ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Mikotoksini so naravne strupene snovi, ki jih proizvajajo nekatere vrste plesni. Čeprav jih s prostim očesom pogosto ne moremo zaznati, lahko predstavljajo pomembno tveganje tako za zdravje ljudi kot živali. Plesni, ki proizvajajo mikotoksine, se lahko razvijejo na različnih živilih, predvsem v toplih in vlažnih razmerah. Med živili, pri katerih se lahko pojavijo, so žita, oreščki, suho sadje, začimbe, koruza in druga rastlinska živila.

Kaj so mikotoksini?

Mikotoksini so strupene spojine, ki nastajajo kot produkt presnove nekaterih gliv. Poznanih je več sto različnih mikotoksinov, vendar jih je z vidika varnosti hrane posebej pomembnih le nekaj. Med najbolj znane spadajo aflatoksini, ohratoksin A, patulin, fumonizini, zearalenon ter deoksinivalenol.

Do okužbe živil s plesnimi lahko pride že na poljih pred žetvijo, pa tudi pozneje med sušenjem, transportom in skladiščenjem. K nastanku mikotoksinov pripomorejo predvsem neustrezne temperature, vlaga in slabe pogoje shranjevanja.

Najpogostejši mikotoksini

Pod najpogostejše mikotoksine spadajo:

• Aflatoksini: So med najbolj nevarnimi mikotoksini. Pogosto jih povezujemo z žiti, koruzo in oreščki, zlasti kadar so bila živila izpostavljena toplim in vlažnim razmeram.
• Ohratoksin A: Se lahko pojavlja v različnih živilih in je povezan predvsem s tveganji za ledvice.
• Fumozini: Se pogosto pojavljajo v koruzi in koruznih izdelkih ter lahko predstavljajo tveganje pri dolgotrajni izpostavljenosti.
• Deoksinivalenol (DON): je eden izmed mikotoksinov, ki jih proizvajajo glive rodu Fusarium. Pogosto ga najdemo v žitih.
• Patulin: Je mikotoksin, ki je posebej povezan z jabolki in izdelki iz sadja, kadar je sadje plesnivo ali poškodovano.

Kako mikotoksini vplivajo na naše zdravje?

Vpliv mikotoksinov na telo je odvisen od vrste toksina, njegove koncentracije, trajanja izpostavljenosti in posameznikovega zdravstvenega stanja. Pri zaužitju večjih količin močno kontaminirane hrane lahko pride do akutne zastrupitve, medtem ko je pri dolgotrajni izpostavljenosti večja skrb povezana s kroničnimi učinki.

Mikotoksini lahko vplivajo na različne organe in telesne sisteme. Med možnimi posledicami so prebavne težave, poškodbe jeter in ledvic, oslabljeno delovanje imunskega sistema ter motnje drugih telesnih funkcij. Nekateri mikotoksini imajo tudi rakotvorne lastnosti.

Posebej pomembni so aflatoksini, saj lahko dolgotrajna izpostavljenost aflatoksinu B1 poveča tveganje za nastanek raka jeter. WHO (World Health Organization) navaja tudi povezavo med izpostavljenostjo aflatoksinom in motnjami rasti pri otrocih.

Ali kuhanje uniči mikotoksine?

Pri mikotoksinih velja pomembno pravilo. Plesni ni mogoče preprosto odstraniti s tem, da živilo segrejemo. Številni mikotoksini so namreč kemično precej stabilni in lahko preživijo običajno predelavo hrane.

Če je na živilu vidna plesen, je zato varneje zavreči celotno živilo, zlasti kadar gre za mehka živila, pri katerih se lahko plesen razširi tudi pod površino.

Kako zmanjšati tveganje?

Pomembno vlogo ima predvsem pravilno shranjevanje hrane. Živila je treba hraniti v suhih in ustrezno hladnih prostorih ter jih zaščititi pred vlago. Posebno pozornost je smiselno nameniti žitom, oreščkom, suhemu sadju in začimbam.

Kupujemo živila preverjenih proizvajalcev in upoštevamo navodila za shranjevanje. Če opazimo plesen, nenavaden vonj ali druge znake kvarjenja, je živilo bolje zavreči, kot pa poskušati rešiti njegov nepoškodovani del. Na srečo so ravni mikotoksinov v živilih podvržene nadzoru, za številne mikotoksine pa so določene mejne vrednosti, katerih namen je zmanjševanje izpostavljenosti prebivalstva.

Mikotoksini so lahko skriti onesnaževalci hrane, ki jih ne moremo vedno prepoznati po videzu ali vonju. Zato je pomembno predvsem preprečevanje njihovega nastanka. To naredimo s pravilnim pridelovanjem, sušenjem, skladiščenjem in nadzorom hrane.

Za potrošnika pa je najpomembneje, da plesniva ali sumljiva živila pravočasno zavrže in jih ne poskuša rešiti s kuhanjem ali odstranjevanjem vidne plesni.

Solarij je dolga leta veljal za hitro pot do zagorele polti, znanost pa ga je zdaj glede tveganja uvrstila v isto skupino kot cigaretni dim. Kaj kažejo najnovejše raziskave?

Zagorela polt je bila desetletja simbol zdravja, mladosti in privlačnosti. Od modnih revij do družbenih omrežij se temnejša polt še vedno pogosto prikazuje kot nekaj zaželenega, solarij pa velja za hiter, nadzorovan in praktičen način, kako jo doseči ali kožo pripraviti na poletno sonce. Obsežne znanstvene raziskave so ta mit povsem ovrgle. Dermatologi danes ne razpravljajo več o tem, ali solarij povečuje tveganje za nastanek kožnega raka, temveč predvsem o tem, za koliko ga povečuje in kdo je najbolj ogrožen. Dejstvo je preprosto: varen solarij ne obstaja.

Solariji so uvrščeni v najnevarnejšo skupino rakotvornih dejavnikov

Leto 2009 je bilo prelomno pri razumevanju nevarnosti umetnega pridobivanja kožne barve. Mednarodna agencija za raziskovanje raka (IARC), ki deluje pod okriljem Svetovne zdravstvene organizacije (SZO), je po podrobni analizi več kot 20 epidemioloških raziskav naprave za umetno porjavitev uradno uvrstila med rakotvorne dejavnike prve skupine. Gre za najvišjo stopnjo nevarnosti, v katero so uvrščene snovi in dejavniki, za katere obstajajo nedvoumni dokazi, da pri ljudeh povzročajo raka. Solariji so se tako znašli v isti skupini kot tobačni dim, azbest in arzen.

Zakaj je umetno UV-sevanje tako uničujoče za kožo?

Veliko ljudi meni, da je zagorela koža znak dobrega zdravja, vendar biologija kože pripoveduje povsem drugačno zgodbo. Porjavelost je pravzaprav obrambni odziv telesa na poškodbo. Ko ultravijolični žarki poškodujejo DNK v kožnih celicah, začnejo melanociti pospešeno proizvajati pigment melanin, da bi preprečili nadaljnje globlje poškodbe. Porjavelost je torej dokaz, da je bila koža že poškodovana.

Skrita nevarnost žarkov UVA

V nasprotju s soncem, ki oddaja mešanico različnih vrst svetlobe, solariji oddajajo predvsem visoke odmerke žarkov UVA. Ti prodirajo zelo globoko v usnjico, globljo plast kože. Žarki UVA redko povzročijo takojšnjo rdečico ali vidne opekline, ki so predvsem posledica žarkov UVB, zato uporabnik dobi lažen občutek varnosti. Kljub temu povzročajo nevidne, vendar trajne poškodbe dednega materiala oziroma DNK.

IARC v svojih raziskavah ocenjuje, da je kar 83 odstotkov vseh primerov melanoma neposredno povezanih z izpostavljenostjo naravnemu ali umetnemu UV-sevanju.

Mutacije tudi na delih telesa, ki niso izpostavljeni soncu

Nedavna raziskava, objavljena v ugledni znanstveni reviji Science Advances, je dodatno pokazala, kako globoke poškodbe lahko povzročijo solariji. Znanstveniki z univerze Northwestern in Kalifornijske univerze v San Franciscu so podrobno analizirali melanocite ljudi, ki redno obiskujejo solarije, ter jih primerjali s celicami oseb, ki solarija niso nikoli uporabljale. Ugotovitve so bile skrb vzbujajoče. Pri uporabnikih solarijev so odkrili bistveno večje število genskih mutacij. Še posebej presenetljivo je bilo, da so bile mutacije prisotne tudi na delih telesa, ki so skoraj vedno prekriti z oblačili in niso izpostavljeni naravni sončni svetlobi. To kaže, da umetno UV-sevanje v solarijih povzroča veliko obsežnejše poškodbe kože, kot so strokovnjaki domnevali v preteklosti.

Najbolj ogroženi so mlajši od 30 let

Dermatologi še posebej opozarjajo na uporabo solarijev v mladosti. Obsežne metaanalize kažejo, da imajo ljudje, ki začnejo solarij uporabljati pred 30. letom starosti, za 75 odstotkov večje tveganje za razvoj melanoma, enega najagresivnejših rakov kože. Tveganje ni omejeno le na melanom. Pomembno se poveča tudi nevarnost za nastanek ploščatoceličnega in bazalnoceličnega karcinoma. Poškodbe DNK se kopičijo vse življenje. Vsak nov obisk solarija pomeni dodatno poškodbo, dokler obrambni mehanizmi celic ne odpovejo in se rakave celice začnejo nenadzorovano razmnoževati. Zaradi tega so številne države, med njimi Avstralija, Nemčija in druge evropske države, mladoletnim osebam uporabo solarijev strogo prepovedale.

Trije najnevarnejši miti o solarijih

Kljub stalnim opozorilom zdravstvenih strokovnjakov so med ljudmi še vedno razširjeni nekateri nevarni miti. Prvi mit pravi, da porjavelost, pridobljena v solariju, kožo pripravi na sončenje in jo zaščiti pred opeklinami. V resnici takšna porjavelost zagotavlja le zanemarljivo zaščito, primerljivo z zaščitnim faktorjem od 2 do 4. To je veliko premalo, da bi kožo zaščitilo pred sončnimi opeklinami ali poškodbami DNK na plaži.

Drugi mit je, da je obisk solarija primeren način za pridobivanje vitamina D. Vodilne svetovne zdravstvene organizacije uporabo solarijev v ta namen odsvetujejo. Za vzdrževanje zadostne ravni vitamina D običajno zadostujejo kratek in zmeren čas na dnevni svetlobi, ustrezna prehrana ali po potrebi prehranska dopolnila.

Tretji mit pravi, da so sodobni solariji varnejši od starejših naprav. Tehnologija se je res spremenila, vendar je osnovno delovanje ostalo enako. Naprave še vedno oddajajo nevarno UV-sevanje, za katero je dokazano, da poškoduje dedni material v celicah.

Kdaj obiskati dermatologa?

Število primerov melanoma po svetu še naprej narašča. Po ocenah IARC bi se lahko do leta 2040 povečalo za več kot 50 odstotkov. Poleg izogibanja solarijem je zato zelo pomembno tudi redno samopregledovanje kože.

Pri pregledovanju obstoječih in novih znamenj lahko uporabimo mednarodno priznano pravilo ABCDE.

A pomeni asimetrijo. Ena polovica znamenja se po obliki ali barvi razlikuje od druge polovice.

B pomeni robove. Robovi znamenja so nepravilni, nazobčani, zarezani ali zabrisani.

C pomeni barvo. Barva istega znamenja ni enakomerna, temveč lahko prehaja od svetlo rjave do črne, rdeče, bele ali modrikaste.

D pomeni premer. Znamenje je večje od šestih milimetrov oziroma približno tako veliko kot radirka na svinčniku, čeprav so lahko melanomi tudi manjši.

E pomeni spreminjanje. Znamenje se sčasoma opazno spreminja, raste, spreminja barvo, se dviguje nad površino kože, srbi ali krvavi.

Če na katerem od svojih znamenj opazite enega ali več naštetih znakov, ne čakajte na naslednji redni pregled, temveč se čim prej naročite pri dermatologu. Kožni rak, ki je odkrit dovolj zgodaj, je v veliki večini primerov popolnoma ozdravljiv.