Pred letom dni se je v medijih veliko govorilo o volitvah. Bolj smo se jim poskušali izogniti, lažje so nas ˝našli˝ …

Vklopili smo televizijo, da bi si ogledal svojo najljubšo nanizanko, pa je ta odpadla zaradi predvolilnih soočenj. Časopisi so bili polni napovedi o tem, katera stranka bo zmagala in katera pogorela, z veleplakatov so nas nagovarjali retuširani obrazi številnih politikov, v domače nabiralnike smo dobili kup promocijskih letakov strank, nekateri so celo natisnili svoj časopis, ki naj bi bil kot vsak povprečen časopis, vendar je bil njegov namen zgolj in samo promoviranje določene stranke. Vse lepo in prav, vendar, kaj ima politika s podarjanjem lončkov, vžigalic, kulijev itd.? Res je, da smo po naravi vsi malo podkupljivi, zato je precej verjetno, da bomo (če politično še nismo opredeljeni) raje volili politično stranko, ki nam je podarila kuli, trakec za ključe ali palačinke.
Pa se vrnimo k temi tega članka. Kaj sploh je politični PR? Je vse zgoraj opisano (volilna kampanja) in mnogo več. Po definiciji je osnovna naloga političnega PR-ja, da uspe pri političnem kandidatu/stranki ustvariti razločevalne značilnosti, ki ga/jo ločujejo od ostalih kandidatov/strank. Ustvarjanje različnosti lahko prispeva k večjemu številu glasov na volitvah. Politični PR je zasnovan tako, da večino svojih procesov koncentrira v obdobje pred volitvami, ko nastopi čas volilnih kampanj in na ta način služi uresničevanju zastavljenih ciljev političnih strank ali kandidatov (Vreg, 2000). Evropski komunikologi pravijo, da sta formuliranje in komuniciranje politike dve strani ene medalje, ki jih sodobni politik ne sme ločevati. Vodenje politike je tudi načrtovanje in uresničevanje političnega komuniciranja. Kot je že leta 1980 zapisal Peter Radunski, svetovalec na področju vodenja političnih kampanj, mora politik poleg vsebine misliti tudi na javno predstavitev svoje politike. V sodobni demokraciji si namreč ne moremo zamisliti politične strategije brez komunikacijske strategije. Kdor načrtuje politiko mora upoštevati tudi njeno komunikacijo.
Poznamo več vrst kominiciranja z volivci. Prvi način so sredstva javnega obveščanja – časopisi, revije, TV, radio itd., ki so stalno prisotna, vendar jih je težko osvojiti. Drugi način je bolj oseben in se dogaja občasno, ob posebnih priložnostih. To so neposredni stiki z volivci prek pisem, telefona, uporaba letakov, plakatov, oglasnih tabel, semaforjev, napisov na nebu itd. V zadnjih letih do izraza prihaja nova oblika neposrednega stika z volivci, odgovarjanje na elektronsko pošto volivcev in komuniciranje prek interneta. Poleg tega se v sodobnem političnem marketingu uporabljajo še mitingi, agitiranje od vrat do vrat, nalepke, značke, priponke, znamke itd. (Grobovšek, 2004). Vse več političnih kandidatov se zaveda uporabnosti interneta in njegovih orodij, zato vedno pogosteje uporabljajo tudi socialne mreže in skupnosti. Tudi predsednik Danilo Türk je v zadnji predsedniški tekmi ustvaril profil na eni izmed socialnih mrež. Inovativni načini komuniciranja postajajo vedno bolj pomembni, žal pa tudi vedno bolj nadležni. Pa vendar je politični marketing prisiljen poiskati nove načine komuniciranja, da sploh pridobi pozornost volivcev. Pred leti je zadostovalo zgolj komuniciranje prek množičnih medijev. Dandanes to ni dovolj, saj se volivci izgubljamo v poplavi informacij, oglasnih in promocijskih sporočil.
Politični PR je torej obsežen pojem, ki zajema tako klasične (prek množičnih medijev) kot neklasične oblike promocije. Najbolj učinkovita je kombinacija obeh. Še vedno pa ostaja vprašanje, koliko vpliva imajo politične kampanje na našo odločitev, katero številko bomo obkrožili na voliščih.

Nina Babnik,
Študentska sekcija Slovenskega društva za odnose z javnostmi (ŠS PRSS)
www.mojPiaR.net

In tako smo prišli do konca vroče dobe. Jesen je potrkala na vrata in nas spomnila, da se spet začne »ledena doba« ali z drugimi besedami »delovna sezona«. Sezona poležavanja v senci, uživanja ob najlubši pijači in dobri knjigi je končana. Ali pa tudi ne?

Končana je lahko samo v naših glavah. Začasno. Včasih se nam zdi, da smo prav sprogramirani. Sicer eni malo bolj, drugi malo manj. Ampak večina je narejena tako (pa tudi celotna družba je taka, v to nas na nekakšen način prisili), da si privošči malo počitka le takrat, ko z vsakega kotička telesa frči navzdol znoj in potem zares rabiš ohladitev na tak ali drugačen način. Takrat enostavno ustavimo žogo, izklopimo budilko na telefonu, pozabimo na uro in si privoščimo mir. In ko ta bolj ali manj kratek čas mine, se zelo hitro spet uglasimo nazaj in zabrenkamo po starih strunah. Ko pa prvošolčki s svojimi rumenimi rutami zakorakajo po pločnikih do šole, se nam zdi, da je res vsega luštnega konec. Za povrh zapade kakšen dan še dež, ki ohladi še zadnje upanje v nas, da bomo še malo použili kakšne sončne žarke, ki spominjajo na poletje.

Kaj res mora biti vsega lepega konec s koncem lepega vremena? Kaj si res lahko privoščimo najljubšo pijačo in »odklop« možganov samo v toplih dneh? Kaj res ne moremo vsega tega početi stalno?

Seveda so različne asociacije povezane na različna letna obdobja, ampak včasih moramo v svojih glavah razporediti čas tako, da bomo imeli vsega po malem čez celo leto. Seveda nas čakajo študijske obveznosti in zaradi tega moramo bolj organizirati čas, da bomo vse zastavljene ambicije tudi izpolnili. In seveda pri vsem tem, česar se lotimo, se trudimo biti čimbolj uspešni, čimbolj učinkoviti in najboljši. Kdaj bomo pa napolnili »baterije«, da bomo lahko vse te svoje ambicije izpeljali? Nekako se mi zdi preprosto potegniti vzporednice s telefonom, ki ga moramo stalno napolnjevati. Če bi ga napolnili le enkrat na dvanajst mesecev, bi nam deloval le nekaj tednov ali celo dni, potem bi se baterija spraznila in bi telefon ugasnil. Zato ga moramo sproti napolniti vsakič, ko zapiska.
In, ali zaslišimo svojo »baterijo«, ko zapiska? Ali smo toliko pozorni do sebe, da slišimo, kdaj sami sebe opozarjamo, da je potrebno ponovno polnjenje? In, ali takrat ustrezno odreagiramo – odidemo do vira energije in se tam zadržimo toliko časa, kolikor rabimo, da je baterija polna in pripravljena na nove podvige? Če nismo in jo ponavadi preslišimo ali bognedaj celo ignoriramo, je čas za korenite spremembe.

Zakaj bi bil predmet telefon bolj pomemben od nas samih. Ko nam telefon zapiska, imamo že ustaljeno reakcijo – iščemo kabel in ga damo polniti. Ko pa nam že iz ušes piska, poskušamo zvok utišati ali ga vsaj z nečim preglasiti ter mu ne pustiti, da je uslišan. Kaj je v resnici bolj pomembno od nas samih? Zatorej je je zelo pomembno, da ne jemljemo poletno obdobje kot obdobje »kurjenja baterij«, ki smo jih napolnili čez poletje, ampak obdobje nadaljevanja polnjenja in praznjenja baterij ter uživanja ob novih izzivih, ki nas čakajo. Namreč uživamo lahko v nečem le takrat, ko imamo za to energijo. Zato je nujno, da imamo tudi v tem času eno ustaljeno reakcijo, ko si vzamemo čas zase, za najljubšo knjigo ali film, za vse tiste dejavnosti oziroma nedejavnosti, ki si jih dovolimo privoščiti le takrat, ko smo daleč stran od vsega, na neki samotni plaži ali otoku. Privoščimo si jih vsak dan. Morda ne bodo v takem obsegu, kot so bile poleti, a boste videli, da bodo enako blagodejne in sproščujoče.

Torej začnimo to leto drugače. Ne objokujmo že s prvim dežjem obdobje uživanja in sproščanj kot nekaj, kar se nam lahko zgodi le enkrat letno. Potrudimo se in upeljimo v svoj vsakdan tudi čas za polnjenje svojih baterij. Namesto da jih samo izčrpavamo, jih vsakič, ko so lačne, tudi nahranimo, vsakič, ko zapiskajo, jim posvetimo pozornost in boste videli kako dolgo in zvesto vam bodo služile. Uspešen in predvsem prijeten začetek študijskega leta, ki naj bo polno »sončnih žarkov«.

In tako smo prišli do konca vroče dobe. Jesen je potrkala na vrata in nas spomnila, da se spet začne »ledena doba« ali z drugimi besedami »delovna sezona«. Sezona poležavanja v senci, uživanja ob najlubši pijači in dobri knjigi je končana. Ali pa tudi ne?

Končana je lahko samo v naših glavah. Začasno. Včasih se nam zdi, da smo prav sprogramirani. Sicer eni malo bolj, drugi malo manj. Ampak večina je narejena tako (pa tudi celotna družba je taka, v to nas na nekakšen način prisili), da si privošči malo počitka le takrat, ko z vsakega kotička telesa frči navzdol znoj in potem zares rabiš ohladitev na tak ali drugačen način. Takrat enostavno ustavimo žogo, izklopimo budilko na telefonu, pozabimo na uro in si privoščimo mir. In ko ta bolj ali manj kratek čas mine, se zelo hitro spet uglasimo nazaj in zabrenkamo po starih strunah. Ko pa prvošolčki s svojimi rumenimi rutami zakorakajo po pločnikih do šole, se nam zdi, da je res vsega luštnega konec. Za povrh zapade kakšen dan še dež, ki ohladi še zadnje upanje v nas, da bomo še malo použili kakšne sončne žarke, ki spominjajo na poletje.

Kaj res mora biti vsega lepega konec s koncem lepega vremena? Kaj si res lahko privoščimo najljubšo pijačo in »odklop« možganov samo v toplih dneh? Kaj res ne moremo vsega tega početi stalno?

Seveda so različne asociacije povezane na različna letna obdobja, ampak včasih moramo v svojih glavah razporediti čas tako, da bomo imeli vsega po malem čez celo leto. Seveda nas čakajo študijske obveznosti in zaradi tega moramo bolj organizirati čas, da bomo vse zastavljene ambicije tudi izpolnili. In seveda pri vsem tem, česar se lotimo, se trudimo biti čimbolj uspešni, čimbolj učinkoviti in najboljši. Kdaj bomo pa napolnili »baterije«, da bomo lahko vse te svoje ambicije izpeljali? Nekako se mi zdi preprosto potegniti vzporednice s telefonom, ki ga moramo stalno napolnjevati. Če bi ga napolnili le enkrat na dvanajst mesecev, bi nam deloval le nekaj tednov ali celo dni, potem bi se baterija spraznila in bi telefon ugasnil. Zato ga moramo sproti napolniti vsakič, ko zapiska.
In, ali zaslišimo svojo »baterijo«, ko zapiska? Ali smo toliko pozorni do sebe, da slišimo, kdaj sami sebe opozarjamo, da je potrebno ponovno polnjenje? In, ali takrat ustrezno odreagiramo – odidemo do vira energije in se tam zadržimo toliko časa, kolikor rabimo, da je baterija polna in pripravljena na nove podvige? Če nismo in jo ponavadi preslišimo ali bognedaj celo ignoriramo, je čas za korenite spremembe.

Zakaj bi bil predmet telefon bolj pomemben od nas samih. Ko nam telefon zapiska, imamo že ustaljeno reakcijo – iščemo kabel in ga damo polniti. Ko pa nam že iz ušes piska, poskušamo zvok utišati ali ga vsaj z nečim preglasiti ter mu ne pustiti, da je uslišan. Kaj je v resnici bolj pomembno od nas samih? Zatorej je je zelo pomembno, da ne jemljemo poletno obdobje kot obdobje »kurjenja baterij«, ki smo jih napolnili čez poletje, ampak obdobje nadaljevanja polnjenja in praznjenja baterij ter uživanja ob novih izzivih, ki nas čakajo. Namreč uživamo lahko v nečem le takrat, ko imamo za to energijo. Zato je nujno, da imamo tudi v tem času eno ustaljeno reakcijo, ko si vzamemo čas zase, za najljubšo knjigo ali film, za vse tiste dejavnosti oziroma nedejavnosti, ki si jih dovolimo privoščiti le takrat, ko smo daleč stran od vsega, na neki samotni plaži ali otoku. Privoščimo si jih vsak dan. Morda ne bodo v takem obsegu, kot so bile poleti, a boste videli, da bodo enako blagodejne in sproščujoče.

Torej začnimo to leto drugače. Ne objokujmo že s prvim dežjem obdobje uživanja in sproščanj kot nekaj, kar se nam lahko zgodi le enkrat letno. Potrudimo se in upeljimo v svoj vsakdan tudi čas za polnjenje svojih baterij. Namesto da jih samo izčrpavamo, jih vsakič, ko so lačne, tudi nahranimo, vsakič, ko zapiskajo, jim posvetimo pozornost in boste videli kako dolgo in zvesto vam bodo služile. Uspešen in predvsem prijeten začetek študijskega leta, ki naj bo polno »sončnih žarkov«.

Danes se na našem trgu pojavlja vse večja stanovanjska stiska študentov. Ste že razmišljali, kje boste stanovali?

Študentski domovi so že davno polni in tudi prošnjo za vlogo ste že zamudili, kaj pa subvencionirana stanovanja, mogoče najdete kakšno prosto sobo v dijaškem domu, toda največ sreče boste vejetno imeli prav na spletu, kjer študenti iščejo cimre za skupno bivanje.

Pri iskanju oz. odločanju glede stanovanja morate vedno paziti na nekaj zelo pomembnih stvari. Vsak študent želi čim več privarčevati, zato se ne »zaletite« in nikakor ne sprejmite kar prvega stanovanja. Vzemite si čas, preglejte določene ponudbe, ki vas zanimajo, in se šele po tehtnem premisleku odločite, kaj je za vas najbolj ustrezno. Cena je res poglaviten dejavnik, saj so študentske denarnice že tako zelo prazne, toda ne pozabite tudi na to, da brez denarja ni muzike, se pravi, manj ko boste odšteli za stanovanje, slabše kvalitete bo.

Ko se odločiš za stanovanje, najprej poskrbi za to, da bosta z najemodajalcem sklenila pogodbo, saj le v tem primeru ne bo prišlo do raznoraznih nepotrebnih sporov.

Pogodba naj:
– bo v pisni obliki;
– bo določena z naslednjimi elementi; podatki o lastniku, vaši podatki, vrsta najema, odpovedni rok, natančen opis stanovanja, oznaka iz katastra, določila o medsebojnih obveznostih najemodajalca in najemojemalca, višina najemnine ter datumi plačila, trajanje najema, čas predaje in vračilo stanovanja, stanje inventarja ipd.;
– bo jasna in razumljiva vam in najemodajalcu.

Možnosti bivanja!
Študentski domovi so največkrat ena izmed edinih možnosti za študenta, saj ne predstavljajo takšnega finančnega bremena in so navadno v bližini fakultet. Toda veliko študentov vam lahko pove, da »študenci« vsekakor niso za študij. Subvencionirana stanovanja pa določa točno določen pravilnik. Med pomembnejšimi zahtevki je tudi to, da imate status študenta ter se izobražujete na rednem študiju, niste zaposleni oz. prijavljeni kot iskalci zaposlitve, povprečni bruto dohodek na družinskega člana ne sme presegati 150 % bruto plače na zaposlenega v RS, vaše stalno prebivališče pa ne sme biti oddaljeno od kraja študija manj kot 25 km.

Stroški, cene in pogoji!
Cene bivanja v študentskih domovih so zelo različne. Mesečni obrok naj bi vključeval stanarino in tudi vse stroške (ogrevanje, prosto uporabo interneta, pranje posteljnine, varovanje, vodo, energijo ipd.). Najem sobe v študentskem domu mesečno stane nekje med 50 in 100 evri, odvisno tudi od samega standarda sobe.

Informacije o možnostih bivanja in najema dobite na naslednjih povezavah:
-http://www.uni-info.si/;
-http://www.student-info.net/portal/portal.php?stran=oglasi;
-http://www.kamrica.net;
-http://www.svetovalnica.com/sobe/;

In kaj o tem pravi Kaja Medved – ministrica za socialo in zdravstvo ŠOU v Ljubljani?

Letošnji položaj študentskih domov!
Na razpis za sprejem in podaljšanje bivanja v ljubljanskih študentskih domovih je letos prispelo 9.424 prošenj, od tega 2.992 za sprejem in 6.432 za podaljšanje. Za 2.200 subvencioniranih mest pri zasebnikih je zaprosilo 3.090 študentov. V domovih je to študijsko leto na voljo 7.478 ležišč ali 304 več kot lani (te so pridobili v prenovljenem Domu 1 v Rožni dolini). Za sprejem so rezervirali 2.355 postelj, za študente, ki bivanje v domu samo podaljšujejo, pa 5.123. Tujim študentom v okviru mednarodnih izmenjav so namenili 350 ležišč. Tudi v dijaških domovih so za ljubljanske študente razpisali 420 postelj, v zasebnih študentskih domovih pa dodatnih 317.
Pisarna za študentske domove bo vloge točkovala do 15. septembra in razvrstila prosilce na prednostni seznam. Na podlagi doseženega števila točk in predvidene dinamike vseljevanja v domove, ki je objavljena na njihovi spletni strani, lahko študent približno ugotovi, kdaj bo na vrsti za vselitev. Prednostna seznama bodo objavili po 15. septembru, za tiste, ki podaljšujejo bivanje, pa po 15. oktobru. (vir: Delo in Uprava študentskih domov)

Proste kapacitete za študentske družine!
Po besedah predsednika Kluba študentskih družin Slovenije (KŠDS) Tomaža Šukljeta je v klub včlanjenih 51 družin članic, od tega živi 31 družin v študentskih domovih v Rožni dolini, druge pa bivajo doma ali v najemniških stanovanjih.
Za študentske družine Študentski domovi v Ljubljani razpisujejo 36 stanovanj (85 mest), od tega je predvidenih 12 stanovanj (29 mest) za sprejem oz. za študente, za katere bo subvencija prvič dodeljena, ter 24 stanovanj (56 mest) za podaljšanje bivanja.

Tjaša Kržišnik

Izjava ministra za razvoj Mitje Gasparija je dodobra završala med študenti – konec julija je namreč izjavil, da je študentsko delo ‘na nek način napaka na trgu dela, ki dela neupravičeno razliko med različno zaposlenimi'. Hkrati je dodal tudi (in to se ponavadi ne omenja), da bodo imeli zaradi tega ‘mladi težave pridobiti pogoje za upokojitev, zaradi umetno podcenjenih stroškov zaposlitve' pa študentje s študentskim delom ‘tudi izpodrivajo normalno zaposlitev te mlade generacije'.

Odziv Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) kot reprezentativne študentske stanovske organizacije je bil takojšen. V odzivu so zapisali, da ‘študentsko delo ni »napaka na trgu dela«, ampak predstavlja socialni korektiv, ki več kot tretjini študentov omogoča preživetje in dokončanje študija'. Opozorili so tudi na neustrezno štipendijsko politiko in zavzeli stališče, da študij ne sme postati privilegij, ki bi si ga lahko privoščili le ‘nekateri posamezniki bogatih staršev.'
Poleg tega je kaj hitro nastala tudi skupina na priljubljenem Facebooku z imenom ‘Proti ukinitvi študentskega dela!!!', ki trenutno združuje že več kot 18.000 članov. Kot opis skupine lahko preberemo, da je ustanovljena zato, ker ‘minister za razvoj Mitja Gaspari želi ukiniti študentsko delo, ker meni, da študentsko delo ne omogoča socialne varnosti in je na nek način napaka na trgu dela.'

Gnev študentov je velik, temperatura je zrasla v marsikateri glavi. Kljub temu sem mnenja, da je v tem primeru treba pogledati tudi nekoliko širše, morda tudi nekoliko bolj ‘samokritično', torej ne zgolj z užaljeno borbo za svoje ‘pravice', ampak razmišljati tudi v smeri, ali je obstoječo ureditev res moč kako izboljšati, saj očividno ni brez napak.

Najprej nekaj dejstev.
Študentsko delo je kot občasno delo študentov in dijakov obdavčeno manj kot druge oblike dela, in sicer 16,8 %. 83,3 % prihodkov od te vsote se steče v skupni fond koncesijskih dajatev – v številkah to pomeni približno 47 milijonov evrov (v prejšnjem letu).
Od tega dobrih 32 % gre študentskim servisom, 14 % v javni sklad za razvoj kadrov in štipendiranja, 7 % za gradnjo študentskih domov, 7 % pa za infrastrukturo visokošolskih zavodov.
32 % oziroma približno 15 milijonov evrov pa se nameni za študentsko organiziranje – krovna Študentska organizacija Slovenije to pogačo deli med ŠKIS (ki ga v glavnem deli naprej med študentske klube širom po Sloveniji), ŠOU v Ljubljani, Študentsko organizacijo Univerze v Mariboru in Študentsko organizacijo Univerze na Primorskem, nekaj pa porabi za lastno delovanje.
Za nekatere je tako sporen oster odziv ŠOS, saj se ta izključno financira iz naslova koncesijskih dajatev, pa vseeno – študentske organizacije so nedvomno pozitiven družbeni, stanovsko-reprezentativni faktor na več področjih, ki ponuja obilo možnosti udejstvovanja študentom, nenazadnje pa tudi veliko zabave, nek vir financiranja pa tako ali tako mora obstajati in študentsko delo je tukaj kar na mestu.
Tudi študentski klubi se financirajo iz iste malhe – njih gre prav tako oceniti kot izjemen dosežek na področju lokalnega organiziranja in angažiranja študentov – tam skrbijo za družabno in kulturno življenje, ustvarjalno klimo, dihajo z lokalno skupnostjo, ponekod aktivno delujejo tudi na področju zagotavljanja štipendij.

V oči bodejo precej veliki zaslužki študentskih servisov. V Sloveniji je trenutno 47 študentskih servisov. Če zaslužki ne bi bili tako dobri in bi opravljali le funkcijo slabo plačanega posrednika med študenti in delodajalci, bi jih bilo verjetno manj …

Pa še nekaj vsebinskih argumentov …
Študentsko delo težko zares dojemamo kot zgolj socialni korektiv, ker namreč študent lahko, brez da bi bil podvržen plačilu dohodnine (če se prijavi kot samostojni zavezanec, za njeno odmero), zasluži letno 8.557,30 €, kar mesečno znaša 713,11 € (tu je vmesna primerjava s plačo zaposlenih v industriji, ki ustvarjajo dodano vrednost in so t. i. aktivni del družbe!). Če poleg tega prejema še štipendijo (ta se ne šteje v davčno osnovo za odmero dohodnine), nas lahko izračun pripelje še precej višje.
Za štipendijsko politiko bi na drugi strani težko trdili, da je ustrezna, in tako precejšnjemu delu študentov, sploh tistim, ki ne študirajo v kraju stalnega prebivališča, delo prek študentskega servisa študij sploh omogoča.

… kaj pa zdaj?
Rešitev je lahko, kot jo je v soočenju v oddaji Odmevi na RTV Slovenija predlagal predsednik Odbora za socialo in zdravstvo ŠOS Andrej Božič, v nadzoru nad fiktivnimi vpisi (to je vpisi zgolj zaradi pridobitve socialnih ugodnosti, ki jih prinaša študentski status – sem spada tudi študentsko delo) z uvedbo enotne evidence vpisov v visokošolske zavode.
Poleg tega bi bil na mestu poostren nadzor nad študentskim delom. Ni namreč skrivnost, da se s študentskimi napotnicami podjetno trguje (v resnici je že kar nekakšen nezakonit ‘pravni običaj, da ‘posodnik' za tovrstno uslugo dobi 10 % zaslužka!). Zlorabe te vrste mečejo slabo luč tudi na študente, ki pošteno delajo, da si lahko privoščijo študij.
Kakorkoli že, spremembe morajo biti sistemske (vprašanje štipendij, študentskih domov, prakse, delovne dobe, zdravstvenega in socialnega zavarovanja, povezovanja univerz z delodajalci itd.), razgovor o njih pa mora potekati na način socialnega dialoga.

Za konec pa še nekaj pravniške modrosti …
2. odstavek 57. člena Ustave Republike Slovenije pravi, da ‘država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo' – določba je sicer docela programske narave (to pomeni, da za državo oz. zakonodajalca ne ustvarja izrecne dolžnosti, ampak gre bolj za neko obliko samozaveze), pa vseeno – velika pridobitev še iz časa bivše države je bila (in tega se včasih premalo zavedamo!) relativno dobra dostopnost javnega šolstva in povsem pravilno in na mestu je, da se študentje borimo za to, da temu ostane tako. Študirajo naj sposobni, ne pa le materialno zmožni!

Blaž Božnar