročnina 9%
MOBITEL  naročnina 10%
AVTOŠOLA CELJE Ura vožnje 5%
AVTOŠOLA KOPER Ura vožnje 7%
CAPUCCINO LJUBLJANA Capuccino v stari Ljubljani 11%
KOLOSEJ CELJE,MARIBOR vstopnica za kino 33%
TUŠ vstopnica za kino 11,11%
KOLOSEJ LJUBLJANA, KOPER vstopnica za kino 8%
GARAŽNA HIŠA PRISTAN parkirnina (mesečna) 50%
DELO časopis Slovenske novice 8%
PRIMORSKE NOVICE dnevni časopis 6%
OPERA BAR kava 30%

Predrag Rajčič
Dipl.ekonom

ŠOU svetovalnica

Pozdravljeni!

Moje ime je Sara. Letos sem se prvič vpisala v prvi letnik (stara sem 19 let). Ker nisem iz Ljubljane, sem primorana delati preko študentske napotnice, da lahko bivam v Ljubljani. Prijatelji so mi rekli, da bom, glede na moje dohodke, morala plačati dohodnino. Kaj to pomeni? Kaj dohodnina sploh je?
Hvala za odgovor, Sara.

Pozdravljena, Sara!

Kaj je dohodnina? Dohodnina je davek na dohodek fizičnih oseb. Kot dohodek je po davčnih predpisih mišljen npr. dohodek iz zaposlitve (npr. redna plača), dohodek iz dejavnosti (npr. zaslužek samostojnega podjetnika), dohodek iz drugih pogodbenih razmerij (npr. zaslužki od študentskega dela ter tudi zaslužki, pridobljeni na podlagi avtorske pogodbe), dohodek iz premoženja in še drugi (med katere spada npr. družinska pokojnina, če ni posameznikov edini prihodek).
Kdo mora vložiti napoved za odmero dohodnine? Napoved za odmero dohodnine mora oddati vsak davčni zavezanec. Kdo pa je davčni zavezanec? Davčni zavezanci so predvsem tisti, ki imajo v Sloveniji stalno prebivališče in prejemajo dohodke. Vendar davčne napovedi ni potrebno vložiti v dveh primerih:
1) če dohodki zavezanca v letu 2006, od katerih se plačuje dohodnina, niso presegli 604.330,00 tolarjev (oz. 2.521,82 €);
2) če je bila v letu 2006 pokojnina edini dohodek zavezanca, pod pogojem, da od pokojnine ni bila odtegnjena in plačana akontacija dohodnine in pri akontaciji dohodnine zavezanci niso uveljavljali posebne olajšave za vzdrževane družinske člane, če njegovi skupni preostali obdavčljivi dohodki poleg pokojnine ne presegajo 19.187,00 tolarjev (oz. 80 €).
Kako in kdaj se vlaga napoved? Davčni zavezanci morajo oddati napoved za leto 2006 do 30.04.2007 – POZOR, napoved se oddaja za nazaj, in sicer za dohodke, prejete od 1. 1. 2006 do 31.12.2006. Ta napoved se oddaja po zakonodaji, ki je veljala v letu 2006. Zato naj te informacije o spremembi davčne zakonodaje, ki se v zadnjem času pojavljajo v medijih, ne zbegajo. Vse novosti, o katerih je govora, bodo začele veljati s 1. 1. 2007. Napoved se odda tako, da se izpolni in pošlje za to predviden obrazec (tega lahko kupiš v knjigarni ali ga natisneš s spletne strani Davčne uprave Republike Slovenije) ali preko interneta s storitvijo e-davki.
Kaj pa akontacija dohodnine?
Akontacija dohodnine je “odtegljaj” (delež) od dohodka, ki ga avtomatično odvaja izplačevalec dohodka (npr. študentski servis) čez leto. 
Od študentovega dohodka, zasluženega preko napotnice, oz. dela preko študentskega servisa (t.i. študentsko delo) se NE trga akontacija dohodnine, če ta dohodek ne presega 100.000,00 tolarjev mesečno in če študent izpolnjuje pogoje za posebno študentsko olajšavo.
 Pavzerji (t.j. osebe brez statusa), osebe, ki so se vpisale na študij po dopolnjenem 26. letu, študenti, starejši od 26 let, pri katerih je od začetka študija minilo več kot 6 let na dodiplomski stopnji ali več kot 4 leta na podiplomski stopnji študija, in nerezidenti NE IZPOLNJUJEJO POGOJEV ZA POSEBNO OSEBNO (ŠTUDENTSKO) OLAJŠAVO, zato se od njihovih zaslužkov, pridobljenih s študentskim delom preko napotnice, obračuna akontacija dohodnine v višini 25% od davčne osnove za vsako izplačilo, ne glede na višino. 25% akontacije velja tudi za študente, ki izpolnjujejo pogoje za študentsko olajšavo, zaslužijo pa več kot 100.000,00 tolarjev na napotnico.
Letna davčna osnova je končni znesek, od katerega se plača dohodnina. Vključuje vse naše dohodke, od katerih se odbijejo npr. normirani stroški, dejanski stroški, pripadajoči odbitki dohodka, ki gre v davčno osnovo, ter davčne olajšave, ki nam pripadajo.
Normirani stroški so zakonsko določeno zmanjšanje dohodka, pridobljenega iz določenega vira, ki nam pripadajo. Dohodek, pridobljen preko študentskega servisa, se zmanjša za 10% iz naslova normiranih stroškov. Če pa preko napotnice opravljaš tako delo, pri katerem imaš veliko potnih in prenočitvenih stroškov (toliko, da presegajo 10% tvojega zaslužka), se ti bolj kot normirane stroške splača uveljavljati dejanske stroške. To so izdatki za pot ter prenočitve, ki se izkazujejo preko računov.
Če si prejemnica družinske pokojnine, naj te opomnim na dve zadevi: 1. da se pokojnina všteva v davčno osnovo le, če imaš poleg nje še kak drug vir dohodka, ki je po zakonu obravnavan kot obdavčljivi dohodek; 2. da se znesek pokojnine, ki gre v davčno osnovo, zmanjša za 14,5% celotnega prejemka.
Čemu služijo davčne olajšave? Funkcija davčnih olajšav je zmanjševanje (letne) davčne osnove. Splošna olajšava npr. zmanjša davčno osnovo za 604.330,00 tolarjev. Ta pripada vsem davčnim zavezancem, pod pogojem, da jih drug rezident ne uveljavlja kot vzdrževanega člana. Poleg tega imamo študenti še posebno osebno olajšavo oz. študentsko olajšavo. Do nje smo upravičeni vsi študentje s statusom (redni in izredni), mlajši od 26 let, ki v letu 2006 nismo prejeli več kot 1.600.000,00 tolarjev dohodkov, ki se vštevajo v davčno osnovo (POZOR! Gre za vse po zakonu obdavčljive dohodke! In gre za bruto dohodke – tj. pred odštetjem normiranih stroškov). Starejši študentje so do olajšave upravičeni pod pogojem, da so se na študij vpisali do 26. leta – pri dodiplomskem študiju, če ni minilo več kot 6 let od dneva vpisa; pri podiplomskem pa, če niso minila več kot 4 leta od dneva vpisa (upošteva se zadnji vpis na študij pred 26. letom – ne glede na to, za katerega po vrsti gre). Znesek olajšave je 1.225.200,00 tolarjev, z njim pa se zmanjšuje le študentsko delo. Na primer, če predstavljata tvoj obdavčljivi dohodek delo preko servisa ter družinska pokojnina, lahko s študentsko olajšavo zmanjšaš le zneske, pridobljene iz naslova študentskega dela. Pokojnino pa zmanjšaš za 14,5% celotne vrednosti. Vse skupaj lahko zmanjšaš še za splošno olajšavo, če te starši ne uveljavljajo kot vzdrževanega člana.
Ne gre pozabiti še olajšave za različne namene (npr. za nakup zdravil, leposlovja in strokovne literature, za šolnine in priklop interneta) za zmanjšanje letne davčne osnove zavezancev, ki lahko znaša največ 2% letne davčne osnove zavezanca. Porabljena sredstva za te z zakonom določene namene lahko uveljavljaš le z računom, na katerem mora biti napisano tvoje ime.

Upam, da so ti stvari sedaj bolj jasne, za odgovore na dodatna vprašanja pa smo ti na voljo v Študentski svetovalnici ŠOU v Ljubljani, na Kersnikovi 4.

Srečno!

Primož in Tina, pravno svetovanje

Viri podatkov:
  http://www.durs.gov.si/
  Zakon o dohodnini ZDoh-1-UPB4, UL RS 59/2006
  Zakon o dohodnini ZDoh-2, UL RS 117/2006

Pod ledeno ploščo

Prvi potop pod ledom je 16. aprila 1902 na Antarktiki opravila nemška odprava na južni tečaj. Od takrat je bilo opravljenih veliko takšnih potopov, sprva v znanstvene namene, kasneje pa so se zanje navdušili tudi radovedneži iz vrst rekreativnih potapljačev.

V ledenih vodah
Večina potapljačev prvič okusi čare potapljanja pod ledom v kakšnem bližnjem jezeru. A kaj ko se to ne razlikuje dosti od potapljanja sredi poletja, saj so razlike le v nizki temperaturi vode, ledeni ploskvi nad glavo in količini toplotne izolacije, ki jo potrebujemo. Naj vas teh prvih nekaj potopov ne zavede, saj to še zdaleč ni vse! Predstavljajte si jih le kot uvod v neobičajnejše ledene pustolovščine. Veliki ledeni stalaktiti, debeli več metrov, vijugaste jame znotraj ledenih gora, kristalno čisti ledeniški bazeni itd. Vse to in še več lahko doživimo na mrzlem severu in na tak izziv se pripravljamo na vsakem jezerskem potopu pod ledom.

Na žalost je, če se želimo začeti ukvarjati s potapljanjem pod ledom, potrebno premagati kar nekaj velikih ovir. Za začetek moramo opraviti poseben tečaj, kjer se naučimo postopkov in pravil. Ponavadi se tečaji organizirajo enkrat letno, vendar čas tečaja ni vedno vnaprej določen zaradi spreminjajočih se vremenskih razmer (letošnja zima je dober primer). Pogoji zahtevajo dovolj debel led, da ta lahko podpira večje število ljudi. Tečaji se izvajajo na manjših jezerih, ker se tam formira debelejši led. Poleg tega je potrebna dobra logistika in večja podporna ekipa, ki ostane na površini.

Zaradi naštetih omejitev ima potapljanje pod ledom precej manj privržencev in ni nikoli postalo tako priljubljeno, kot sta na primer jamsko potapljanje ali potapljanje na ladijske razbitine. Rezultat tega je, da sta se slednji dve disciplini bolj razvili in privabljata veliko število strastnih potapljačev. Tako je potapljanje pod ledom ostalo potisnjeno na rob. Poleg tega so najboljše destinacije običajno zelo daleč, kar terja velike stroške. Le malo je takih srečnežev, za katere ti ne predstavljajo velike ovire. Tovrstno potapljanje zahteva tudi posebno opremo, ki je pri običajnem potapljanju ne potrebujemo. Po drugi strani pa vse vrste tehničnega potapljanja predstavljajo izziv; stvari, ki jih vidiš in se jih naučiš pod vodo, vedno poplačajo vse težave in glavobole!

Oprema za življenje
Ponavadi se zatakne že pri opremi. Na lokaciji najprej z lopato očistimo sneg z mesta, kjer bomo naredili luknjo. Z motorno žago izrežemo dovolj veliko trikotno luknjo v ledu. Luknjo nato obdamo z lesenimi deskami. Običajno potrebujemo vsaj dve taki luknji, ena je vedno rezervna. Potrebujemo tudi vrvi, ki imajo dvojno funkcijo: služijo predvsem za varnost (po vrvi se vedno lahko vrnemo do izhoda), v primeru nezavesti pa potapljača s pomočjo te vrvi potegnemo na površino. Poleg tega vrv omogoča tudi omejeno komunikacijo z ekipo na površini (signali). Običajno se iz ene luknje potapljata dva potapljača, več pa ne, da se vrvi ne zapletejo. Priporočljiva je suha obleka s toplo podobleko, kapuca, “full-face” maska in regulator, odporen na mraz. To je še kako pomembno, saj nam zmrznjen regulator v najboljšem primeru samo pokvari potop, v najslabšem pa … si lahko predstavljate. Vrv pripnemo na pas, podoben tistim, ki jih uporabljajo plezalci. Pas oblečemo čez suho obleko, vendar pod kompenzator plovnosti. Zakaj? Zato, ker tako ostanemo pripeti, tudi če moramo iz kakršnega koli razloga sleči kompenzator plovnosti. Torej, potapljanje pod ledom je nevarno, vendar se lahko kljub temu dobro zavarujemo z upoštevanjem vseh varnostnih postopkov in uporabo pravilne opreme!

Na sever ali jug?
Kot že rečeno, so najboljše lokacije pogosto daleč. V mislih imam predvsem Arktiko in Antarktiko, kjer najdemo najbolj neverjetne prizore, ki si jih človek lahko predstavlja. Z nekaj sreče lahko srečamo tudi kite in igrive tjulnje. Iskanje primerne točke za vstop zna biti precej zahtevnejše. Pogosto se uporabljajo kar luknje, ki jih razširijo in uporabljajo tjulnji, ko prihajajo po zrak. Te luknje tjulnji ohranjajo odprte celo leto. V poštev pridejo tudi naravne razpoke v ledu, vendar moramo biti zelo previdni, saj se čez dan te razpoke širijo in ožajo.  Dostop je lahko še najlažji tam, kjer se led in morje srečata. Led se poleti stanjša in ko se lomi, ustvarja pravo ledeno plažo. Potapljači, ki imajo raje odprte vode, lahko tu še vedno občudujejo ledeno ploskev z varne razdalje, ostali pa se lahko odpravijo kar pod njo. Ker je led na takih prelomnicah lahko debel po več deset metrov, smo lahko deležni prav lepih globinskih pejsažev.

Potapljanje na Arktiki in Antarktiki nam omogoča izjemno redke potapljaške dobrote, popolnoma nove, drugačne izkušnje in doživetja. Potapljanje pod ledom zahteva odločnost, a hkrati podžiga našo radovednost in nam vtisne v spomin podobe, ki jih lahko vidimo le v tem svetu ledenih kristalov.

Tekst: Bojan Kotur

Desetletniki, a na vrhu

Collegium, ki letos obeležuje deseto obletnico delovanja, je skozi leta postal največja slovenska potovalna agencija za mlade in v prihodnosti načrtuje še izrazitejši prodor tudi na tuje trge.

Združitev z Mondial Travelom
Potovalna agencija, specializirana za organizacijo in izvedbo popotovanja mladih od 17. do 30. leta starosti, je nastala v letu 2002 z združitvijo tedaj dveh največjih agencij s področja potovanj mladih v Sloveniji, Collegium in Mondial Travel. Ti sta se ukvarjali s potovanji za mlade od leta 1996. K združitvi so bistveno prispevali cilji, ki so se stkali v interesih racionalizacije poslovanja, izboljšanja storitev za mlade popotnike in internacionalizacije ideje ter filozofije organiziranja potovanj za mlade. Novo podjetje z imenom Collegium Mondial Travel je obdržalo obe imeni kot dve različni blagovni znamki z namenom pokrivanja različnih trgov turističnih poslovanj. Tako je bila blagovna znamka Mondial Travel namenjena trženju in izvedbi maturantskih izletov, blagovna znamka Collegium pa trženju in izvedbi absolventskih izletov, programov smučanja in ostalih programov. Ob ustanovitvi je bila postavljena tričlanska uprava z dvema ustanoviteljema agencije Mondial Travel in novim članom – Tadejem Volfom. Dominik S. Černjak, ustanovitelj agencije Collegium, se je leta 2000 podal v politične vode, zato se je začasno odpovedal članstvu v upravi, kamor se je vrnil v začetku leta 2005.
 
Začetniki rezervacij preko spleta
Collegium Mondial Travel (CMT) je prvi v Sloveniji ponudil možnost rezervacij preko interneta ter prispeval k temu, da so mladi uporabniki začeli uporabljati tudi spletne storitve. Svojo ponudbo so pred kratkim razvili do te mere, da sedaj omogočajo izbiro spletnega nakupa, pri čemer so poiskali najprimernejše možnosti za mlade uporabnike – na dostopen, udoben in cenejši način. Njihove poslovalnice je sicer moč najti na treh lokacijah, na Kersnikovi cesti v Ljubljani, ŠOU centru v Ljubljani in ŠOU Info točki v Metropolu.

Kakšna je bila situacija na trgu pred združitvijo?
Trg maturantskih izletov je v večini obvladovala ekipa agencije Mondial Travel, katere glavni konkurent je bila turistična agencija Jupiter, ki se je specializirala za prodajo in izvedbo maturantskih izletov. Iz števila pripeljanih potnikov v letih pred združitvijo je razvidno, da je na trgu maturantskih izletov vodilno vlogo igral Mondial Travel, vlogo izzivalca je prevzel Jupiter, Collegium pa je igral vlogo sledilca in se raje osredotočil na absolvente.

Za razliko od trga maturantskih izletov je bila situacija na trgu absolventskih izletov od začetka povsem drugačna. Collegium je dominiral na tem trgu, imel višji tržni delež, medtem ko je Mondial Travel sprva igral vlogo sledilca, kasneje pa izzivalca.

Strategija po združitvi
Glavni cilj podjetja je bila ohranitev vodilnega tržnega deleža na področju trženja maturantskih in absolventskih izletov ter razširitev ponudbe na trge jugovzhodne Evrope, z željo v roku petih let doseči vodilni položaj na trgu mladinskega turizma ter vstopiti na trge srednje Evrope. Vodilno načelo je ostalo ponuditi potencialnim strankam tisto, kar odlikuje dobre od manj dobrih – cenovno ugodne storitve in izdelke s temeljnim namenom ponuditi zabavo in varnost. Od združitve naprej je Collegium Mondial Travel pridobil pomemben tržni delež na Hrvaškem in v Srbiji, zadnji dve leti pa aktivneje deluje tudi na trgih Bosne in Hercegovine, Makedonije in Italije.

Poslanstvo in vizija
Poslanstvo potovalne agencije Collegium Mondial Travel je jasno: pripravljati popotniške in skupinske programe ter produkte, vezane na potovanja, prilagojene mladim kot večinski populaciji. Vizijo CMT predstavlja razvijanje produktov, ki so prilagojeni njihovi populaciji, ki počasi odrašča (posebna potovanja za sprostitev in druženje, sindikalni izleti in ponudbe za mlade družine uspešnih). Skupno značilnost vseh produktov CMT pa predstavlja aktivna in polna vsebina, bazirana na športno-animacijskih dogodkih ter medsebojnem druženju.

Pestra izbira
Collegium Mondial Travel svoje izdelke prilagaja mladim generacijam. Izdelke tržijo pod naslednjimi blagovnimi znamkami:
– Mondial Travel (program za maturante)
– Collegium (program za študente)
– Generacija 25+ (programi za mlade nad 25 let)
– Cooltura (strokovni programi za mlade do 18. leta)

Oblikujejo in organizirajo pa absolventske, maturantske in študentske programe (smučanje, razpisni programi poleti, programi za prvi maj, dolga potovanja ter ekskurzije).

Kot posebnost trženja CMT velja izpostaviti izobraževanje svojih bodočih potnikov. Tako po vzpostavitvi standardov, kaj je skupinsko potovanje za mlade in kakšen je najprimernejši produkt zanje, vzgajajo bodoče generacije tudi 6 let vnaprej. Na ta način dosežejo, da njihovi potniki znajo primerjati razmerje med vsebino in ceno, kar namesto cene kot glavnega vodila postane poglavitno.

Od milijonov k milijardi
V začetku leta 1996, ko je Collegiumov promet znašal 16 milijonov SIT, si verjetno nihče ni upal napovedati, kakšen bo ta čez deset let. V letu 2006 je številka presegla milijardo. Tako so prihodki CMT to leto znašali 1.300.000 SIT.

CMT v tujini
Pri CMT cikel vlaganj v tujino vidijo dolgoročno. Kot zelo pomembno leto “žetja” sadežev delovanja na tujem trgu ocenjujejo tretje leto, ki je po njihovem mnenju ključno za obstoj na trgu, saj odloči, ali hitreje rasteš ali pa potoneš. V letošnjem letu so najboljše rezultate dosegli na jugoslovanskih tleh, sledijo Hrvaška, Makedonija ter Bosna in Hercegovina.

Pogled v prihodnost
V letih 2007 in 2008 želijo prihodke še povečati vse do dveh milijard tolarjev. Kot organizacijsko-poslovne cilje izpostavljajo IT v povezavi s poslovnimi procesi, CRM in trajnostne odnose s kupcem, interno organizacijo in stroškovno optimizacijo, trženje, nove prodajne kanale (internet), konkurenco, trening in motivacijo mladih menedžerjev, ki bi uspeli prenašati dosedanjo “pozitivno karmo” tudi v  prihodnjih letih, optimizirano in integrirano informacijsko podporo poslovanju, strateško trženje, oblikovanje holdinga do leta 2012 ter vstop na borzo. Na tujih trgih v sezoni 2007/2008 načrtujejo organizacijo potovanj za 20.000 mladih, v naslednji sezoni pa še enkrat več. Temeljna cilja v tujini sta prehod v vodilni položaj na področju absolventskih izletov ter postopno uvajanje ostalih produktov.

Turizem kot vodilna dejavnost v prihodnosti
Turizem predstavlja drugo najhitreje rastočo industrijo v svetovnem merilu, do leta 2020 pa naj bi po podatkih Svetovne turistične agencije postala prva in vodilna dejavnost na svetu. Slovenski delež danes predstavlja 0,3 odstotkov celotnega turističnega obiska v Evropi. Turistična dejavnost v Sloveniji zaposluje okrog 52.500 ljudi in predstavlja 9,1 odstotkov BDP. Tako je slovenski turizem že sedaj pomembna gospodarska dejavnost in bo v prihodnosti po predvidevanjih postal ena vodilnih panog slovenskega gospodarstva, zato velja za veliko in pomembno poslovno priložnost tako za slovensko gospodarstvo kot tudi za družbeni razvoj. Tako tudi v vodstvu potovalne agencije Collegium ocenjujejo, da so na pravi poti uspeha, ki po desetih letih delovanja strmo narašča.

Zabava ob obletnici
Kot se spodobi ob visokem jubileju, je potovalna agencija Collegium svojo deseto obletnico delovanja obeležila z veliko zabavo, ki se je zgodila v sredo, 15. novembra. Vzdušje na Gospodarskem razstavišču je bilo temu primerno.

Prireditev, poimenovano Collegiumova 10ka, lahko označimo kot uspešno, saj je bila množica zabave željnih vidno zadovoljna. Že ob vhodu v prireditveni center je prvih tisoč obiskovalcev čakal “welcome drink”, ki je kaj hitro tudi pošel. Pravi val zabave, ki je obiskovalce še dodatno ogrel, je sledil nekaj korakov dlje – v dvorani, ki se je ob zvokih prvih izvajalcev že dodobra napolnila. Voditelja Peter Poles in Vid Valič sta s pozdravom množici dvignila roke v zrak, večer desete obletnice pa je kot prva glasbena izvajalka odprla Alya, energična kot vedno. Sledil je nastop breakdancerjev No Rules, ki se jim je v raperskem stilu na odru pridružil še 6 Pack Čukur, “pleja iz Veleja”. Boki ljubiteljev hip hopa so začeli migati in Omarju Naberju ni bilo težko nadaljevati vsesplošne ekstaze, ki se je dvigovala pod streho dvorane Gospodarskega razstavišča. Alya, 6 Pack Čukur in Omar Naber so prvi del prireditve zaključili s skupnim nastopom.

Najslajše je sledilo
V nadaljevanju so bile na sporedu nagradne igre, premierna predstavitev absolventskega filma, karnevalske plesalke in kot evforični vrhunec predstavitev Collegiumovih vodičev, ki so napolnili oder ter v en glas šteli do 10. V objemu balončkov, ki so poplesavali po zraku, in metežu rdečice, pričarane s papirčki, je dvorana dobivala podobo kakšnega od brazilskih karnevalov. Kingstoni  kot zabavljaška skupina  množice niso pustili hladnokrvne, v ritmih njihovih uspešnic so zadonela grla prenekaterih obiskovalcev, ki so se v tistem trenutku že bližali glasbenemu vrhuncu. In takrat so prišli. Kralji slovenskega rocka Big Foot Mama. Potrdili so svojo kvaliteto, navzoči pa svojo zabavljaško naravo, ki je ob legendah izžarela do konca. Led s severa, Fenomen in ostale uspešnice so tako rekoč prisilile telesa v gibajoče se podobe, ki jim kar ni bilo videti konca. Ko so končali bigfootovci, je začel Trkaj. Čeprav se je množica nekoliko razblinila, je energičen fant pljuval svoje rime tistim, ki so ostali in še dodatno pomigali v hip hop ritmih. Obiskovalci so odhajali zadovoljnih obrazov, s čimer so pokazali, da so energijo predali zabavi in sprostitvi. V stilu Collegiuma, seveda. Collegium je še enkrat dokazal, da so njihove zabave tornado sproščenosti in veselja  s končnim produktom zadovoljstva. In če velja, da je mladost norost, Collegium kljub dejstvu, da še ni vstopil v pubertetniška leta, le-ta šele čaka.

Kaj menijo o potovalni agenciji Collegium nekateri znani obrazi slovenske estrade?

Mišo
“S Collegiumom delam že 5 let; ko sem bil prvič na absolventu oz. ko sem prvič potoval z njimi, sem se zaljubil v projekt. Sam pri sebi sem si rekel, da moram potovati, moram delati z njimi, in tako je tudi bilo. Naslednje leto sem delal kot animator, potem kot vodič. Projekt je res fenomenalno zastavljen in po desetih letih lahko damo samo kapo dol.”

Dadi Daz
“Sigurno dobre zabave, lepa dekleta, dobra organizacija, to je to. Sicer pa do zdaj še nisem potoval z njimi.”

Klemen
“Lepa dekleta, jasen odgovor. Pa pijača, kup dobre glasbe, dobri nastopi, super pevci. To je zabava. Mislim, da bo CMT tudi v prihodnosti ostal na vrhu, ker imajo dober program, dobro ekipo. Zato ne vidim razloga, da padejo, lahko samo še napredujejo.”

Za mnenje o Collegiumu smo povprašali tudi študente, ki so potovali z njimi. Kakšne so njihove izkušnje?

Maja Majcen, Fakulteta za socialno delo
“S Collegiumom imam zelo dobre izkušnje. Vedno so nudili izjemno dobro organizacijo, zanimiv program, zabavne vodiče, nore destinacije … vse “štima”! Tudi cene niso pretirane, mogoče je malo neugodno edino to, da moraš veliko stvari doplačevati, potem ko si že enkrat na potovanju (npr. fakultativni izleti in ogledi), kar včasih nanese  še precej stroškov. Niso najbolj poceni, so pa ena od boljših potovalnih agencij za mlade.”

Matej Gibičar, Fakulteta za upravo
“Občutki na absolventskem izletu s Collegiumom so bili fenomenalni. Ni mi žal niti tolarja, ki sem ga zapravil s Collegiumom. Žurka je bila vedno, dan in noč. Vodiči so bili fenomenalni. Pohvaliti moram našega vodiča Aca, ki je bil res car in se je maksimalno trudil za nas. Bili smo najboljša ekipa, res enkratno.”

Irena Kozmos, Fakulteta za socialno delo
“Ko sem na FSD začela z organizacijo strokovnih ekskurzij, sem preizkusila nekaj agencij, ki so pustile različne vtise. Zdaj je lažje. Ko se odločamo, kam, že vemo, s kom. Naši študentje so s Collegiumom obiskali Dunaj, Sarajevo in Krakov ter se udeležili letošnjega absolventskega izleta na Kreti. Vedno znova smo bili zelo zadovoljni, tako s programom in namestitvijo kot tudi z vodiči, ki so strokovno podkovani, prilagodljivi in družabni. Tudi če bi potovala zasebno, bi izbrala Collegium.”


Nastavitve piškotkov
Logo revija Študent

Spletišče s piškotkom dodeli obiskovalcu serijsko oznako, da ga prepozna ob ponovnem obisku.

Nujni piškotki

Piškotki, nujno potrebni za delovanje strani, zagotavljanje varnosti in prenos podatkov.

Analitični piškotki

Piškotki anonimizirane Googlove analitike nam omogočijo merjenje rasti ogledov.