ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Lansko leto, med največjo paniko ob vzponu umetne inteligence v obliki ChatGPT-ja in podobnih LLM-jev, se je tudi priznani slovenski pisatelj Lev Detela lotil tematike po svoje – z znanstvenofantastično srhljivko in kriminalko Inštitut za vzporedne vede.

Kdo je Lev Detela?

Detela je avtor več kot petdesetih leposlovnih knjig v slovenskem in nemškem jeziku ter v prevodih v romunščino in hrvaščino, pesnik, prozaist, dramatik, esejist, prevajalec in kulturni poročevalec v slovenskih, nemških, avstrijskih in švicarskih revijah, časopisih in radijskih oddajah. Med drugim je član Društva slovenskih pisateljev, Avstrijskega PEN – kluba, Društva slovenskih pisateljev, prevajalcev in publicistov v Avstriji in avstrijskega literarnega združenja PODIUM. Že od leta 1960 živi v Avstriji, večinoma na Dunaju, kjer izdaja revijo za mednarodno literaturo LOG.

Inštitut za vzporedne vede

V Inštitutu za vzporedne vede sledimo zgodbi Primoža Robide, ki išče svojega brata Andreja. Povest je deloma pisana kot dnevnik, iz česar vidimo, da se doganje odvije v mesecu in pol. Druga polovica je pisana v sedanjiku, kot da se Primožu stvari dogajajo tukaj in zdaj in vse naenkrat kot v sanjah, ali bolje, v vzporednih svetovih.

Med iskanjem brata, Primoža zanese v manjši kraj brez imena, kjer se nahaja Inštitut za vzporedne vede, ki ga vodi njun prijatelj iz mladosti profesor Maksimiljan Rakovec. Izkaže se, da so Rakovec in njegovi sodelavci (med katerimi je bil tudi zdaj pogrešani Andrej Robida) tehnofanatiki, ki želijo spremeniti ali odstraniti človeštvo in ga nadomestiti z mislečimi roboti oz. umetno inteligenco. V njihovem novem svetu ne bo prostora za nasilje, zavist, pohlep, agresivno telesno slo, vendar hkrati tudi ne za ljubezen, umetnost in čustvovanje. Sanjajo o popolnoma racionalnem svetu, ki bo, kot se piše na časopisnih straneh »bistveno povečal gospodarsko proizvodnjo in učinkovitost bruto socialne produkcije«.

Primožev prihod v ta siv kraj sredi deževnega in meglenega oktobra sovpade s pojavljanjem skrivnostnih umorov, ki se mu zdijo tako ali drugače povezani z Inštitutom. Kot prišlek seveda pade pod drobnogled policije, katere obraz sta sumničavi inšpektor Sok in njegov jeznoriti pomočnik Dobrila. Izkaže se tudi, da je Primož na las podoben bratu Andreju, kar situacijo še bolj zaplete. Pojavijo se namreč fotografije, na katerih naj bi bil on, še preden je sploh prišel v Sokovo mestece. Sumljivo …

Andrej Robida je fizik, ki je kratek čas sodeloval z Rakovcem preden sta s sodelavko in ljubimko Tamaro Map iz Inštituta ukradla pomembne načrte in se takorekoč vdrla v zemljo. Izkaže se, da sta poskušala načrte prodati Arabcem, Kitajcem ali Severni Koreji, česar posledica je krvava sled umorov v tem zakotnem kraju.

Zgodba se konča z uporom robotov nastanjenih v Rakovčevem inštitutu in smrtjo večine sodelavcev ter Primoževim pobegom pred psihiatrično bolnišnico, saj se njegovo mentalno stanje tekom zgodbe venomer slabša.

O delu

Delo nam da misliti o potencialno škodljivi uporabi umetne inteligence, pa je če ta hotna ali ne. Kako se sanje o boljšem svetu lahko sprevržejo v distopijo in kako se človek z nekaterimi stvarmi ne bi smel igrati.

Primoževo neumorno iskanje Andreja dokazuje moč družine ne glede na vse. Tekom zgodbe izvemo, da si Primož in Andrej nista najbolj blizu, med zadnjim snidenjem ga je Andrej celo udaril,  vendar to ni pomembno, še vedno je njegov brat.

Sumničava policija Primoža ves čas drži med dvema ognjema: hoče se jim izpovedati glede profesorja Rakovca, hkrati pa želi najprej od njega zvedeti več o svojem bratu. Stalna zasliševanja in podtikanje dokazov načnejo Primoževo psiho do te točke, da bi moral v bolnišnico. Spomni nas na Camusovega Tujca.

Povprečna in dolgočasna knjiga?

Kljub vsem lepim besedam in nekaj dobrim recenzijam v medijih, je knjiga dolgočasna in po mojem mnenju boleče povprečna. Kljub temu, da na zadnjih straneh naletimo na kratek komentar dela, kjer neki J. T. Leva Detelo kuje v zvezde in pravi, da je mojstrsko združil elemente znanstvene fantastike, grozljivk in pustolovskih romanov ter jih spretno vključil v kalup kriminalnega romana, sam tega ne vidim. Prepletanje tematik iskanja izgubljenega družinskega člana, strahu pred umetno inteligenco, sumničave in nepravične policije ter poseganja v vzporedne svetove je le površinsko.

Zgodba je sestavljena iz generičnih elementov srhljive znanstvene fantastike: genij, ki hoče zradirati človeštvo s tehnologijo; neetični poskusi na živalih in ljudeh; upor robotov; nevednost oblasti, kaj se dogaja za vrati Inštituta; upornik, ki izda zlobnega genija za lastno korist; glavni junak je zaskrbljeni umetnik … in morda sem še kaj pozabil. Ne vem, ali so se drugi kritiki že sploh kdaj srečali z znanstveno fantastiko, vendar zlobni geniji in upor umetne inteligence, danes niso več drugega kot klišeji.

Čisto na kratko še o vzporednih svetovih, ki jih napoveduje naslov knjige. Primož se večinoma potaplja v njih kadar sanja oz. ima nočne more. Poglavja ki opisujejo njegova videnja vzporednih svetov, so popolnoma nezapomnljiva in brez učinka na zgodbo. Morda pa je njihov namen le omračiti sceno. Ena sama epizoda serije Westworld nosi več teže, kot vsi vzporedni svetovi v Detelovem delu.

Zdi se, da je pisatelj želel preveč naenkrat. Zgodba bi lahko bila prava kriminalka, a jo zasenčijo dolgi monologi Rakovca o boljšem svetu, lahko bi bila prava znanstvena fantastika, pa ji preveč prostora zasedejo policijska zasliševanja Primoža. Lahko bi bila odličen povod za razmislek o dobrih in slabih plateh umetne inteligence vendar je slednja z Rakovcem na čelu prikazana izključno v slabi luči.

Prav ironično je delo toličkaj inovativno, kot da ga je napisala umetna inteligenca.

Radovednost je čudna reč. Včasih po knjigi posežemo zaradi tistega, ki mu po domače rečemo firbec. Ko se je enemu sporočilu prijateljice, ki ji zaupam pri izbiri branja, pridružilo še eno sporočilo druge prijateljice, ki ji prav tako zaupam, se mi je zdelo zanimivo, če bi po dolgem času prebral nekaj, kar je povsem iz mojega žanra branja.

Adelinina senca, TikTok uspešnica

Ob napovedi, da gre za nekaj temačno kontroverznega, me je tolažilo dejstvo, da sem v tem desetletju preživel knjižno in filmsko serijo Prvič, ki jo je Ana Todd iz Wattpada preselila v dejansko knjižno uspešnico in na filmsko platno. Ampak knjiga, ki je ena redkih v slovenskih knjigarnah, na kateri najdemo opozorilo, da morda ni primerna za mlajše bralce, je povsem svoja pošast. To je Adelinina senca, v izvirniku Haunting Adeline, ki jo je napisala H. D. Carlton.

V preteklosti so se zvrstile številne uspešnice, ki so zadele določeno občinstvo, preostale pa pustile v večnem ugibanju, kako za vraga je lahko nekaj takega tako priljubljeno. Že hiter skok na portal Goodreads razkrije, da ima knjiga z več kot 600 tisoč mnenji oceno 3,96/5. Gre za enega tistih naslovov, ki se iz portalov, kot so Wattpad, AO3 in celo takih, kot je Literotica, zaradi branosti in nosov, ki vohajo zelence, preseli v tiskano obliko. Ali gre tu zameriti avtorici, ki je knjigo napisala z željo po prepoznavnosti, ali založniku, ki skuša s takimi prijemi poskrbeti za dokaj preprost finančni priliv?

Če film JFK o smrti ameriškega predsednika ni imel vpliva na mnenje javnosti o zarotniškem ozadju dogajanja, bi bilo naivno verjeti, da bo zgolj ena knjiga poskrbela za popolno strmoglavljenje knjižnega trga in njegove kakovosti. To pa ne pomeni, da je knjiga varna pred kritikami, saj gre za najslabšo knjigo v mojem življenju, ki se ima za svoj obstoj zahvaliti zgolj in samo kontroverznosti, ki jo vsebuje.

Zgodba o manipulantki in zasledovalcu

Zgodba sledi Adelini, pisateljici, ki se preseli v gromozansko vilo svoje preminule babice. Kljub maminim opozorilom, da naj bi v hiši strašilo, bilo v njej nekaj skritega in temačnega, se odloči za bivanje v njej. Kmalu ugotovi, da je bila v hiši umorjena njena prababica, njenega morilca pa niso nikoli našli. Njene noči in dnevi se začnejo spreminjati, ko jo vse bolj preveva občutek, da jo nekdo zasleduje in iz senc opazuje.

Knjigo poleg njene plati, naslovljene z Manipulantka, dopolnjujeta še plat njenega zasledovalca, naslovljena s Senca, in pisma njene predhodnice, ki zapisuje občutke do svojega zasledovalca.

Adelinina senca: H. D. Carlton, prevedla Neža Kralj, založba Felix, 496 strani.

Slaba knjiga, ki jo bodo prebrali samo radovedni

Kje začeti. Uvodne besede prvega poglavja pravijo: »Včasih si o mami mislim vse najslabše, česar si hči pri zdravi pameti ne bi smela nikoli misliti. Sicer pa nisem vedno pri zdravi pameti.« To je le vrh ledene gore glavne protagonistke, ki v svoji plehkosti, nezanimivosti, zdolgočasenosti in neumnosti pomete z vsemi, ki bi vam ob teh besedah padli na pamet. Včasih lahko prevajalec in urednik ob prevodu knjigo nekoliko popravita, tu pa je bilo pred obema nekakšno literarno Sizifovo delo, saj vpogled v izvirna poglavja razkrije popolno nesposobnost in amaterizem avtorice pri pisanju likov in zgodbe kot celote. Da je glavna junakinja pisateljica ni presenetljivo, presenetljiva pa je njena naklonjenost do zasledovalca. Tudi manj pozorni bralci bodo zaradi narave knjige ugotovili, kam pes taco moli. Bolj kot za temačno romanco, gre za šolski primer Stockholmskega sindroma, ki se mu kmalu pridruži tudi posilstvo.

V oči še posebej bode opravičevanje dejanj, ki jih počne zasledovalec, s poskusi razlage njegovega dela in podobe. Adelinin zasledovalec je namreč vpet v preprečevanje trgovine z ljudmi in črnega trga z otroki, protagonistka pa vsa njegova dejanja opravičuje z besedami stila: »Visok je – zelo visok, vendar ne okoren. Celo pod oblačili vidim, da ima smrtonosno postavo. Vitek je, a mišičast. Pulover s kapuco se mu oprijema širokih ramen, krepkih rok in izklesanega pasu. Bog, če bi hotel, bi me lahko zdrobil. Njegova dlan je videti dovolj velika, da mi pokrije ves obraz. Ali pa mi jo ovije okoli vratu? Bi to storil, da mi povzroči bolečino ali užitek? Me zalezovalec želi ubiti ali ljubiti?«

Adelinina senca je knjiga, ki je bila nekoč čudovito drevo, in to me po prebranem žalosti. Napisana je amatersko, brez avtentičnosti, globine, razumevanja ali kakršnekoli mere kakovosti. Čemu obstaja in komu je namenjena? Kdo bi vedel. Ob vsem tem pa se zavedamo, da je ena tistih, ki jo bo tudi v Sloveniji – glede na lestvice branosti, jo že – prebirala množica. Zaradi radovednosti in ne zaradi prepričanja, da gre za dobro literaturo. Ker ne gre za dobro knjigo.

Knjigo je založila založba Felix.