Peka piškotov je veščina, ki še posebej pride prav v prazničnih časih. Lahko je tudi sproščujoč hobi, ki ga bodo zagotovo odobravali vsi prejemniki dobrot 😊. Nadeni si predpasnik, pripravi najljubši seznam glasbe in zabava v kuhinji se lahko začne! Receptov in različnih možnosti je ogromno, tudi takih, ki ne zahtevajo veliko sposobnosti ali časa. Kljub temu je za piškote, ki so zares dobri, po okusu in po strukturi, treba poznati nekaj osnov. Najboljši so taki, ki so zunaj hrustljavi in znotraj mehki. Preberi si, kako poskrbiš za to in druge okusne lastnosti piškotov.
Skrbno pripravi sestavine
Za najboljše rezultate pri peki piškotov izberi kakovostne sestavine. Sveže maslo, prava vanilja, čokolada z visokim deležem kakava in kakovostna moka bodo naredili veliko razliko. Nizkocenovne sestavine lahko vplivajo na okus in teksturo piškotov, zato se splača odšteti kak evro več za osnovne sestavine. Pred peko segrej maslo in jajca na sobno temperaturo, saj boš tako lažje dosegel enakomerno zmes.
Če je maslo pretrdo, boš težko dobro zmešal testo, kar bo vplivalo na teksturo piškotov. Sobna temperatura masla poskrbi za kremasto strukturo, zaradi česar bodo piškoti rahli in puhasti. Kljub temu masla nikakor ne skušaj »na hitro« pogreti, na primer v mikrovalovni pečici ali na štedilniku. Če je maslo premehko ali raztopljeno, se bo testo med peko razlezlo. Prav tako lahko to povzroči, da se piškoti prehitro zapečejo. Poskrbi, da je maslo dovolj mehko, a ne pretopljeno.
Pri merjenju sestavin bodi natančen. Preveč moke bo piškote naredilo suhe in trde, medtem ko preveč masla ali sladkorja lahko povzroči, da se bodo piškoti močno razlezli. Uporabljaj tehtnico za natančno merjenje ali se drži mer v skodelicah in žlicah, kot narekuje recept.
Pri pripravi testa ne pretiravaj s sladkorjem. Upri se skušnjavi, saj poleg slajšega okusa sladkor povzroči tudi, da se piškoti preveč razlezejo in postanejo hrustljavi namesto mehki. Preveč moke pa bo piškote naredilo trde in suhe. Če uporabljaš skodelice namesto tehtnice, bodi previden, da ne stisneš preveč moke v merilni kozarec. Moko vedno rahlo zajemi in poravnaj. Ko zmešaš suhe in mokre sestavine, ne mešaj predolgo.
Prekomerno mešanje povzroči razvoj glutena, zaradi česar bodo piškoti bolj trdi namesto rahli. Mešaj toliko časa, da se sestavine ravno povežejo – testo bo bolj voljno in mehko. Večina receptov za piškote zahteva, da testo pred oblikovanjem piškotov ohladiš. Hladno testo omogoča boljše oblikovanje in preprečuje, da bi se piškoti med peko preveč razlezli. Ohlajeno testo tudi bolje zadrži svojo obliko, zato bodo tvoji piškoti enakomerno pečeni.
Namesto da pekač premažeš z maslom, uporabi peki papir. Tako s še večjo gotovostjo preprečiš prijemanje piškotov in si olajšaš čiščenje. Med piškoti na pekaču vedno pusti dovolj prostora. Večina piškotov se med peko nekoliko razleze, zato potrebujejo prostor, da ne pridejo v stik drug z drugim. Pravilna razdalja bo zagotovila enakomerno peko in lepe oblike piškotov. Poleg tega naj bodo vsi piškoti enake debeline. Če so na enem pekaču piškoti različnih debelin, se bodo nekateri prepekli, drugi pa ostali surovi. Poskrbi, da so vsi piškoti enake velikosti in oblike, da se bodo enakomerno spekli.
Prepričaj se, da je pečica popolnoma ogreta, preden vanjo postaviš piškote. Če pečeš v premalo segreti pečici, se piškoti ne bodo pravilno spekli in v sredini lahko ostanejo surovi. Če je pečica prevroča, se lahko piškoti prehitro zapečejo na robovih, sredina pa ostane surova. Natančno sledi času peke in ne pozabi redno spremljati piškotov, saj se lahko hitro prepečejo.
Če piškote pečeš predolgo, bodo suhi in trdi. Dober znak, da so piškoti pečeni, je, da so robovi zlato-rjavi, sredina pa še rahlo mehka. Piškoti se namreč še malo »dopečejo«, ko jih vzameš iz pečice. Piškote po peki pusti, da nekaj minut počivajo na pekaču, nato jih prestavi na rešetko za hlajenje. Neposredno premeščanje vročih piškotov lahko povzroči, da se zlomijo ali zmehčajo. Rešetka bo omogočila kroženje zraka, zaradi česar bodo piškoti ohranili svojo hrustljavo teksturo.
Dodaj malo soli, čeprav se sliši nenavadno. Piškoti so sladki, a ščepec soli izboljša njihov okus in dejansko izostri sladek okus. Sol poudari tudi okuse drugih sestavin, kot so čokolada, vanilja ali oreščki. Če imaš težave z razlivanjem piškotov, jih lahko pečeš kar v modelčkih za peko (seveda ne v plastičnih), ki bodo ohranili popolno obliko. Eksperimentiraj z dodatki in nadevi.
V testo za piškote lahko dodaš različne sestavine, kot so sesekljana čokolada, oreščki, suho sadje ali začimbe. Tako boš ustvaril piškote edinstvenega okusa in teksture. Tudi pri obliki in okraševanju lahko pustiš domišljiji prosto pot. Lahko pa preizkusiš katero izmed spodnjih 10 kreativnih idej za zelo enostavno oblikovanje.
10 Cookie Shaping Hacks to Impress All the Cookie Lovers!! So Yummy
Štajerska kulinarična pokrajina je znana po bogatih okusih in gostoljubnosti, ki prinaša pristne slovenske okuse v sodobnih preoblekah. Teden restavracij, ki bo potekal od 11. do 20. oktobra, ponuja izvrstno priložnost za obisk vrhunskih restavracij po ugodnejših cenah. Tukaj je izbor vrhunskih restavracij na Štajerskem, ki so letos še posebej vredne obiska.
Galerija okusov – Novo Celje
Lokacija: Novo Celje 9, Petrovče
Cena degustacijskega menija: Približno 70-90 EUR
Galerija okusov je kulinarična destinacija v idiličnem okolju, obkrožena z bogato naravo in umetniškim pridihom. Restavracija pod vodstvom chefa Gregorja Jagra slovi po inovativnem pristopu k tradicionalni kuhinji, ki jo s kreativnimi tehnikami preoblikuje v sodobne jedi. Degustacijski meni, pripravljen za Teden restavracij, vključuje vsaj pet hodov in je zasnovan tako, da ponudi harmonijo okusov iz lokalnih sestavin, ki odražajo štajersko kulinarično dediščino. V Galeriji okusov združujejo svežo zelenjavo, meso in zelišča, ki so bodisi pridelani lokalno bodisi skrbno izbrani od najboljših slovenskih pridelovalcev. Poleg odlične hrane goste navdušuje tudi ambient – restavracija je namreč umeščena v staro galerijo, kjer se prepletajo elementi umetnosti in narave, kar obiskovalcem ponuja edinstveno in prijetno izkušnjo. Za ljubitelje odlične kulinarike v umirjenem okolju je Galerija okusov nepogrešljiv naslov.
Pavus – Grad Laško
Lokacija: Aškerčev trg 5, Laško
Cena degustacijskega menija: Približno 80-100 EUR
Restavracija Pavus, ki se nahaja na čudovitem gradu Laško, je znana po svojem edinstvenem kulinaričnem pristopu, ki ga vodi chef Marko Pavčnik. Pavčnik je znan po svojih domiselnih kombinacijah okusov, ki temeljijo na lokalnih sestavinah in sodobnih tehnikah kuhanja. Degustacijski meni v Pavusu za Teden restavracij vključuje več hodov, ki vključujejo inovativne interpretacije slovenskih klasičnih jedi, kot so divjačina, lokalne ribe in zelenjava, dopolnjene s sodobnimi dodatki, kot so domače fermentirane sestavine. Chef Pavčnik je pravi mojster svojega poklica, saj v vsakem krožniku prikaže svojo kreativnost in ljubezen do slovenskih sestavin. Obiskovalci bodo uživali tudi v zgodovinskem ambientu gradu Laško, ki ponuja izjemne razglede na okolico in se odlično ujema s prefinjeno kulinarično izkušnjo. Pavus je idealna izbira za tiste, ki si želijo okusiti visoko kulinariko v prelepem zgodovinskem okolju.
Restavracija Planika
Cena degustacijskega menija: Približno 65-85 EUR
Restavracija Planika v Slovenskih Konjicah ponuja bogato kulinarično izkušnjo, osredotočeno na štajersko kulinariko z modernim pridihom. Chef Boris Planinšek, ki vodi restavracijo, pripravlja jedi, ki združujejo lokalne okuse s svežimi sestavinami iz okoliških kmetij. Degustacijski meni za Teden restavracij vključuje pet hodov, ki prikazujejo preprostost in bogat okus lokalnih sestavin. Med jedmi izstopajo pripravljene mesne specialitete, sveža zelenjava in domači kruh, ki ga pečejo po lastnem receptu. Planika je poznana po tem, da iz svojih jedi izloča nepotrebne okuse in se osredotoča na osnovne sestavine, ki so skrbno izbrane in pripravljene s tehniko, ki jim omogoča, da zasijejo v svoji polnosti. Obisk Planike je prava poslastica za ljubitelje domačih okusov v preprostih, a hkrati dovršenih krožnikih.
Vsaka generacija ima svoje idole, svoj pogled na svet in svoja pravila. A nekaj jim je skupnega – želja po vsestranski pametni uri za spremljanje zdravja in beleženje dejavnosti, kot so modeli serije Huawei Watch GT 5 Pro!
Elegantna pametna ura serije Huawei Watch GT 5 Pro je na voljo v dveh velikostih in štirih izvedbah. Obe dobite s paščkom iz udobne črne umetne gume (fluoroelastomer). Večja s premerom 46 milimetrov je lahko opremljena še s paščkom iz titana, manjša s premerom 42 milimetrov pa iz keramike. Tako kot predhodne različice serije GT so tudi nove ure sposobne celodnevnega spremljanja zdravstvenih podatkov in nudijo številne inovativne pametne funkcije. Obenem premikajo meje beleženja športov z nadgrajenimi načini spremljanja teka, kolesarjenja, prostega potapljanja in golfa.
Najboljši možni materiali
Večja ura ima čudovito osemkotno ohišje iz titana z natančno obdelanimi ostrimi robovi, ki se svetijo iz vseh kotov. Ščiti jo tudi safirno steklo zaslona, ki je izredno odporno proti praskam. Tako kot predhodnice ima vrtljivo krono za natančno upravljanje ure, ki je prav tako iz titana. Zato je odpornejša in uporabna v težjih razmerah. Hrbtišče ure je iz nanokeramike, materiala, ki ne draži kože, je udoben za nošenje in obenem omogoča izredno natančno merjenje temperature kože.
Še posebej izstopa ohišje manjše različice. Narejeno je namreč iz keramike, ki je med preizkušanjem zdržala ekstremno visoke temperature. Po dokončanju postopka izdelave, ki traja kar sedem dni, dobijo čisto, bleščeče belo in brezhibno teksturo površine. Kot pri večji uri je tudi pri tej zaslon zaščiten s safirnim steklom, še posebej pa izstopa vrtljiva krona, ki spominja na natančno brušen dragi kamen.
Popoln nadzor zdravja
Nova pametna ura je opremljena s sistemom Huawei TruSense, ki združuje izboljšano optično tipalo z nadgrajenimi algoritmi za natančno spremljanje fizioloških znakov, kot so srčni utrip, nasičenost kisika v krvi, raven stresa in kakovost spanja. Dolgotrajni preizkusi so pokazali minimalno odstopanje natančnosti merjenja srčnega utripa, saj natančnost med tekom dosega nad 98 odstotkov ob standardni napaki ±5 utripov na minuto. Prav zaradi tega pametna ura Huawei Watch GT 5 Pro ne bo prepričala le rekreativcev in ljubiteljev estetike klasičnih ur, temveč bo v veliko pomoč tudi profesionalnim športnikom.
Nadgrajeni športni načini
Tokrat so nadgradili štiri športne programe, od katerih sta dva zanimiva za vse. Kolesarski način omogoča namestitev ure na krmilo, kjer prevzame naloge kolesarskega računalnika. Tekaški program je pridobil novo funkcijo, ki zdaj analizira vertikalno oscilacijo, čase dotika s tlemi in asimetrijo med levim in desnim stopalom.
Zaradi vodotesnosti je Huawei Watch GT 5 Pro primerna za beleženje prostega potapljanja po novem do globine 40 metrov, celo v slani vodi. Ustrezni športni način beleži in prikazuje podatke v realnem času, vključno s hitrostjo, globino in trajanjem potopa ter vas opomni, ko se potopite pregloboko ali ste predolgo pod vodo. Druga nadgradnja je povezana z golfom. Analiza začetnega programa je razširjena na spremljanje igre od začetka do konca na 15 tisočih vključenih terenih. Ura poleg zamahov prikazuje smer in razdaljo do zelenice, vremenske podatke ter na koncu prikaže rezultate.
Uživajte v dolgi življenjski dobi baterije
Zaradi dolge življenjske dobe baterije in hitrega polnjenja bo vaša nova pametna ura vedno pripravljena, da izpolni vaše zahteve. Baterija večje, 46-milimetrske ure, zdrži do 14 dni uporabe, baterija manjše, 42-milimetrske, pa do 7 dni.
Združljiva s sistemoma iOS in Android
Če želite v celoti izkoristiti vse funkcije in zmogljivosti pametne ure Huawei Watch GT 5 Pro, jo morate povezati s pametnim telefonom, kot so na primer nedavno predstavljeni vrhunski modeli družine Huawei Pura70 Ultra. Prav tako odlično deluje, če jo povežete z vsemi pametnimi telefoni s sistemom Android ali iOS.
Pošast iz Loch Nessa, ki jo bolje poznamo po ljubkovalnem vzdevku Nessie brez dvoma spada med najbolj znane nepojasnjene pojave, ki še danes burijo človeško domišljijo. Se morda v 230 metrov globokem jezeru res skriva prazgodovinsko bitje, za katerega Škoti prisegajo, da res obstaja? Ali gre morda zgolj za domišljijo medijev in past za turiste
Nessie ni nov izum
Poročila o pošasti, ki naseljuje jezero Loch Ness, segajo v antiko in zgodnji srednji vek. Torej definitivno ne gre zgolj za turistično propagando! Iz antičnih časov je ostalo več kamnitih rezbarij lokalnih plemen, prvo pisno poročilo pa se pojavi v biografiji sv. Kolumba iz 7. stoletja. Če verjamemo temu poročilu, naj bi pošast leta 565 ugriznila plavalca in je hotela napasti drugega človeka. Nato pa je posredoval sv. Kolumba in ukazal zveri, naj se odide.
Pošast naj bi ubogala, v naslednjih stoletjih pa so bila poročila o videnjih zgolj sporadična. Mnoga izmed teg videnj naj bi navdihnila predvsem škotska folklora, ki je prepletena z raznimi mitskimi vodnimi bitji. Kljub temu pa se je skozi stoletja nabralo več kot 1000 domnevnih srečanj z Nessie, na katera znanstveniki še vedno nimajo pravega odgovora.
Po dolgih stoletjih Nessie spet popularna
Leta 1933 je legenda o pošasti iz Loch Nessa spet začela eksponentno rasti. Takrat je bila dokončana cesta ob jezeru Loch Ness, ki je ponujala neoviran pogled na čudovito jezero. Aprila tistega leta je neki par videl ogromno žival, ki sta jo primerjala z »zmajem ali prazgodovinsko pošastjo«. Trdila sta, da sta jo videla na vodni površini, nato pa je izginila pod vodo.
O incidentu je poročal lokalni škotski časopis, sledila pa so številna videnja. Decembra 1933 je Daily Mail naročil lovcu Marmaduku Wetherellu, naj poišče to ogromno morsko kačo. Ob obali jezera je našel velike odtise stopal, za katere je verjel, da pripadajo »zelo močni živali z mehkimi nogami, dolgi približno 6 metrov«. Vendar pa so zoologi iz Prirodoslovnega muzeja ob natančnejšem pregledu ugotovili, da so sledi identične in narejene s stojalom za dežnike ali pepelnikom, ki je imel za osnovo nogo povodnega konja. Zdi se torej, da je bi Wetherell zgolj del večje prevare, ki jo je želel za publiciteto izvesti Daily Mail.
Zgodbo seveda napihnili mediji
Ne glede na številna videnja v preteklosti, ki izvirajo že iz antike, ne smemo pozabiti, da je Nessie v tridesetih letih prejšnjega stoletja postala izjemno popularna prav zaradi tiska. Kdor ne ve, kakšen bogat in bohoten jezik so za podobne zgodbe uporabljali novinarji tistega časa, naj pobrska po spletnih arhivih kakšnega slovenskega predvojnega časopisa. Takoj vam bo jasno, zakaj je z dobro mero pretiravanja Nessie postala neverjetno privlačna za vse avanturiste.
V naslednjem letu je medijem uspelo širšo javnost prepričati, da v Loch Nessu resnično prebiva pošast. Leta 1934 naj bi angleški zdravnik Robert Kenneth Wilson fotografiral pošast. Nastala je prva in verjetno najbolj znana črno-bela fotografija pošasti. Objavil jo je Daily Mail in sprožil mednarodno senzacijo. Mnogi so domnevali, da je bilo to bitje plesiozaver, morski plazilec, ki je izumrl pred približno 65,5 milijoni let.
Kaj so pokazale raziskave?
Območje jezera Loch Ness je v naslednjih letih pritegnilo številne lovce na pošasti. V preteklosti je bilo opravljenih več sonarskih raziskav (zlasti leta 1987 in 2003), vendar jim pošasti ni uspelo najti. Prav tako je bila večina fotografij pošasti diskreditirana kot ponaredki ali kot prikazovanje drugih živali ali predmetov. Tudi zdravnikova fotografija iz leta 1934 je bila prevara, saj so leta 1994 ugotovili, da je bila pošast pravzaprav plastično-lesena glava, pritrjena na model podmornice.
Leta 2018 so raziskovalci izvedli DNK analizo jezera Loch Ness, da bi ugotovili, kateri organizmi živijo v vodah. Našli niso nobenih znakov plesiozavra ali druge tako velike živali, so pa rezultati pokazali prisotnost številnih jegulj. Ta ugotovitev je pustila odprto možnost, da je pošast preprosto izjemno velika jegulja. Kljub pomanjkanju prepričljivih dokazov je pošast iz Loch Nessa ostala priljubljena (in zelo donosna). V začetku 21. stoletja je škotskemu gospodarstvu prispevala skoraj 80 milijonov dolarjev letno.
Kot vedno pa vam na srce polagamo, da se o obstoju te jezerske pošasti odločite sami. Morda gre res zgolj za staro zgodbo, ki so jo napihnili mediji. Če se bo kdo izmed vas odločil obiskati škotsko višavje, ki je zares čudovito, pa dobro premislite preden boste zaplavali v tem skrivnostnem jezeru.
V sredo se je zgodilo nekaj, kar smo spremljevalci slovenske politike pričakovali že nekaj časa. Poslanec, nekdanji minister, visok funkcionar v stranki in kandidat za predsednika republike Anže Logar je izstopil iz stranke SDS. Če je bil še pred meseci vzpenjajoča zvezda znotraj stranke, je Logar z izstopom zelo jasno presekal svojo politično kontinuiteto. S časovnega vidika je njegov izstop nekoliko presenetljiv, vendar po mojem mnenju ni naključen.
V tem komentarju se ukvarjam z okoliščinami izstopa, njegovimi posledicami in skušam napovedati pot, na katero se podaja slovenska politika. Moramo se zavedati, da je Logarjev izstop in napoved nove stranke na desnici verjetno najpomembnejši dogodek na konservativni strani v zadnjem desetletju, če ne že v zgodovini demokratične Slovenije. Hkrati pa ustvarja zelo kompleksno politično okolje, ki je tvegano in eksperimentalno. Mu lahko uspe?
Okoliščine znotraj desnice
Slovensko desnico že več kot dve desetletji definira eno ime. To je predsednik SDS Janez Janša. Čeprav gre najverjetneje za najbolj izkušenega slovenskega politika, ki zna učinkovito vladati, so njegov način vladanja, različne politične afere in sodbe (včasih tudi nepravične) desnico spravile v pat položaj. To je evidentno razvidno na vsakih državnozborskih volitvah, na katerih stranka ohranja stabilno podporo, ne uspe pa ji ključen preboj, ki bi zagotovil stabilno vladanje.
Številni so v preteklosti že skušali presekati omenjeni Gordijski vozel pat položaja. Morda je vredno izpostaviti Gregorja Viranta, čigar pot je bila malenkost podobna Logarjevi. Virant je bil minister v prvi Janševi vladi, v času druge pa je opravljal funkcijo predsednika državnega zbora. Po padcu druge Janševe vlade je njegova stranka vstopila v koalicijo z Alenko Bratušek ter na naslednjih volitvah izpadla iz parlamenta.
Primerjava Logarja z Virantom se zadnje dni pogosto pojavlja v medijih, vendar ni povsem primerna za napoved Logarjeve poti. Logar si je za razliko od Viranta omislil popolnoma nov koncept slovenske politike. Gre za koncept sodelovanja, s katerim bi, če bo zmagal na naslednjih volitvah, iztegnil roko levim strankam ter oblikoval veliko koalicijo. Če ne bo osvojil dovolj glasov za tvorjenje koalicije, pa naj bi izsilil, da sodelujeta SDS in neka leva stranka.
Tako jaz – glede na trenutne informacije – razumem Logarjevo strategijo. Vsekakor gre za zanimiv koncept, ki želi preseči klasične politične delitve na levo in desno oz. strategijo glasovanja proti. Ker je ugotovil, da mu to znotraj SDS to ne bo uspelo, je stranko zapustil in (bo) oblikoval svojo stranko. Najbrž bi bilo zanj veliko lažje, če bi to idejo lahko izpeljal znotraj struktur SDS-a, ko in če bi nasledil predsednika stranke Janeza Janšo. Ta vrata so danes zaprta.
Pred meseci sem napisal komentar z naslovom Po Janši – Janša?. V njem sem špekuliral o morebitnem umiku prvaka SDS in preporodu desnice. Moje miselne akrobacije so vodile do enega zaključka – do razpada SDS. Ker sem presodil, da moje napovedi in špekulacije niso ustrezno utemeljene, članka nisem poslal v uredništvo. V nadaljevanju objavljam segment omenjenega komentarja, ki je v kontekstu tega članka relevanten.
Po Janši – Janša?
»Težko oporekamo dejstvu, da je Janševa avtoriteta znotraj stranke zaenkrat neprekosljiva. SDS vodi že več kot 20 let in v tem času na kongresih ni imel dovolj resnega protikandidata, ki bi ga lahko nasledil. To je zanimivo, saj bi predsednik stranke s takšnim nahrbtnikom v katerikoli drugi stranki letel že ob prvi dani priložnosti. Zakaj se to ne zgodi v SDS?
Veliko ljudi meni, da si je Janša znotraj stranke zgradil neke vrste kult osebnosti. Čeprav je njegova avtoriteta res nesporna, sem mnenja, da je »kult osebnosti« neustrezna označba. Kljub splošnemu prepričanju, da je SDS stranka enoumja, znotraj katere vsi razmišljajo enako, to nikakor ne ustreza resnici. Trenutna situacija z Anžetom Logarjem (op. Komentar je bil pisan v času, ko Logar, Kaloh in Irgl niso podali podpisa zvestobe stranki) kaže, da stranka vendarle ni tako enotna, kot deluje na prvi pogled.
Stranka ima več kot 30 000 članov. Sestavljajo jo posamezniki različne starosti, poklicev, družbenih slojev in izobrazbe. Vse to vpliva tudi na politično orientacijo članov, ki jih sicer družijo nekatere splošne politične značilnosti, vendar se v mnogih bistveno razlikujejo. Janša v tem kontekstu igra povezovalno vlogo na slovenski desnici in znotraj stranke. Katerikoli drug vidnejši član (npr. Logar), ki bi bil izvoljen za predsednika SDS, bi pomenil konec stranke. Poenotenje ali vsaj brzdanje zelo nasprotujočih si političnih pogledov zahteva izkušnje, ki jih ima – hočeš-nočeš – le Janša. Prav tega pa se zavedajo tudi člani stranke.
Stranka bi brez Janše najverjetneje implodirala v več strank. Te nove stranke pa bi bile sestavljene iz različnih frakcij, ki že danes obstajajo znotraj Slovenske demokratske stranke (op. S tem sem imel v mislih razliko med zmernim in radikalnejšim delom stranke). Ta – oprostite izrazu – strankarska diareja na slovenski desnici ni v interesu nikogar, saj izkušnje s slovenske levice kažejo, kakšno zmedo povzroči tovrstna partikularizacija. Priljubljenost Anžeta Logarja tako ni garant, da bo v bližnji prihodnosti prevzel vodenje stranke.«
Pat položaj slovenske politike
Da smo si na jasnem – programske ideje slovenske desnice niso radikalne, kot želijo prikazati nekateri politični akterji z leve in nekateri mediji. V evropskem političnem območju gre za standardne konservativne stranke, Američani pa bi jih smatrali celo za leve. Radikalnost se SDS-u pripisuje zaradi načina vodenja stranke in vlade, drugim strankam na desnici pa zaradi verjetnosti, da bodo sodelovali v vladi, ki jo vodi Janša.
Janša zaradi tega ni adut desnice, temveč levice. Stranka na levici ne potrebuje vsebine, kadra, dobrega programa ali jasne ideologije, da zmaga na volitvah. Potrebuje Janšo, s katerim mobilizira volivce (seveda proti volji Janše), in nov obraz, ki se kot mesija pojavi nekaj mesecev pred volitvami. Volivcem zadostuje zgolj dejstvo, da je nova stranka proti Janši, vse ostale stvari so sekundarne, a na dolgi rok ne popolnoma nepomembne.
V trenutku, ko je Janša na volitvah poražen, udari realnost. Stranka novega obraza je sicer dosegla glavni cilj in porazila osovraženega političnega nasprotnika, vendar v državi to ni tako bistveno. Na tej točki začnejo prihajati v ospredje sekundarna vprašanja, katerih obstoj pa je od Janše neodvisen. Najsi bo to brezposelnost ali pomanjkanje kadra (odvisno od obdobja), varnost države zaradi vojne ali migracij, težave zdravstvenega sistema, pokojnine, plače in številni drugi problemi. Vsebinsko prazne, ideološko shizofrene in politično neenotne nove stranke niso kos reševati dejanskih težav, ki začnejo ljudi zanimati neposredno po volitvah – ergo prepozno.
Nekaj mesecev po volitvah taki vladi podpora bistveno pade in dosega javnomnenjske rezultate povprečne Janševe vlade (čeprav iz drugih razlogov). Celotna zgodba z novim obrazom se nato ponovi na naslednjih volitvah, volivci pa postajajo vse bolj obupani in naveličani. To so začeli opažati tudi uveljavljeni politiki na politični levici in desnici, med njimi tudi Logar, ki je v ta namen ustanovil Platformo sodelovanja.
Logarjev politični projekt
Verjamem, da večina volivcev hrepeni po normalizaciji razmer znotraj slovenske politike. Čeprav je ta želja rahlo naivna, predvsem z vidika politične vulgarizacije in radikalizacije v starih demokracijah (npr. v ZDA, ZK, Nemčiji, Franciji in ostalih), še vedno obstaja upanje. Logar je svoje nagibe nakazal že z ustanovitvijo Platforme sodelovanja, ki bi naj presegala tipične ideološke razlike med tradicionalnimi strankami (govorimo o konservativnih in socialdemokratskih strankah).
Znotraj te platforme, iz katere bo najverjetneje zrastla nova stranka, mu je uspelo združiti predstavnike različnih svetovnih nazorov. Nemogoče je pričakovati, da bodo vsi člani platforme tudi člani nove stranke – to velja predvsem za politike, ki poosebljajo bolj leve vrednote. Vsekakor pa je projekt dokazal, da obstaja volja in možnost sodelovanja, ki se lahko teoretično izvede tudi na nivoju državne politike v obliki morebitne koalicije.
Logar je trenutno v nezavidljivem položaju. Za goreče SDS-ovce je izdajalec, za goreče podpornike novih obrazov pa projekt Janeza Janše, s katerim bi desnica privabila neopredeljene volivce. Ta odziv sploh ni presenetljiv – Logar namreč eksistenčno ogroža tako SDS kot tudi potencialne nove obraze. Z novim političnim konceptom, ki ga predstavlja, bi bilo najbrž konec delitve na »Janša« in »proti Janša«. Jasno, da lahko o tem govorimo le v primeru Logarjevega uspeha na volitvah in v primeru, da njegova ideja dejansko zaživi.
Na kratko: če Logarju uspe ustanoviti novo stranko z dobrim kadrom, če jim uspe sestaviti dober program, ki bi zadovoljil volivce, če uspe zmagati na naslednjih volitvah, če bodo leve stranke pripravljene sodelovati in če se ta ideja izkaže za učinkovito, lahko govorimo o potencialnem uspehu. Ob vseh teh če-jih mi na misel pade le pregovor: »Če bi pes nosil gate, ne bi kazal jajc.«. Ob tem pa moram pripomniti, da možnost obstaja.
Kakšna prihodnost nas čaka?
Vprašanje ima enostaven odgovor: bomo videli. Do volitev sta nekaj manj kot dve leti, Logar pa zaenkrat še ni izbral niti imena za svojo stranko. Veliko bo odvisno predvsem od volivcev samih, saj nova desnosredinska stranka ni v največjem interesu nobene trenutne parlamentarne stranke.
Gotovo lahko pričakujemo padec podpore SDS in NSi v javnomnenjskih anketah, pri čemer bo padec podpore SDS znatnejši. Pričakujem, da bo Logarjeva stranka pobrala veliko kadrov in članov SDS, nekako po liniji že trenutnega razhajanja znotraj stranke. NSi lahko v Logarju vidi priložnost pri sestavljanju naslednje vlade, hkrati pa je to vprašanje brezpredmetno, če jim na naslednjih volitvah zaradi Logarja ne uspe doseči 4 % volilnega praga. Položaj NSi je zaradi tega še posebej zanimiv.
Občutno nasprotovanje je bilo moč čutiti s strani Levice in Svobode, kar je bilo pričakovano. Levica v nobenem smislu ni kompatibilna z Logarjem in je že a priori izključena iz projekta sodelovanja (zanimiv paradoks, a ne?). Svoboda je do danes sicer izgubila večji del podpore, njena edina možnost za uvrstitev v parlament pa je ubrati enako taktiko, ki ji je že zagotovila zmago pred dvema letoma – taktika anti-Janša (alternativno: anti-Logar). Vprašanje, če bodo neopredeljeni volivci (ponovno) nasedli.
Edina stranka z leve strani, ki zaenkrat še ni pokazala neposrednega sovraštva do Logarjevega projekta, je SD. To je moč pojasniti s stališčem, da nove stranke na vsakih volitvah posegajo tudi po volilni bazi SD. Hkrati so socialni demokrati znotraj trenutnih okoliščin edina možnost, ki bi uresničila Logarjevo idejo velike koalicije. Predhodno spogledovanje z nekdanjim vidnim članom SDS-a pa se lahko izkaže za veliko taktično napako.
Zelo pomembno vlogo bodo odigrali neopredeljeni volivci, ki so se na volitvah tradicionalno nagnili k novim obrazom. Njihova naklonjenost novi ideji bo odvisna predvsem od Logarja, ki bo moral znati nagovoriti neopredeljene volivce. Najbrž edini tak način pa je obljuba, da ne bo omogočil vlade, ki bi jo vodil Janša. Če bi se s tem politika izključevanja prestavila še na desno sredino in negirala samo idejo nove stranke (tj. ideje sodelovanja), pa je zanimivo vprašanje.
Poleg trenutnih parlamentarnih strank je potrebno upoštevati še nove akterje: Mojco Šetinc Pašek in Vladimirja Prebiliča. Oba sta izkazala določen interes za Logarjev projekt, vendar jasnega stališča še nista zavzela. Njuna naklonjenost ideji bi Logarju dala še kako potrebno legitimnost, brez katere si ne more obetati uspeha.
Le čas bo pokazal, kako se bo zgodba razpletla. Vsekakor pa bo sestava naslednjega parlamenta bistveno spremenjena. Logar si je zadal težko nalogo, mnogi celo dvomijo v njegovo iskrenost. Bomo priča novemu primeru Virant ali pa bo Slovenija resnično doživela politični preporod?
Primorska je že sama po sebi kulinarični raj, ki združuje bogato slovensko tradicijo z vplivi Sredozemlja. Letos bo Teden restavracij od 11. do 20. oktobra ponovno ponudil priložnost, da okušate vrhunske jedi po dostopnejših cenah. Sredi oljčnih nasadov, ob morju in v prijetnem primorskem vzdušju boste našli restavracije, kjer mojstrsko združujejo lokalne sestavine s kreativnimi tehnikami. Predstavljamo restavracije na Primorskem, ki so še posebej vredne obiska.
Pikol – Jezerska vasica
Lokacija: Jezerska vas 3, Nova Gorica
Cena degustacijskega menija: Približno 75-100 EUR
Restavracija Pikol, ki leži ob jezeru v bližini Nove Gorice, je prava gastronomska destinacija. V mirnem in slikovitem okolju Jezerske vasice ponuja chef Tomaž Kavčič izjemen degustacijski meni, ki je zasnovan s poudarkom na lokalnih sestavinah in svežini. Pikol je specializiran za jedi z morskimi sadeži in ribami, ki so skrbno pripravljeni z inovativnimi tehnikami, pri čemer izstopajo klasične, a sodobno interpretirane jedi. Restavracija ima lasten ribnik, kar zagotavlja najvišjo možno svežino morskih sadežev in rib. Poleg tega se lahko obiskovalci prepustijo kombinaciji jedi z izbranimi lokalnimi vini iz Goriških brd in Vipavske doline, kar dodaja še dodatno dimenzijo okusov. Pikol je idealna destinacija za tiste, ki si želijo popolnega kulinaričnega doživetja v osrčju narave.
Špacapanova hiša
Lokacija: Komen, Komen 85
Cena degustacijskega menija: Približno 65-85 EUR
Špacapanova hiša v Komnu je kulinarična zakladnica kraških okusov, kjer chef Davorin Špacapan prepleta lokalne in sezonske sestavine, pridelane na njihovem lastnem posestvu. Špacapanova hiša je znana po tem, da vse svoje jedi pripravljajo izključno iz sestavin, ki so ali lokalno pridelane ali pridobljene v naravi. Gostje se lahko prepustijo degustacijskemu meniju, kjer vsak krožnik pripoveduje zgodbo o kraških okusih in vonjih. Poleg mesnih jedi, kot so domače klobase in kraški pršut, se v Špacapanovi hiši osredotočajo tudi na inovativne jedi, kot so divjačinski krožniki, ki so pripravljeni po starih kraških receptih. Vsaka jed je obogatena z domačimi zelišči in začimbami, kar daje jedem izjemno globino okusa.
Stara Gostilna
Lokacija: Piran, Župančičeva ulica 7
Cena degustacijskega menija: Približno 70-90 EUR
V srcu obmorskega Pirana se nahaja Stara Gostilna, restavracija, ki združuje sveže morske okuse s sodobno kulinariko. Stara Gostilna ponuja degustacijski meni, ki vključuje pet hodov in prinaša najboljše iz lokalnih morskih sadežev in sveže ulovljenih rib. Chef v Stari Gostilni pri pripravi jedi uporablja preproste sestavine, kot so sveža zelenjava, domače oljčno olje in sezonske ribe, ki so združene v okusno in estetsko dovršeno celoto. Jedi so prefinjene, a hkrati ohranjajo pristne primorske okuse, zaradi česar je obisk restavracije prava poslastica za vse ljubitelje morske hrane. Stara Gostilna je kraj, kjer se srečajo pristnost okusa, tradicija in sodoben pristop k pripravi jedi. Poleg izjemne hrane pa restavracija ponuja tudi očarljiv ambient, ki ga obogatijo kamnite stene in pogled na romantične piranske ulice.
Jutranja utrujenost je pogosta težava, s katero se srečuje veliko ljudi, ne glede na to, kako dolgo so spali prejšnjo noč. Vzrokov je lahko več, od nezdravega življenjskega sloga do stresa ali neustrezne spalne higiene. Vendar obstajajo načini, kako to utrujenost učinkovito premagati in začeti dan z več energije.
Poskrbi za kakovosten spanec
Osnova vsakega energičnega jutra je kakovosten spanec. Če želiš zjutraj vstati spočit, moraš telesu zagotoviti dovolj spanca, običajno med 7 in 9 ur na noč. Pomembna pa ni le dolžina spanja, ampak tudi njegova kakovost. Da bi dosegel globok spanec, je ključno, da se izogibaš uporabi elektronskih naprav pred spanjem, saj modra svetloba moti proizvodnjo melatonina, hormona spanja.
Vzpostavi rutino spanja
Redna spalna rutina pomaga telesu prepoznati, kdaj je čas za počitek. Poskusi vsak dan iti spat in se zbujati ob istem času, tudi ob koncih tedna. To bo uravnalo tvojo notranjo biološko uro, kar bo zmanjšalo občutek utrujenosti zjutraj.
Izogibaj se težkim večerjam
Prekomerno hranjenje tik pred spanjem lahko moti spanec, saj telo porabi energijo za prebavo namesto regeneracije. Izberi lažje obroke za večerjo, kot so beljakovine in zelenjava, in se izogibaj alkoholu, kofeinu ter močno začinjeni hrani pred spanjem.
Jutranja hidracija
Po spanju je telo dehidrirano, kar lahko povzroča občutek utrujenosti in nizko raven energije. Ko se zbudiš, takoj popij kozarec vode, da pospešiš cirkulacijo in navlažiš telo.
Aktiviraj telo z vadbo
Blaga jutranja telesna aktivnost, kot je raztezanje, joga ali kratek tek, bo pomagala prebuditi telo. Vadba sprošča endorfine, ki izboljšujejo razpoloženje in energijo. Jutranja aktivnost tudi pospeši prekrvavitev in poveča kisik v možganih, kar pripomore k večji budnosti.
Zdrav zajtrk
Zajtrk je pomemben obrok dneva, saj telesu po nočnem postu zagotovi energijo. Izberi zajtrk, bogat z vlakninami, beljakovinami in zdravimi maščobami, kot so ovseni kosmiči s sadjem, jajca z avokadom ali grški jogurt s semeni. Izogibaj se sladkorju in predelanim živilom, saj lahko povzročijo hiter dvig in padec energije.
Ustvari jutranjo rutino, ki te navdihuje
Namesto, da takoj po budilki sežeš po telefonu, si vzemi nekaj trenutkov zase. Posveti čas meditaciji, globokemu dihanju ali preprosti aktivnosti, ki te sprošča in motivira. Lahko prebereš nekaj strani iz knjige ali si zapišeš cilje za dan. Tako boš začel dan pozitivno in z večjo mentalno jasnostjo.
Izkoristi naravno svetlobo
Naravna svetloba je pomemben dejavnik pri uravnavanju ritma. Ko se zbudiš, odgrni zavese ali preživi nekaj minut zunaj na prostem. Svetloba bo spodbudila proizvodnjo serotonina in zmanjšala zaspanost.
Postopno uvajanje kofeina
Kofein je lahko učinkovit pripomoček za boj proti jutranji utrujenosti, vendar ga uporabljaj pametno. Namesto, da takoj popiješ močno kavo, poskusi najprej s kozarcem vode ali lahkim zajtrkom, nato pa si privošči kavo ali čaj. Kofein lahko povzroči hiter dvig energije, ki pa hitro pade, zato ga ne uporabljaj kot glavni vir budnosti.
Upravljanje stresa
Čeprav se morda zdi, da stres nima neposredne povezave z jutranjo utrujenostjo, lahko kronični stres vpliva na kakovost spanca in raven energije čez dan. Nauči se tehnik sproščanja, kot so meditacija, globoko dihanje ali vodenje dnevnika, da zmanjšaš stres in si omogočiš boljši počitek.
Hobiji so način, kako ljudje preživljajo prosti čas, sprostijo um in negujejo strasti. Medtem ko večina ljudi uživa v običajnih dejavnostih, kot so branje, kuhanje, šport ali slikanje, obstajajo tudi tisti, ki se odločijo za nekoliko bolj nenavadne hobije.
Ekstremno likanje
Morda se sliši kot šala, a to je pravi šport! Ekstremno likanje vključuje likanje oblačil na najbolj nenavadnih in nevarnih lokacijah. Ljubitelji tega hobija združujejo adrenalinsko iskanje dogodivščin z nečim tako vsakdanjim, kot je likanje.
Extreme ironing Yvoir Belgium
Zbiranje vrečk za bruhanje
Verjel ali ne, obstaja skupnost ljudi, ki zbirajo vrečke za bruhanje, ki jih najdeš na letalih. Čeprav se zdi nenavadno, te vrečke pogosto nosijo logotipe letalskih družb in včasih celo posebne grafične dizajne, zaradi česar postanejo edinstveni spominki za ljubitelje letalstva.
Tekmovanje v metanju jajc
Ta hobij se je razvil v športno disciplino. Tekmovanje v metanju jajc vključuje met jajca na največjo možno razdaljo brez da bi se razbilo. Igra zahteva natančnost in spretnost, saj morajo tekmovalci paziti na pravilno tehniko, kot metanja in moč, da bi ohranili celovitost jajca.
Planking
Pri plankingu gre za to, da se človek uleže na ravno površino v popolnoma togem položaju (kot deska) in se pofotografira na najrazličnejših nenavadnih krajih – na ograjah, policah trgovin, med policami knjigarn. Čeprav je njegov vrh popularnosti minil, še vedno obstaja skupina ljudi, ki se s tem ukvarja in iščejo čim bolj smešne in nepričakovane kraje za svoj naslednji planking podvig.
The Best PLANKING Pictures Compilation!!!
Zgradba miniaturnih svetov v steklenicah
Za tiste, ki obožujejo detajle in preciznost, je ustvarjanje miniaturnih svetov v steklenicah fascinanten hobi. Gre za oblikovanje izredno majhnih scen, ki lahko predstavljajo vse, od mest, naravnih prizorov do domišljijskih svetov, vse to v notranjosti steklenic. Ta umetniška oblika zahteva veliko potrpljenja in ustvarjalnosti, saj je izdelava pogosto dolgotrajna, vendar rezultati ustvarjajo pravo občudovanje.
Vsi smo veseli, če se zaradi praznikov obeta podaljšan vikend. Kaj pa, če bi bilo to po novem normalno? Ideja o štiridnevnem delovniku se sliši super, a pozor: koncept ni primeren za vsakogar. Tako kot delo od doma, fleksibilno delo in drugi »novejši« koncepti dela, ima tudi ta svoje prednosti in slabosti.
Za začetek je dobro razumeti, da štiridnevni delovnik ne prinaša nujno manj dela, temveč le drugačno razporeditev. Namesto, da delaš pet dni v tednu po osem ur, delo opravljaš štiri dni tedensko po deset ur. Končni rezultat je v obeh primerih enak – 40 ur dela. Dodaten prosti dan pa je lahko petek ali ponedeljek, s čimer podaljšaš vikend, ali pa katerikoli drug dan, odvisno od dogovora in preferenc. Si še vedno želiš štiridnevnega delovnika? Preberi si, kakšne prednosti in slabosti lahko pričakuješ!
Prednosti štiridnevnega delovnika
Za zaposlenega so prednosti precej jasne: dodaten dan, ko ni treba v službo, močno vpliva na njegov prosti čas. Poleg tega to pomeni tudi eno pot v službo in nazaj manj na tedenski ravni. Še posebej, če živiš nekoliko dlje od delovnega mesta, je to velika prednost. Raziskave kažejo, da štiridnevni delovnik zniža tudi raven stresa, poveča produktivnost in proaktivnost zaposlenih. Ti naj bi bili tudi srečnejši. Delodajalci morajo o štiridnevnem delovniku razmišljati tudi strateško. Če podjetje zaposlenim omogoča izbiro med štiridnevnim in petdnevnim delovnikom je s stališča zaposlenega privlačnejše od podjetja, ki te možnosti ne podpira. Prednost štiridnevnega delovnika za delodajalca je torej, da zaposleni z manjšo verjetnostjo začnejo iskati karierne priložnosti drugje.
Štiridnevni delovnik zagotovo ni primeren za vsakega zaposlenega, sploh pa ne za vsako podjetje. Če stranke pričakujejo in »zahtevajo« petdnevno prisotnost, bo zaposleni s štiridnevnim delovnikom zrušil sistem in povzročil težave. Čeprav bodo zaposleni uživali v dodatnem prostem dnevu in se morda tudi bolje spočili, lahko občutijo močan padec produktivnosti po večurnem delu v enem dnevu. Možnost izbire med štiri- in petdnevnim delovnikom lahko negativno vpliva na ekipno delo. Zaposlen, ki ima prost dan, je lahko pod pritiskom, da se kljub temu vključi vsaj v sestanke in odgovarja na sporočila. To ni pošteno in za ta dodatni čas bi zaposleni moral dobiti plačane nadure. Usklajevanje sestankov in drugih obveznosti je torej oteženo. Štiridnevni delovnik za starše lahko pomeni dodaten dan z otroki, a prinese tudi logistične težave. Vrtci običajno niso odprti do osmih zvečer, da bi ustregli vsem mogočim delovnim časom in željam staršev.
Teden restavracij, ki bo potekal od 11. do 20. oktobra, prinaša izjemno priložnost za ljubitelje dobre hrane, da obiščejo najboljše restavracije po Sloveniji po dostopnejših cenah. Tudi Dolenjska ima letos izjemno ponudbo kulinaričnih doživetij, ki bodo navdušila še tako zahtevne gurmane. Predstavljamo vam izbor vrhunskih restavracij na Dolenjskem, kjer vas čakajo nepozabni degustacijski meniji, pripravljeni z lokalnimi sezonskimi sestavinami in veliko kreativnosti.
Hiša Fink
Lokacija: Novo mesto, Trg Republike 7
Cena degustacijskega menija: Približno 60 – 90 €
Hiša Fink je znana po inovativnem pristopu k slovenskim jedem. Vrhunski chef Jure Tomič ustvarja krožnike, ki so prava umetnost. V Hiši Fink se lahko obiskovalci v času Tedna restavracij prepustijo degustacijskemu meniju, ki združuje tradicionalne slovenske jedi z modernimi tehnikami in vrhunskimi sezonskimi sestavinami. Chef Tomič je znan po svoji predanosti lokalnim sestavinam, ki so skrbno izbrane in pripravljene na način, ki prinaša avtentičen, a sodoben okus. Poudarek je na svežih sestavinah, kot so dolenjska zelenjava, sveža zelišča in vrhunski mesni izdelki slovenskih pridelovalcev. Krožniki so zasnovani tako, da goste popeljejo na kulinarično potovanje po Dolenjski in odkrijejo bogastvo okusov, ki jih ponuja ta regija.
Ošterija Debeluh
Lokacija: Brežice, Trg izgnancev 7
Cena degustacijskega menija: Približno 75-100 EUR
Ošterija Debeluh je ena najbolj priznanih restavracij na Dolenjskem, ki jo vodi priznani chef Jure Žalec. Degustacijski meni med Tednom restavracij vključuje šest hodov, kjer chef s svojo kreativnostjo in drznostjo združuje različne okuse. Poudarek je na vrhunskih lokalnih sestavinah, pri čemer chef pogosto uporablja dolenjska vina, svežo zelenjavo in kakovostne mesne izdelke. Ošterija Debeluh ponuja jedi, ki so polne okusa in prefinjenih tekstur, pripravljene z izjemno natančnostjo. Krožniki so vizualno privlačni in ponujajo kombinacijo okusov, ki presenečajo in navdušujejo. Vsak obrok je ustvarjen kot unikatna izkušnja, v kateri lahko okušate najboljše, kar ponuja slovenska kulinarika. Restavracija Debeluh je idealna izbira za vse, ki iščejo visokokakovostno kulinarično izkušnjo na Dolenjskem.
Gostilna Repovž
Lokacija: Šentjanž, Šentjanž 14
Cena degustacijskega menija: Približno 55-85 EUR
Gostilna Repovž je restavracija s poudarkom na družinski tradiciji in lokalnih sestavinah. Pod vodstvom družine Repovž, ki se že več generacij posveča gostinstvu, ta gostilna ponuja domače, a hkrati sodobno zasnovane jedi. Med Tednom restavracij bo gostilna ponujala degustacijski meni, ki vključuje pet hodov, s poudarkom na svežih sestavinah, pridelanih na lastnem ekološkem posestvu. Gostilna Repovž slovi po tem, da za pripravo jedi uporabljajo le najboljše lokalne sestavine, kot so domače mesnine, sveža zelenjava, zelišča in ročno izdelani izdelki. Jedi v Repovžu so preproste, a natančno dodelane, kar jim daje globok in bogat okus. Njihova kulinarika temelji na lokalnih okusih, a z dodatkom sodobnih kuharskih tehnik, zaradi česar jedi ohranjajo pristnost in hkrati ponujajo sodobno izkušnjo. Gostilna Repovž je popolna izbira za ljubitelje domačih slovenskih okusov z modernim pridihom.
Če imate več časa in želite razširiti svoje kulinarično potovanje po Dolenjskem, so tu še druge restavracije, ki prav tako sodelujejo v Tednu restavracij in ponujajo izvrstne jedi:
Gostilna Javornik – znana po pristnih slovenskih jedeh, ki so pripravljene z veliko skrbnostjo.
Gostilna Rakar – priljubljena restavracija z bogatim izborom jedi iz sezonskih sestavin.
Restavracija Tri lučke – s čudovitim razgledom na dolenjsko pokrajino, ponuja kulinarična doživetja, ki združujejo okus in estetiko.
Gostilna Antonač – s poudarkom na domači kulinariki v prijetnem ambientu.
Oštarija Herbelier – idealna za ljubitelje jedi, pripravljenih iz svežih lokalnih sestavin in zelišč.
Teden restavracij je čudovita priložnost za raziskovanje bogate kulinarične ponudbe Dolenjske, kjer se lokalni okusi srečajo z inovativnim pristopom. Vsaka restavracija ima svojo zgodbo in značaj, zato boste ne glede na izbiro uživali v unikatni kulinarični izkušnji, ki bo pričarala pristne okuse Dolenjske.
