Kako se Jurski svet iz leta 2015 primerja s Spielbergovim Jurskim parkom iz leta 1993 ter kakšno vlogo je eden največjih zaslužkarjev v svetu filma odigral pri kritiki potrošništva?
Jurski park z najbolj ikoničnim prizorom
V filmski zgodovini je le nekaj prizorov, ki nosijo tako težo, kot trenutek, ko se paleontologa Alan Grant in Ellie Sattler iz džipa obrneta proti nečemu, kar je gledalcu še skrito. Glasba Johna Williamsa igra ključno vlogo, ko se v tihi in skrivnostni melodiji prepletajo klarineti, viole, fagoti in violine. Kar vidi lik Sama Neilla je gledalcu skrito. Sname si sončna očala in partnerko, ki je navdušena nad rastlinjem, ki v našem času ne obstaja, obrne v smer, kamor tudi sam pogleduje.
Napetost glasbe se sprosti in sledi eden najbolj ikoničnih prizorov v zgodovini. Kamera se obrne in iz nizko ležečega položaja v kader ujame del brahiozavra. Ob tem se predvaja še bolj ikonična glasba Johna Williamsa, ko Grant v otroškem navdušenju izreče besede: »To je dinozaver.«
Čustveno nabita glasba, ki ji zdaj prevladujejo pihala, spremlja prizore, ki jih Spielberg namenoma drži nizko pri tleh, v kamero ne ujame celega bitja in s tem dokazuje gromozansko bitje preteklosti. »Uspelo mu je, norcu je dejansko uspelo,« pove Goldblumov matematik Ian Malcolm, ki ne more skriti nasmeha pred zgodovinskim odkritjem.
Melodija se še nekaj trenutkov v tišji obliki predvaja, ko se paleontologa pogovarjata o toplokrvnosti bitij, povsem v svojem svetu. Nato pa Spielberg zamenja kader v daljavo, Williamsova glasba pa doživi prvi vrhunec, ko se brahiozaver dvigne na zadnje noge in odgrizne najvišjo vejo visokega drevesa. Veličastna harmonija se vrne v koralni obliki, ki ponovno potihne, ko Hammond razkrije, da imajo tudi tiranozavra. Še vedno sta paleontologa v prvi vrsti pomembnosti, saj ne zmoreta več zadrževati svojih čustev.
»Dobrodošli v Jurski park,« so legendarne besede Richarda Attenborougha v vlogi bogatega lastnika parka. Spielberg kader ponovno menja med navdušujočim izrazom paleontologov – »Res se premikajo v čredah,« pravi Grant – in širno planjavo zelenja, ko prvič vidimo jezero in ob njem bitja preteklosti. Williams vrhunec skladbe nameni gledalcu v njegovem otroškem navdušenj. Dinozavri so postali resnični, oprijemljivi in navdihujoči. Jurski park je s pomočjo igralske zasedbe, glasbe in režiserskih prijemov s samo tem prizorom med najbolj pomembnimi filmi našega časa.
Dolgo se je zdelo, da brez Johna Williamsa ti kadri ne bi delovali, dokler ne pogledamo filma Jurski svet, ki je v kina prišel leta 2015.
Jurski svet, ista glasba, a drugačen
»Kako velik je otok?« vpraša Gray, mladi navdušenec nad dinozavri in mlajši bratec Zacha, najstnika, ki mu je malo mar do otoka in potovanja, na katerega sta ju poslala starša. Stopita na ladjo, kjer razberemo napis Isla Nublar in logotip Jurskega sveta – že tu je vidna odsotnost ikonične rdečo-rumene kombinacije izvirnika. Sicer hiter prizor, v katerem se Zach rajši ukvarja z ogledovanjem punc kot poslušanjem svojega bratca, ki izkazuje resno zanimanje v otok in dinozavre, ni tako pomemben, a hodi z roko v roki s kasnejšim prizorom. Še pred tem režiser Colin Trevorrow obrne kamero in jo oddalji od ladje ter prvič pokaže otok.
Zaslišimo trobento, ki napoveduje ikonično skladbo. Tu se namreč prvič pojavi skladba Johna Williamsa, v isti obliki kot pri prej opisanem prizoru iz izvirnika. Brata zatem vidimo na nabito polnem modernem vlaku, ki pelje skozi divjino, skozi legendarna vrata z napisom ‘Jurski svet’. Park je delujoč, je odprt in ob navdušenju so odprta tudi Grayjeva usta, ko opazuje kar pač opazuje. Za razliko od izvirnika, kjer so opazovali dinozavra in naravo, Gray opazuje objekte in gnečo ljudi. Maksimalno navdušenje doživi ob vzponu na tekočih stopnicah, ko priganja brata naj pohiti. Kar bi bila sicer dobra ideja dvigovanja navdušenja, ostane neizpeljana, saj stopnice vodijo v hotelsko sobo, ki jo odpreta ob vzpenjajoči se Williamsovi skladbi.
»Nočem več čakati,« reče in steče do balkonskih vrat, jih odpre in skladba tu doseže crescendo. Težava je v tem, da ne vidimo niti enega dinozavra, temveč odprt del parka, ki ga kamera preleti, da prispe do objekta nekoliko višje. Skladba se zaključi, prizor pa se posveti njuni teti Claire (Bryce Dallas Howard), ki je na poti do produkta, ki bo v sicer nabito poln park vrnil navdušenje nad dinozavri – ljudje naj bi bili naveličani dinozavrov. Če nas je prvi opisani prizor navdušil nad dinozavri, drugi sporoča navdušenje nad potrošništvom.
Nostalgija v svojem polnem pogonu
Ista skladba, ena najbolj znanih v zgodovini, a v zrcalnih prizorih, kjer je eden pozabljiv drugi pa zarezan v zgodovinske arhive.
Tu je tudi težava Jurskega sveta kot filma, če ga primerjamo s prvim filmom. Seveda gre za brco v temo, če mislimo, da bo katero izmed nadaljevanj doseglo Jurski park, a Jurski svet je imel največjo prednost izmed vseh. Temeljil je na možnosti, ki je prej propadla še pred izpolnitvijo Hammondovih sanj – da bo park odprt za javnost.
Zgodba o četrtem filmu je skoraj enako legendarna kot prvi film, saj je po težavnem tretjem delu vse skupaj stagniralo in več kot desetletje nikoli prišlo dlje od zavrnitve scenarija in osnovne zgodbe. Že Spielberg sam je imel idejo o hibridu človeka in dinozavra, kjer bi serija bolj kot kdajkoli posegla v svet hibridov in mutantov. Čas je mineval, zgodbe so se spreminjali, scenariji pa zavračali kot po tekočem traku. Še vedno je bil Jurski park edina franšiza, ki je bila sinonim za dinozavre na velikem platnu. Studio na začetku tisočletja še ni tako strmel k zaslužku, tudi sam Spielberg je imel veliko moč pri vsem.
Vse se je spremenilo, ko je videl Vzpon planeta opic, ki sta ga spisala Rick Jaffa in Amanda Silver. Junija 2012, enajst let po izidu Jurski park 3, sta začela delati na scenariju za četrti film v franšizi. Ko je bil sprva kot kratkoročna zamenjava najet Colin Trevorrow, so si producenti Kathleen Kennedy, Frank Marshall in Steven Spielberg ogledali njegov film Safety Not Guaranteed, videli njegovo ljubezen do franšize z dinozavri in režiser je bil dokončno izbran.
Takrat se je novincu očitalo, da ne bo kos gigantski produkciji ene največjih franšiz v obstoju. A ker mu je zaupala produkcijska trojica, so ti očitki izginili, skupaj z Derekom Connolyjem je tudi prepisal scenarij, ki sta ga predložila Jaffa in Silver. Takrat je dejal, da bo njegov film po takem scenariju slab, saj ga naj ne bi razumel. V nekaj tednih sta scenarij spisala na novo, snemanje, sicer določeno čez dva meseca, je bilo ponovno preloženo za nedoločen čas. Leto kasneje je bil določen datum izida filma, junij 2015. In nič več ni obstajal Jurski park, saj se je film preimenoval v Jurski svet.
Spielberg je imel štiri ideje, ki so obstale. Povsem delujoč park z dinozavri, človek s treniranimi raptorji, napadalen plenilec, ki uide iz parka, in otroci v zgodbi. Trevorrow in Connolly pa sta se močno naslonila na besede, ki jih v originalu izreče Malcolm: »Stali ste na ramenih genijev, da bi čimprej nekaj dosegli in še preden ste se zavedli, kaj imate, ste to patentirali, zapakirali, prilepili na plastično škatlo in zdaj hočete to prodajati.« V njunih misli mora film temeljiti na alegoriji potrošništva in človeške naveličanosti.
Sopihajoč stroj marketinške kampanje
Če preskočimo celoten proces, so bile prve uradne fotografije objavljene aprila 2014 z intervjujem režiserja. Potrdil je govorice o uporabi animatroničnih dinozavrov, glavnega antagonista oz. hibridnega dinozavra in vloge, ki jih nosijo Chris Pratt, Bryce Dallas Howard, Omar Sy, Vincent D’Onofrio, Irrfan Khan in celo BD Wong, ki bo edini vračajoči se igralec iz prvega filma. Objavljenih je bilo več spletnih strani, ki so se tudi v prihodnosti izkazale za izvrstno marketinško kampanjo za prihajajoče filme. Konec novembra istega leta je luč sveta ugledal prvi napovednik s sloganom ‘Park je odprt’.
Jurski svet je bil v naslednjih šestih mesecih praktično povsod, marketinška kampanja je delala s polno paro in to se je obrestovalo že v prvih dneh po izidu. Ljudje so želeli videti delujoč Jurski park, dinozavre kot še nikoli in nenazadnje gledati največji poletni blockbuster zadnjih let.
Zgodovinski zaslužek in rušenje rekordov
Ob približno 200-milijonskem proračunu je film že v otvoritvenem vikendu po celem svetu zaslužil več kot 520 milijonov dolarjev in rušil rekorde enega za drugim (decembra ga je v tem presegla Vojna zvezd VII za le pet milijonov). Do milijarde zaslužka je prišel v rekordnih štirinajstih dneh. Na koncu je film zaslužil 1,67 milijarde dolarjev in se v tistem trenutku uvrstil na tretje mesto filmov z najvišjim zaslužkom v zgodovini. Dinozavri so bili vroča roba in čeprav se film ni uspel meriti s Spielbergovim originalom, so ga mnogi oklicali za drugega najboljšega v franšizi in to z naskokom. Šlo je za popoln poletni film, ki je ponujal vse, kar so si želele vse generacije gledalcev.
Če film pogledamo od daleč, je fantastičen in nadvse zabaven ogled, ki pa ob pobližjem pogledu razkrije malo množico razpok. A ne glede na to je šlo za začetek nove franšize, ki se je nato nadaljevala s filmoma Jurski svet: Padlo kraljestvo in Jurski svet: Prevlada – tudi prihajajoči Jurski svet: Preporod. Nenazadnje gre za kravo mlečnico, ki v blagajne brez manjših težav prinese milijardo dolarjev.
Zakaj bo novi Jurski park najboljši po Spielbergovem originalu?
Jurski svet je bil velik finančni uspeh. Ne samo velik, gromozanski. In to je bilo dovolj, da bo štel za uspeh. Dodatno je simpatije pridobil s pomočjo slabših nadaljevanj, ki so ironično slabša prav zaradi čim hitrejšega kovanja železa, dokler je le to vroče. A pazljivo, saj se lahko hitro opečeš.
Odlična alegorija družbe ali nostalgično nabiranje denarja
»Mogoče bi moral napredek včasih izgubiti,« v filmu reče Owen Grady in nič ni bilo bolj resničnega od teh besed. Kljub temu uspeha Jurskega sveta leta 2015 ni mogoče pripisati zgolj vizualnemu spektaklu ali sodobnim filmskim tehnikam, temveč tudi močni nostalgiji, ki se je neposredno dotaknila kolektivnega spomina gledalcev, ki so odraščali z originalnim Jurskim parkom.
To nostalgijo film spretno izkorišča kot orožje že pri marketinških prijemih ter kot sredstvu za prenašanje tematskih sporočil. Na nek način celotna zgodba z Jurskim svetom postane samozavedajoča se kritika kapitalističnih in potrošniških sistemov, ki so omogočili njen nastanek.
Film zrcali resnične korporativne strategije: stopnjevati, inovirati, monetizirati. Dinozavri sami po sebi ne navdušujejo več gostov, zato genetiki ustvarijo Indominus Rex, hibridno pošast, ki se ni rodila iz znanosti zaradi zmogljivosti slednje, temveč zaradi dobička in spektakla. Vse je neusmiljeno gonilo novosti, tudi za ceno etike, varnosti ali avtentičnosti.
Potrošništvo je vpeto v samo strukturo filma. Od umeščanja izdelkov do elegantne blagovne znamke parka in VIP doživetij, Jurski svet gledalcu drži ogledalo njegovi obsedenosti z doživetji in umetnim čudom. Obiskovalci ne prihajajo, da bi se čudili vstajenju narave; prihajajo, da bi se zabavali, zaužili paket in to delili z javnostjo. Lahko da gre za meta komentar, gledalci so se zgrinjali v ogled filma ne le zaradi zgodbe, temveč zaradi preoblikovane različice svojih otroških spominov. Dinozavri so večji, glasnejši, nevarnejši kot kdaj koli prej. Korporativni pohlep prežema vse ravni zgodbe. Vodstvo parka, vlagatelji in znanstveniki delujejo z mislijo na dobiček, ne na moralno odgovornost.
Na koncu je Jurski svet uspel s tem, da je čustveno povezavo, ki so jo gledalci imeli z izvirnim filmom, preustvaril v komoditeto, za katero je treba odšteti nekaj bankovcev. Prodal nam je preteklost, zavito v sodobne učinke in večji proračun, hkrati pa nas opozoril na nevarnosti tega početja. Je hkrati produkt in komentar sistema, ki ga je rodil, kritika uspešnic samih. Na nek način uresniči svoj obstoj kot kritičnega pogleda na stanje filmske sfere in družbe kot take, a obenem obstaja zgolj v tem mehurčku in nikoli ne doseže izvirnika, ki to nalogo opravi dosti bolje.
Toliko let kasneje lahko rečemo, da je animirana serija Kamp Kreta (Camp Cretacous) najboljši izdelek v franšizi od njenega preporoda leta 2015. Vsaj do naslednjega filma.
