Varuh [The Guardian]

Žanr: akcijska drama
Režija: Andrew Davis
Scenarij: Ron L. Brinkerhoff
Igrajo: Kevin Costner, Ashton Kutcher, Neal McDonough, Clancy Brown, Melissa Sagemiller, Brian Geraghty, Sela Ward idr.
Na sporedu od: 26.10.2006
Dolžina: 136 min


Po tragični smrti sodelavcev se legendarni reševalec Ben (igra ga Kevin Costner) zaposli v elitni šoli za mlade rekrute obalne straže. Zaradi nenavadnih treningov kmalu vzbudi nemir med učenci, še najbolj pa se želi dokazati ambiciozni Jake (Ashton Kutcher), ki po prejeti diplomi sledi Randallu na Aljasko. Tam se morata spopasti z najbolj nevarnimi reševanji v povsem nemogočih vremenskih razmerah, ob čemer spoznata pravi pomen herojstva, prijateljstva in požrtvovalnosti.
Varuh je torej zgodba o neomajnem pogumu in nesebičnem žrtvovanju v doslej na filmu še neprikazani službi reševalnih plavalcev obalne straže. To so dejansko posebna vrsta moških in žensk, ki v vrtincu najhujših neurij in razpenjenih valov tvegajo svoja življenja v službi z načelom: Da bi drugi živeli! Doslej svetu in večini Američanov neznani in noro drzni junaki, ki so rešili na tisoče življenj iz smrtonosnih povodenj Katrine, so v tej pretresljivi fiktivni filmski zgodbi tudi timskemu delu predani reševalci obalne straže v Beringovem morju dobili svoj prepoznavni obraz.
V kratkem uvodnem delu spoznamo legendarnega plavalca – reševalca obalne straže, Bena Randalla, v enem njegovih najhujših trenutkov – v spletu okoliščin in izjemno nevarnih pogojev dela izgubi vso svojo ekipo in žrtve, ki jih je prišel reševat. Še močno pod vtisom nesreče ga proti njegovi volji pošljejo poučeval na elitno šolo “A” za reševalce obalne straže. Z izjemno težavnim programom usposabljanja skušajo inštruktorji sposobne, po naravi nadarjene, toda nemalokrat arogantne mlade rekrute vzgojiti v najboljše in najpogumnejše reševalne plavalce. Ben, ki se bori z žalostjo in obžalovanjem, se povsem posveti poučevanju na edini način, ki ga pozna in s svojimi nekonvencionalnimi, na izkušnjah temelječimi metodami postavi program na glavo. Mu bo uspelo?

Borat

Žanr: komedija
Režija: Larry Charles
Scenarij: Sacha Baron Cohen, Peter Baynham, Anthony Hines, Dan Mazer
Igrajo: Sacha Baron Cohen, Daniel Castro
Na sporedu od: 2.11.2006

Čeprav je Kazahstan na svoj način veličastna dežela, mora novinar Borat po vladnem naročilu odpotovati v ZDA, da bi se naučil pomembnih lekcij o tamkajšnjih ljudeh in kulturi. Po prihodu v New York Borat na televiziji uzre Pamelo Anderson, žensko svojih sanj. Da bi jo našel, se odpravi na čudaško pot preko države. Obeta se smeha polna skleda.

Vrni se
 
Žanr: drama
Režija in scenarij: Pedro Almodóvar
Igrajo: Penélope Cruz, Carmen Maura, Lola Due?as, Blanca Portillo, Yohana Cobo, Chus Lampreave, Antonio de la Torre idr.
Na sporedu od: 30.11.2006

Komična drama izpod režijske taktirke španskega mojstra Pedra Almodóvarja združuje občutke, misli in usode žensk treh generacij ene družine. Raimunda že dolgo več ne najde prave sreče v zakonu z brezposelnim in vedno pijanim možem, tako da ji edino uteho predstavlja hčerka Paula. Nekega dne se Raimundovi sestri Sole prične prikazovati njuna umrla mama, ki ima na tem svetu še nekaj nedokončanih opravkov, kar na svojevrsten in nepredstavljiv način vpliva na celotno družino. Film je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.

Tekst: Miran Varga


»Lajf« za Liffe

Za veliko večino filmoljubov je november prav poseben mesec, ki se ga ga že dolgo časa veselijo. Že 17. leto se namreč odvija Ljubljanski mednarodni filmski festival ali Liffe, ki kljub raznoliki ponudbi podobnih festivalskih dogajanj ostaja neprekosljiv.

Kvalitetna programska zasnova obljublja filmska nebesa v  desetih sekcijah: Perspektive, Predpremiere, Obzorja, Dokumentarci, Ekstravaganca, Posvečeno, Proti vetru, Izbor kratkega filma, Jug-jugozahodno in Spremljevalna razstava. Filmi iz sekcije Perspektive se potegujejo za vodomca – glavno nagrado, filmi iz obzorij za zlati kolut oz. nagrado občinstva, Amnesty International pa bo zopet nagradila najboljši film na temo človekovih pravic. Mednarodna žirija Svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev pa bo v sekciji Jug – jugovzhodno nagrado FIPRESCI.

Za vas smo pripravili izbor peščice filmov, ki še zdaleč ne zaobjamejo vsega, kar je vredno ogleda:
” Glavni šef (Lars von Trier, Danska, 2006): danski filmski genij ponuja nov film o človeškem vplivu in nadzoru, ki je požel že tri nagrade. Zgodba se plete okoli prodaje računalniškega podjetja z izmišljenim šefom.
” Mali rdeči cvetovi (Yuan Zhang, Kitajska & Italija, 2006): zgodba o  odraščanju samosvojega štiriletnega fantka, ki se ne pusti disciplinirati vzgoljiteljem v vrtcu.
” Način preživetja 5+ ( Gen Sekiguči, Japonska, 2004): presenetljiva nadrealistična komedija z neverjetnimi zapleti – od moža, ki vedno znova (neuspešno) ubije svojo ženo, do lika, ki zaradi hipnoze misli, da je ptica. Zgodbe povezuje poklicni morilec, ki junake sprašuje o njihovi vlogi v življenju.
” Vse zastonj (Antonio Nulić, Hrvaška, BIH in Srbija, 2006): Ko v gostilniškem pretepu umrejo trije Goranovi prijatelji, ta proda svoje imetje in kupi gostinski kombi. Z njim potuje po državi in zastonj deli pijačo.
” Gostitelj (Joon-Ho Bong, Južna Koreja, 2006): Formaldehid, ki ga zlijejo v odtok ameriškega vojaškega oporišča v Seulu, se čez šest let pojavi v obliki nevarne “pošasti”, ki ugrablja ljudi.
” Ljudje pri delu (Mani Haghighi, Iran, 2006): Štiri prijatelje na poti s smučanja zmoti velik kamen v obliki falusa. Na vse pretege se trudijo, da bi ga porušili.
” Mala Noche (Gus Van Sant, ZDA, 1985): Zgodba o delovodji, ki se noro zaljubi v mehiškega najstnika. Ta mu ljubezni ne vrača, zato se mora zadovoljiti z njegovim manj privlačnim prijateljem Pepperjem.
” Milo (Danska, 2006): Zgodba o Charlotte, ki reši življenje transvestita Veronike in se k njej preseli. Iskren film o seksu in ljubezni.
” Sprememba naslova (Emmanuel Mouret, Francija, 2006): Situacijska komedija o mladem glasbeniku in lastnici fotokopirnice, ki v Parizu skupaj najameta stanovanje.

Poleg filmskih projekcij in razstav bodo dogajanje popestrili nekateri filmski ustvarjalci in igralci, s katerimi se bomo lahko pogovorili. Med njimi so Birov, Paulus Manker, Feliks Falk, Cécile De France, Hrvoje Hribar in še mnogi drugi.  Nekatere od predvajanih filmov bomo lahko kmalu videli tudi v kinematografih, večino pa boste lahko ujeli samo v teh štirinajstih dneh, zato se jih splača izkoristiti.

Celotno festivalsko dogajanje, urnik, opise filmov in druge informacije lahko poiščete na uradni spletni strani Liffe: http://www.liffe.si.

KariS

»NINČ, JUTR’ ‘MAM PREMIERO!«

… mi mlada igralka Maja Martina Merljak, absolventka AGRFT, reče skoraj vsakič, ko jo pokličem. Kličem pa jo, ker sem rada v njeni družbi; na obeh straneh žametne zavese. Na klepetu, zelenem čaju v Loggi, skoraj tik zraven Gledališča Koper, kjer trenutno (fantastično) igra v Plenu, v slačilnici lokalnega, na čase socializma spominjajočega kulturnega doma, tik preden z Janom odigramo Krokodilčka Kikija za malčke …

Majo Martino Merljak poznam kot sleparko, množično morilko, ukročeno trmoglavko, histerično razbolelo dekle, spogledljivko in fatalko.

Predvsem pa jo poznam kot punco, ki ima Srce na pravem mestu in ki ji uspeh in v meglicah prihajajočega časa jasno napovedujoča se slava nista stopila v glavo. Ki resnično, zelo iskreno ljubi svoj poklic.


Še malo, pa ne boš več študentka. Kaj vidiš, če se ozreš nazaj? In kaj, ko zreš v daljavo, naprej?
Akademija je super izkušnja. Obrnila mi je življenje za 360 stopinj z nesluteno hitrostjo, si nekje na poti premislila in mi ga začela obračati v drugo smer. Centrifuga. Spominjam se, kako sem cel drugi letnik jokala. Ker sem se izgubila, kot človek in kot igralka. Ko narediš sprejemce, si car, kmalu pa ugotoviš, da si samo navaden pozer. Kar naenkrat ne znaš več hoditi, govoriti, razmišljati, se obnašati, nič ne znaš, ne veš, kdo si. Vsega se učiš na novo, kot otrok. Je težko, ampak tudi lepo. Spoznala sem ljudi, moj razred, ki bodo v mojem srcu za vedno. So moja družina, pred njimi nimam ne sramu ne skrivnosti. Rada jih imam. Ko zrem v daljavo, vidim svoje upe, želje, da bom nekoč velika, pogumna, vsestranska, iskrena igralka. Da se bom pripravljena učiti celo življenje. Da se mi odprejo vrata v širni svet. Muzikal, film, teater.

Umetnica si. Kakšen je tvoj odnos do čarne svetlobe artizma?
Na živce mi gre, ker v Sloveniji večkrat velja za pravo umetnost tisto, kar je arty, boemsko,  kar ni pop, večkrat, kar je nerazumljeno … “Niti slučajno ne vem, kaj so hoteli povedati s predstavo, performansom, razstavo, ampak sigurno je kul, sigurno je to umetnost.” Bullshit, če mene vprašate. Z enako iskrenostjo, kreativnostjo sem se lotila predstave v Špas Teatru, ki je pop, kot katerekoli resne predstave. Umetnost je oboje, da ljudi nasmeješ in ganeš do solz, jih kaj naučiš,  spodbudiš njihovo domišljijo … 

Znanje: kaj je naučeno, kaj pa pridobljeno?
Igre se ne moreš naučiti. Akademija te nauči obrti govora, giba, nauči te prožnosti, nauči te razmišljati kot igralec. In te pripravi na kruti svet.

Mustang. Ni tvoj konj. Čeprav jih boš nekoč (menda) imela.
Mustang je knjiga … To je knjiga, ki sva jo napisala z Lenartom Zajcem, roman, stkan iz kratkih zgodb; vanj sem zapisala svoje vsebine, jih vtkala v lik Marjetke, samosvoje, nekoliko čudaške, osamljene, tihe fatalke, ob kateri se ti ježijo dlake, pa sploh ne veš, zakaj … Ko se takole pogovarjam s tabo, pravo, veliko pisateljico, me je sram, da bi sebe poimenovala enako. Lenart je bil moj učitelj, zelo potrpežljiv in dober učitelj, ko pa bom sama samcata napisala svoj prvi roman, si bom morda lahko rekla pisateljica. Zaenkrat sem igralka, ki je  prispevala svoj delež pri romanu Mustang.

Idealna publika?
Verjetno sem še premlada za ta odgovor, pa vseeno. Najbolj zahtevna, pa tudi nadvse pozitivna publika so gotovo otroci. Ko jih nasmeješ, ko se imajo lepo, je to super občutek. Ne maram pa nekulturnih ljudi, ki se med predstavo brez sramu pogovarjajo po telefonu ali pa naglas med sabo. Če koga kdo sili, da je v teatru, njemu pa dol visi za vse skupaj, zakaj nimajo ljudje toliko jajc, da bi šli protestno iz dvorane?! Vsak lahko počne, mara, ne mara – kar hoče, jaz ne bom nikogar sodila. Biti iskren sam s sabo pa bi bilo dobro. To manjka tudi našim politikom – da bi pogledali sami sebi v oči in iskreno, konstruktivno in aktivno reševali štale, ki jih zakuhajo, ker ne razmišljajo vnaprej. Ampak od zla imajo ljudje koristi, zato ga nikoli ne bomo pregnali. Žal.

Pojavljaš se v medijih. Tvoje fotografije zrejo s plakatov. Kako sprejemaš javnost; kaj ohranjaš izključno zasebno?
Zdi se mi katastrofalno, da rumeni mediji pozivajo ljudi, naj pošljejo domače fotografije znanih ljudi, da jih bodo ob prijetno začinjeni zgodbi objavili. Najhuje pri tem pa je, da se ljudje sploh ne zavedajo, da lahko morda njihovo početje koga prizadene, boli!! To ni OK … Meja privatnega? Ne bom pošiljala fotografov za mano. Ne želim povzročati medijskih škandalov.  

Na vidiku (spet) premiera?
Tako nerada govorim o projektih, če jih ne snujem sama, dokler nimam pogodbe podpisane. Ravnokar sem imela premiero v Kopru, super predstava (Plen), super ekipa, Boris Cavazza, režiser, človek akcije, res super … Prav tako smo končali snemanje filma Francija Slaka Kakor v nebesih, tako na zemlji, izredno lepa izkušnja … Franci je ob sebi zbral ekipo, s katero je bilo res prijetno delati, lepe spomine imam. Trenutno urejam spomine na pretekla dva meseca, skrbim zase, se uvajam v normalno življenje, žuram, si želim in upam … Upam, da sem mi načrti in (drzne) sanje uresničijo.

Tekst: Nina Kokelj

»NINČ, JUTR' 'MAM PREMIERO!«

… mi mlada igralka Maja Martina Merljak, absolventka AGRFT, reče skoraj vsakič, ko jo pokličem. Kličem pa jo, ker sem rada v njeni družbi; na obeh straneh žametne zavese. Na klepetu, zelenem čaju v Loggi, skoraj tik zraven Gledališča Koper, kjer trenutno (fantastično) igra v Plenu, v slačilnici lokalnega, na čase socializma spominjajočega kulturnega doma, tik preden z Janom odigramo Krokodilčka Kikija za malčke …

Majo Martino Merljak poznam kot sleparko, množično morilko, ukročeno trmoglavko, histerično razbolelo dekle, spogledljivko in fatalko.

Predvsem pa jo poznam kot punco, ki ima Srce na pravem mestu in ki ji uspeh in v meglicah prihajajočega časa jasno napovedujoča se slava nista stopila v glavo. Ki resnično, zelo iskreno ljubi svoj poklic.

Še malo, pa ne boš več študentka. Kaj vidiš, če se ozreš nazaj? In kaj, ko zreš v daljavo, naprej?
Akademija je super izkušnja. Obrnila mi je življenje za 360 stopinj z nesluteno hitrostjo, si nekje na poti premislila in mi ga začela obračati v drugo smer. Centrifuga. Spominjam se, kako sem cel drugi letnik jokala. Ker sem se izgubila, kot človek in kot igralka. Ko narediš sprejemce, si car, kmalu pa ugotoviš, da si samo navaden pozer. Kar naenkrat ne znaš več hoditi, govoriti, razmišljati, se obnašati, nič ne znaš, ne veš, kdo si. Vsega se učiš na novo, kot otrok. Je težko, ampak tudi lepo. Spoznala sem ljudi, moj razred, ki bodo v mojem srcu za vedno. So moja družina, pred njimi nimam ne sramu ne skrivnosti. Rada jih imam. Ko zrem v daljavo, vidim svoje upe, želje, da bom nekoč velika, pogumna, vsestranska, iskrena igralka. Da se bom pripravljena učiti celo življenje. Da se mi odprejo vrata v širni svet. Muzikal, film, teater.

Umetnica si. Kakšen je tvoj odnos do čarne svetlobe artizma?
Na živce mi gre, ker v Sloveniji večkrat velja za pravo umetnost tisto, kar je arty, boemsko,  kar ni pop, večkrat, kar je nerazumljeno … “Niti slučajno ne vem, kaj so hoteli povedati s predstavo, performansom, razstavo, ampak sigurno je kul, sigurno je to umetnost.” Bullshit, če mene vprašate. Z enako iskrenostjo, kreativnostjo sem se lotila predstave v Špas Teatru, ki je pop, kot katerekoli resne predstave. Umetnost je oboje, da ljudi nasmeješ in ganeš do solz, jih kaj naučiš,  spodbudiš njihovo domišljijo … 

Znanje: kaj je naučeno, kaj pa pridobljeno?
Igre se ne moreš naučiti. Akademija te nauči obrti govora, giba, nauči te prožnosti, nauči te razmišljati kot igralec. In te pripravi na kruti svet.

Mustang. Ni tvoj konj. Čeprav jih boš nekoč (menda) imela.
Mustang je knjiga … To je knjiga, ki sva jo napisala z Lenartom Zajcem, roman, stkan iz kratkih zgodb; vanj sem zapisala svoje vsebine, jih vtkala v lik Marjetke, samosvoje, nekoliko čudaške, osamljene, tihe fatalke, ob kateri se ti ježijo dlake, pa sploh ne veš, zakaj … Ko se takole pogovarjam s tabo, pravo, veliko pisateljico, me je sram, da bi sebe poimenovala enako. Lenart je bil moj učitelj, zelo potrpežljiv in dober učitelj, ko pa bom sama samcata napisala svoj prvi roman, si bom morda lahko rekla pisateljica. Zaenkrat sem igralka, ki je  prispevala svoj delež pri romanu Mustang.

Idealna publika?
Verjetno sem še premlada za ta odgovor, pa vseeno. Najbolj zahtevna, pa tudi nadvse pozitivna publika so gotovo otroci. Ko jih nasmeješ, ko se imajo lepo, je to super občutek. Ne maram pa nekulturnih ljudi, ki se med predstavo brez sramu pogovarjajo po telefonu ali pa naglas med sabo. Če koga kdo sili, da je v teatru, njemu pa dol visi za vse skupaj, zakaj nimajo ljudje toliko jajc, da bi šli protestno iz dvorane?! Vsak lahko počne, mara, ne mara – kar hoče, jaz ne bom nikogar sodila. Biti iskren sam s sabo pa bi bilo dobro. To manjka tudi našim politikom – da bi pogledali sami sebi v oči in iskreno, konstruktivno in aktivno reševali štale, ki jih zakuhajo, ker ne razmišljajo vnaprej. Ampak od zla imajo ljudje koristi, zato ga nikoli ne bomo pregnali. Žal.

Pojavljaš se v medijih. Tvoje fotografije zrejo s plakatov. Kako sprejemaš javnost; kaj ohranjaš izključno zasebno?
Zdi se mi katastrofalno, da rumeni mediji pozivajo ljudi, naj pošljejo domače fotografije znanih ljudi, da jih bodo ob prijetno začinjeni zgodbi objavili. Najhuje pri tem pa je, da se ljudje sploh ne zavedajo, da lahko morda njihovo početje koga prizadene, boli!! To ni OK … Meja privatnega? Ne bom pošiljala fotografov za mano. Ne želim povzročati medijskih škandalov.  

Na vidiku (spet) premiera?
Tako nerada govorim o projektih, če jih ne snujem sama, dokler nimam pogodbe podpisane. Ravnokar sem imela premiero v Kopru, super predstava (Plen), super ekipa, Boris Cavazza, režiser, človek akcije, res super … Prav tako smo končali snemanje filma Francija Slaka Kakor v nebesih, tako na zemlji, izredno lepa izkušnja … Franci je ob sebi zbral ekipo, s katero je bilo res prijetno delati, lepe spomine imam. Trenutno urejam spomine na pretekla dva meseca, skrbim zase, se uvajam v normalno življenje, žuram, si želim in upam … Upam, da sem mi načrti in (drzne) sanje uresničijo.

Tekst: Nina Kokelj

BOOM TEATER alias KOMEDIJA JE KONČNO VSTALA OD MRTVIH

Zato so tu, da poskrbijo za smeh in zabavo ljudi!

Izbrisani. Sosedove skrivnosti. B & B show. Miki Bubulj in Ranko Babič sta zagotovilo za smeh, dobro voljo in sproščenost. Eden redkih intervjujev, kjer kar nisem hotela iti domov. Tudi po končanem intervjuju še vedno nisem hotela domov. Najprej smo se smejali za našo mizo, kmalu se je smeh razlegel še za sosednjo in čez kakih dvajset minut se je smejala cela gostilna. Pravijo, da je vsega lepega hitro konec. V tem stilu minevajo minute z Boom teatrom. Minevajo z bliskovito hitrostjo. Na vprašanja je  pridno odgovarjal vodja Boom teatra, Miki Bubulj.

Miki, kako in kdaj je padla odločitev za ustanovitev Boom teatra?
Takoj po filmu Tu pa tam sem se udeleževal raznih seminarjev in festivalov, med drugim sem se preskusil v režiji in tako posnel svoj prvi kratki film, s katerim sem osvojil prvo mesto na festivalu DIGIČ. Zatem sem snemal dokumentarni film v ZDA in še nekaj manjših projektov, med katerimi so bili tudi video gagi oziroma mini komedije. Takrat me je prešinila misel, da bi se preskusil na odru. V glavo mi je švignila fantastična ideja o Izbrisanih in teater je bil ustanovljen. To je bilo pred natanko dvema letoma.

Koliko članov šteje ekipa Boom teatra?
Trenutno je v ekipi 8 članov, od tega 6 igralcev. Vendar se teater širi, zato verjamem, da bo število kmalu naraslo.

Kako ste se spoznali člani oziroma igralci?
Nekateri med nami se poznamo že od prej. Prijatelje ter znance sem k sodelovanju povabil na snemanja, še preden se je rodil Boom teater. Kasneje sem sodeloval še pri drugih projektih, kjer sem spoznal nove ljudi, ugotovil, da imamo isto vizijo in cilje in – evo ga, pa smo tu! Boom teater!

Ker so vaše predstave izjemno zanimive in polne humorja, me zanima, kdo izmed članov Boom teatra je študiral komedijo na AGRFT?
Nihče. Za zanimivo in humorja polno predstavo ne potrebuješ posebne elitne šole. Potrebuješ prav tisto, česar izšolani igralci pri nas nimajo: sproščenost, zabavnost, naraven smisel za humor. Teh vrlin se ne da izšolati in izučiti, imaš jih ali pa ne. Nato te v profesionalca oblikujejo samo še izkušnje.

B&B show je prvi stand up comedy show v Sloveniji. Od kod ideja za tovrstno predstavo?
B&B show je v Sloveniji res prvi stand up comedy show v pravem pomenu besede. Ideja je padla, ko sva s kolegom Rankom opazovala slovensko sceno, kjer so se nekateri izmed naših uveljavljenih humoristov imeli za stand up komedijante. Dejala sva, da bova temu naredila konec in pokazala Sloveniji, kaj je prava stand up komedija. Naredila  sva show, ki si ga lahko ogledate le še pri ameriških izvajalcih. Ne zatekava se k pripovedovanju vicev ali imitiranju katerega od politikov, čemur smo priča na naših velikih zabavnih dogodkih. Show sva že kar nekajkrat uspešno uprizorila in gledalci so bili preprosto navdušeni, saj so si ogledali nekaj povsem novega in originalnega.

V stand up comedy showu sodeluje tudi publika. Ali vaju ta kdaj neprijetno preseneti?
Publika naju vedno in vsakič preseneča. Predvsem pozitivno s svojim raznolikim smehom, pripombami, iz katerih naredimo še večjo šalo, pa tudi metali so se že po sedežu in si brisali solze. Neprijetnih občutkov se ne spominjam, saj se vsi skupaj vedno odlično zabavamo.

Kako se pripravljata na stand up comedy show, kjer se med predstavo odvijajo tudi nepredvidljivi trenutki?
Posebne priprave nanj niso možne. Izbrana so izhodišča in teme, o katerih se bo govorilo, kar oblikuješ v že naučeno šalo. Če vskoči še kaj nepredvidenega, pač improviziraš. Tega se ne da naučiti. “Al’ ‘maš to v sebi al’ pa samo pripoveduješ vice v družbi in upaš, da se ti bojo smejal’.”

Na čigav račun se največkrat pošalita v stand up komediji in katere tabuje največkrat razkrivata?
Največ šal nedvomno zbijava na račun seksa in razmerij, ker je to pri nas žal še vedno največji tabu. Sledijo teme o generacijah, starših, čefurjih, otroštvu, prdenju in še in še. Pravzaprav se lahko pošališ iz vsega.

Kje so meje stand up comedy showa?
Čar je prav v tem, da jih ni. Meje so zarisane pri vsakem od nastopajočih posebej. Če pogledamo nastope, ki jih izvajajo v ZDA, so nekateri za slovensko sceno že krepko čez mero dobrega okusa. Vendar se tam ljudje zabavajo, ker so sproščeni in niso zadrgnjeni kot pri nas. A tudi pri nas se situacija popravlja, saj si končno imamo možnost ogledati kaj podobno odštekanega. Tu smo zato, da poskrbimo za smeh in zabavo ljudi!

Sodelujete tudi s kakšnim znanim televizijskim slovenskim igralcem ali igralko?
Poznamo jih kar nekaj, sodelujemo pa zaenkrat še ne. Tudi nastopali smo skupaj, ampak način izražanja humorja v naši ekipi ni primeren za tipičnega slovenskega igralca ali igralko. Kar pa  nikakor ne pomeni, da si ne želimo sodelovati. Z novimi generacijami prihajajo tudi “nove face” in zagotovo bomo v bližnji prihodnosti izvedli kakšen skupen projekt – ideje nedvomno že imamo, le še na pravi čas moramo počakati.

Igrate predvsem avtorske komedije? Kdo je avtor?
Avtorji smo sami, ekipa Boom teatra. Največji delež gre pripisati Mikiju Bubulju in Ranku Babiču. Prisegamo na domače delo, ker je le to lahko pristno okolju, v katerem živimo, in s tem izrazimo svoj odziv na dogodke okoli nas. To je po mojem mnenju tudi bistvo kulture in ustvarjanja, ne pa uvažanje idej in dialogov iz tujine.

S komedijo Izbrisani ste dosegli velik uspeh. Komedijo je večkrat predvajala TV3. Kdaj lahko pričakujemo tudi predvajanje na POP tv ali RTV Slovenija?
Izbrisani so bili nekajkrat predvajani na TV3. Na žalost je Sloveniji zavist prevelika, da bi si lahko eno in isto delo ogledali na več slovenskih televizijah, razen če je izdelek tujega porekla. Ameriške filme, stare dvajset ali trideset let, si lahko večkrat ogledamo na vseh postajah, medtem ko domači humoristični proizvodi ostanejo na enem mestu. Ampak ne bojte se! Za vse, ki bi si nas radi ogledali, potujemo po Sloveniji. Bodite pozorni, kdaj gostujemo v vašem kraju, ogledali si nas boste lahko v živo brez vmesnih oglasov.

Kakšen odziv dobivate od publike?
Fantastičen! Vedno znova nad pričakovanji. Ko stopimo na oder, nas preveva poseben adrenalinski občutek, kar je samo še razlog več, da zadovoljimo gledalce in jih nasmejemo do solz.

Kakšno je življenje v svetu igralstva?
Zanimivo, zame je nekaj najlepšega. Življenje v igralstvu ni tako silno opevana slava in uspeh. To je možno v ZDA. Zame pomeni enkratno priložnost, da naenkrat nasmejem ali pa karkoli drugega sporočim 200, 300, 400 gledalcem, jih tako pozabavam ter poskrbim, da pozabijo na vsakodnevne tegobe. Največji dosežek je, ko se nasmejejo svojim resničnim težavam in problemom, ker se zamislijo in ugotovijo, da ti sploh niso tako ogromni, kot se zdijo. Preprosto nekaj čudovitega.

Kdo so sponzorji Boom teatra in katere stroške krijejo?
Do pred kratkim nismo imeli sponzorjev. Smo novoustanovljeni in nikogar nismo prosili za sredstva. Na začetku smo poskusili, a so nam takoj dali vedeti, da v teh vodah nimamo kaj iskati. Še ena tipična slovenska zgodba. Ljudje ne verjamejo v sposobnosti drugih, mlade še posebej podcenjujejo. V dveh letih smo uspeli narediti ogromen korak brez kakršnekoli pomoči, sami s svojimi sredstvi, trudom in delom. Naenkrat pa so se ušesa nekaterih kar sama odprla! Letos smo se odločili zopet poskusiti poiskati sponzorja, saj jim lahko predstavimo naše dosežke, in prvi so se že odzvali, za kar bi se jim rad zahvalil. Hvala NLB-ju in Zavarovalnici Triglav, ki sta prva in zaenkrat še edina, ki sta pokazala, da jima je mar za mlade ustvarjalce ter novosti v Sloveniji. Sponzorje želimo in potrebujemo predvsem zaradi visokih stroškov oglaševanja, ki je zelo pomemben dejavnik – še posebej za nas, ker smo nov, mlad teater in se moramo ljudem predstaviti.

Kdaj in kje se bo odvijala naslednja predstava?
Naslednja predstava je premiera naše nove komedije Sosedove skrivnosti, ki bo v sredo, 8.11.2006, v hotelu in casinoju Kongo v Grosupljem. Premiere se lahko udeleži vsak, če bo le na razpolago dovolj stolov – povpraševanje je namreč zelo veliko. Naslednja predstava po premieri bo 24.11.2006 v Prešernovem gledališču v Kranju. Za ostale natančnejše termine je na voljo program predstav na naši internetni strani www.boomteater.com.

Tekst:Maja Kranjc

In kaj je PR?

Reporter or TV journalist at news conference, holding microphone and writing notes
Foto: Mihajlo Maricic iz iStock

Ko sem začela s študijem komunikologije, se mi je od vsega najboljše zdelo to, da se bom ob koncu študija lahko zaposlila v PR-u, čeprav se mi niti sanjalo ni, kaj to sploh je. Takrat se mi je pač ta kratica zdela “full” dobra in sem bila prepričana, da me bodo tega in še mnogo več naučili v štirih letih študija. Dejstvo, da sedaj obiskujem že 3. letnik in v bistvu še vedno ne vem kaj PR je, me je pa zaskrbelo.

Ker tega do nedavnega nisem izvedela na fakulteti, sem se odločila izvedeti kaj več na kakšnih drugih predavanjih. Zato sem se včlanila v ŠSPRSS (Študentsko sekcijo Slovenskega društva za odnose z javnostmi). Ko sem tam vprašala, če mi lahko razložijo, kaj PR je, so rekli: “Najbolje, da greš kar na SKOJ!”. Seveda sem tudi za to prvič slišala in obrazložili so mi, da je to je Slovenska konferenca o odnosih z javnostmi. Tam se zbere ‘vsa smetana’ PR-ovcev, ki čez dan poslušajo predavanja domačih in tujih predavateljev, zvečer pa podeljujejo nagrade za dosežke na področju odnosov z javnostmi kot je Prizma in zbirajo denar za dobrodelne namene. “Aha!”, sem rekla in se odločila, da preživim tri dni med PR-ovci in tako ugotovim, kaj PR torej je.

Na SKOJ-u sem spoznala veliko zanimivih ljudi. Tudi večina predavanj, ki sem se jih udeležila, je bilo zanimivih in poučnih, vendar se mi je od vseh v spomin najbolj vtisnila predstavitev Zavarovalnice Maribor, na kateri so predstavili projekt ”Zojini zeleni zemljevidi”. Zavarovalnica Maribor je namreč razpisala natečaj za številne slovenske osnovne šole, s katerim so vzpodbujali učence, naj izdelajo ”Zojin zeleni zemljevid” za domače okolje, na katerem naj označijo vse okoljsko pomembne točke, tako okolju prijazne kot tudi problematične. Odziv je bil neverjeten in Zavarovalnica Maribor je svoje zastavljene komunikacijske cilje še presegla. Brez oglasov jim je namreč uspelo doseči širšo javnost, ki je zajemala neznansko veliko osnovnošolcev, učiteljev ter staršev, s katerimi so se otroci o projektu pogovarjali. Predstavili so se jim torej kot organizacija, ki skrbi za okolje in lahko poskrbi tudi za njih, če se bodo preko nje zavarovali. Zavarovalnica Maribor je tako uspela potrditi svoj pozitivni imidž in ugotovila sem, da se v PR vse v bistvu vrti okrog imidža.

Organizacije ali posamezniki pa pozitivni imidž dosežejo z dobro, iznajdljivo ter raznoliko komunikacijo z javnostmi. Kot smo videli to niso samo oglasi, ampak prav vsi načini predstavitve organizacije svojim ciljnim populacijam; od pojavljanja predstavnikov organizacije v medijih do dejavnosti, ki (vsaj) površinsko delujejo koristno za človeštvo. To pa še ni vse. Pomembno je tudi ocenjevanje javnega mnenja ter oblikovanje in izvajanje poslovnih načrtov glede na lastno poslovno politiko in njeno prestavitev javnosti, koordinacija programov za odnose z javnostmi, predvsem pomembno pa je razvijanje odnosov in naklonjenosti skozi proces komunikacije med organizacijo in njenimi ciljnimi javnostmi.

Če povzamem, sem PR razumela kot umetnost in tudi znanost vodenja komunikacij med organizacijo in njenimi javnostmi, ki načrtno gradi, vodi in vzdržuje podobo organizacije. Je torej zelo široko področje, ki je zaradi zasičenosti trga s komuniciranjem primorano biti vedno bolj iznajdljivo. Trenutno je dober PR-ovec tisti, ki uspe biti raziskovalec, strateg, svetovalec, oblikovalec in posrednik informacij ter še veliko več – v eni osebi.

Barbara Petovar
Študentska sekcija
Slovenskega društva za odnose z javnostmi

Pripravite seznam želja za praznike

Morebiti me bo kdo okrcal, da prehitevam dogodke in da se je kostanj šele dobro začel peči, jaz pa že razmišljam o praznikih in darilih. Ampak, računalnika ne kupimo vsak dan, še manj pa ga podarimo oziroma dobimo v dar. A brez kančka dvoma si upam trditi, da ima vsak izmed nas kopico prijateljev, katerim računalnik (osebni ali prenosni) ogromno pomeni. Še več, ta oseba je lahko celo naš partner. Zato bi morebiti pred prazniki malce razmislili tudi o kakšni tehnološki igrači/darilu, ki mu bo polepšala vsakdan.

Tudi računalnik ali le njegov del, je lahko lepo darilo
Seveda nimamo vsi kupa denarja, ki bi ga lahko namenili nakupu najnovejše računalniške opreme, a vendar si lahko privoščimo vsaj kak delček sodobne tehnologije, ki nam bo olajšala delo s prežvekovalcem ničel in enic.

Prvi stik
Z računalnikom komuniciramo prek tipkovnice, miške in zaslona. Zato se prvi dve komponenti ob dolgotrajnejši uporabi tudi najprej obrabita. K sreči so nove računalniške miške in tipkovnice dosegljive vsem žepom – tako plitkim kot globokim, odločitev je pač vaša. Tudi proizvajalci periferije so že dognali, da imajo tudi računalničarji izbran okus, zato ponujajo svoje izdelke v več barvnih kombinacijah, tako da jih lahko prilagodite svoji trenutni opremi. Če je vaš dragi/a zagrizen/a igričar/ka, potem bo nakup sodobne optične miške odlična izbira. Ne pozabite pa, da gre k vsaki miški tudi dobra in lepa podloga – ta lahko dela čudeže.


Sanjski računalniški sistem
Ali si sploh predstavljete kako trenutno izgleda sanjski računalniški sistem povprečnega računalničarja? Odgovoru na to vprašanje so se zelo približali pri britanskem podjetju Vadim Computers, kjer so sestavili igričarski sistem za največje sladokusce. Poganja ga štirijedrni Intel Core 2 Quad QX6700 procesor, ki ob pomoči matične plošče Asus P5N32-SLI Premium WiFi-AP ter pomnilnika Patriot DDR2-1066 (tega je kar za dva gigabajta) nudi odlično strojno podlago za igre in resno delo. Tudi pri grafični zmogljivosti snovalci niso skoparili, saj se v sistemu nahaja SLI kombinacija dveh GeForce 8800 GTX kartic, ki jima pomaga še Ageia PhysX pospeševalnik. Pri vgraejnih diskih ni nič drugače, saj za sistem skrbi RAID kombinacija dveh 150 GB Western Digital roparic (op. Raptor), za podatke pa nam je na voljo še Seagate Barracuda s 750 GB kapacitete. Skupno torej okrog terabajt prostora za naše podatke. Poleg DVD zapisovalnika, kombinirane CD-DVD enote, licenčnega Windows XP 64-bit operacijskega sistema in dodatne zvočne kartice Creative labs 7.1 X-FI Extreme Music pa celoto zaključi Lian-Li V2100B Plus ohišje in Enermax 1000W napajalnik, vse skupaj ohlajeno z vodnim hlajenjem LiquoCool Antarctic TX Extreme, ki hladi tako procesor in čipovje kot tudi obe grafični kartici. Vse lepo in prav, oglejmo si še ceno. Ta znaša preračunano z vsemi dajatvami nekaj manj kot dva milijona slovenskih tolarjev. In to brez monitorja, miške tipkovnice in zvočnikov.

Med monitorji so trenutno najbolj priljubljeni širokokotni modeli, saj je na njih gledanje filmskih posnetkov v formatu 16:10 ali 16:9 pravi užitek. Pestra ponudba na trgu je privedla tudi do padca cen, kar naredi nakup sodobnega monitorja na tekoče kristale še toliko bolj smotrno opravilo, če si lastite eno izmed starejših “škatel”.

Tekst: Miran Varga

Prija (telj) alkohol

Tokrat je Mojca prišla na dan z osupljivo zgodbo. Bila sem čisto iz sebe, nisem vedela, kaj naj rečem. Začela je tako …

Zadnje čase veliko hodim ven. Rada imam dobro glasbo, dober žur, fino družbo, zanimiva dogajanja in Ljubljana je kot ustvarjena za to … Doma ni bilo toliko stvari na izbiro. Redko sem imela priložnost plesati. A zdaj, zdaj je drugače. Spoznala sem že veliko novih ljudi. Bila sem na različnih zabavah. Ene so mi všeč bolj, druge manj, a pomembno je, da se dogaja. Poklicala sem te, da bi se dobili, ker sem v grozni stiski in bi se želela pogovoriti.

Spremenila sem se v uho …

Prejšnji teden sem bila na rojstnodnevni zabavi prijateljice Ane, ki sem jo spoznala že v srednji šoli. Z Ano se dobro razumeva, je izredno zanimiva oseba in kar dobra prijateljica. Veselila sem se dogodka, saj smo ji pripravljali presenečenje in bila sem vsa na trnih. Končno je prišla sobota in z velikimi pričakovanji smo se odpravili v njen najljubši bar. Glasba je bila božanska, veliko ljudi, nekatere sem poznala, veliko jih nisem. Žur je bil dober! Presenečenje je uspelo, pritekla je tudi kakšna solzica, ker je bilo res ganljivo. Ljudje so bili sproščeni, plesali so, uživali. Vse je bilo v redu do nekje proti jutru, ko se je spet zgodilo!!

Od tod dalje je Mojca razlagala precej nepovezano, skakala je iz dogodka na dogodek, pripovedovala nekoliko raztreseneo, a v grobem je povedala sledeče:

V nekem trenutku je neznana punca prišla do Mojce in jo odvlekla na stranišče, kjer je na tleh klečala Ana. Vse okrog nje je bilo pobruhano. Tresla se je. Mojca jo je klicala, a se ni odzivala, govorila je le, da jo zebe. Mojca ni vedela, kaj naj naredi. Umila jo je, ji dala hladno krpo okoli vratu, a tako se je tresla. Pomagala ji je iz stranišča do klopi, kjer jo je pokrila z jaknami, da bi ji bilo bolj toplo. Ana se je še vedno tresla, a je kmalu zaspala. Mojca je stala je poleg nje. Žur se je zanjo končal. Čutila je mešanico strahu in jeze. Po eni strani jo je skrbelo, kaj bo z Ano, po drugi strani je bila jezna nanjo, ker se je spet tako napila, da ne ve zase. Tudi Mojca je na žurih spila kakšno pijačo, ampak ni pretiravala. Jezna je bila, ker je bil zanjo večer pokvarjen. Ane ni obsojala, a že prevečkrat se je napila do onemoglosti. Zadnjič je prišla domov celo vsa krvava, ker je padla in se ranila na steklu.

Naslednji dan se ji je Ana grozno opravičevala in ji razložila celo štorijo. Mojci se ni ljubilo poslušati. Preveč je bila jezna nanjo, a hkrati ni vedela, kaj naj ji reče. Zato je bila tiho. Zgodba je bila spet podobna prejšnjim. Nekdo je namešal super dobro pijačo, bila je precej močna. Potem je šla še na en “dim” s prijateljico. Nato se ne spomni ničesar več. Sledil je slavni izgovor: “Saj sploh nisem toliko spila, samo nekaj kozarcev.” Mojca ni želela več poslušati, razmišljala je, kaj naj naredi. Naj ji pove svoje mnenje ali naj bo tiho?

In mene je poklicala, da ji povem, kaj naj naredi?

Ne počutim se dobro zaradi tega. V stiski sem. Ni mi všeč, da Ana nima meje. Zdi se mi, da ne ve, kaj je zanjo dobro in kaj ne. Včasih se mi zdi tako nezrela. Vse bi naredila, da bi bila v središču pozornosti, in tako naivna je lahko. A ne vem, kako naj ji pomagam. Rada jo imam. Razumem jo. Drugače je zelo zadržana in sramežljiva. Rada se zabava, a je nesproščena. Potrebuje kar nekaj decilitrov, da se sprosti, a potem je že vsega preveč. Nepričakovano menja razpoloženja, izgubi orientacijo, gre po svoje, včasih jo popadejo nekontrolirani izbruhi čustev in jo najdem,, kako nekje joka ali se s kom prepira.

Mojca se sprašuje, kako naj ji pove, da si s takim vedenjem škoduje, kako naj ji razloži,da jo skrbi zanjo, želi ji pomagati, želi, da jo pravilno razume, a se boji, da jo bo izgubila kot prijateljico, ker je tako super punca.

Uf, težko je bilo odgovoriti. Kaj bi ji povedali vi? Nekateri izmed vas bi verjetno rekli, da je to Anina stvar in da mora sama opraviti z njo. Nekateri bi dejali, da naj jo nadere in ji pove, da pokvari vsak žur, drugi bi morda svetovali, da naj se poskuša prijateljsko pogovoriti.

Moj odgovor na zamotano vprašanje je bil približno tak. Ana zlorablja alkohol, da se otrese zadržkov, socialno pogojenih zavor, postane zgovorna in sproščena. Lahko je vesela, da ima prijateljico, kot je Mojca, ki vidi, da ji prekomerno uživanje alkohola škoduje in je pri tem ne spodbuja. Ljudje se dostikrat ne želimo ukvarjati z dejanskim problemom, ampak ga raje zamaskiramo in si nakopljemo nove, morda bolj kompleksne težave. Ali bo Ana sprejela Mojčin odkrit pogovor povsem prijateljsko in razumela, da ji želi pomagati, ali si bo vse razlagala kot poseg v njeno življenje, “soljenje pameti” in nerazumevanje, ne moremo vedeti vnaprej. Opozorila sem jo, da naj se pripravi na različne možne reakcije. Ljudje različno reagiramo, ko nekdo postavi ogledalo pred nas. Velikokrat obrambno ali napadalno. Povprašala sem jo tudi, ali bo njeno prijateljstvo z Ano še vedno tako sproščeno, če ji ničesar ne omeni. Stvari mora pretehtati. Kaj bo naredila, je njena odločitev – in nikakor ni lahka.

Kako se je Mojca odločila, vam morda razkrijem prihodnjič!

ŠOU svetovalnica

Pozdravljeni. Sem Tjaša in imam problem, ki bi sicer zadeval Pisarno za študentske domove, vendar od tam ne dobim nobenega konkretnega odgovora, zato se obračam na vas. Konec avgusta sem v roku oddala prošnjo za podaljšanje bivanja v študentskih domovih, ki so jo v Pisarni za študentske domove zavrnili. Na to odločbo sem se pritožila, saj izpolnjujem vse zahtevane pogoje in menim, da so mi jo neutemeljeno zavrnili. Njihov odgovor še čakam, vendar pa se zelo bojim, da se mi bo zgodila podobna situacija kot že mnogim mojim prijateljem, ki v času študija bivajo v študentskih domovih. Splošno znano je, da Pisarna za študentske domove in tudi Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (kot drugostopenjski organ za odločanje o pritožbah) potrebujeta tudi po pol leta ali več, da ti odgovorita. Največja težava je, ker študentje v tem času mislimo, da upravičeno bivamo v študentskem domu, na koncu pa dobiš od Ministrstva en teden časa, da se izseliš, poleg tega pa moraš za pretekle mesece plačati ekonomsko stanarino, ki znaša (vsaj zame) nepredstavljive zneske. Ker se bojim, da se mi bo zgodilo enako kot mojim prijateljem, me zanima, kaj naj storim, da se izognem tej situaciji. Obstaja kakšen pravni akt, ki preprečuje Ministrstvu tako dolgotrajno odločanje o naših pritožbah?  Poleg tega me zanima, če poznate kakšna ugodna posojila, kredite ali pomoči za študente, s katerimi bi lahko (če me to doleti) plačala ta ogromni znesek ekonomske stanarine? Za odgovor se vam že vnaprej zahvaljujem.

Pozdravljena, Tjaša!
Razmerje med Javnim zavodom Študentski domovi in študentom so v celoti pogodbene narave, kjer gre za najemno razmerje. Na tvoji nastanitveni pogodbi piše, da velja do 30. 9. 2006. To pomeni, da bi se praviloma morala do izteka roka iz doma izseliti in se po morebitni ugodni odločbi znova vseliti – to je možnost, da se izogneš neprijetni situaciji. Znano je, da vsi tisti, ki se tako izselijo, ponovno čakajo neskončno dolgo, da spet dobijo prosto sobo. Zaradi te nepraktičnosti se študentje iz doma praviloma kljub preteku nastanitvene pogodbe ne izseljujejo. Z drugimi besedami, od 1. 10. 2006 dalje v domu bivaš nezakonito. Po pravilniku se subvencije vežejo na študijsko leto in se iztečejo s 30. septembrom tekočega leta. To pomeni, da je zahteva za plačilo polne ekonomske stanarine povsem legitimna in v skladu z zakonom.

Sporno je predvsem naslednje. S spoštovanjem pravice do pravnega varstva in rokov, določenih v Zakonu o splošnem  upravnem postopku (ZUP), bi tako pisarna morala odločiti na prvi stopnji do 30. septembra. Ministrstvo kot drugostopenjski, torej pritožbeni organ pa je v skladu z 256. členom ZUP-a dolžan izdati odločbo, brž ko je to mogoče, najkasneje pa v dveh mesecih od dneva, ko je organ prejel popolno pritožbo. V nasprotnem primeru ima študent možnost sprožiti upravni spor zaradi molka pritožbenega organa. Upravni spor je poseben sodni postopek pred upravnim sodiščem, kar seveda že samo po sebi stane, običajno pa terja tudi strokovno pomoč pravnika, kar največkrat prav tako ni zastonj. Druga je možnost delovanja upravne inšpekcije. Bistvo vsega tega je, da bi v primeru spoštovanja zakonsko določenih rokov študenta ob pogoju, da odloči Pisarna do 30. septembra, bremenili bistveno manjši zneski ekonomske stanarine (le za dva meseca). Znano je, da sedanja praksa nalaga študentom plačilo stanarine celo za osem ali več mesecev.

Kako odplačati polno ekonomsko stanarino? Ena možnost je, da se s Pisarno za študentske domove dogovoriš za obročno odplačevanje dolga ali za odlog plačila. Če redno delaš preko napotnic študentskega servisa in dobivaš mesečni priliv na račun, lahko na tej podlagi pri banki zaprosiš za kredit oziroma posojilo. Če tega ni, rabiš za odobritev kredita poroka. Možnosti kreditiranja, obrestne mere, in pogoje vračanja določajo same banke. Dostikrat ponujajo ugodne študentske kredite. Pogoje pozorno preberi, saj se je že večkrat izkazalo, da ti krediti niso med najbolj ugodnimi! NLB ponuja tako študentski kredit kot kredit za študij. Najbolje, da se pozanimaš na banki, kjer imaš odprt račun. Veliko sreče!
Špela, pravno svetovanje

Pozdravljeni. Zanima me, kako je s pavziranjem – ali moraš na faksu povedati, da pavziraš, ali se preprosto ne vpišeš v višji letnik? Koliko let zaporedoma sploh lahko pavziraš? Ali je treba izpite plačevati? Kako je potem s statusom in zavarovanjem?
Hvala za odgovor. Nejc


Pozdravljen.
Ko se odločiš, da boš pavziral, se ne vpišeš v višji letnik. Fakulteta ti izda potrdilo, da si pavzer (vrsta potrdila je odvisna od fakultete).
Zakonsko ni omejeno, kolikokrat in kako dolgo lahko pavziraš. Statut Univerze v Ljubljani določa, da če študent prekine študij za manj kot dve leti, ga lahko nadaljuje in dokonča po istem študijskem programu, ki je veljal ob vpisu. Če pa sta minili več kot dve leti, odkar je študent prekinil študij, mora za nadaljevanje študija vložiti prošnjo na komisijo za študijske zadeve članice ali drug organ, določen s pravili članice, ki določi, če mora študent zaradi morebitne spremembe študijskega programa opraviti diferencialne izpite ali druge obveznosti.
Glede opravljanja in plačevanja izpitov se pozanimaj na referatu svoje fakultete. 
Ko pavziraš, nimaš statusa študenta, kar pomeni, da nisi več vzdrževan družinski član in si moraš zdravstveno zavarovanje urediti sam. Obvezno zdravstveno zavarovanje si urediš na občini, kjer imaš prijavljeno stalno bivališče, dodatno zdravstveno zavarovanje pa na eni izmed zavarovalnic.
V času, ko pavziraš, nisi upravičen ne do subvencionirane prehrane na študentske bone ne do bivanja v študentskem domu in ostalih “bonitet”. Lahko pa enkrat v času študija eno leto delaš kot pavzer preko študentskega servisa. Pri tem ti študentski servis zaračuna 25-odstotno akontacijo dohodnine za vsako izdano napotnico. Lep pozdrav.

Maja Koren, socialno svetovanje

Bolonjski proces: Kaj prinaša reforma visokega šolstva delodajalcem?

Val evropsko usklajenih reform visokega šolstva je pred dobrima letoma zajel tudi Slovenijo. Uvajanje sestavin bolonjskega procesa postopoma občutimo tudi študentje visokošolskih zavodov v Sloveniji. Najbolj prepoznavne novosti so med drugim nova struktura diplomskih stopenj (3+2 ali 4+1), priloga k diplomi, ECTS točkovanje študentovega dela, prenova programov in načina poučevanja s poudarkom na kompetencah diplomanta itn. Veliko reformnih prvin izhaja iz spremenjenih razmer na trgu delovne sile, zato je smotrno ugotoviti, kaj pričakujejo delodajalci od visokošolskega izobraževanja, ali poznajo novosti, ki jih prinaša bolonjski proces, in predvsem kaj se bo spremenilo pri zaposlovanju diplomantov, ki bodo študirali po novih bolonjskih študijih.

Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOU v Ljubljani) je izvedla raziskavo, ki naj bi odgovorila na navedena vprašanja. V sodelovanju z Zvezo društev za kadrovsko dejavnost Slovenije in Univerzo v Ljubljani se je projektna skupina ŠOU v Ljubljani podala med delodajalce in se poglobila v spreminjajoče se odnose med visokim šolstvom in svetom dela. Zaključki raziskave so bili predstavljeni in z velikim zanimanjem sprejeti na mednarodni konferenci strokovnjakov s področja trga dela in visokega šolstva z naslovom “European Labour Market for academic graduates”, ki je potekala med 19. in 21. oktobrom 2006 na  Univerzi v Maastrichtu (www.unimaas.nl/elm).  Rezultati raziskave so zbrani v članku “Bolonjski proces: med delodajalci in visokim šolstvom” , ki je v teh dneh predstavljen tudi slovenski javnosti.


Delodajalci dokaj dobro poznajo prenovo visokega šolstva. Ko pa smo preverjali njihovo poznavanje priloge k diplomi – kot enega pomembnejših orodij bolonjskega procesa, predvsem za delodajalce – pa smo spoznali, da prilogo k diplomi poznajo zelo slabo, kar kaže, da delodajalci poznajo reformo visokega šolstva predvsem po zvenečem imenu, manj pa so seznanjeni z njeno vsebino.

Čeprav slovenski delodajalci slabo poznajo bolonjski proces, pa od prenove pričakujejo predvsem večjo mobilnost študentov, izbirnost študijskih programov – torej fleksibilnost študija. Poleg mobilnosti diplomantov je pomemben motiv vključevanja delodajalcev v bolonjski proces tudi zaposljivost diplomantov.
Razlog za slabo poznavanje bolonjskega procesa tiči v neustreznem informiranju s strani države, kar je potrdila slaba polovica anketiranih. Delodajalci gledajo na državo oz. vlado kot pomembno posredniško institucijo med visokim šolstvom in gospodarstvom, sledi pa ji sama univerza s svojimi članicami.

Ker bolonjski proces med drugim predvideva tudi večjo relevantnost kvalifikacij po prvi stopnji študija za trg dela, smo delodajalce vprašali, kako ocenjujejo dosedanje povezave med visokim šolstvom in gospodarstvom. V povprečju delodajalci ocenjujejo povezavo med področjema visokega šolstva in dela kot slabo. Kljub temu pa obstajajo določene oblike sodelovanja. Izstopajo zlasti omogočanje opravljanja obvezne prakse študentom, pomoč pri izdelavi diplomskih, magistrskih in doktorskih ter raziskovalnih nalog, omogočanje ogleda delovnega procesa, organiziranje strokovnih ekskurzij ter podelitev štipendij. Oblik sodelovanja, kot so predavanja/gostovanja strokovnjakov iz organizacije na fakultetah, izdelava skupnih raziskovalnih projektov s fakultetami, vključitev strokovnjakov univerz v organizacijo, sponzoriranje študentskih projektov, sofinanciranje gradnje fakultet, posodobitev prostorov in tehnične opreme na fakultetah ter možnost vplivanja podjetij na oblikovanje predmetnika, slovenska podjetja še ne uporabljajo. Čeprav si delodajalci želijo nekoliko neposredneje vplivati na kurikulum, pa ni zaznane občutne nevarnosti ogrožanja avtonomije univerz in stopnje akademske svobode.


S podobnim vprašanjem se je pod okriljem Coimbra Group Office iz Belgije ukvarjala tudi skupina raziskovalcev iz Francije, Velike Britanije, Finske in Italije in v svoji raziskavi “Raising Employer’s Awareness about Bologna Process” prišla do podobnih ugotovitev kot naša skupina; to je dokaj slabo poznavanje bolonjskega procesa in priloge k diplomi ter želja delodajalcev po boljšem sodelovanju med visokim šolstvom in gospodarstvom.

Raziskava je privedla do ugotovitve, da je reforma visokega šolstva v skladu z bolonjskim procesom uspešna le, če so k temu zavezani vsi glavni akterji, ki so zainteresirani za kakovostno in dostopno visoko šolstvo. Če delodajalci ne bodo seznanjeni z novostmi, ki jih prinaša bolonjska reforma, bo ta obsojena na neuspeh, generacije študentov pa se bodo znašle v težavah pri iskanju delovnega mesta na globalnem trgu dela. Bolonjski proces je torej idealna priložnost za redefinicijo odnosa med področjema visokega šolstva in  dela, potrebno jo je le smiselno in celovito uresničiti. V Sloveniji so bili delodajalci zelo slabo obveščeni o spremembah v visokem šolstvu, še slabše pa vključeni v reformni proces. Vlada bi morala načrtovati konkretne ukrepe za vključevanje delodajalcev v diskusijo o prihodnosti visokega šolstva, medtem ko je naloga visokošolskih zavodov spoznavati nove lastnosti področja dela in ustrezno reformirati kurikule in programe. Seveda je pri tem treba ohranjati smiselno mero avtonomije univerz in akademske svobode, saj zagotavljanje izobražene delovne sile ni edina funkcija visokega šolstva.

Vesna Tušar
Članica projektne skupine

Nastavitve piškotkov
Logo revija Študent

Spletišče s piškotkom dodeli obiskovalcu serijsko oznako, da ga prepozna ob ponovnem obisku.

Nujni piškotki

Piškotki, nujno potrebni za delovanje strani, zagotavljanje varnosti in prenos podatkov.

Analitični piškotki

Piškotki anonimizirane Googlove analitike nam omogočijo merjenje rasti ogledov.