Med 9. julijem in 1. avgustom 2026 bo Grajsko dvorišče znova zaživelo kot eno najčarobnejših filmskih prizorišč na prostem v glavnem mestu. Film pod zvezdami, ki ga že vrsto let v Kinodvoru pripravljajo v sodelovanju z Ljubljanskim gradom, tudi letos prinaša živahen poletni filmski utrip s skrbno izbranim programom filmskih uspešnic zadnjega leta, festivalskih zmagovalcev ter šestih predpremier najnovejših svetovnih produkcij.

Uvodni film bo predvajan 9. julija

Letošnji Film pod zvezdami bo v četrtek, 9. julija, odprl film Fiume o morte! režiserja Igorja Bezinovića, dobitnik nagrade Evropske filmske akademije in najbolj gledan film lanskega leta v Kinodvoru. Nekonvencionalna zgodovinska rekonstrukcija bo gledalce in gledalke popeljala v leto 1919, ko je ekscentrični italijanski pesnik Gabriele D’Annunzio na lastno pest zavzel današnjo Reko in jo razglasil za neodvisno državo. Otvoritveno projekcijo bo pospremil slovenski kratki film Navadna hruška režiserja Gregorja Božiča, ki je pri Bezinovićevem dokumentarcu sodeloval kot direktor fotografije.

Program kot vsako leto prepletajo predpremiere, ki na grajsko platno prihajajo naravnost z največjih svetovnih filmskih festivalov. Že naslednji večer, v petek, 10. julija, bo občinstvo lahko ujelo Bridki božič (Amarga Navidad), najnovejšo – pirandellovsko – dramo španskega mojstra Pedra Almodóvarja, ki je svetovno premiero doživela na letošnjem festivalu v Cannesu.

Že 14. julija sledi premiera težko pričakovanega mitološkega spektakla Christopherja Nolana Odiseja (The Odyssey) z Mattom Damonom, Tomom Hollandom, Anne Hathaway in Zendayo, 21. julija pa predpremiera filma Żejtune (Zejtune) režiserja Alexa Camillerija, oda moči glasbe in nepričakovanim krajem, kjer najdemo svoj dom.

Konec meseca bo postregel še z dvema novostma: 24. julija bomo na Peugeotovi predpremieri gledali napeto družinsko dramo Ljubljeno bitje (El ser querido) režiserja Rodriga Sorogoyena, v kateri v vlogi despotskega režiserja blesti oskarjevec Javier Bardem. Tudi ta prihaja naravnost iz Cannesa. 28. julija pa si bomo predpremierno ogledali slovenske Skrite ljudi, pravljično dramedijo o novih začetkih, ki jo podpisuje Miha Hočevar. V njej sta moči združila slovenski igralec Blaž Šef in islandski zvezdnik Ólafur Darri Ólafsson, ki je za svojo vlogo na Festivalu slovenskega filma prejel vesno za najboljšega igralca.

V Odiseji Christopherja Nolana tudi slovenski igralec!

Lanskoletne uspešnice

Poleg predpremier bomo na grajskem platnu prikazovali filmske uspešnice preteklega leta, med njimi z več oskarji nagrajeni spektakel Paula Thomasa Andersona Ena bitka za drugo (One Battle After Another) z Leonardom DiCapriem. Domače občinstvo bo navdušil tudi kinematografski hit Marka Naberšnika Belo se pere na devetdeset, posnet po istoimenski avtobiografski knjižni uspešnici Bronje Žakelj.

Za piko na i bodo poskrbela dela uveljavljenih svetovnih režiserjev, kot so Jim Jarmusch s svojim beneškim nagrajencem Oče mati sestra brat (Father Mother Sister Brother), Yorgos Lanthimos s srhljivo smešno Bugonijo (Bugonia), François Ozon s sodobno predelavo Camusovega Tujca (L’Étranger), Park Chan-wook z zabavno in nadvse aktualno družbeno satiro Ni druge izbire (Eojjeol suga eopda) ter Baz Luhrmann, ki v filmu EPiC: Elvis Presley na koncertu (EPiC: Elvis Presley in Concert) skozi doslej nevidene in restavrirane posnetke obudi Elvisa Presleyja na vrhuncu koncertne moči.

Film pod zvezdami se bo v soboto, 1. avgusta, zaključil s predpremierno projekcijo letošnjega canskega zmagovalca: Fjordom (Fjord) romunskega režiserja Cristiana Mungiuja, ki je zanj prejel že drugo zlato palmo.

Najboljši filmi leta 2025

Dokumentarec o preobrazbi Ljubljanskega gradu

Ob 15. obletnici javnega zavoda Ljubljanski grad gledalke in gledalce v sredo, 8. julija ob 21.30, dan pred odprtjem letošnjega Filma pod zvezdami, vabimo na brezplačno projekcijo dokumentarnega filma Krona nad mestom – Ljubljanski grad. Film prikazuje več kot pol stoletja trajajočo preobrazbo in revitalizacijo Ljubljanskega gradu v osrednjo mestno kulturno in turistično točko. Brezplačne vstopnice so za prevzem že na voljo na prodajnih mestih Ljubljanskega gradu.

Navodila in nasveti za Film pod zvezdami

Filmi bodo na sporedu vsak dan ob 21.30. Predvajali jih bomo v izvornem jeziku s slovenskimi podnapisi; pri filmih, katerih jezik ni angleščina, bodo podnapisi tudi v angleščini.

Cena vstopnice znaša 7 €, za predpremiere 8 €, rezervacij ni. Vstopnice so od danes, 24. junija, na voljo pri blagajni Kinodvora, na vstopnih točkah Ljubljanskega gradu, na spletnih straneh organizatorjev in na vseh prodajnih mestih www.mojekarte.si.

Za dostop do Ljubljanskega gradu se priporoča uporabo pešpoti, tirne vzpenjače ali krožnega prevoza. Svetuje se, da ob nakupu vstopnice za film obiskovalci izberejo še nakup vozovnice za tirno vzpenjačo oziroma krožni prevoz po znižani ceni 4,5 €. Glede na zasedenost vzpenjače oziroma krožnega prevoza se lahko na kraju samem odločijo, kateri prevoz bodo izbrali. Možen je tudi nakup enosmerne vozovnice po znižani ceni 2,3 €. Opozorilo: parkiranje ob Cesti slovenskih kmečkih uporov, ki vodi na grad, ni dovoljeno.

V primeru dežja ali slabe vremenske napovedi projekcija odpade. Nadomestna projekcija bo naslednji dan ob 21. uri v Kinodvoru. V primeru odpovedi predpremiere ali premiere bosta naslednji dan v Kinodvoru dve nadomestni projekciji.

Ven s starim, noter z novim, pravijo. Zack Snyder je po turbulentnem obdobju, kjer mu je bilo bolj kot z rožicami postlano z ostrimi poleni, prezgodaj zaključil svoje filmsko vesolje z malo mojstrovino Liga pravičnih Zacka Snyderja. Vajeti je prevzel James Gunn, ki je leta poprej uspešno peljal del Marvelovega vesolja, nato pa prestopil h »konkurentu«.

In kako se je po dveh filmih, po katerih so Snyderja že pribijali na križ, izkazal Gunnov nov zagon superjunaškega vesolja, ki na obeh polih vse bolj spominja na slovensko politiko?

James Gunn in Zack Snyder, DC in DCU: dve plati medalje

Zack Snyder in James Gunn se v svojem stilu sicer razlikujeta, a sta si na trenutke podobna kot jajce jajcu. Zgodovina bi znala nanju gledati kot na filmarja, ki sta bila najboljša, ko sta v Zori živih mrtvecev (Dawn of the Dead) združila moči kot scenarist, ki je znal spisati zgodbo in režiser, ki jo je znal prestaviti na platno. A ko je pod drobnogledom DC se razlikujeta predvsem po tem, kako gledata na superjunake. Brez daljših opisov filmov, kot so Varuhi galaksije in Batman v. Superman, je važna primerjava njunih Supermanov.

Snyder ga je, pa tudi ostale superjunake, obravnaval kot sodobne bogove. Mogočna bitja, katerih obstoj odpira težka filozofska vprašanja o moči, odgovornosti in človeštvu. Njegov Superman je šele postajal simbol upanja: dvomil je vase, čutil breme pričakovanj in se spraševal, ali si svet sploh zasluži njegovo pomoč. Gunn pa izhaja iz povsem drugega izhodišča. Zanj Superman ni junak zato, ker je najmočnejši, ampak zato, ker kljub vsemu ostaja prijazen, sočuten in verjame v dobro ljudi. Medtem ko je Snyder gradil mitološko tragedijo s temnimi toni, simboliko in občutkom usode, Gunn gradi svet, ki brez zadržkov sprejme svojo stripovsko identiteto. Ustvarja svet, kjer so superjunaki, nenavadna bitja in barviti liki nekaj povsem normalnega. To je jasno tudi v novi Superpunci.

Prav zato se zdi, da Snyder postavlja vprašanje: »Kako bi se resnični svet odzval na prihod Supermana?«, Gunn pa odgovarja z: »Kako bi Superman ostal Superman v resničnem svetu?« Noben pristop ni nujno boljši od drugega, sta pa diametralno nasprotna. Eden verjame, da se mora upanje šele izboriti skozi temo, drugi pa, da je upanje tisto, kar mora svetlobo prinašati že od samega začetka.

Ob koncu Snyderjeve ere sem bil med razočaranimi ljubitelji, saj sem mnenja, da ob pritiskih studia, ki si je skušal na vse pretege ujeti Marvel, ni uspel dokončno razviti svoje vizije. Zagotovo so bile tu tudi njegove napake, a podpore studia ni imel. To pa ne pomeni, da James Gunnu ne bi zaupal prihodnosti oziroma novega zagona. Nenazadnje sta si ustvarjalca dokaj podobna, Gunn pa je v preteklosti prinesel Varuhe galaksije, Mirovnika, Odred odpisanih, s tem pa svoje značilnosti: humor, barvitost, naklonjenost manj znanim superjunakom in glasbo. Če je bil Snyder temačen, je Gunn že skoraj kičast. In tu je velik razkorak, največji med njima. Z veliko preobrazbami je James Gunn prejel popolno zaupanje studia, tako zaupanje, ki ga Zack Snyder ni užival niti takoj po odhodu Christopherja Nolana s sedeža producenta po Jeklenem možu. Pa je to zaupanje izpolnil ali vsaj dosegel pričakovanja?

V recenziji Supermana sem zapisal: »Superman je gledljiv film, ki zaradi Davida Corensweta v gledalcu sproži željo po več. Ta naj se uresniči z drugim režiserjem, saj si je tu James Gunn kot vodja DCU zadal preveliko nalogo, ki naslovnega junaka pusti ob strani, v ospredje pa postavi željo, da bo vse tisto, kar predhodnik ni bil. Ljubitelji filmov o superjunakih si lahko želimo, da bo Gunn imel podporo in voljo, da ustvari nekaj velikega. Superman je v določenih trenutkih pokazal pravo smer.« In zelo, zelo podobno velja za Superpunco.

Ocena filma: Superman

Prihodnost je v rokah novinke, ki s Superpunco ni navdušila

Superpunce ni snemal Gunn. Še huje, zdi se, kot da bi nekdo namensko kopiral njegov stil in zgrešil strel za strelom. Z nekaj ironije, zdi se, kot bi scenarij spisal Zack Snyder. Zaupati scenarij tako pomembnega filma popolnemu novincu, v tem primeru novinki Ani Nogueira, je dvorezen meč, ki je tokrat premočno zarezal v tistega, ki ga drži. Soditi po enem filmu vedoč, da je odgovorna še za zgodbi prihajajočih Teen Titans in Wonder Woman, bo pri oboževalcih jeziček na tehtnici. Po odzivih sodeč se zdi, da DCEU izgublja zaupanje. In to hitro. Bomo videli, kaj bo prinesla grozljivka Clayface. Gunn tako gorečih oboževalcev kot Snyder nima, da bi se to poznalo še na blagajniških zaslužkih.

Če pa bo šlo vse po zlu, že imamo prvega krivca. Studio, ki je več filmov novega, izjemno pomembnega niza filmov, zaupal popolni novinki.

Kaj je bolj zanimivo? Slovenska politika ali DCU?

Po ogledu Superpunce sem se znašel v premisleku o DC in DCEU ter slovenski politični sferi. Imel sem občutek, da sem to že videl. Ko se je zaključila era Zacka Snyderja, so eni slavili, da bo končno prišel nekdo, ki razume like, drugi so bili prepričani, da je bila storjena velika krivica in da bi moral Snyder svojo zgodbo dokončati na vsak način. Prišel je nov režiser, z njim nova vizija, novi igralci, nova časovnica in nov začetek. Obljubljalo se je, da bo to »pravi« DC. Da bo tokrat drugače. In iskreno, ali ni to skoraj popoln opis političnega cikla?

Na vsaka štiri leta (lahko da celo prej) pride nov »zagon«. Novi obrazi, novi slogani, nove obljube o sodelovanju, transparentnosti, učinkovitosti in spremembah. Ljudje znova dobijo (lažen) občutek, da bo tokrat drugače. Da se začenja novo poglavje. Da smo se nekaj naučili iz prejšnjega mandata. Potem mine nekaj mesecev ali let in ugotovijo, da so se zamenjali predvsem obrazi, medtem ko scenarij ostaja sumljivo podoben. Eni navdušeno zagovarjajo novo smer, drugi trdijo, da je bilo prej bolje, država pa ostane razdeljena na dva tabora, ki drug drugemu vedno težje prisluhneta.

Najbolj zanimivo je, da se je okoli DC-ja zgodilo skoraj isto kot okoli politike. Nastali so skoraj navijaški klubi. Eni branijo Snyderja ne glede na njegove napake, drugi Gunna ne glede na njegove odločitve. Vsaka kritika njihovega tabora se dojema kot osebni napad. Argumenti pogosto izgubijo bitko proti pripadnosti, kar se jasno dogaja tudi v politiki. Namesto da bi ocenjevali posamezne odločitve, se brani svoj dres. Če nekaj naredi »naš«, je sprejemljivo. Če isto naredi »njihov«, je katastrofa. In obratno.

Pri tem pa obstaja še ena zanimiva vzporednica. Hollywood še vedno obožuje multivesolje, češ da vedno obstaja neka alternativna resničnost, v kateri bi bilo vse boljše. Če bi Snyder dobil še en film, bi bil DC popoln. Če Gunn ne bi prevzel projekta, bi bilo drugače. Če bi Warner Bros. sprejel druge odločitve, bi danes gledali povsem drugačno zgodbo. Tudi politika ima svoje multivesolje. Po vsakih volitvah obstaja vzporedna Slovenija, v kateri bi bilo menda vse rešeno, če bi zmagali »drugi«.

Nov obraz bo nova napaka

Ironično pa niti v filmih niti v politiki menjava glavnega obraza še ne pomeni, da se spremeni celotna zgodba. Superman ostane Superman, ne glede na to, kdo ga igra. Kara Zor-El ostane Kara Zor-El. Lex Luthor vedno najde način, da povzroča težave. Svet ostaja isti, le perspektiva se spremeni. Tudi v politiki se vlade menjajo, ministri prihajajo in odhajajo, slogani se spreminjajo, institucije, birokracija in številni sistemski izzivi pa ostajajo. Nova zasedba pogosto igra na istem odru, z istimi kulisami in podobnimi omejitvami kot prejšnja.

Morda je zato največja podobnost med filmskim DC-jem in slovensko politiko prav utrujenost od nenehnih ponovnih začetkov. Poslušanje, da se začenja nova doba. Da bo tokrat res drugače. Da prejšnji niso razumeli zgodbe. Da zdaj prihajajo pravi ljudje. Nekaj časa vlada navdušenje, nato pridejo prvi dvomi, razočaranja, prepiri in delitve. In še preden se zgodba zares zaključi, se že govori o naslednjem zagonu, naslednjem mandatu, naslednjem obrazu in naslednjem velikem upanju.

A na koncu koncev je slovenska politika nekaj, DCU pa nekaj povsem drugega. Zdi se sicer, da eno poskuša biti zanimivejše od drugega, uspeva pa le enemu. Tistemu na sončni strani Alp.

Gunn, izboljšaj se in vse bo super

Pesimistična napoved je, da bodo serija Lanterns ter filma Clayface in Man of Tomorrow zadnji filmi novopečenega vesolja. Če želimo k temu prišteti še Batman 2, potem naj bo tako, a zgodba je tu vseeno drugačna. Optimistična pa je, da bo Gunn kljub finančnim nezadovoljstvom filmov zadržal zaupanje studia, se učil na napakah in vlak ponovno obrnil nazaj na prave tire. Tiste, ki nas bodo odpeljale proti zaključku zgodbe. Drugače bomo morali od izida zadnje knjige Igre prestolov in pred izidom obljubljene naslednje pozdraviti že tretjega šefa superjunakov iz sveta DC. Kar je pa povsem nova zgodba.