Aaron Arnold je v Slovenijo prišel zaradi študija. Ostati je nameraval le nekaj mesecev. Danes pravi, da je bila to najboljša odločitev njegovega življenja. V Sloveniji ni našel le univerze, ampak tudi ljubezen, dom in državo, za katero meni, da je Slovenci pogosto premalo cenimo.
»Če bi mi danes nekdo ponudil milijon dolarjev, da se vrnem v Ameriko, bi rekel ne,« ni stavek, ki ga pogosto slišimo od nekoga, ki je v Slovenijo prišel zgolj na študijsko izmenjavo. Aaron Arnold je sprva nameraval ostati le nekaj mesecev. Potem pa je spoznal Petro, se zaljubil v Slovenijo in ugotovil, da je tukaj našel življenje, ki ga sploh ni iskal.
Danes njegove videe o Sloveniji spremljajo desettisoči, njega pa najbolj preseneča nekaj drugega: da Slovenci pogosto spregledamo stvari, zaradi katerih se tujci zaljubijo v našo državo.
»Nisem vedel, da mi bo Slovenija spremenila življenje.«
Če bi lahko za pet minut obiskal samega sebe tik pred odhodom iz ZDA, kaj bi mu povedal o življenju, ki ga čaka v Sloveniji?
Rekel bi si: »Ne boj se, vse se bo izšlo.«
Verjetno bi nadaljeval še z: »Čaka te življenje, ki si ga danes sploh še ne znaš predstavljati. Spoznal boš svojo bodočo ženo. Zaljubil se boš v Slovenijo. In čas, ki ga boš preživel v Evropi, bo eden najlepših v tvojem življenju.«
Kdaj si prvič začutil, da nisi več turist, ampak da Slovenija postaja tvoj dom?
Mislim, da nekje februarja ali marca 2025. Takrat sem začel veliko časa preživljati s Petro, mojo zaročenko, in njeno družino. Pri njih doma sem prvič začutil, da nekam zares pripadam. Veliko smo potovali po Sloveniji, obiskovali festivale in skupaj odkrivali slovensko kulinariko. Takrat sem prvič začutil, da Slovenija ni več samo država, v kateri študiram. Postala je moj dom.
Večina ljudi sanja o selitvi v tujino, a jih je strah narediti prvi korak. Kaj bi danes svetoval nekomu, ki razmišlja o selitvi v tujino, pa še vedno okleva?
Vprašal bi ga nekaj zelo preprostega: »Ali bi ti bilo na koncu življenja žal, če tega ne bi storil?« Prav to vprašanje je namreč tudi meni pomagalo sprejeti odločitev.
Razmišljal sem o svoji prihodnosti in o tem, ali želim, da bi selitev v tujino ostala le nekaj, o čemer bi se nekoč spraševal: »Kaj pa, če bi šel?« Če si na to vprašanje iskreno odgovoriš, da bi ti bilo žal, potem odgovor pravzaprav že poznaš.
»Slovenija me je presenetila tam, kjer je nisem pričakoval.«
Katera stvar te je najbolj presenetila, ko si prvič prišel v Ljubljano? Ne tista, ki jo najdeš v turističnih vodnikih, ampak nekaj, česar res nisi pričakoval.
Iskreno? Hrana. (smeh) Skoraj v vsaki gostilni sem imel občutek, kot da mi kosilo pripravlja babica. Takšne domače kuhinje res nisem pričakoval. Navdušila me je tudi zgodovina Slovenije in njeni manj znani kotički. Eden mojih najljubših je Žička kartuzija. To je eden tistih krajev, za katere si želiš, da bi jih odkrilo več ljudi. Posebej lep spomin imam tudi na Radovljico, ki sem jo obiskal med festivalom čokolade.
Kaj je bila prva stvar, ob kateri si si rekel: »Tega pa v Ameriki skoraj ne moreš doživeti.«
Kurentovanje. Brez razmišljanja. Ko sem prvič videl kurente, njihove maske, kostume in celotno vzdušje, sem bil popolnoma navdušen. Še bolj kot sama tradicija pa me je prevzelo to, kako se ob dogodku zbere praktično celotna skupnost.
Česa podobnega v Ameriki še nikoli nisem doživel. In prav zato se mi zdi Kurentovanje nekaj resnično posebnega.
Če bi moral en dan igrati turističnega vodiča za svojega najboljšega prijatelja iz ZDA, kam bi ga peljal in česa mu zagotovo ne bi dovolil izpustiti?
Bled. Potem Piran. Vem, da sta to najbolj turistični destinaciji v Sloveniji, ampak obstaja razlog, zakaj ju ljudje z vsega sveta želijo obiskati. Če po obisku Bleda in Pirana ne razumeš, zakaj se ljudje zaljubijo v Slovenijo, ti tega verjetno ne bo razložil nihče.
Kaj pa je nekaj, za kar misliš, da Slovenci premalo cenimo?
Mislim, da svojo državo premalo cenite. Veliko ljudi vidi predvsem vsakdanje stvari in pozabi, kako izjemno naravo, kakovost življenja in kulturno dediščino imate. To je pravzaprav eden od razlogov, zakaj ustvarjam svoje videe. Želim, da lepote Slovenije odkrijejo tujci. Še bolj pa si želim, da bi jih skozi moje oči znova odkrili Slovenci.
»V Slovenijo sem prišel zaradi študija. Ostal sem zaradi Petre.«
Če vprašaš Aarona, kdaj je Slovenija postala njegov dom, bo prej ali slej omenil Petro. Ne le zato, ker je njegova zaročenka, ampak zato, ker mu je prav skozi njeno družino Slovenija začela pomeniti nekaj veliko več kot državo, v kateri študira.
S Petro o svoji zgodbi še nista povedala veliko. Kako sta se spoznala in zakaj je prav ona tista, s katero si želiš graditi prihodnost?
O najini zgodbi za zdaj še ne govoriva veliko. Ta del želiva za zdaj ohraniti samo zase. Nekoč ga bova zagotovo povedala. Lahko pa povem, da sva se spoznala na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Ko danes pomislim na tisti dan, se mi še vedno zdi skoraj filmski. Kot da bi bilo vse skupaj usojeno.
Kar se tiče vprašanja, kdaj sem vedel, da je Petra prava … Iskreno? Zelo hitro. In najbolj zanimivo je, da je danes ta občutek še močnejši kot takrat. Preprosto vem, da je to ženska, s katero želim preživeti življenje.
Odlično se dopolnjujeva. Rada kuhava. Potujeva. Raziskujeva Slovenijo. In skupaj gradiva življenje. Včasih se mi zdi skoraj neverjetno, da sem se preselil na drugi konec sveta in prav tukaj spoznal dekle svojih sanj.
Kdo je naredil prvi korak? In ali je bilo težje osvojiti Petro ali se naučiti živeti po slovensko? 😄
(Haha, tega dela zgodbe za zdaj še ne bova razkrila.) Če pa govoriva o življenju v Sloveniji, lahko rečem, da sem se ga naučil precej hitreje, kot sem pričakoval. Veliko zaslug za to ima prav Petra.
Koliko ti je Petra pomagala razumeti Slovence? In ali obstaja kakšna slovenska navada, ki ti jo je morala posebej razložiti?
Ogromno.
Razložila mi je številne stvari, ki so Slovencem povsem samoumevne. Od kulturnih navad do vsakodnevnih običajev.
Obstaja pa ena stvar, zaradi katere se še danes oba smejeva. V Ameriki je povsem normalno, da ko prideš v restavracijo, najprej skočiš na stranišče, šele potem sedeš za mizo.
V Sloveniji pa to očitno ni običajno. Petra me vedno ustavi in reče: »Aaron … najprej naročiva.« Priznam, da se tega še danes nisem povsem navadil. (smeh)
Če bi Petra za eno leto živela v tvojem domačem kraju v ZDA, kaj misliš, da bi jo najbolj šokiralo?
Mislim, da bi jo najbolj presenetilo … koliko časa bi preživela v avtu. Pri nas se skoraj povsod vozimo. Res povsod.
V Sloveniji mi je všeč, da lahko skoraj kadar koli pobegneš v naravo. Hribi. Gozdovi. Poti. In vse to le nekaj minut stran. V Georgii, kjer sem odraščal, je veliko zemljišč zasebnih. Takšne svobode preprosto nimaš. Mislim, da bi imela občutek, da ves čas sedi v avtomobilu.
Se pogovarjata v angleščini, slovenščini ali nekaj vmes? Katera slovenska beseda ali fraza ti še danes povzroča največ težav?
Še vedno večinoma govoriva angleško. Ko sem prišel v Slovenijo druge možnosti niti nisva imela. Danes pa vedno pogosteje govoriva tudi slovensko. Petra me uči. Njena družina pa me sproti preverja. (smeh) Največ težav mi še vedno povzročajo besede z veliko soglasniki. Trg. Prt. (smeh)
Mislim pa, da moja izgovorjava sploh ni tako slaba. Veliko več dela me čaka pri besedišču. Predvsem pri glagolih.
»Ameriški študenti bi bili zaradi tega ljubosumni.«
Aaron je študiral v ZDA in danes študira v Ljubljani. Razlike med obema sistemoma pozna iz prve roke. In pri eni stvari sploh ne okleva – ameriški študenti bi slovenske študentske bone vzeli brez razmišljanja.
Študiraš v Ljubljani. Kako drugačna je študentska izkušnja v Sloveniji v primerjavi z Ameriko?
Precej drugačna.
Res je, da primerjam magistrski študij v Sloveniji z dodiplomskim študijem v ZDA, zato primerjava ni povsem enaka.
Največja razlika? Občutek skupnosti.
V Ameriki študenti večinoma živijo v kampusu. Tam študirajo. Tam trenirajo. Tam preživijo skoraj ves dan. Univerza je praktično njihov drugi dom. V Sloveniji pa imam občutek, da življenje ni samo fakulteta. Ljudje po predavanjih odidejo domov. Preživijo več časa z družino. In to mi je pravzaprav zelo všeč.
Kaj bi morale slovenske univerze prevzeti od ameriških in kaj bi morale ameriške univerze nujno kopirati od slovenskih?
Če bi lahko nekaj prenesel iz Amerike v Slovenijo, bi to bilo življenje v kampusu.
Ameriške univerze ustvarijo pravo skupnost. Študenti živijo skupaj, šport ima zelo pomembno vlogo in univerza ni samo kraj, kjer obiskuješ predavanja, ampak prostor, kjer preživiš velik del svojega življenja.
Če pa bi moral eno slovensko stvar odpeljati v Ameriko? Študentske bone. Brez razmišljanja. Iskreno? Ameriški študenti bi ponoreli za njimi. Pravzaprav ne gre le za bone, ampak za celoten sistem subvencionirane prehrane. V Ameriki nimaš veliko držav, kjer lahko kot študent za subvencionirano ceno ješ v lokalnih restavracijah. To se mi zdi res nekaj posebnega.
Si bil kdaj med predavanjem ali izpitom v situaciji, ko si si mislil: »To se v Ameriki nikoli ne bi zgodilo.« Kaj se je zgodilo?
Da. To me je res presenetilo. V Ameriki si skoraj ne predstavljaš, da bi profesorju odkrito rekel, da se z njim ne strinjaš. Marsikdo bi se bal, da bi to vplivalo na njegovo oceno. V Sloveniji pa sem večkrat videl ravno to. Študenti profesorju mirno povedo svoje mnenje. Razpravljajo. Postavljajo vprašanja. Na začetku je bil to zame velik kulturni šok. Danes pa mislim, da je to odlična stvar.
»Slovenci sploh ne veste, kako lepo državo imate.«
Če obstaja stavek, ki ga je Aaron med pogovorom ponovil največkrat, je to prav ta. Bolj kot karkoli drugega ga preseneča, da Slovenci pogosto ne vidimo tega, zaradi česar se tujci zaljubijo v našo državo. Prav zato s svojimi videi Slovenijo ne predstavlja le svetu, ampak tudi nam.
Če bi lahko Slovencem povedal eno stvar, ki je pri sebi ne vidimo dovolj, kaj bi to bilo?
Da bi morali veliko bolj ceniti to, kar imate. Naravo. Hrano. Mir. Ko začneš potovati po svetu, hitro ugotoviš, da je veliko stvari, ki jih imate v Sloveniji za samoumevne, marsikje drugje skoraj nemogoče najti. Prav zato se mi zdi Slovenija tako posebna.
Veliko Američanov sanja o Evropi. Zakaj bi po tvojem morali dati priložnost prav Sloveniji?
Če si nekdo želi mirnejšega tempa življenja, bogate kulture, prijaznih ljudi in okolja, kjer si lahko ustvari družino, je Slovenija odlična izbira. Mene je najbolj prepričalo prav to, da tukaj nimaš občutka, da moraš ves čas nekam hiteti. Prav zato je Slovenija zame postala dom.
Če bi imel možnost Sloveniji podariti eno stvar iz Amerike in eno slovensko stvar odnesti v ZDA, kaj bi izbral?
Ameriški nogomet. Brez dvoma. V Ameriko pa bi brez razmišljanja odnesel štruklje.
Res jih obožujem. Sploh orehove. (smeh) Mislim, da bi jih vzljubili tudi Američani.
Hitri krog
Aaronu smo dali samo eno navodilo: ne razmišljaj predolgo. 😄
Burek ali pizza? Pizza.
Cedevita ali Gatorade? Gatorade.
Mercator ali Walmart? Walmart.
Triglav ali Grand Canyon? Grand Canyon.
Nedeljsko kosilo pri slovenskih starših ali ameriški BBQ? Ameriški BBQ (ampak priznam, odločitev ni bila lahka.)
Čevapčiči ali tacos? Čevapčiči
Kava na soncu ali coffee to go? Kava na soncu.
Road trip po Sloveniji ali road trip po ZDA? Road trip po ZDA (ampak samo zato, ker je Amerika tako ogromna, da lahko na enem potovanju vidiš neverjetno različne pokrajine.)
Slovenska potica ali ameriška jabolčna pita? Oh, definitivno potica.
»Dober tek!« ali »Enjoy your meal!« Dober tek, seveda.
»Slovenija je postala moj dom.«
Predstavljaj si, da boš čez dvajset let svojim otrokom pripovedoval, zakaj si ostal v Sloveniji. Kaj misliš, da jim boš povedal?
Verjetno bi jim povedal, da me je očarala lepota te države. Reke. Jezera. Gore. Doline. Morje. Jame. Vsakič, ko mislim, da sem videl najlepši kotiček Slovenije, odkrijem novega. Prav zato sem se vanjo tako zaljubil.
Če bi ti nekdo ponudil milijon dolarjev, vendar pod pogojem, da se jutri za vedno vrneš v ZDA in zapustiš življenje, ki si ga zgradil v Sloveniji, tudi Petro, bi sprejel ponudbo? Zakaj ali zakaj ne?
Ne. Niti za sekundo.
Ne predstavljam si ničesar, kar bi mi bilo vrednejše od življenja, ki ga danes živim s Petro v Sloveniji. Počutim se izjemno srečnega in hvaležnega za vse, kar imam tukaj. Tega ne bi zamenjal za milijon dolarjev. Pravzaprav ga ne bi zamenjal za noben denar na svetu.
Mit ali resnica?
Slovenci smo hladni do tujcev: Nekje vmes. Mislim, da so Slovenci morda le nekoliko naveličani velikega števila turistov.
Slovenci se preveč pritožujemo: Resnica. Predvsem doma in med svojimi bližnjimi. Ne pa toliko pred ljudmi, ki jih ne poznate. V Ameriki se ljudje pogosto pritožujejo tudi popolnim neznancem.
Ljubljana je najbolj podcenjena evropska prestolnica: Resnica. Od vseh evropskih prestolnic, ki sem jih obiskal, zagotovo.
V Sloveniji je lažje najti ravnovesje med delom in prostim časom kot v ZDA: Resnica. Po mojem mnenju je ravnovesje med delom in zasebnim življenjem v Sloveniji bistveno boljše.
Ameriški študenti bi bili navdušeni nad študentskimi boni: Popolnoma res. Skoraj prepričan sem, da bi jih porabili do zadnjega bona vsak mesec.
Slovenci se premalo zavedamo, kako lepo državo imamo: Resnica. Mislim, da sem v letu in pol prepotoval več Slovenije kot marsikateri Slovenec v celem življenju.
Slovenska birokracija je zahtevnejša od ameriške: Nikakor. Po mojih izkušnjah sta si precej podobni.
Tri stvari, ki jih Aaron Arnold priporoča vsakemu študentu, preden gre na izmenjavo ali študij v tujino
I
zkoristi študentske bone. To je eden najboljših načinov, da spoznaš mesto, lokalno kulinariko in druge študente.
Potuj po Sloveniji. Ne ostani samo v Ljubljani. Slovenija je majhna, zato lahko v kratkem času doživiš neverjetno veliko. Prav na teh izletih nastanejo najlepši spomini.
Nauči se vsaj nekaj lokalnega jezika. Ni treba, da govoriš tekoče. Že nekaj besed pokaže spoštovanje do ljudi in kulture. In domačini to zelo cenijo.
Aaronov vodič po Sloveniji v petih priporočilih
En kraj: Blejsko jezero. Nihče ne obišče Bleda in nato pozabi Slovenijo.
Ena jed: Ričet. Obožujem krepke domače jedi. Tudi jota je visoko na mojem seznamu.
En razgled: Ljubljanski ali Celjski grad. To je razgled, ki ga mora doživeti vsak obiskovalec Slovenije.
Ena slovenska navada: Copati v hiši. Preprosta navada, ki mi je postala zelo všeč.
En razlog, zaradi katerega bi se vedno znova vrnil: Hrana. (smeh) Vedno hrana.
Ko človek, ki je prišel v Slovenijo zaradi študija, brez oklevanja zavrne milijon dolarjev za vrnitev domov, verjetno pove več o naši državi, kot bi lahko povedala katera koli turistična kampanja. Morda je prav zato njegova zgodba tako posebna. Na Slovenijo nas spomni skozi oči nekoga, ki si jo je izbral za svoj dom.
