Finančni minister Klemen Boštjančič se je včeraj, 28. oktobra, srečal s predsednikom Skupnosti občin Slovenije, Gregorjem Macedonijem, in podpredsednikom Združenja mestnih občin Slovenije, Samom Turelom. Predstavnika občinskih združenj zastopata 195 od 212 slovenskih občin. Skupaj so podpisali dogovor o višini povprečnine za leti 2025 in 2026.
Občine bodo prejele dodatnih 48 milijonov evrov
Višina povprečnine bo v letu 2025 znašala 771,33 evra, leta 2026 pa 775,29 evra. Občine bodo prihodnje leto iz dohodnine prejele še dodatnih 48 milijonov evrov iz dohodnine. Do dogovora je prišlo po daljših pogovorih s predstavniki ministrstev za finance, javno upravo ter občinskih združenj. V ospredju pogovorov so bili izračuni in višina povprečnih stroškov za financiranje občinskih nalog. Slednje je ena od podlag za določitev višine povprečnine. Odločili so se tudi za poenostavitev postopka določitve povprečnine.
Povprečnina odslej določena na podlagi novega dogovora
Povprečnina bo odslej določena tako, da se povprečni stroški za financiranje občinskih nalog povečajo s povprečjem medletne rasti teh stroškov in za učinke novih ter spremenjenih predpisov. Nova metoda izračuna je že bila upoštevana pri povprečnini za prihodnji dve leti, Ministrstvo za javno upravo pa jo bo upošteval tudi pri pripravi novele Zakona o financiranju občin. Tudi predlog Zakona o izvrševanju proračunov RS za leti 2025 in 2025 bo prilagojen novemu dogovoru.
Občine bodo naslednje leto iz državnega proračuna dobile dodatna sredstva v višini 1,5 odstotka dohodnine iz leta 2023. Dodatna sredstva znašajo skupno 47,9 milijona evrov in bodo namenjena zmanjševanju objektivnih razlik, ki vplivajo na prihodke občin. 75 odstotkov (35,9 milijona) bodo prejele občine z izkazanim nesorazmerjem v financiranju stroškov izvajanja zakonskih nalog. Preostalih 25 odstotkov (12 milijonov evrov) pripada vsem občinam na podlagi kriterijev za sredstva za uravnoteženje razvitosti občin (Zakon o financiranju občin).
Boštjančič navdušen nad poenostavitvijo
»Še posebej me veseli, da smo se dogovorili tudi o poenostavitvi postopka določitve povprečnine. Večkrat sem že dejal, da vsakoletna pogajanja niso optimalna pot in da je postopek smiselno poenostaviti tako, da bo povprečnina temeljila na izračunih, ne pogajanjih. To vnaša tudi več predvidljivosti v proračunsko načrtovanje občin in države,« je povedal.
29. oktober je svetovni dan možganske kapi. Letošnja kampanja se osredotoča na telesno dejavnost v primarni in sekundarni preventivi. 24. oktobra so se strokovnjaki zbrali na novinarski konferenci, kjer so izmenjali izkušnje in poudarili moč gibanja.
»BODI DEJAVEN – močnejši od možganske kapi«
Letošnje geslo »BODI DEJAVEN – močnejši od možganske kapi« spodbuja gibanje za preprečevanje kapi in okrevanje po njej, so zapisali v Društvu za zdravje srca in ožilja. Možganska kap praviloma nastopi nenadno, ko se prekine dotok krvi v možgane. Povzroči motnje zaznavanja, gibanja, čutenja, sporazumevanja, vedenja, čustvovanja in mišljenja. Vzrok za možgansko kap lahko tiči v pritisku krvi na del možganov ob možganski krvavitvi, pogosteje pa nastopi zaradi krvnega strdka, ki zamaši žilo.
Kako prepoznati znake možganske kupi in hitro ukrepati
Možganska kap načeloma ne boli, bolnik pa se tudi ne zaveda, da je kaj narobe. Pri prepoznavanju znakov si pomagamo z uveljavljeno kratico GROM.
Govor. Ali oseba govori jasno in razumljivo?
Roka. Ali lahko dvigne roko in jo tam zadrži?
Obraz. Se lahko nasmehne, ali ima povešen ustni kot?
Minuta. Takoj pokliči 112!
Možganska kap je preprečljiva
Dejavniki tveganja so sladkorna bolezen, povišan krvni tlak, visoka raven holesterola, debelost, motnje srčnega ritma, preobremenjen življenjski slog, depresija in druge škodljive navade (kajenje, alkohol). Če odpravimo oziroma obvladamo te dejavnike, hkrati pa se redno gibamo, bistveno zmanjšamo tveganje tako za nastanek kot ponovitev možganske kapi.
Več informacij o možganski kapi je na spletnih straneh Društva za zdravje srca in ožilja ter Združenja bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije.
Ker se noč čarovnic hitro bliža, moja malenkost pa vam letos še ni postregla z dobro zgodbo o duhovih ali paranormalnem, bomo tokrat jesensko sezono shrljivega odprli kar peklensko. Dobrih 40 kilometrov severno od Prage, globoko v gozdu, stoji grad Houska, ki velja za enega izmed najbolje ohranjenih gotskih gradov na Češkem. Hkrati pa se ga že dolga stoletja drži izjemno temačna legenda!
Je bil grad sploh namenjen ljudem?
Houska je na prvi pogled povsem navaden in lep štirinadstropni grad, strateško postavljen na robu gore. Zgrajen naj bi bil po ukazu Otokarja II. Češkega (1253–1278) in naj bi bil uporabljen kot upravno središče za upravljanje obsežnih kraljevih posesti. Sčasoma je bil prodan plemstvu, med letoma 1584 in 1590 pa je bil prenovljen v renesančnem slogu.
Do 18. stoletja je grad propadal zaradi odhoda bivših prebivalcev in tak ostal do leta 1823, ko je bil znova prenovljen. Leta 1897 je grad kupila princesa Hohenlohe in ga leta 1924 ponovno prodala Josefu Simoneku, predsedniku Škode. Še danes je grad v lasti njegovih potomcev. Pa je bil grad res namenjen človeškim prebivalcem?
Grad Houska je bil zgrajen globoko v gozdu brez obrambnih zidov, brez kuhinje in brez vira pitne vode razen cisterne za zbiranje deževnice. V kombinaciji z oddaljenostjo od kakršnih koli trgovskih poti mnogi verjamejo, da grad ni bil zgrajen kot utrdba ali rezidenca. Jasno je torej, da so se okoli gradu in razloga njegove izgradnje spletle številne temačne legende.
Komu grad preprečuje izhod?
Grad na zunaj res nima vidnih obrambnih zidov, ki bi nezaželjenim obiskovalcem preprečili izstop. Če pa pogledate dovolj dobro, boste odkrili nekaj izjemno srhljivega. Utrjeni zidovi gradu se nahajajo na njegovi notranji strani, kot da bi nečemu preprečevali izhod iz gradu.
Je bil grad zgrajen za obrambo pred demonskimi silami? Foto: wjarek iz iStock
Med lokalnim prebivalstvom se je v srednjem veku razširila govorica, da se na gori, kjer danes stoji grad, nahajajo vrata v pekel. Šlo naj bi za veliko jamo, za katero se zdi, da nima dna, ponoči pa naj bi iz nje prilezla napol živalska, napol človeška bitja. Če verjamemo legendam, so ta krilata bitja ljudi ponoči zvlekla globoko v jamo, za nesrečnimi dušami pa se je izgubila vsaka sled. To jamo so ob izgradnji gradu prekrili z grajsko kapelo. Še danes pa obiskovalci trdijo, da ponoči slišijo praskanje iz nižjih nadstropij gradu, kot da bi se bitja iz jame skušala izkopati. Nekateri obiskovalci so poročali tudi, da so slišali demonske krike izpod težkih lesenih podov.
Srednjeveški test z obsojenci na smrt
Najbolj znana legenda o gradu se je rodila prav ob njegovi izgradnji. Kot je v človeški naravi, je ljudi zanimalo, kaj točno vsebuje jama in kako globoka je v resnici. Z uporabo veščin reševanja problemov iz 13. stoletja je bil sklenjen dogovor z lokalnimi obsojenci na smrt. Kdorkoli bi se strinjal, da ga spustijo v jamo in poročal o tem, kar je videl, bi bil oproščen. Na koncu se je le javil prostovoljec, ki so ga privezali na vrv in spustili v luknjo.
V nekaj sekundah so iz jame odjeknili kriki groze in hitro so ga potegnili nazaj. Toda bilo je prepozno. Ko se je nesrečni zapornik končno pojavil, še vedno kričeč, se je na videz postaral za 30 let, njegovi lasje so postali beli, njegova koža pa nagubana kot pri starcu. Nesrečnik je izgubil razum ter neustavljivo blebetal o demonih in grozljivih bitjih, zato so ga morali odpeljati v norišnico. Dva dni kasneje je umrl. Ker ni bilo drugih prostovoljcev, so jamo hitro zaprli s kapelo in je niso nikoli raziskali.
Legendo morda potrjuje tudi sila nenavadna freska v kapeli. Čeprav vsebuje veliko dobro znanih svetopisemskih prizorov, kot sta nadangel Mihael, ki tehta duše ob zadnji sodbi in križanje, prikazuje tudi na prvi pogled demonska bitja, podobna tistim, ki domnevno živijo v jami. Prav tako pa vsebuje prizor ženskega kentavra, ki drži lok z levo roko. Ta prizor je zelo nenavaden, saj v srednjeveški krščanski ikonografiji redko najdemo ženske, še redkeje pa levičarje in kentavre.
Temačna zgodovina gradu tudi v 20. stoletju
Zdi se kot, da se grad preprosto ne more otresti svoje temačne preteklosti. 16. marca 1939 je Adolf Hitler prevzel popoln in uradni nadzor nad Češkoslovaško z razglasitvijo Protektorata Češke in Moravske, ki jo je izvedel s Praškega gradu. Kmalu je Houska padla v nacistične roke in kmalu so se začele govorice o tem, zakaj so želeli grad in za kaj točno so ga uporabljali.
Grad je kmalu po okupaciji prešel v roke nacistov. Foto: on Wikipedia
Vsi, ki ste se malo bolje poglobili v razvoj nacizma in te temačne ideologije, ste gotovo naleteli na njihovo gorečo fascinacijo z okultnim. Čeprav se še danes razpravlja o tem, koliko je sam Hitler verjel v okultno, je dobro dokumentirano, da je bil eden najvišjih nacističnih članov in glavni arhitekt holokavsta, Heinrich Himmler, goreč vernik v okultno. Zdi se torej, da je bil grad, skrit sredi čeških gozdov za Himmlerja in njegove pajdaše idealna lokacija.
Na dan so začele prihajati govorice, da so nacisti grad uporabljali za izvajanje nečloveških in grozljivih poskusov. V grad so med vojno odpeljali številne domačine in vojne ujetnike, za katerimi se je prav tako izgubila vsaka sled. Ko so se z gradu leta 1944 umaknili, so uničili vse dokaze in dokumetne o poskusih in tako odnesli resnico.
Kaj nam pravi glas razuma?
Kot vedno, ko se soočamo z zgodbami o paranormalnem, jih moramo preučiti še z druge strani. Ne glede na to, kateri različici zgodbe verjamete, se zdi, da grad nima nobene strateške vrednosti. Zakaj bi torej nekdo zgradil velikansko utrdbo, razen da bi zakril vrata v pekel? Odgovor je precej enostaven. Najverjetneje je šlo za bogataško različico markiranja teritorija iz 13. stoletja. Ker je tudi slaba zemlja boljša, kot nič zemlje, lahko razumemo, zakaj je na njej nek bogataš zgradil grad, v katerem ni nameraval nikoli živeti.
Kaj pa tiste nenavadne freske v kapeli? Resnično so nenavadne, vendar ne popolnoma edinstvene. Drugi gradovi imajo podobne poslikave na svojih stenah, umetniki skozi zgodovino pa so uživali v mešanju svetopisemskih prizorov z mističnimi bitji in starimi legendami. Prav tako morda ne gre povsem verjeti zgodbam o srhljivih eksperimentih, ki naj bi jih na gradu izvajali nacisti.
Ob začetku okupacije je bil grad Houska najverjetneje uporabljen kot del programa Lebensborn. V gradu so prebivale neporočene ženske, izbrane za rojstvo nove nacistične generacije. Kmalu pa je Houska postala skladišče knjig, ukradenih iz judovskih knjižnic. Toda za razliko od nacistične okultne legende, ki še vedno obstaja, je bila vsa dokumentacija o tem, kaj se je res zgodilo v gradu uničena, ko so nacisti leta 1944 zapustili grad. Mi pa morda nikoli ne bomo izvedeli, kaj ta skrivnostni grad zares skriva.
Svet Evrope, natančneje Odbor ministrov Sveta Evrope, je prejšnji teden sprejel Priporočilo, ki se nanaša na mlade posameznike in na njihov boj proti podnebnim spremembam. Povod za sprejetje tovrstnega akta so vse večje zahteve mladih, ki so razočarani nad dosedanjimi ukrepi politike.
V zadnjih letih postajajo podnebni protesti stalnica v vseh državah članicah Sveta Evrope. Gre za proteste, ki se jih primarno udeležujejo mladi, tj. dijaki in študenti. Šolski štrajki, podnebni štrajki, petki za prihodnost in ostali shodi so dober primer vse večje politične in družbene mobilizacije mladih, ki zahtevajo spremembe na področju spopadanja s klimatskimi spremembami.
Priporočilo Odbora ministrov
Svet Evrope oz. njegovi organi sprejemajo številne pravne akte. Med njimi so najpomembnejše in najbolj poznane konvencije. Pri tem je vredno izpostaviti Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, ki je poleg nacionalne ustave najpomembnejši dokument, na katerega se lahko neposredno sklicujemo. V okviru Sveta Evrope deluje tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.
Priporočila – jasno – niso tako pomembna, kljub temu pa državam članicam dajejo določene pravne okvirje, znotraj katerih lahko urejajo nekatera področja. Eno od teh področij je tudi boj proti podnebni krizi – s posebnim poudarkom na mlade, ki so v tej sferi najbolj aktivni.
V priporočilu so poudarili pomen človekovih pravic, participacije mladih, investicije v zelena delovna mesta, izobrazbo in veščine, investicije v podporne sisteme za mlade delavce, dostop do zdravstvene oskrbe, dostop do informacij in prepoved diskriminacije.
Človekove pravice
Priporočilo tako poudarja, da morajo države članice mladim zagotoviti njihove pravice, ki so določene z drugimi akti (predvsem Evropska konvencija o človekovih pravicah in Evropska socialna listina). Določbe EKČP se nanašajo na pravico do svobode izražanja, svobodo misli, svobodo zbiranja in pravico do poštenega sojenja. Slednja omenjena pravica – gre za 6. čl. EKČP – je predvsem pomembna, saj se je veliko aktivistov znašlo v sodnih postopkih.
Evropska socialna listina zagotavlja številne pravice, ki zagotavljajo varno socialno okolje. Zanimiv je 7. člen ESL, ki se posebej nanaša na mlade. Pravi: »Otroci in mladostniki imajo pravico do posebnega varstva pred fizičnimi in moralnimi tveganji, ki so jim izpostavljeni.«. V kontekstu boja za podnebno pravičnost je ta člen zelo pomemben.
Participacija mladih
Priporočilo nagovarja države članice, naj se pred odločitvami posvetujejo z mladimi. Prav tako naj vzpostavijo varna, reprezentativna in vzpodbujajoča okolja, v katerih lahko mladi izrazijo svoje mnenje in odločilno prispevajo pri (so)ustvarjanju ukrepov. Pri tem Priporočilo poudarja, naj participacija mladih ni vezana zgolj na ukrepe, ki bi zadevale le mlade, temveč celotno družbo.
Investicije v zelena delovna mesta, izobrazbo in veščine
Odbor ministrov priporoča, naj države članice namenijo sredstva za vzpostavitev formalnih in neformalnih izobraževalnih ustanov, v katerih se bodo mladi izobraževali o trajnostnemu razvoju in mednarodnemu mladinskemu delu. Pri tem pa naj bi pridobili še veščine na področju medijev in informacijske pismenosti.
Investicije naj bodo usmerjene tudi v spodbujanje mladih podjetnikov, ki delajo in ustvarjajo po principih trajnostnega razvoja. Več sredstev naj se nameni raziskavam in razvoju na področju razvoja zelene tehnologije, kar bo odločilno prispevalo v boju proti podnebnim spremembam.
Državam članicam priporočajo, naj mladim omogočijo kakovosten, zanesljiv in mladim prijazen dostop do informacij, ki zadevajo vprašanje okolja. Informacije naj temeljijo na zanesljivih študijah in raziskavah. Priporočilo omenja še, da naj države članice – ob spoštovanju svobode govora – zagotovijo zakonske omejitve proti širjenju napačnih ali zavajajočih informacij.
Celotno besedilo Priporočila je objavljeno v angleščini in ga lahko preberete na spletni strani Sveta Evrope.
Za učence in dijake so se danes začele prve počitnice v tem šolskem letu. Ta teden so šolarji na krompirjevih počitnicah, v času katerih obeležujemo dva praznika – Dan reformacije (31. oktober) in Dan mrtvih (1. november). Dopust bo verjetno vzelo tudi nemalo staršev, saj jim po Zakonu o delovnih razmerjih pripada najmanj teden dni letnega dopusta v času šolskih počitnic.
Ker sta 31. oktober in 1. november dela prosta dneva, trije dnevi letnega dopusta nanesejo na skupno devet dni počitnic.
Počitnice nekdaj namenjene pobiranju krompirja
Na samem začetku, šolskega leta 1993/94, se je tem počitnicam reklo jesenske počitnice. Uvedene so bile z namenom, da bi bili šolarji čez leto razbremenjeni v relativno enakomernih časovnih obdobjih. Danes jim rečemo krompirjeve počitnice, saj so bile v preteklosti namenjene delu in ne počitku. Šolske počitnice so bile nekoč po nemškem zgledu prilagojene potrebam večinskega kmečkega prebivalstva.
V naslednjih dneh še lepo vreme, nato ohladitev
Vremenoslovci danes zjutraj po nižinah v notranjosti napovedujejo meglo. Čez dan bo sončno z več oblačnosti na Primorskem, najvišje temperature bodo okoli 20 stopinj Celzija. V torek bo bolj oblačno, v sredo in četrtek se bo suho vreme nadaljevalo.
V notranjosti napovedujejo meglo in nizko oblačnost, na Primorskem pa pretežno jasno vreme. Toplim dnevom bo sledila ohladitev. V soboto bodo jutranje temperature nižje od 5 stopinj, v nedeljo pa ne bodo presegle 13 stopinj Celzija. Prihodnji teden lahko zaznamujejo prve temperature okrog ledišča.
Na samem začetku, šolskega leta 1993/94, se je tem počitnicam reklo jesenske počitnice. Uvedene so bile z namenom, da bi bili šolarji čez leto razbremenjeni v relativno enakomernih časovnih obdobjih. Danes jim rečemo krompirjeve počitnice, saj so bile v preteklosti namenjene delu in ne počitku. Šolske počitnice so bile nekoč po nemškem zgledu prilagojene potrebam večinskega kmečkega prebivalstva.
Pregled slovenskih grozljivk ob bližajoči se noči čarovnic nadaljujemo z eksperimentalnim filmom iz začetka sedemdesetih let, z naslovom Mrtva Ladja. Proti klasičnemu opusu grozljivk Tomaža Gorkiča gre za zelo poetično rariteto slovenskega filma. Mrtva ladja (1971), v režiji Rajka Ranfla, je eden najbolj zanimivih in unikatnih primerov slovenske žanrske kinematografije. Gre za redko slovensko črno-belo grozljivko, ki se na nadnaraven način ukvarja z ljubeznijo, usodo in simboliko ladje kot metafore za življenje in smrt.
Ubij me nežno
Osrednja zgodba filma se vrti okrog Danijela (Radko Polič) in Marijane (Milena Zupančič), ki s čolnom zbežita na odprto morje. Film raziskuje koncept usodne ljubezni, ki jo preganja temačna preteklost in neizogibna prihodnost. V ospredju zgodbe ni le ljubezenska dinamika, temveč tudi notranja borba glavnega junaka, ki se sooča z močmi, ki so onkraj njegovega nadzora. Ljubezen postane več kot le strast – postane prekletstvo, ki ga vleče globlje v temačen svet nadnaravnih sil. Ženska v filmu je več kot (nekdanja) ljubezen, postane metafora skrivnosti in nevarnosti, s katero se mora glavni junak soočiti.
Črno-bela estetika in mojstrsko ustvarjeno vzdušje
Vizualna podoba filma je eden njegovih najmočnejših elementov. Ranfl se je odločil za črno-belo tehniko, kar filmu doda brezčasen, skorajda »gotičen« značaj. S to estetiko ustvari vzdušje, ki je močno odvisno od svetlobe in senc, kar filmsko okolje in liki spreminja v nekaj nadrealnega. Svetloba na ladji ne razkrije vsega, temveč pusti prostor za skrivnosti, sence pa delujejo kot opozorilo na nevarnosti, ki prežijo iz teme.
Rajko Ranfl je za film napisal tudi scenarij. Glavni vlogi odigrata kultna Milena Zupančič in Radko Polič. Foto: on Kinoteka
Vizualni učinki, kot so megla, temačni hodniki ladje in tesnobna, skoraj labirintna notranjost, poudarijo občutek izolacije in usodnosti. Ladja, ki pluje brezciljno po morju, postane prizorišče, kjer se vsak korak zdi nevaren in vsak zavoj vodi v neznano. Filmska podoba spominja na estetiko zgodnjih evropskih grozljivk, ki so stavile na minimalizem in zadržanost, namesto na eksplicitne prizore nasilja ali strašenja.
Mrtva ladja kot metafora za preteklost in prihodnost
Ladja v filmu je več kot le prizorišče dogajanja. Ranfl jo uporabi kot simbol, ki predstavlja prehod med svetovoma – svetom živih in svetom mrtvih. Mrtva ladja, ki potuje brez jasne smeri, postane metafora za stanje glavnih likov – ujetih med preteklostjo in prihodnostjo, brez nadzora nad lastno usodo. Ta ladja, prepolna skrivnosti in nesrečnih dogodkov, simbolizira, da se preteklosti ni mogoče izogniti in da bo vedno vplivala na prihodnost.
Tematizacija groze brez pošasti
Čeprav je Mrtva ladja označena kot grozljivka, film ne uporablja klasičnih grozljivih prikazni, kot so pošasti, duhovi ali eksplicitno nasilje. Namesto tega Ranfl gradi napetost s počasnim razkrivanjem skrivnosti in uporabo sugestivne atmosfere. Groza prihaja iz notranjega sveta likov in iz neznanega, ki preži na vsakem koraku. Nadnaravne sile niso prikazane kot nekaj očitnega, temveč kot nevidni vpliv, ki preganja vse, ki stopijo na ladjo.
To subtilno obravnavanje groze spominja na psihološke trilerje, kjer je tesnoba v središču pripovedi. Gledalec se počuti ujet med občutkom pričakovanja in strahu, saj nikoli ni povsem jasno, kaj grozi junakom – ali je to zunanja sila ali lastni demoni, ki jih nosijo s seboj. Mrtva ladja je tako več kot klasična grozljivka, saj prepleta grozo z eksistencialnimi vprašanji o smrti, ljubezni in neizogibnosti.
Kultni tandem Milene in Radka
Igralski stvaritvi Radka Poliča in Milene Zupančič sta ključni za uspeh filma. Poličeva upodobitev Danijela je prepričljiva in polna notranje napetosti. Njegov lik je na videz trden in samozavesten, vendar se skozi film kaže njegova ranljivost in boj s skrivnostmi, ki jih razkriva ladja. Njegova igra v veliki meri temelji na subtilnosti – izraz na obrazu, tih pogled ali počasno premikanje so dovolj, da vzbudijo občutek tesnobe. Milena Zupančič v vlogi ženske Marijane ustvari lik, ki ga definira nezemeljska lepota in občutek usodnosti. Povezava med glavnima likoma je polna napetosti, izživljata se eden nad drugim do bridkega konca.
Film raziskuje motiv časa in cikličnosti življenja ter smrti. Ladja je simbol brezčasnosti – kraj, kjer preteklost nikoli ne mine, in prihodnost postane le ponovitev že videnega. Ranfl spretno uporablja to simboliko za razmislek o človeški usodi – ali smo res ujeti v ciklih napak, ki se nenehno ponavljajo, ali lahko pobegnemo svoji preteklosti? Mrtva ladja kot prizorišče postane metafora za brezčasno človeško trpljenje in neizogibno soočenje s preteklostjo.
Film se osredotoča na izginjajoče meje med življenjem in smrtjo, med realnostjo in iluzijo, kar daje gledalcu občutek dezorientiranosti. Podobno kot liki na ladji, se tudi gledalec znajde v situaciji, kjer ni jasno, kaj je resnično in kaj zgolj odsev preteklosti. S tem Ranfl ustvarja filozofsko naracijo, ki odpira vprašanja o življenju in smrti ter vplivu preteklosti na sedanjost.
Film kot eksperimentalni biser slovenske kinematografije
V obdobju, ko je slovenski film večinoma ustvarjal realistične zgodbe, ki so se ukvarjale z vsakdanjikom, je Mrtva ladja postavila edinstven standard. Eksperimentalna narava filma, ki združuje elemente gotike, nadrealizma in psihološkega trilerja, je za tisti čas odstopala od ustaljenih norm. Film ni bil deležen velike pozornosti ob izidu, vendar je sčasoma postal cenjen kot redka dragocenost slovenskega filmskega ustvarjanja.
Rajko Ranfl je s tem filmom dokazal, da se lahko tudi v manjšem nacionalnem kinematografskem prostoru, kot je slovenski, ustvarijo inovativni filmi, ki raziskujejo globoke filozofske in eksistencialne teme. Mrtva ladja ostaja kot dokaz o drznem poskusu združevanja žanrov, ki je bil za slovenski film nekaj izjemnega in izstopajočega.
Vsi si prizadevamo za kakovosten zrak v bivalnem okolju, kjer preživimo največ časa, ne le posamezniki, ki trpijo za alergijami ali kroničnimi obolenji dihal. Seveda, vendar to pomeni vsakodnevno sesanje, za kar v natrpanem urniku pogosto zmanjka časa. A tudi za to »bolezen« se najde »zdravilo«. Natančneje, robotski sesalnik Roomba, ki nikoli ne bo rekel, da nima časa ali da se mu tisti trenutek ravno ne ljubi vstati s kavča!
Pogosto slišimo o pomenu velike sesalne moči, kajti ta jamči, da sesalniki, ročni ali robotski, s tal in preprog poberejo majhne delce, ki nekaterim povzročajo velike težave. Podatek je slišati smiselno in marsikoga prepriča, saj radi razmišljamo po domače. Če pod krtačami dobro »vleče«, potem nič ne bo ostalo na tleh. To drži, vendar le do neke mere. Kar curek zraka ujame, mora pristati v košku ali vrečki za smeti.
Si predstavljate, da prah, prej ležeč na tleh, ali ujet v vlaknih preprog, spet lebdi v zraku in še lažje najde pot v dihalne poti? Ne ravno najboljši rezultat čiščenja. O tem ni dvoma. Vendar to ni nemogoče, kajti pred tem nas ščiti majhen element, na katerega pogosto pozabimo – filter. Če ta ne zadrži velike večine posesanega, lahko pozabite na visoke obljube o učinkovitem čiščenju.
Večina robotskih in kombiniranih sesalnikov Roomba uporablja visoko-učinkovit filter kot pomemben del filtrirnega sistema, ki zadržuje delce, večje od 0,3 mikrometra (milijoninka metra), s čimer se uvrščajo v zgornji razred učinkovitosti. Verjetno vam ti podatki ne povedo veliko. Težko si je predstavljati, kako majhni so delci, ki jim filter ne dovoli, da se vrnejo v zrak. Kaj če bi nanje pogledali drugače, na bolj razumljiv način? Ujame pršice, cvetni prah, delce v dimu in podobne »škodljivce«, kar pomeni veliko olajšanje za osebe z različnimi alergijami in astmo.
Ampak to je samo del zgodbe. Zaradi nakopičenega prahu se filter sčasoma umaže in ga je potrebno redno čistiti ter po potrebi zamenjati, če želite, da bo sesalnik Roomba optimalno deloval. Kdaj je čas za čiščenje oziroma menjavo, je odvisno od pogostosti sesanja.
Na srečo vam ni treba razmišljati o tem, saj vas, ko je čas za čiščenje, opozori aplikacija iRobot Home. Še ena manjša funkcija, ki je obenem nepogrešljiva pomoč. Ko pride čas, filter odstranite iz ležišča v košku ter ga dobro stresete ali spihate, da iz njegovih reber pade čim več ujete umazanije. Občasno pa boste prisiljeni filter zamenjati, kar je vsekakor priporočljivo, kajti le z rednim vzdrževanjem bo robotski sesalnik Roomba sposoben ohranjati neprekosljivo čistočo doma.
Vse pogosteje se odločamo za robotske sesalnike s samočistilno postajo; primer takšnega je Roomba Combo j7+ z vgrajenim »običajnim« sesalnikom. Po zaslugi te postaje imamo z robotskim sesalnikom manj dela, saj po vsakem sesanju prenese smeti iz koška v vrečko v postaji. Priročna zadeva, a sistem mora biti dovolj zanesljiv, da prahu ne vrne nazaj v prostor — podrobnost, ki ji podjetje iRobot namenja veliko pozornosti!
Ko se odločamo za nakup robotskega sesalnika z ali brez samočistilne postaje, ne bi smeli zanemariti pomena filtrirnega sistema, saj ta neposredno vpliva na učinkovitost sesanja. Robot ne bo pomagal oziroma ne bo izpolnil pričakovanj, če bo bodisi njegov filter ali filter v polnilni postaji vračal umazanijo nazaj v zrak!
Pri kuhanju ne uporabljaš čebule v prahu? Predvsem je ta začimba zelo priročna in uporabna. Lahko jo uporabiš v omakah, juhah, enolončnicah, marinadah, začimbnih mešanicah in solatnih prelivih. Jedem bo dodala blag in enakomeren okus čebule brez teksture svežih koščkov.
Umami okus, ki za razliko od sveže čebule ne bo pekoč. Je priljubljena izbira za suhe začimbe pri pečenju ali na žaru, saj se dobro vpije v meso in zelenjavo. Nepogrešljiva je pri pripravi nekaterih najbolj priljubljenih jedi, kot so burgerji, tortilje, pečen krompir, testenine in pečenke. Čebula v prahu je pogosta sestavina v že pripravljenih mešanicah začimb za žar, krompirček in juhe v prahu.
Pazi pri doziranju, varuj pred vlago
Čebula v prahu je precej močna in koncentrirana, zato bodi previden pri odmerjanju. Raje začni z manjšo količino in jo postopoma povečuj, da ne prevlada nad ostalimi okusi. Jedem jo je najbolje dodajati v začetni fazi kuhanja, saj se njen okus dobro raztopi in vpije ter se lepo poveže z ostalimi sestavinami. Med kuhanjem pazi, da čebula v prahu ne pride v stik z vlago, saj se bodo sicer tvorile grudice.
Čajna žlička = pol čebule
Čebula v prahu je zelo koncentrirana, zato ena čajna žlička ustreza približno polovici srednje velike čebule. Za večje količine jedi ali jedi, kjer želiš bolj poudarjen okus čebule, lahko količino povečaš, a ne pretiravaj. Pri omakah in juhah začni s polovico čajne žličke in po potrebi dodajaj več.
Kombinacije z drugimi začimbami
Čebula v prahu se odlično ujema z drugimi začimbami in zelišči, kot so česen v prahu, bazilika, origano, timijan in rožmarin. Pogosto se uporablja skupaj s soljo, poprom in papriko kot osnova za začinjanje mesa in zelenjave. Lahko se kombinira tudi s kumino, čilijem, koriandrom in lovorjevim listom, kar je značilno za mehiške in indijske jedi. Skupaj z olivnim oljem in česnom v prahu lahko pripraviš osnovo za marinade, zeliščna masla ali prelive.
Nasvet za shranjevanje
Čebulo v prahu shranjuj v hladnem, suhem in temnem prostoru, v dobro zaprti posodi, da preprečiš izgubo arome in nabiranje vlage. Zaradi fine teksture se čebula v prahu hitro strdi, zato je pomembno, da jo res dobro zaščitiš pred vlago.
Sam pripravi solne in začimbne mešanice ter prelive
Iz čebule v prahu lahko pripraviš domače začimbne mešanice, kot so mešanice za meso na žaru, mehiške začimbe ali mešanice za pečen krompir. Če želiš, jo lahko kombiniraš z morsko soljo in česnom v prahu za pripravo začimbne soli, ki bo jedi dodala bogat okus. Pri pripravi solatnega preliva lahko z njo nadomestiš svežo čebulo, če ti ni všeč pekoč okus ali tekstura. Lahko pa jo zgolj dodaš enostavnim jedem, kot so umešana jajca.
Posamezniki svoje kvalifikacije (torej znanja, spretnosti in kompetence) pridobivajo s formalnim izobraževanjem, pa tudi z neformalnimi oblikami izobraževanja in usposabljanja. Izkazujejo jih z javnimi listinami, kot so diplome, spričevala, certifikati, potrdila.
Slovensko ogrodje kvalifikacij (SOK) je uradni in mednarodno primerljiv pregled vseh kvalifikacij, ki jih je mogoče pridobiti v Sloveniji. Namen SOK je doseči transparentnost in prepoznavnost kvalifikacij v Sloveniji in EU.
V SOK so vključene tri vrste kvalifikacij:
izobrazbe, ki jih je mogoče pridobiti v splošnem, poklicnem in strokovnem izobraževanju ter visokošolskem izobraževanju,
poklicne kvalifikacije, ki jih je mogoče pridobiti po postopku za nacionalno poklicno kvalifikacijo, po programih poklicnega in strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja ter po študijskih programih za izpopolnjevanje in
dodatne kvalifikacije, ki dopolnjujejo usposobljenost posameznika na doseženi ravni in na določenem strokovnem področju ter so vezane na potrebe trga dela.
Kvalifikacije so v SOK razvrščene v deset ravni. Deset ravni SOK se povezuje z osmimi ravnmi Evropskega ogrodja kvalifikacij (EOK) preko opisnikov ravni obeh ogrodij. Visokošolske kvalifikacije so uvrščene tudi v ravni Evropskega ogrodja visokošolskih kvalifikacij (EOVK). To omogoča primerljivost kvalifikacij znotraj evropskih držav.
Ena izmed zakonskih nalog registra kvalifikacij SOK je tudi trajna hramba vseh kvalifikacij. Zato smo dodali možnost arhiviranja kvalifikacij, ki niso več aktualne, uporabnikom pa so še vedno na voljo in imajo možnost prehajanja od arhivirane različice kvalifikacije do aktualne, kar omogoča zgodovinsko transparentnost kvalifikacij v Sloveniji. Kot posamezne kvalifikacije (tudi v arhivu) so vidne kvalifikacije po bolonjski reformi, so pa ostale umeščene v ogrodje in se jim lahko določi raven po SOK in EOK tudi s pomočjo aplikacije, dostopne na portalu SOK: https://nok.si/dolocanje-ravni-sok.
Slovensko ogrodje kvalifikacij – Na poti do novih zmag!
Posebnost Slovenskega ogrodja kvalifikacij (SOK) je, da je tesno prepleteno z Evropskim ogrodjem kvalifikacij (EOK) – slednjega si lahko predstavljamo kot zemljevid, ki povezuje različna nacionalna ogrodja kvalifikacij ter tako študentom, učencem in iskalcem zaposlitve s preglednim dostopom in primerjavo kvalifikacij pomaga pri odločanju o nadaljnjem izobraževanju in usposabljanju ter iskanju poti do njih. Usklajenost slovenskega ogrodja z evropskim sistemom omogoča primerjanje kvalifikacij, doseženih znotraj zelo različnih sistemov evropskih držav, s čimer se spodbuja in podpira čezmejna mobilnost učencev in iskalcev zaposlitve.
Prav tako lahko posamezniki, ki se želijo nadalje izobraževati ali usposabljati, ogrodje uporabijo kot izhodišče do informacij o ustreznih tečajih in programih. Pri tem lahko SOK uporabijo za opredelitev ravni določene kvalifikacije in njene povezave z drugimi kvalifikacijami.
SOK – korak na poti do poklicnih zmag.
Študenti, dijaki in učenci lahko na podlagi pregleda in primerjave kvalifikacij ter možnosti napredovanja pričnejo z načrtnim pridobivanjem znanja in tako uspešno stopijo na trg dela. SOK je lahko le za ‘klik oddaljen' korak na poti do zmag, okno v svet kvalifikacij, ki posameznikom na preglednem zemljevidu kvalifikacij omogoča, da svoje znanje lažje umestijo, ga ovrednotijo in se zato lažje odločijo za želeno poklicno pot.
Obiščite www.nok.si in si oglejte kvalifikacije, ki so podlaga za uspešno načrtovanje vaše karierne poti in vam omogočajo dostop do zaposlitev v Sloveniji in tujini.
Načrtovanje karierne poti je lahko enostavno zanimivo. Pri tem vam prenovljeni portal SOK omogoča:
Vpogled v vse posamične kvalifikacije, ki jih je mogoče pridobiti v Sloveniji.
Različne načine iskanja kvalifikacij.
Pregleden prikaz kvalifikacijske strukture izbranega področja.
Primerjavo med kvalifikacijami.
Prikaz karierne poti s povezanimi kvalifikacijami izbranega področja v SOK.
Lažje načrtovanje nadaljnjih korakov pri razvoju lastne kariere.
Pridobivanje informacij o poklicih, vezanih na izbrano kvalifikacijo v SOK.
S podelitvijo se bodo slavnostno zaključili Jenkovi dnevi.
Katerega od šestih nominirancev bo nagradilo Društvo slovenskih pisateljev?
Društvo slovenskih pisateljev Jenkovo nagrado podeljuje za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let. Tokrat so bili nominirani naslednji:
Aleš Berger za zbirko navsezadnje;
Borja Bolčina z zbirko Valter;
Miljana Cunta za Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo;
Ivan Dobnik in Rojstvo oaze;
Robert Simonišek za Vračanje k čistosti in
Denis Škofič s Tuskulumom.
Simona Jenka počastijo z Jenkovimi dnevi
Pesniku v spomin Zavod za turizem in kulturo Kranj s partnerji pripravlja tradicionalne Jenkove dneve. Projekt so jim letos pomagali izvesti: Društvo slovenskih pisateljev, Kutlurno društvo Simona Jenka – Šmonca Mavčiče, JSKD OI Kranj, Layerjeva hiša in Mestna knjižnica Kranj. Program so zapolnili nastopi, literarna čajanka, pa tudi tekmovanje v slam poeziji. Za brezplačno udeležbo je bilo treba vstopnice rezervirati na spletni strani Mestne knjižnice Kranj.
Jenkovi dnevi so se z odprtjem razstave in literarno-glasbenim performansom začeli pred desetimi dnevi, 18. oktobra.
Pogosto slišimo o pomenu velike sesalne moči, kajti ta jamči, da sesalniki, ročni ali robotski, s tal in preprog poberejo majhne delce, ki nekaterim povzročajo velike težave. Podatek je slišati smiselno in marsikoga prepriča, saj radi razmišljamo po domače. Če pod krtačami dobro »vleče«, potem nič ne bo ostalo na tleh. To drži, vendar le do neke mere. Kar curek zraka ujame, mora pristati v košku ali vrečki za smeti.
Ampak to je samo del zgodbe. Zaradi nakopičenega prahu se filter sčasoma umaže in ga je potrebno redno čistiti ter po potrebi zamenjati, če želite, da bo sesalnik Roomba optimalno deloval. Kdaj je čas za čiščenje oziroma menjavo, je odvisno od pogostosti sesanja.
