Film, ki je prejel nagrado občinstva na letošnjem Sundancu, je napisal, režiral in v njem zaigral 35-letni James Sweeney. Gre za njegov drugi celovečerni film, s katerim še enkrat znova dokazuje, kakšnega asa ima v rokavu mlajša generacija ustvarjalcev. Ko v glavno vlogo postaviš še kronično podcenjenega Dylana O’Briena, se lahko gledalec nadeja prepričljive moderne romantične drame.

Žalovanje za bratom dvojčkom združi nepričakovana prijatelja

Roman (Dylan O’Brien) in Dennis (James Sweeney) se spoznata na skupinski terapiji, namenjeni tistim, ki so izgubili svojega dvojčka. Čeprav Romana privlačijo punce in Dennisa fantje, najdeta veliko skupnih točk, s pomočjo katerih drug drugemu nudita oporo. Gre za zapleteno prijateljstvo, ki začne dobivati še bolj zapletene sfere, ko se začnejo razpletati trenutki iz preteklosti.

Twinless je eden tistih filmov, kjer je jasno, da bi lahko gledali eno večjih katastrof, če bi šla narobe najmanjša podrobnost. Ampak s trdnimi temelji, ki jih je postavil Sweeney s scenarijem in nato nadgradil z režijo, lahko film zablesti kot eden tistih, kjer se ne sme razkriti preveč, čeprav to onemogoči razlago o tem, zakaj je tako prepričljiv. Ker so se ustvarjalci, podobno kot pri njegovem prvencu Straight Up držali reka, da je manj več, bomo to tudi tokrat spoštovali.

Nasprotujoči si osebnosti, ki postaneta prijatelja

Ko se tujca srečata na skupinski terapiji, ki je namenjena tistim, ki so izgubili dvojčka, se odpre sila zanimiva tematika izgube, ki naj bi segala globlje od ostalih. Gre za specifično izgubo vezi, ki jo tudi strokovnjaki opisujejo kot eno najtesnejših. In mladeniča tu zapolnita vrzel, ki je nastala zaradi izgube. Če je bilo prej življenje dolgočasno zaradi izgube brata, je zdaj vse znosno, na trenutke celo polno smeha in veselja. Kljub temu pa sta si zelo različna, tudi sama dvomita, če bi postala prijatelja pod drugačnimi okoliščani.

Medtem, ko je Dennis hitro govoreč, suhljat in ponosno gej, je Roman miren in precej dolgočasen, če smo iskreni, a z O’Brienovo igro je lahko tudi to zanimiv ogled. Sweeney za film nima čudovitih in prekrasnih namenov, saj prijatelja hitro ugotovita, da stvari niso take, kot se zdijo na prvi pogled.

Dylan O’Brien, ki je zadnja leta že nepravično podcenjen, poda eno svojih najboljših, če ne celo najboljšo vlogo v karieri. Igrati mora dvojno vlogo, kjer sta si dvojčka tako različna – eden karizmatičen in glasen, drugi tih in umirjen –, a oba odigra izjemno prepričljivo. Sweeney mu v stilu najbolj izkušenih filmarjev da dovolj manevrskega prostora, da ta lika poglobi in počloveči.

V veliki meri prav zaradi scenarija in Sweeneyja, ki se postavi v vlogo nasproti in jo odigra enako prepričljivo. Ko se morata oba ukvarjati s tematiko izgube, pomanjkanja želje in osamljenosti, sta prekrasna.

Mešanica žanrov za enega najbolj podcenjenih filmov leta

Zgodba nas popelje od ekstaznih višav do temnih globin, kjer smo že tesno ujeti v past simpatičnih, a sila nepopolnih likov. Sweeney fantastično pluje med žanri in sestavi enega bolj prepričljivih začetnih filmov zadnjih let na tej ravni. In če si dovolimo še nekaj teenwolfovske evforije, ali lahko z Dylanom O’Brienom, ki mora igrati dve vlogi, sploh zgrešiš? Ne, saj v tem primeru prejmeš enega najboljših filmov leta, ki bi znal postati eden najbolj podcenjenih v najboljšem možnem smislu.

Oblikovalci so ponovno na nogah, saj je pisava ‘papyrus’ prejela še eno odebelitev na največjem filmskem platnu. Avatar Jamesa Camerona je nazaj, tokrat z le triletnim premorom, in še enkrat prinaša najbolj dovršeno računalniško animacijo in vizualne učinke, kar so jih videle naše oči. Še enkrat smo preseljeni na Pandoro, kjer se vojna med Na’Viji in človeškimi kolonisti nadaljuje.

Avatar 3 nas popelje na Pandoro

Takoj po koncu drugega dela, v katerem sta Neytiri (Zoe Saldana) in Jake Sully (Sam Worthington) izgubila svojega najstarejšega sina Neteyama, vidimo, kako to vpliva na njiju in njuno družino.

Neytiri se preda svoji veri, Eywi in prednikom, Jake pa se mentalno vrne v stanje vojaka oziroma marinca. Njuna hči Kiri ugotavlja, kako tesno povezana je z Eymo, matero vsega. Lo’Ak (Britain Dalton) po se po izgubi brata krivi za njegovo smrt – pri čemur žal ni edini – in skuša pridobiti zaupanje očeta, najti sebe in stopiti v čevlje vodje (postane tudi narator filma). Spider (Jack Champion) se kot edini človek, ki so ga sprejeli domačini, počuti kot izobčenec, še vedno pa ni prepričan, kje leži njegovo srce.

Na drugi strani se kolonisti na čelu s poveljnico Ardmore (Edie Falco) ukvarjajo z vprašanjem, kako ubiti Sullyjeve in pri tem nadaljevati s kitolovom, ki jim prinaša milijarde na milijarde. Svojo agendo ima tudi neumrljivi Quaritch (Stephen Lang), ki skuša še vedno na vse pretege uničiti klan Na’Vijev, pri tem pa odkriti svojo lastno podobo. Kaj pa se zgodi, ko se v vojno vpletejo še Mangkwani, ognjeni klan Na’Vijev, ki jih vodi krvoločna Varang (Oona Chaplin) in postavijo na stran ljudi?

Vizualni spektakel, a z veliko ponavljanja

James Cameron je spet poskrbel za vizualni spektakel, ki mu ni para. Gre za tako dobro ustvarjen svet, da je tudi pršenje vode prepričljivo do te mere, da moramo sami sebe prepričevati, da vode niso dejansko posneli. Manjše kritike drugega filma, češ da gre za dokumentarec o naravi, so ustvarjalci očitno vzeli v zakup in zdaj predstavljajo najhitrejši tempo v trojici filmov. Ta zaključuje zgodbo, ki so jo ustvarjalci bolj ali manj uspešno razpeli v dva filma, ki skupaj trajata skoraj sedem ur.

Cameron je tako v zadnjih letih dejal, da je zgodbo drugega filma najprej razdelil v dva filma, nato pa tretjemu začel dodajati elemente, ki so sprva pripadali četrtemu in petemu. O slednjih je bilo v zadnjih tednih veliko govora, saj režiserju očitajo, da se preveč posveča Avatarjem in bi lahko snemal kaj boljšega in bolj pomembnega. Na te očitke odgovarja v svojem slogu, o morebitnih nadaljevanjih pa pravi, da bo treba počakati, kako uspešen bo ‘Avatar 3’. Ta kot rečeno zaključi zgodbo, ki je vezana na vodni in ognjeni klan domorodcev.

Zaradi delitve v dva filma se, bistveno bolj kot pri predhodniku, ustvarjalci ujamejo v past ponavljanja. Če bi drugi film postavili ob bok tretjemu, bi našli le nekaj oprijemljivih razlik, ki se ne nanašajo na samo strukturo zgodbe, temveč na posamične elemente. Zna se zgoditi, da se bo marsikateri gledalec vprašal, če je zgodba sploh vidno napredovala v primerjavi z drugim filmom.

Prepričljiva osnova in novitete

In morda se zdi za zgodbo, ki dokaj prepričljivo predstavi tematiko žalovanja, sprejemanja izgube in ponovnega povezovanja družine, taka kritika celo nepravična. A ko si zgodba vzame šest ur in pol gledalčevega časa, je lahko ta kritika jasna in glasna. Znotraj te tematike blesti Zoe Saldana, ki je tokrat na srečo postavljena v ospredje zgodbe in jo nosi na svojih ramenih, čeprav film pokaže, da to žezlo prevzema mladi Lo’Ak. Ta prevzame tudi vlogo naratorja, ki je do zdaj pripadala Worthingtonovemu Jaku. Tako kot je prepričljiva Pandora kot imerziven planet, je prepričljiva tudi družina Sully, za katero si želimo, da živi mirno in srečno življenje.

Da se to ne bo uresničilo kaj kmalu pa skrbi Quaritch, ki v svoji avatarski podobi povzroča kaos na planetu. Ko se mu ponudi priložnost, da svoje moči združi z ognjenim klanom, se mu zaradi Varang, ki jo še kako prepričljivo odigra Oona Chaplin, odprejo nova vesolja razmišljanja in razumevanja. Podobno zgodbo, a z manj uničevanja, ima Kiri (Sigourney Weaver), ki ugotavlja, kako tesno vez ima z Eywo in Spiderjem, ki se večino filma ukvarja s tem, kako priti do nove baterije za svojo masko.

Cameron v omenjenih razmerjih ponudi nekaj novitet, ki bodo po eni strani dobrodošle v nastavljenem svetu, a hkrati ne bo nič čudnega, če bi ob njih zastrigli z ušesi. Včasih si film dovoli in je dovolj pogumen za take reči, spet drugič pa uporablja mrežasto narativo, s katero se odloča za stran poti, iz katerih se liki (pre)hitro vrnejo. To sicer pomaga pri tempu filma, a tudi več minutaže. Tu je treba poudariti, da tri ure in dvajset minut redko minejo tako hitro kot na Pandori. Čas tam pač teče drugače.

Avatar je še vedno imerziven, a preveč spominja na boljše predhodnike

Marsikateri gledalec, tudi najbolj goreči privrženec franšize, se zna soočiti z vprašanjem »Kdaj vizualni čudeži ne pretehtajo običajne zgodbe?« Vprašanje, ki je povsem na mestu, odgovor nanj pa bo našel vsak posameznik. V dotičnem primeru recenzenta si lahko dovolim, da sem kot velik ljubitelj Avatarja nekoliko ravnodušen, ker so okvirji zgodbi preveč podobni predhodniku in te ne peljejo naprej toliko, kot bi si v popolnem svetu želel.

Vidi se težava raztegovanja v dva dela, kjer pri tem filmu ne gre za kulminacijo v slogu zadnjega Harry Pottra, ampak bolj za enega od vmesnih delov. In tu se je pokazala težava, da Cameron v treh filmih še ni jasno sporočil, kam ti filmi pravzaprav vodijo. Obljubljal je revolucijo, nevezano na vizualne učinke, temveč zgodbo. Tega za zdaj še ni bilo.

Avatar: Ogenj in pepel je vizualna poslastica in še enkrat spektakel leta. S prepričljivo osnovno zgodbo, igralskimi predstavami in nekaj novitetami bo povsem zadovoljiv zaključek leta, ki pa preveč reči ponavlja od predhodnikov, namesto da bi ju pričakovano nadgradil.