Za veliko večino filmoljubov je november prav poseben mesec, ki se ga ga že dolgo časa veselijo. Že 17. leto se namreč odvija Ljubljanski mednarodni filmski festival ali Liffe, ki kljub raznoliki ponudbi podobnih festivalskih dogajanj ostaja neprekosljiv.

Kvalitetna programska zasnova obljublja filmska nebesa v  desetih sekcijah: Perspektive, Predpremiere, Obzorja, Dokumentarci, Ekstravaganca, Posvečeno, Proti vetru, Izbor kratkega filma, Jug-jugozahodno in Spremljevalna razstava. Filmi iz sekcije Perspektive se potegujejo za vodomca – glavno nagrado, filmi iz obzorij za zlati kolut oz. nagrado občinstva, Amnesty International pa bo zopet nagradila najboljši film na temo človekovih pravic. Mednarodna žirija Svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev pa bo v sekciji Jug – jugovzhodno nagrado FIPRESCI.

Za vas smo pripravili izbor peščice filmov, ki še zdaleč ne zaobjamejo vsega, kar je vredno ogleda:
” Glavni šef (Lars von Trier, Danska, 2006): danski filmski genij ponuja nov film o človeškem vplivu in nadzoru, ki je požel že tri nagrade. Zgodba se plete okoli prodaje računalniškega podjetja z izmišljenim šefom.
” Mali rdeči cvetovi (Yuan Zhang, Kitajska & Italija, 2006): zgodba o  odraščanju samosvojega štiriletnega fantka, ki se ne pusti disciplinirati vzgoljiteljem v vrtcu.
” Način preživetja 5+ ( Gen Sekiguči, Japonska, 2004): presenetljiva nadrealistična komedija z neverjetnimi zapleti – od moža, ki vedno znova (neuspešno) ubije svojo ženo, do lika, ki zaradi hipnoze misli, da je ptica. Zgodbe povezuje poklicni morilec, ki junake sprašuje o njihovi vlogi v življenju.
” Vse zastonj (Antonio Nulić, Hrvaška, BIH in Srbija, 2006): Ko v gostilniškem pretepu umrejo trije Goranovi prijatelji, ta proda svoje imetje in kupi gostinski kombi. Z njim potuje po državi in zastonj deli pijačo.
” Gostitelj (Joon-Ho Bong, Južna Koreja, 2006): Formaldehid, ki ga zlijejo v odtok ameriškega vojaškega oporišča v Seulu, se čez šest let pojavi v obliki nevarne “pošasti”, ki ugrablja ljudi.
” Ljudje pri delu (Mani Haghighi, Iran, 2006): Štiri prijatelje na poti s smučanja zmoti velik kamen v obliki falusa. Na vse pretege se trudijo, da bi ga porušili.
” Mala Noche (Gus Van Sant, ZDA, 1985): Zgodba o delovodji, ki se noro zaljubi v mehiškega najstnika. Ta mu ljubezni ne vrača, zato se mora zadovoljiti z njegovim manj privlačnim prijateljem Pepperjem.
” Milo (Danska, 2006): Zgodba o Charlotte, ki reši življenje transvestita Veronike in se k njej preseli. Iskren film o seksu in ljubezni.
” Sprememba naslova (Emmanuel Mouret, Francija, 2006): Situacijska komedija o mladem glasbeniku in lastnici fotokopirnice, ki v Parizu skupaj najameta stanovanje.

Poleg filmskih projekcij in razstav bodo dogajanje popestrili nekateri filmski ustvarjalci in igralci, s katerimi se bomo lahko pogovorili. Med njimi so Birov, Paulus Manker, Feliks Falk, Cécile De France, Hrvoje Hribar in še mnogi drugi.  Nekatere od predvajanih filmov bomo lahko kmalu videli tudi v kinematografih, večino pa boste lahko ujeli samo v teh štirinajstih dneh, zato se jih splača izkoristiti.

Celotno festivalsko dogajanje, urnik, opise filmov in druge informacije lahko poiščete na uradni spletni strani Liffe: http://www.liffe.si.

KariS

… mi mlada igralka Maja Martina Merljak, absolventka AGRFT, reče skoraj vsakič, ko jo pokličem. Kličem pa jo, ker sem rada v njeni družbi; na obeh straneh žametne zavese. Na klepetu, zelenem čaju v Loggi, skoraj tik zraven Gledališča Koper, kjer trenutno (fantastično) igra v Plenu, v slačilnici lokalnega, na čase socializma spominjajočega kulturnega doma, tik preden z Janom odigramo Krokodilčka Kikija za malčke …

Majo Martino Merljak poznam kot sleparko, množično morilko, ukročeno trmoglavko, histerično razbolelo dekle, spogledljivko in fatalko.

Predvsem pa jo poznam kot punco, ki ima Srce na pravem mestu in ki ji uspeh in v meglicah prihajajočega časa jasno napovedujoča se slava nista stopila v glavo. Ki resnično, zelo iskreno ljubi svoj poklic.

Še malo, pa ne boš več študentka. Kaj vidiš, če se ozreš nazaj? In kaj, ko zreš v daljavo, naprej?
Akademija je super izkušnja. Obrnila mi je življenje za 360 stopinj z nesluteno hitrostjo, si nekje na poti premislila in mi ga začela obračati v drugo smer. Centrifuga. Spominjam se, kako sem cel drugi letnik jokala. Ker sem se izgubila, kot človek in kot igralka. Ko narediš sprejemce, si car, kmalu pa ugotoviš, da si samo navaden pozer. Kar naenkrat ne znaš več hoditi, govoriti, razmišljati, se obnašati, nič ne znaš, ne veš, kdo si. Vsega se učiš na novo, kot otrok. Je težko, ampak tudi lepo. Spoznala sem ljudi, moj razred, ki bodo v mojem srcu za vedno. So moja družina, pred njimi nimam ne sramu ne skrivnosti. Rada jih imam. Ko zrem v daljavo, vidim svoje upe, želje, da bom nekoč velika, pogumna, vsestranska, iskrena igralka. Da se bom pripravljena učiti celo življenje. Da se mi odprejo vrata v širni svet. Muzikal, film, teater.

Umetnica si. Kakšen je tvoj odnos do čarne svetlobe artizma?
Na živce mi gre, ker v Sloveniji večkrat velja za pravo umetnost tisto, kar je arty, boemsko,  kar ni pop, večkrat, kar je nerazumljeno … “Niti slučajno ne vem, kaj so hoteli povedati s predstavo, performansom, razstavo, ampak sigurno je kul, sigurno je to umetnost.” Bullshit, če mene vprašate. Z enako iskrenostjo, kreativnostjo sem se lotila predstave v Špas Teatru, ki je pop, kot katerekoli resne predstave. Umetnost je oboje, da ljudi nasmeješ in ganeš do solz, jih kaj naučiš,  spodbudiš njihovo domišljijo … 

Znanje: kaj je naučeno, kaj pa pridobljeno?
Igre se ne moreš naučiti. Akademija te nauči obrti govora, giba, nauči te prožnosti, nauči te razmišljati kot igralec. In te pripravi na kruti svet.

Mustang. Ni tvoj konj. Čeprav jih boš nekoč (menda) imela.
Mustang je knjiga … To je knjiga, ki sva jo napisala z Lenartom Zajcem, roman, stkan iz kratkih zgodb; vanj sem zapisala svoje vsebine, jih vtkala v lik Marjetke, samosvoje, nekoliko čudaške, osamljene, tihe fatalke, ob kateri se ti ježijo dlake, pa sploh ne veš, zakaj … Ko se takole pogovarjam s tabo, pravo, veliko pisateljico, me je sram, da bi sebe poimenovala enako. Lenart je bil moj učitelj, zelo potrpežljiv in dober učitelj, ko pa bom sama samcata napisala svoj prvi roman, si bom morda lahko rekla pisateljica. Zaenkrat sem igralka, ki je  prispevala svoj delež pri romanu Mustang.

Idealna publika?
Verjetno sem še premlada za ta odgovor, pa vseeno. Najbolj zahtevna, pa tudi nadvse pozitivna publika so gotovo otroci. Ko jih nasmeješ, ko se imajo lepo, je to super občutek. Ne maram pa nekulturnih ljudi, ki se med predstavo brez sramu pogovarjajo po telefonu ali pa naglas med sabo. Če koga kdo sili, da je v teatru, njemu pa dol visi za vse skupaj, zakaj nimajo ljudje toliko jajc, da bi šli protestno iz dvorane?! Vsak lahko počne, mara, ne mara – kar hoče, jaz ne bom nikogar sodila. Biti iskren sam s sabo pa bi bilo dobro. To manjka tudi našim politikom – da bi pogledali sami sebi v oči in iskreno, konstruktivno in aktivno reševali štale, ki jih zakuhajo, ker ne razmišljajo vnaprej. Ampak od zla imajo ljudje koristi, zato ga nikoli ne bomo pregnali. Žal.

Pojavljaš se v medijih. Tvoje fotografije zrejo s plakatov. Kako sprejemaš javnost; kaj ohranjaš izključno zasebno?
Zdi se mi katastrofalno, da rumeni mediji pozivajo ljudi, naj pošljejo domače fotografije znanih ljudi, da jih bodo ob prijetno začinjeni zgodbi objavili. Najhuje pri tem pa je, da se ljudje sploh ne zavedajo, da lahko morda njihovo početje koga prizadene, boli!! To ni OK … Meja privatnega? Ne bom pošiljala fotografov za mano. Ne želim povzročati medijskih škandalov.  

Na vidiku (spet) premiera?
Tako nerada govorim o projektih, če jih ne snujem sama, dokler nimam pogodbe podpisane. Ravnokar sem imela premiero v Kopru, super predstava (Plen), super ekipa, Boris Cavazza, režiser, človek akcije, res super … Prav tako smo končali snemanje filma Francija Slaka Kakor v nebesih, tako na zemlji, izredno lepa izkušnja … Franci je ob sebi zbral ekipo, s katero je bilo res prijetno delati, lepe spomine imam. Trenutno urejam spomine na pretekla dva meseca, skrbim zase, se uvajam v normalno življenje, žuram, si želim in upam … Upam, da sem mi načrti in (drzne) sanje uresničijo.

Tekst: Nina Kokelj

… mi mlada igralka Maja Martina Merljak, absolventka AGRFT, reče skoraj vsakič, ko jo pokličem. Kličem pa jo, ker sem rada v njeni družbi; na obeh straneh žametne zavese. Na klepetu, zelenem čaju v Loggi, skoraj tik zraven Gledališča Koper, kjer trenutno (fantastično) igra v Plenu, v slačilnici lokalnega, na čase socializma spominjajočega kulturnega doma, tik preden z Janom odigramo Krokodilčka Kikija za malčke …

Majo Martino Merljak poznam kot sleparko, množično morilko, ukročeno trmoglavko, histerično razbolelo dekle, spogledljivko in fatalko.

Predvsem pa jo poznam kot punco, ki ima Srce na pravem mestu in ki ji uspeh in v meglicah prihajajočega časa jasno napovedujoča se slava nista stopila v glavo. Ki resnično, zelo iskreno ljubi svoj poklic.

Še malo, pa ne boš več študentka. Kaj vidiš, če se ozreš nazaj? In kaj, ko zreš v daljavo, naprej?
Akademija je super izkušnja. Obrnila mi je življenje za 360 stopinj z nesluteno hitrostjo, si nekje na poti premislila in mi ga začela obračati v drugo smer. Centrifuga. Spominjam se, kako sem cel drugi letnik jokala. Ker sem se izgubila, kot človek in kot igralka. Ko narediš sprejemce, si car, kmalu pa ugotoviš, da si samo navaden pozer. Kar naenkrat ne znaš več hoditi, govoriti, razmišljati, se obnašati, nič ne znaš, ne veš, kdo si. Vsega se učiš na novo, kot otrok. Je težko, ampak tudi lepo. Spoznala sem ljudi, moj razred, ki bodo v mojem srcu za vedno. So moja družina, pred njimi nimam ne sramu ne skrivnosti. Rada jih imam. Ko zrem v daljavo, vidim svoje upe, želje, da bom nekoč velika, pogumna, vsestranska, iskrena igralka. Da se bom pripravljena učiti celo življenje. Da se mi odprejo vrata v širni svet. Muzikal, film, teater.

Umetnica si. Kakšen je tvoj odnos do čarne svetlobe artizma?
Na živce mi gre, ker v Sloveniji večkrat velja za pravo umetnost tisto, kar je arty, boemsko,  kar ni pop, večkrat, kar je nerazumljeno … “Niti slučajno ne vem, kaj so hoteli povedati s predstavo, performansom, razstavo, ampak sigurno je kul, sigurno je to umetnost.” Bullshit, če mene vprašate. Z enako iskrenostjo, kreativnostjo sem se lotila predstave v Špas Teatru, ki je pop, kot katerekoli resne predstave. Umetnost je oboje, da ljudi nasmeješ in ganeš do solz, jih kaj naučiš,  spodbudiš njihovo domišljijo … 

Znanje: kaj je naučeno, kaj pa pridobljeno?
Igre se ne moreš naučiti. Akademija te nauči obrti govora, giba, nauči te prožnosti, nauči te razmišljati kot igralec. In te pripravi na kruti svet.

Mustang. Ni tvoj konj. Čeprav jih boš nekoč (menda) imela.
Mustang je knjiga … To je knjiga, ki sva jo napisala z Lenartom Zajcem, roman, stkan iz kratkih zgodb; vanj sem zapisala svoje vsebine, jih vtkala v lik Marjetke, samosvoje, nekoliko čudaške, osamljene, tihe fatalke, ob kateri se ti ježijo dlake, pa sploh ne veš, zakaj … Ko se takole pogovarjam s tabo, pravo, veliko pisateljico, me je sram, da bi sebe poimenovala enako. Lenart je bil moj učitelj, zelo potrpežljiv in dober učitelj, ko pa bom sama samcata napisala svoj prvi roman, si bom morda lahko rekla pisateljica. Zaenkrat sem igralka, ki je  prispevala svoj delež pri romanu Mustang.

Idealna publika?
Verjetno sem še premlada za ta odgovor, pa vseeno. Najbolj zahtevna, pa tudi nadvse pozitivna publika so gotovo otroci. Ko jih nasmeješ, ko se imajo lepo, je to super občutek. Ne maram pa nekulturnih ljudi, ki se med predstavo brez sramu pogovarjajo po telefonu ali pa naglas med sabo. Če koga kdo sili, da je v teatru, njemu pa dol visi za vse skupaj, zakaj nimajo ljudje toliko jajc, da bi šli protestno iz dvorane?! Vsak lahko počne, mara, ne mara – kar hoče, jaz ne bom nikogar sodila. Biti iskren sam s sabo pa bi bilo dobro. To manjka tudi našim politikom – da bi pogledali sami sebi v oči in iskreno, konstruktivno in aktivno reševali štale, ki jih zakuhajo, ker ne razmišljajo vnaprej. Ampak od zla imajo ljudje koristi, zato ga nikoli ne bomo pregnali. Žal.

Pojavljaš se v medijih. Tvoje fotografije zrejo s plakatov. Kako sprejemaš javnost; kaj ohranjaš izključno zasebno?
Zdi se mi katastrofalno, da rumeni mediji pozivajo ljudi, naj pošljejo domače fotografije znanih ljudi, da jih bodo ob prijetno začinjeni zgodbi objavili. Najhuje pri tem pa je, da se ljudje sploh ne zavedajo, da lahko morda njihovo početje koga prizadene, boli!! To ni OK … Meja privatnega? Ne bom pošiljala fotografov za mano. Ne želim povzročati medijskih škandalov.  

Na vidiku (spet) premiera?
Tako nerada govorim o projektih, če jih ne snujem sama, dokler nimam pogodbe podpisane. Ravnokar sem imela premiero v Kopru, super predstava (Plen), super ekipa, Boris Cavazza, režiser, človek akcije, res super … Prav tako smo končali snemanje filma Francija Slaka Kakor v nebesih, tako na zemlji, izredno lepa izkušnja … Franci je ob sebi zbral ekipo, s katero je bilo res prijetno delati, lepe spomine imam. Trenutno urejam spomine na pretekla dva meseca, skrbim zase, se uvajam v normalno življenje, žuram, si želim in upam … Upam, da sem mi načrti in (drzne) sanje uresničijo.

Tekst: Nina Kokelj

Zato so tu, da poskrbijo za smeh in zabavo ljudi!

Izbrisani. Sosedove skrivnosti. B & B show. Miki Bubulj in Ranko Babič sta zagotovilo za smeh, dobro voljo in sproščenost. Eden redkih intervjujev, kjer kar nisem hotela iti domov. Tudi po končanem intervjuju še vedno nisem hotela domov. Najprej smo se smejali za našo mizo, kmalu se je smeh razlegel še za sosednjo in čez kakih dvajset minut se je smejala cela gostilna. Pravijo, da je vsega lepega hitro konec. V tem stilu minevajo minute z Boom teatrom. Minevajo z bliskovito hitrostjo. Na vprašanja je  pridno odgovarjal vodja Boom teatra, Miki Bubulj.

Miki, kako in kdaj je padla odločitev za ustanovitev Boom teatra?
Takoj po filmu Tu pa tam sem se udeleževal raznih seminarjev in festivalov, med drugim sem se preskusil v režiji in tako posnel svoj prvi kratki film, s katerim sem osvojil prvo mesto na festivalu DIGIČ. Zatem sem snemal dokumentarni film v ZDA in še nekaj manjših projektov, med katerimi so bili tudi video gagi oziroma mini komedije. Takrat me je prešinila misel, da bi se preskusil na odru. V glavo mi je švignila fantastična ideja o Izbrisanih in teater je bil ustanovljen. To je bilo pred natanko dvema letoma.

Koliko članov šteje ekipa Boom teatra?
Trenutno je v ekipi 8 članov, od tega 6 igralcev. Vendar se teater širi, zato verjamem, da bo število kmalu naraslo.

Kako ste se spoznali člani oziroma igralci?
Nekateri med nami se poznamo že od prej. Prijatelje ter znance sem k sodelovanju povabil na snemanja, še preden se je rodil Boom teater. Kasneje sem sodeloval še pri drugih projektih, kjer sem spoznal nove ljudi, ugotovil, da imamo isto vizijo in cilje in – evo ga, pa smo tu! Boom teater!

Ker so vaše predstave izjemno zanimive in polne humorja, me zanima, kdo izmed članov Boom teatra je študiral komedijo na AGRFT?
Nihče. Za zanimivo in humorja polno predstavo ne potrebuješ posebne elitne šole. Potrebuješ prav tisto, česar izšolani igralci pri nas nimajo: sproščenost, zabavnost, naraven smisel za humor. Teh vrlin se ne da izšolati in izučiti, imaš jih ali pa ne. Nato te v profesionalca oblikujejo samo še izkušnje.

B&B show je prvi stand up comedy show v Sloveniji. Od kod ideja za tovrstno predstavo?
B&B show je v Sloveniji res prvi stand up comedy show v pravem pomenu besede. Ideja je padla, ko sva s kolegom Rankom opazovala slovensko sceno, kjer so se nekateri izmed naših uveljavljenih humoristov imeli za stand up komedijante. Dejala sva, da bova temu naredila konec in pokazala Sloveniji, kaj je prava stand up komedija. Naredila  sva show, ki si ga lahko ogledate le še pri ameriških izvajalcih. Ne zatekava se k pripovedovanju vicev ali imitiranju katerega od politikov, čemur smo priča na naših velikih zabavnih dogodkih. Show sva že kar nekajkrat uspešno uprizorila in gledalci so bili preprosto navdušeni, saj so si ogledali nekaj povsem novega in originalnega.

V stand up comedy showu sodeluje tudi publika. Ali vaju ta kdaj neprijetno preseneti?
Publika naju vedno in vsakič preseneča. Predvsem pozitivno s svojim raznolikim smehom, pripombami, iz katerih naredimo še večjo šalo, pa tudi metali so se že po sedežu in si brisali solze. Neprijetnih občutkov se ne spominjam, saj se vsi skupaj vedno odlično zabavamo.

Kako se pripravljata na stand up comedy show, kjer se med predstavo odvijajo tudi nepredvidljivi trenutki?
Posebne priprave nanj niso možne. Izbrana so izhodišča in teme, o katerih se bo govorilo, kar oblikuješ v že naučeno šalo. Če vskoči še kaj nepredvidenega, pač improviziraš. Tega se ne da naučiti. “Al’ ‘maš to v sebi al’ pa samo pripoveduješ vice v družbi in upaš, da se ti bojo smejal’.”

Na čigav račun se največkrat pošalita v stand up komediji in katere tabuje največkrat razkrivata?
Največ šal nedvomno zbijava na račun seksa in razmerij, ker je to pri nas žal še vedno največji tabu. Sledijo teme o generacijah, starših, čefurjih, otroštvu, prdenju in še in še. Pravzaprav se lahko pošališ iz vsega.

Kje so meje stand up comedy showa?
Čar je prav v tem, da jih ni. Meje so zarisane pri vsakem od nastopajočih posebej. Če pogledamo nastope, ki jih izvajajo v ZDA, so nekateri za slovensko sceno že krepko čez mero dobrega okusa. Vendar se tam ljudje zabavajo, ker so sproščeni in niso zadrgnjeni kot pri nas. A tudi pri nas se situacija popravlja, saj si končno imamo možnost ogledati kaj podobno odštekanega. Tu smo zato, da poskrbimo za smeh in zabavo ljudi!

Sodelujete tudi s kakšnim znanim televizijskim slovenskim igralcem ali igralko?
Poznamo jih kar nekaj, sodelujemo pa zaenkrat še ne. Tudi nastopali smo skupaj, ampak način izražanja humorja v naši ekipi ni primeren za tipičnega slovenskega igralca ali igralko. Kar pa  nikakor ne pomeni, da si ne želimo sodelovati. Z novimi generacijami prihajajo tudi “nove face” in zagotovo bomo v bližnji prihodnosti izvedli kakšen skupen projekt – ideje nedvomno že imamo, le še na pravi čas moramo počakati.

Igrate predvsem avtorske komedije? Kdo je avtor?
Avtorji smo sami, ekipa Boom teatra. Največji delež gre pripisati Mikiju Bubulju in Ranku Babiču. Prisegamo na domače delo, ker je le to lahko pristno okolju, v katerem živimo, in s tem izrazimo svoj odziv na dogodke okoli nas. To je po mojem mnenju tudi bistvo kulture in ustvarjanja, ne pa uvažanje idej in dialogov iz tujine.

S komedijo Izbrisani ste dosegli velik uspeh. Komedijo je večkrat predvajala TV3. Kdaj lahko pričakujemo tudi predvajanje na POP tv ali RTV Slovenija?
Izbrisani so bili nekajkrat predvajani na TV3. Na žalost je Sloveniji zavist prevelika, da bi si lahko eno in isto delo ogledali na več slovenskih televizijah, razen če je izdelek tujega porekla. Ameriške filme, stare dvajset ali trideset let, si lahko večkrat ogledamo na vseh postajah, medtem ko domači humoristični proizvodi ostanejo na enem mestu. Ampak ne bojte se! Za vse, ki bi si nas radi ogledali, potujemo po Sloveniji. Bodite pozorni, kdaj gostujemo v vašem kraju, ogledali si nas boste lahko v živo brez vmesnih oglasov.

Kakšen odziv dobivate od publike?
Fantastičen! Vedno znova nad pričakovanji. Ko stopimo na oder, nas preveva poseben adrenalinski občutek, kar je samo še razlog več, da zadovoljimo gledalce in jih nasmejemo do solz.

Kakšno je življenje v svetu igralstva?
Zanimivo, zame je nekaj najlepšega. Življenje v igralstvu ni tako silno opevana slava in uspeh. To je možno v ZDA. Zame pomeni enkratno priložnost, da naenkrat nasmejem ali pa karkoli drugega sporočim 200, 300, 400 gledalcem, jih tako pozabavam ter poskrbim, da pozabijo na vsakodnevne tegobe. Največji dosežek je, ko se nasmejejo svojim resničnim težavam in problemom, ker se zamislijo in ugotovijo, da ti sploh niso tako ogromni, kot se zdijo. Preprosto nekaj čudovitega.

Kdo so sponzorji Boom teatra in katere stroške krijejo?
Do pred kratkim nismo imeli sponzorjev. Smo novoustanovljeni in nikogar nismo prosili za sredstva. Na začetku smo poskusili, a so nam takoj dali vedeti, da v teh vodah nimamo kaj iskati. Še ena tipična slovenska zgodba. Ljudje ne verjamejo v sposobnosti drugih, mlade še posebej podcenjujejo. V dveh letih smo uspeli narediti ogromen korak brez kakršnekoli pomoči, sami s svojimi sredstvi, trudom in delom. Naenkrat pa so se ušesa nekaterih kar sama odprla! Letos smo se odločili zopet poskusiti poiskati sponzorja, saj jim lahko predstavimo naše dosežke, in prvi so se že odzvali, za kar bi se jim rad zahvalil. Hvala NLB-ju in Zavarovalnici Triglav, ki sta prva in zaenkrat še edina, ki sta pokazala, da jima je mar za mlade ustvarjalce ter novosti v Sloveniji. Sponzorje želimo in potrebujemo predvsem zaradi visokih stroškov oglaševanja, ki je zelo pomemben dejavnik – še posebej za nas, ker smo nov, mlad teater in se moramo ljudem predstaviti.

Kdaj in kje se bo odvijala naslednja predstava?
Naslednja predstava je premiera naše nove komedije Sosedove skrivnosti, ki bo v sredo, 8.11.2006, v hotelu in casinoju Kongo v Grosupljem. Premiere se lahko udeleži vsak, če bo le na razpolago dovolj stolov – povpraševanje je namreč zelo veliko. Naslednja predstava po premieri bo 24.11.2006 v Prešernovem gledališču v Kranju. Za ostale natančnejše termine je na voljo program predstav na naši internetni strani www.boomteater.com.

Tekst:Maja Kranjc