»Kje bi ti rad delal v prihodnosti?« je vprašanje, na katerega imajo le redki najstniki dobro izoblikovan odgovor. S tem sicer ni nič narobe, saj karierna pot ni enkratna odločitev, temveč zaporedje postopnih odločitev, prilagajanj in odkrivanj, ki se razvijajo skozi čas. Občutek negotovosti je prej pravilo kot izjema. A kaj storiti, če zares »nimate pojma«? In se vam nobena služba ne zdi zanimiva?
Šola kot univerzalno izhodišče
Formalna izobrazba je tisto, kar naj bi pripeljalo do dobre zaposlitve. To ne drži vedno, a v večini primerov postavi vsaj dobro izhodišče za prepoznavanje interesov in talentov. Hitro boste videli, ali vam bolj ležijo tuji jeziki, če ste morda nadarjeni za matematiko, ali pa vas zanimajo človek, družba in kultura.
Eden izmed pokazateljev so zagotovo ocene, drug pa interna motivacija, da se naučite še kaj več, kot le minimalno potrebno. Šolski projekti, naloge in tekmovanja pa so tiste izkušnje, ki štejejo pri izbiri karierne poti vsaj tolikšno težo, kot samo znanje in rutinsko učenje za kontrolne naloge. So dragocen indikator tega, kaj posameznika pritegne.
Razmislite, katere naloge so vam prinesle največ osredotočenosti in zadovoljstva. Ali je to reševanje kompleksnih problemov, pisanje, raziskovanje, delo v skupini ali ustvarjanje nečesa praktičnega? Enako pomembno je analizirati, zakaj je bil določen projekt zanimiv: zaradi teme, načina dela, ekipe ali občutka izziva?
Študentsko delo najstniki pogosto vidijo kot vir zaslužka. V resnici gre za eno najboljših priložnosti za raziskovanje lastnih kariernih preferenc. Ključna napaka je, da se dela izbira po kriteriju »kaj se najbolj splača«. Dosti bolje je razmišljati, kje boste največ izvedeli o svojem idealnem poklicu in karierni poti. V praksi to pomeni, da je bolj smiselno izbrati raznolika dela, tudi če so slabše plačana ali manj udobna.
Vsaka izkušnja razkrije drugačen vidik dela: neko okolje pokaže, kako se človek počuti v rutinskih nalogah, drugo razkrije, kako reagira na stres, tretje pa pokaže, ali mu ustreza delo z ljudmi ali delo v izolaciji. Pomembno je, da izkušnje ne zavržemo kot »to mi ni bilo všeč«, ampak jih razgradimo na konkretne elemente.
Če je bilo delo »slabo«, je vprašanje, kaj točno vam ni bilo všeč. Je šlo za monotonost, prekinjanje fokusa, fizični napor, slabo ekipo ali pomanjkanje smisla? Prav tako je enako pomembno prepoznati pozitivne elemente. Morda je bilo delo dolgočasno, a vam je ustrezala socialna interakcija. Morda ni bilo fizično prijetno, a je bilo zelo dinamično in raznoliko. Takšna analiza je bistveno bolj uporabna kot splošna ocena. Ko razvijete vsaj približen občutek, v katero smer boste zapeljali svojo kariero, izbirajte predvsem različna dela s tega področja. Tako boste lažje izostrili interes in našli idealno vlogo znotraj izbrane panoge.
Večina ljudi ni povsem brez interesov. Povedati znajo, kaj jih zanima in kaj radi počnejo v prostem času. Problem nastopi, ko morajo najti »zanimivo« službo. Prosti čas in hobiji lahko ponudijo odgovor, saj ni razloga, da bi službene interese obravnavali povsem ločeno od prostočasnih. Nekatere hobije je mogoče neposredno monetizirati: programiranje, fotografijo, kuhanje, peko slaščic in tort …
Pri drugih, na primer gledanju serij, igranju računalniških igric, pohodništvu ali žuranju, je to nekoliko težje. V tem primeru se morate vprašati, kaj točno pri tem hobiju pritegne vašo pozornost. Na primer, da vas zanima fotografija, a iz nekega razloga ne želite postati profesionalni fotograf. Prava karierna informacija se skriva v tem, ali vas bolj zanima tehnični del (kamera, svetloba, obdelava), kreativni del (kompozicija, estetika, zgodba oziroma pomen) ali socialni vidik (delo z ljudmi, ustvarjanje portretov, fotografiranje dogodkov).
Vsaka od teh komponent vodi v drugačno smer. Ko interes razgradite na te osnovne elemente, postane veliko lažje preveriti, ali obstaja služba, ki vključuje te elemente, ali pa vsaj možnost, da se hobi razvije v delno monetizirano dejavnost.
Eden najbolj neizkoriščenih virov informacij o karieri so ljudje, ki že delajo v poklicih, ki nas zanimajo. Dejstvo je, da je neprijetno pristopiti k človeku in mu zastaviti neposredna vprašanja o njegovem delu, a ravno tak pogovor vas lahko usmeri ali celo odpre vrata v določen poklic. Pri tem ni dovolj, da vprašate, kje delajo in s čim se ukvarja podjetje. Takšne informacije so preveč splošne.
V resnici vas zanima, kaj točno posameznik počne na delovnem mestu iz dneva v dan. Kako izgleda njihov tipičen dan, katere naloge so ponavljajoče, kje se pojavljajo težave in kaj jih pri delu najbolj izčrpava ali motivira. Tak pogovor razkrije realnost poklica, ki je pogosto precej drugačna od zunanje podobe. Najbolji iskreni in nefiltrirani so pogovori 1 na 1, v neformalnem okolju. Na ta način boste prišli tudi do negativnih plati, ki jih v uradnih opisih in javnih predstavitvah ni.
Poletje kot čas preizkušanje
Poletni meseci so idealni za intenzivnejše testiranje različnih poti. Tabori, delavnice, kratkoročne prakse ali študentska dela v različnih okoljih omogočajo hitro izpostavljenost različnim tipom dela brez dolgoročnih obveznosti. Preverite ponudbo lokalne knjižnice, srednjih šol, univerz in društev. V enem samem poletju lahko preizkusite tehnični tabor, podjetniški program in opravite krajšo raziskovalno prakso.
Vsaka taka izkušnja ni le dodatek v življenjepisu, ampak predvsem informacija o tem, kako se počutite v določenem tipu aktivnosti. Zelo zanimive so tudi prakse v tujini, ki ne razkrijejo le poklicnega interesa, ampak tudi to, kako se znajdete v novih okoljih, drugačnih kulturah in neznanih delovnih strukturah.
Samostojno raziskovanje idej, na primer preizkušanje manjših podjetniških konceptov ali vodenje samostojnih projektov, so izkušnje, ki jih nekateri nikoli ne pridobijo. Podjetništvo tudi ni za vsakogar in kljub trendom na socialnih omrežjih mnogi dosti bolje uspevajo v stabilni službi v javni upravi ali pri večjem podjetju. Kaj najbolj ustreza vam pa boste najlažje izvedeli, če preizkusite vse. Tudi če ideje ne uspejo, pokažejo, ali vam ustreza ustvarjanje, organizacija, prodaja ali analitično delo. Obenem vas lahko manjši projekt opogumi, da kasneje lasten hobi razvijete v uspešno podjetniško idejo.
Prostovoljstvo kot iskreno ogledalo
Prostovoljno delo še zdaleč ne koristi le drugim. Če bi ga oglaševali kot tečaj spoznavanja sebe, družbe in sveta, bi lahko za priložnost opravljanja enakega dela celo zaračunali … Zato izkoristite možnost, da se lahko brezplačno preizkusite na različnih področjih. Delo v domu starostnikov, vrtcu, zavetišču za živali ali preprosto pomoč pri inštrukcijah sošolcev vam bo pokazala različne tipe socialnih interakcij in odgovornosti.
Kako se počutite pri opravljanju dela? Vas delo z ljudmi polni z energijo? Se bolje počutite v strukturiranem in manj emocionalno zahtevnem okolju? Tovrstne izkušnje pomagajo razjasniti ne le interese, ampak tudi meje, ki jih posameznik ima glede delovnega okolja. Ker za delo niste plačani, boste lažje in bolj iskreno prepoznali prava zanimanja in interese. Kratkoročno vam pri plačani službi lahko negativne plati zamegli visoka plača, dolgoročno takšni filtri ne delujejo.
Kreatin večina ljudi pozna kot prehransko dopolnilo, ki ga uporabljajo športniki za izboljšanje telesne zmogljivosti, moči in regeneracije. V zadnjih letih pa raziskovalci odkrivajo, da njegova vloga v telesu sega precej dlje od mišic. Nova raziskava Univerze Kalifornije v Los Angelesu (UCLA), objavljena v reviji iScience, kaže, da bi lahko kreatin pomembno okrepil tudi delovanje imunskega sistema pri boju proti raku.
Kreatin ne deluje le na mišice, ampak tudi na imunski sistem
Kreatin je naravna spojina, ki jo telo tvori iz aminokislin, del pa ga zaužijemo tudi s hrano, predvsem z mesom in ribami. Njegova glavna naloga je shranjevanje in hitra sprostitev energije v celicah, zato je že desetletja eno najbolj raziskanih in uporabljanih prehranskih dopolnil v športni prehrani. V zadnjem času pa vse več raziskav kaže, da pomembno vlogo opravlja tudi v možganih, živčnem sistemu in imunskih celicah.
Raziskovalci z UCLA so se osredotočili na dendritične celice, posebno skupino imunskih celic, katerih naloga je prepoznavanje rakavih celic in aktivacija limfocitov T, ki nato napadejo tumor. Gre za ključni del imunskega odziva, saj brez učinkovitega delovanja dendritičnih celic tudi limfociti T težje prepoznajo rakave celice.
Njihova raziskava dopolnjuje predhodne ugotovitve iste raziskovalne skupine, ki je že pokazala, da kreatin izboljša delovanje limfocitov T. Tokrat pa so dokazali, da deluje še na stopnjo prej – okrepi namreč celice, ki celoten imunski odziv sprožijo. »Imunoterapija je pokazala izjemen potencial, vendar koristi le delu bolnikov,« pojasnjuje vodja raziskave profesorica Lili Yang z UCLA. »Naša raziskava kaže, da kreatin ne pomaga le limfocitom T, ki se borijo proti raku, ampak okrepi celotno mrežo imunskih celic, ki jih usmerja in podpira. Zato bi lahko predstavljal obetavno dopolnilo sodobni imunoterapiji.«
Da bi razumeli, kako kreatin vpliva na imunski sistem, so raziskovalci najprej analizirali presnovne procese v dendritičnih celicah, ki so prodrle v tumorje pri miših. Ugotovili so, da je gen za beljakovino, ki omogoča prenos kreatina v celico, v teh celicah bistveno dejavnejši kot v dendritičnih celicah zdravega tkiva.
Ko so nato ustvarili dendritične celice brez tega prenašalca kreatina, so opazili izrazite spremembe. Celice so slabše preživele, bile manj aktivne in precej manj učinkovite pri pripravi limfocitov T na prepoznavanje rakavih celic. Posledično so se limfociti T počasneje razmnoževali in proizvajali manj signalnih molekul, ki so potrebne za učinkovit protitumorski imunski odziv.
V naslednjem koraku so preverili, ali bi dodajanje kreatina povzročilo nasprotni učinek. Pri miših z melanomom so vsakodnevne injekcije kreatina pomembno upočasnile rast tumorjev. Hkrati se je povečalo število dendritičnih celic v tumorskem tkivu, izboljšalo pa se je tudi njihovo delovanje. Celice so začele izločati več signalnih molekul, ki v tumor privabljajo še druge obrambne celice.
Podrobnejše presnovne analize so pokazale, da kreatin poveča količino ATP – osnovnega energijskega vira celice. Raziskovalci kreatin primerjajo z baterijo za ponovno polnjenje, saj omogoča, da imajo dendritične celice tudi v energijsko zelo zahtevnem okolju tumorja vedno na voljo dovolj energije za učinkovito delovanje.
Sodobna imunoterapija velja za enega največjih dosežkov onkologije zadnjih let. Zdravila, kot so zaviralci imunskih kontrolnih točk (checkpoint inhibitorji), lahko pri nekaterih bolnikih sprožijo zelo učinkovit imunski odziv proti raku. Težava pa je, da se nanjo odzove le približno od petina do dve petini bolnikov.
Raziskovalci menijo, da je eden od razlogov prav neučinkovito delovanje dendritičnih celic, ki limfocitom T ne uspejo dovolj učinkovito predstaviti rakavih celic. Če bi bilo mogoče izboljšati njihovo presnovo in oskrbo z energijo, bi lahko okrepili celoten imunski odziv in povečali uspešnost zdravljenja.
Raziskava je pokazala tudi spodbudne rezultate pri človeških imunskih celicah. V laboratoriju je kreatin izboljšal delovanje dendritičnih celic, pridobljenih iz monocitov, ki jih raziskovalci uporabljajo pri razvoju terapevtskih cepiv proti raku. Hkrati so te celice učinkoviteje aktivirale limfocite T proti rakavim tarčam. »Vidimo dve možni uporabi kreatina,« pojasnjuje James Elsten-Brown, eden od prvih avtorjev raziskave. »Lahko bi ga uporabljali kot prehransko dopolnilo pri bolnikih, ki že prejemajo imunoterapijo, ali pa med pripravo dendritičnih celičnih cepiv, da bi izboljšali njihovo učinkovitost še pred uporabo pri bolniku.«
Njegov sodelavec Elliot Kang dodaja: »Podpirati presnovo dendritičnih celic pomeni podpirati celoten protitumorski imunski odziv, ne le limfocitov T, ki na koncu uničujejo rakave celice.«
Pot do klinične uporabe bo zahtevala še veliko raziskav
Čeprav so rezultati zelo spodbudni, raziskovalci opozarjajo, da jih za zdaj ni mogoče neposredno prenesti v zdravljenje bolnikov. Poskusi so bili opravljeni na miših in v laboratorijsko gojenih človeških celicah, zato še ni mogoče trditi, da jemanje kreatina izboljša izide zdravljenja raka pri ljudeh. Naslednji korak bodo klinične raziskave na bolnikih, ki bodo pokazale, ali lahko dodajanje kreatina dejansko izboljša učinkovitost imunoterapije ali terapevtskih cepiv proti raku.
Kreatin monohidrat sicer velja za eno najbolje raziskanih prehranskih dopolnil. Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) in Mednarodno združenje za športno prehrano (ISSN) navajata, da je pri priporočenih odmerkih varen za večino zdravih ljudi. Kljub temu raziskovalci poudarjajo, da se morajo bolniki z rakom pred jemanjem kakršnih koli prehranskih dopolnil vedno posvetovati z njihovim onkologom, saj lahko posamezna dopolnila vplivajo na potek zdravljenja ali delovanje zdravil.
Dopust za veliko ljudi pomeni končno čas za branje. Sproščanje v senci krošenj dreves pa še nikoli ni bilo tako razburljivo, kot bo s temi petimi trilerji.
Na toplo poletno jutro v North Carthageju v zvezni državi Missouri Nick in Amy Dunne praznujeta svojo peto obletnico poroke. Darila so že zavita in rezervacije opravljene, ko Nick ugotovi, da je njegova žena pogrešana.
Policija sumi Nicka. Amyini prijatelji razkrivajo, da se ga je bala in da je pred njim skrivala skrivnosti. On prisega, da to ni res. Policijska preiskava njegovega računalnika je razkrila nenavadne rezultate iskanja. On trdi, da jih ni opravil sam. Poleg tega pa so tu še vztrajni klici na njegov mobilni telefon.
Po knjigi je bila posneta tudi filmska uspešnica Ni je več, v kateri igrata Ben Affleck in Rosamund Pike.
Umori v družini Hope, ki so se danes spremenili v otroško pesmico, so neke krvave noči leta 1929 pretresli obalo zvezne države Maine. Čeprav večina ljudi domneva, da je bila za to odgovorna sedemnajstletna Lenora, policija tega nikoli ni uspela dokazati. Razen svojega zanikanja po umorih ni nikoli javno spregovorila o tisti noči, niti ni nikoli stopila iz Hope’s Enda, posestva na robu pečine, kjer se je zgodil pokol.
Zdaj je leto 1983 in negovalka na domu Kit McDeere prispe v propadajočo posest Hope’s End, da bi skrbela za Lenoro, potem ko je njena prejšnja negovalka sredi noči pobegnila. Lenora, ki je v sedemdesetih in priklenjena na invalidski voziček, je zaradi vrste možganskih kapi izgubila govor in se z Kit lahko sporazumeva le tako, da na stari pisalni stroj tipka stavke. Neko noč Lenora to izkoristi, da ji ponudi mikavno ponudbo – »Vse ti želim povedati.«
Življenje Alicie Berenson se zdi popolno. Kot znana slikarka, poročena z znanim modnim fotografom, živi v veličastni hiši z velikimi okni v priljubljeni soseski. Nekega večera se njen mož Gabriel pozno vrne domov z modnega snemanja, Alicia pa ga petkrat ustreli v obraz, nato pa ne izreče več niti besede.
Alicijina nepripravljenost, da bi spregovorila ali podala kakršnokoli pojasnilo, spremeni družinsko tragedijo v nekaj veliko večjega – v skrivnost, ki prevzame javno domišljijo in Alicio izstreli v slavo. Cene njenih umetniških del poskočijo v višave, ona pa svoje dni tiho preživlja v varovani forenzični ustanovi v severnem Londonu.
Theo Faber je kriminalni psihoterapevt, ki je dolgo čakal na priložnost, da bi delal z Alicio. Njegova odločenost, da jo spravi do govora, ga popelje po zavitih poteh v globino lastnih motivov – iskanje resnice, ki grozi, da ga bo popolnoma pogoltnilo….
Primer je zaključen. Pred petimi leti je Sal Singh umoril šolarko Andie Bell. Policija ve, da je bil on krivec. Vsi v mestu vedo, da je bil on krivec.
A ker je Pippa Fitz-Amobi odraščala v istem majhnem mestecu, ki ga je ta zločin popolnoma pretresel, v to ni tako prepričana. Ko izbere ta primer za temo svojega zaključnega projekta, začne odkrivati skrivnosti, ki jih nekdo v mestu obupno želi ohraniti skrite. In če je pravi morilec še vedno na prostosti, kako daleč bo šel, da bi Pippi preprečil, da bi izvedela resnico…?
Po tej zbirki treh knjig je bila posneta Netflix serija z enakim naslovom, ki pa je trenutno v pričakovanju tretje sezone.
Najprej jih je bilo deset – zanimiva mešanica neznancev, povabljenih kot gostje na majhen zasebni otok ob obali Devona. Njihov gostitelj, ekscentrični milijonar, ki ga nihče od njih ne pozna, je neznano kje. Ugotovimo, da imajo gostje skupno le temno preteklost, ki je ne želijo razkriti – in skrivnost, ki bo zapečatila njihovo usodo. Vsak od njih je namreč obsojen na smrt. V vsaki sobi dvorca je v okvirju obešena znana otroška pesmica:
»Deset malih fantov je šlo na večerjo; eden se je zadušil in ostalo jih je devet. Devet malih fantov je sedelo dolgo v noč; eden je zaspal in ostalo jih je osem. Osem malih fantov je potovalo po Devonu; eden je rekel, da bo tam ostal, in ostalo jih je sedem. Sedem malih fantov je sekalo drva; eden se je razsekal na pol in ostalo jih je šest. Šest malih fantov se je igralo s panjem; čmrlj je enega pičil in ostalo jih je pet …«
Ko se zavedo, da se umori dogajajo točno tako, kot je opisano v pesmici, se strah stopnjuje. Eden za drugim postanejo žrtve. Kdo je zasnoval ta podli načrt? In kdo bo naslednji?
Vsako leto vedno več italijanskih plaž uvaja omejitve števila obiskovalcev in sisteme rezervacij, da bi se spopadli s prenatrpanostjo in zmanjšali pritisk na naravno okolje.
Predstavljajte si, da ste se odpravili na dopust v italijo. Vzamete torbo za na plažo, nataknete japonke in se odpravite k morju. Šele ko prispete, ugotovite, da bi morali svoj prostor na pesku rezervirati že 48 ur vnaprej, da potrebujete vstopnico za parkirišče in da vas lahko celo oglobijo zaradi vaše brisače.
Za vas imamo napotke kako se pripraviti, da ne boste izgubili svojega dopusta na čudovitih italijanskih plažah.
Preverite, ali vaša plaža zahteva vnaprejšnjo rezervacijo
Na številnih plažah po vsej Italiji so uvedli omejitve števila obiskovalcev. Na Sardiniji so še posebej strogi. Med tistimi, ki uveljavljajo omejitve, so Cala Mariolu, kjer je med 15. junijem in 15. septembrom hkrati dovoljenih največ 700 ljudi, znamenita plaža Pelosa v Stintinu, ki dopušča največ 1.500 ljudi, ter Cala Brandinchi, ki med 1. junijem in 30. septembrom omejuje število na 1.447.
V večini primerov morajo obiskovalci plaže svoje mesto rezervirati prek spleta na spletni strani lokalne občine ali s prenosom aplikacije. Prosta mesta se hitro zapolnijo, zato kljub temu, da ni določeno koliko dni vnaprej morate rezervirati, je priporočljivo, da to storite vsaj dan prej.
Pazite na časovne omejitve
Cala dei Gabbiani na vzhodni obali Sardinije dovoli 300 obiskovalcem, da ostanejo od 70 do 90 minut. Spiaggia dei Conigli na Lampedusi, ki pogosto zaseda vrh svetovnih lestvic najboljših plaž, omejuje število obiskovalcev na 550 na termin, enega dopoldne in enega popoldne.
Mnogi sistemi za rezervacije vam zagotovijo QR-kodo, zato poskrbite, da jo boste ob prihodu na plažo lahko pokazali na svoji napravi.
Če plaža, na katero se odpravljate, nima spletnega sistema za rezervacije, pridite čim prej zjutraj. Plaža Baia del Silenzio v Sestri Levante v Liguriji ima dnevno omejitev 450 obiskovalcev (vstop je brezplačen). Po poročanju lokalnih medijev so bili prvi dan, ko je začela veljati omejitev števila obiskovalcev, vsa mesta zasedena že ob 10. uri zjutraj.
Na večini plaž z omejitvijo števila obiskovalcev morate za svoj termin tudi plačati – običajno manj kot 5 evrov. Čeprav se to morda ne zdi pretirano, se pripravite tudi na stroške parkiranja, ki lahko znašajo okoli 10–15 evrov na dan.
Upoštevajte pravila glede opreme
Obstaja nekaj plaž, ki so zaradi svojih naravnih značilnosti uvedle predpise o tem, kakšno opremo lahko obiskovalci prinesejo s seboj.
Punta Molentis v Villasimiusu na jugovzhodu Sardinije je pred kratkim dvignila nekaj prahu zaradi omejitve senčnikov, šotorov in paviljonov na plaži kot ukrep za preprečevanje erozije.
Sprva so jih smeli uporabljati le kopalci, starejši od 65 let, ali tisti z otroki, mlajšimi od 10 let. Zdaj so omejitve omilili na eno na družino ali skupino, vendar jih je mogoče postaviti le na mestih, ki jih odobrijo plažni nadzorniki. Obiskovalci morajo ob prihodu po kopnem plačati tudi vstopnino v višini 10 €, po morju pa 5 €.
Na primer na plaži Pelosa pa morajo tisti, ki želijo razprostreti brisačo, pod njo položiti podlogo, da zmanjšajo količino peska, ki se nabere in se nehote odnese. Obiskovalci naj bi za kršitev prejeli takojšnjo globo v višini 100 evrov.
»Če ostaneš, boš našel mir. Našel boš čudovito ženo in imel sinove ter hčere, ki bodo imeli svoje otroke. Vsi te bodo imeli radi in se spominjali tvojega imena. A ko bodo tvoji otroci in njihovi potomci umrli, bo tvoje ime pozabljeno … Če greš v Trojo, boš dosegel slavo. O tvojih zmagah bodo pisali zgodbe še tisočletja! In svet se bo spominjal tvojega imena. Toda če greš v Trojo, se ne boš nikoli vrnil … kajti tvoja slava hodi z roko v roki s tvojo pogubo,« so besede, ki jih Ahilu izreče njegova mati.
Je eden številnih trenutkov, ki je pripomogel k temu, da Trojo enačimo z Iliado, čeprav bi morala biti temelj ohranitve esence mitološke zgodbe, četudi spremeni na tisoče stvari.
A v slogu Homerja pomešajmo časovni trak in skočimo tja in sem. Po uspehih Gladiatorja se je filmski svet posvetil mitologiji. Film je razvijal Wolfgang Petersen, se nato posvetil Batman vs. Superman, režijo pa je prevzel mladi Christopher Nolan. Spopad superjunakov je bil ugasnjen, Petersen se je vrnil na režijski stolček, Nolanu pa so za »tolažilno« nagrado podali Batmana. Konec dober, vse dobro. Ob napovedi Odiseje pa se je časovna zanka vrnila, saj so bili prvi odzivi mnenja, da bo ustvaril največjo zgodovinsko mojstrovino, kar smo je videli in kar Troja nikoli ni bila. In vse se je obrnilo, ko mnenja zdaj pravijo, da nikoli ne bo dosegel tega, kar je bila Troja pred dvajsetimi leti.
Narativo je enostavno spremeniti, a ob prihodu Nolanove Odiseje se zdi, da sta si filma usojena in povezana bolj, kot sta Iliada in Odiseja. Odiseji očitajo vse, kar so napak storili pri Troji. Vseeno pa je po besedah Odisejinih nasprotnikov prav Troja čislana kot prikaz večnega epa. Pa je res? Vsak film najbolj pripada določeni generaciji. Če ste odraščali v začetku tisočletja so med temi prav zgoraj omenjena Gladiator in Troja. A kaj je tisto, kar Trojo dela tako privlačno?
Jezo, boginja, zapoj, zamero Pelida Ahila
Peter O'Toole in Brad Pitt sta že večkrat povedala, da Troje nista imela v najlepšem spominu. Prvi je sovražil nemškega režiserja in ga oklical za klovna, drugi je moral film posneti kot uslugo za studio. Prav Pitt pa je v času, ko je cela pop-kultura dihala zanj, poskrbel za nepozabno vlogo svoje kariere prav zaradi tega, ker mu je bilo malo mar zanjo. Osrednja tema Iliade je Ahilova jeza in posledice, ki iz nje izhajajo. Ep se začne z Ahilovim besom, potem ko Agamemnon, poveljnik grške vojske, odvzame Briseido, v kateri Ahil vidi simbol svoje časti. Ker se počuti užaljenega in ponižanega, Ahil zavrne boj, čeprav velja za največjega bojevnika med Grki. Pittov Ahil se močno ukvarja z vprašanjem o obstoju in večnosti. »Kar storimo v življenju, odmeva v večnosti,« je dejal Gladiatorjev Maximus, in še kako velja v tem filmu.
Z omembo dvojca, Pittovega Ahila in O'Toolovega kralja Priama, ima film enega najbolj bisernatih prizorov, ko je govora o zgodovinskih epih. Ko Priam pade na kolena v Ahilovem šotoru in prosi, da mu vrne sina, princa Hektorja, je brez dvoma najbolj zvest prikaz Homerjevih del. Čeprav naj bi bil takrat 72-letni O'Toole vsak dan pijan, je svoje prizore odigral z gravitacijo zvezdnega privleka. »Res misliš, da me smrt plaši? Gledal sem, kako je umrl moj najstarejši sin; gledal sem, kako si vz vozom vlekel njegovo truplo. Poznal sem tvojega očeta. Umrl je prezgodaj. A imel je srečo, da ni dočakal trenutka, ko je padel njegov sin. Vse si mi vzel. Mojega najstarejšega sina – dediča mojega prestola, branilca mojega kraljestva. Tega, kar se je zgodilo, ne morem spremeniti. To je volja bogov. A nakloni mi to majhno milost. Svojega fanta sem ljubil od trenutka, ko je odprl oči, pa vse do trenutka, ko si mu jih ti zaprl.«
Esenca zgodovinskega epa
Čeprav je Troja naletela na mešane odzive kritikov, je a prizor deležen skoraj vsesplošnega priznanja. Še (posebej) danes izstopa, ker presega golo akcijo in spektakel ter se osredotoči na sočutje. S tem, ko ostane zvest enemu najmočnejših prizorov v Iliadi, zajame čustveno bistvo Homerjevega epa in pokaže, da se pravo junaštvo ne kaže le v boju, temveč tudi v usmiljenju.
Večji del filma Ahila vodijo ponos, maščevalnost in želja po večni slavi. Ko Hektor ubije Patrokla, Ahila prevzameta žalost in bes. Iliada se z določenega pogleda tesno ukvarja s posledicami na posamezniku. V dvoboju Ahil nato premaga Hektorja in oskruni njegovo truplo tako, da ga vleče za svojim vozom. V tistem trenutku se zdi, da je Ahil postal bojevnik, ki ga v celoti vodi jeza. Vse pa se spremeni, ko kralj Priam skrivaj vstopi v grško taborišče, da bi zaprosil za sinovo truplo. Namesto da bi se z Ahilom soočil s sovraštvom, se Priam poniža in poklekne pred možem, ki je ubil Hektorja. Kot oče, ki žaluje za izgubo sina, odloži svoj ponos in nagovori Ahilovo človečnost.
Priamov pogum je tisto, zaradi česar je prizor tako močan. Čeprav je trojanski kralj, tvega lastno življenje, ko sam vstopi v sovražnikov tabor. Namesto da bi zahteval pravico ali maščevanje, prosi le za možnost, da Hektorja pokoplje s častmi. Ahila spomni na njegovega očeta Peleja in ga prosi, naj si predstavlja bolečino, ki bi jo njegov oče čutil, če bi izgubil sina. Prvič po Patroklovi smrti Priama ne vidi več kot sovražnika, temveč kot še enega očeta, ki trpi enako izgubo, kot se je sam boji. Vidi ga celo kot častnega kralja, kar Agamemnom ne bo nikoli.
V samem filmu je to trenutek, ko Ahil simbolično prevzame vlogo tistega, za kogar navija gledalec – prej je bil to Hektor. Prizor sredi noči je njegovo največje dejanje rasti. Vrne mu Hektorjevo telo in Trojancem ponudi dvanajst dni za žalovanje. Njegova odločitev ne izbriše nasilja, ki se je že zgodilo, ampak pokaže, da lahko tudi največji bojevnik izbere usmiljenje namesto maščevanja. Priam mu tako pove: »Tudi nocoj si moj sovražnik, a tudi sovražniki si lahko izkažejo spoštovanje.«
Kdo od bogov je vnel med njima prepir in sovražnost?
Na drugi strani pa je iz filma v celoti vzeta fantazijska podoba. Bogovi tu nimajo fizične prisotnosti, so le božanstva. V Iliadi posegajo v bitke, ščitijo svoje ljubljence in močno vplivajo na odločitve in izid. Troja pa vojno pokaže kot spopad, olupljen nadnaravnega. Kot bi se »dejansko« zgodil sredi bronaste dobe. Atena ne pomaga Grkom z usmerjanjem bojevnikov in vplivanjem na potek bitk, Apolon ne ščiti Trojancev in ne pomaga Hektorju. Afrodita ne reši Parisa pred smrtjo med dvobojem z Menelajem … Z izločitvijo bogov film svoje težišče preusmeri z usode in božjega posredovanja na osebno odgovornost in slo. Seveda ta tektonska sprememba v filmu deluje, nenazadnje tudi desetletno vojno skrajša, ker bi bilo to nemogoče predstaviti v filmu z omejenim časom. Podobno pa v pisni obliki prisotnost bogov deluje tudi poleg dejstva, kako pomembni so bili starim Grkom. Vloga bogov poglobi obravnavo usode.
Ahil ve, da mu je namenjena smrt, če ostane pred Trojo, a se kljub temu odloči za boj, saj ceni čast in večno slavo bolj kot dolgo življenje.
Čeprav to odločitev sprejme svobodno, je bila njegova usoda že vnaprej določena. Na nek način so bogovi omejitev človeške moči in za bralca opomin, da ni nihče večji od njih. V Troji pa so odsotni do mere, da jih ne vidimo. Liki se sicer klanjajo k njim in ti posledično vplivajo na odločitve, a nikoli direktno z lastno postavo.Bitke so dobljene po zaslugi vojaške spretnosti, strategije in osebnega poguma, ne pa zaradi božje naklonjenosti.
Trojanska vojna je postavljena realistično in zgodovinsko, kot se pač da. Namesto božje volje jo poganjajo človeške ambicije in pohlep. Bitke pa so dobljene po zaslugi vojaške spretnosti in poguma. Čeprav film izgubi nekaj epskih in mitoloških prvin, ki zaznamujejo Homerjevo pesnitev, pa po drugi strani pridobi bolj realistično perspektivo, v središču katere je človek. In človeka oziroma sanjske podobe slednjega nič bolj ne uteleša kot trojanski princ Hektor.
Eric Bana ni bil Brad Pitt, Orlando Bloom, Peter O'Toole, Sean Bean, Brian Cox in drugi. Njegov Hektor je prikazan kot pravi branilec Troje, sanjska maskulinost. Za razliko od brata Parisa (izvrstno ga upodobi mlajši Bloom), ki pogosto ravna v skladu z lastnimi željami, Hektor svojo družino in mesto postavlja daleč predse. »Spoštuj bogove, ljubi ženo in brani domovino. Troja je mati vseh nas, borite se zanjo,« pove svojim vojakom. Zaveda se, da bo Troja morda nekoč padla, a se kljub temu še naprej bojuje, saj meni, da je njegova dolžnost zaščititi svoje ljudstvo.
Za vedno pa bo Bana vpisan v filmsko zgodovino kot eden od dvojca v (verjetno) najboljšem mečevalnem spopadu, ki je bil kdajkoli ustvarjen.
Ko Hektor ubije Patrokla, ga na boj na smrt pozove Ahil. In tu film naredi spremembo, za katero smo lahko samo hvaležni. V Iliadi se Hektor izogiba dvoboju in beži okoli graščine, da bi pobegnil Ahilu. Na srečo so se filmski ustvarjalci zavedali, kaj po toliko letih zgodovinskih epov pomeni ‘gravitas' častnega bojevnika. Hektor ve, da bo verjetno umrl, vendar se vseeno odloči za boj, namesto da bi zapustil mesto ali se odrekel svoji časti. Njegov pogum ne izvira iz prepričanja, da lahko zmaga, temveč iz sprejemanja dolžnosti kljub zavedanju posledic.
Njuno soočenje je konflikt med dvema različnima predstavama o junaštvu. Sam boj je v obeh različicah prikazan drugače. V Troji je prisotnost Hefajsta in Atene izpuščena, zaključi pa se na enak način – s Hektorjevo smrtjo. Ampak tisto, kar je vmes, je spomenik filmskim ‘pretepom'. Hektor je tehničen, bori za svojo družino, svoje ljudstvo in svojo dolžnost, medtem ko se nastopaški Ahil bori za maščevanje in slavo. Koordinator kaskaderjev Simon Crane in koreograf Richard Ryan sta poskrbela, da ima vsak lik specifičen in prepoznaven stil bojevanja. Gre za vizualno pripoved skozi tri minute trajajoč spopad. Vsak prizor ima namen, vsak rez v montaži prav tako. Ahil se premika s preračunljivim namenom, vsak trenutek lahko preskoči zmogljivost človeka.
Direktor fotografije Roger Pratt dvoboj posname na široko in, kar je še pomembneje, s statično kamero na ravni njunih oči – nižje jo premakne le ob Ahilovih skokih. Slednji je agresiven, hiter in nepopustljiv. Njegovi gibi izžarevajo samozavest in natančnost ter poudarjajo njegovo premoč. Hektor se bojuje bolj defenzivno, namesto na silovito moč stavi na disciplino in odločnost. Dvoboj se morda res zaključi s Hektorjevo smrtjo, a sam vidim zaključek kasneje v filmu. Preden Ahil preda njegovo truplo Priamu, ga vidimo sklonjenega in jokajočega nad Hektorjem. »Kmalu se bova ponovno srečala, brat,« reče in se poslovi od tistega, ki mu je bil med vsemi najbližje, najbolj enak.
Film tu, uro pred koncem, simbolično izgubi glavnega junaka. Vse do zdaj so se pesti stiskale za trojanskega princa, najbolj častnega med vsemi, zdaj pa se tehtnica spremeni. Glavni junak tu jasno postane Ahil, tokrat z drugačnimi cilji. Nič več po neskončni slavi, ki je še vedno neizogibna, temveč reševanju Brisejde. Lahko pa govorimo o tem, da se glavna vloga razprši med Ahila, Parisa, Agamemnona, Odiseja in še bolj med Heleno, Brisejdo ter Andromaho, Hektorjevo ženo.
Zaključni del filma je tisti – to bodo ob napovedih zagotovo očitali tudi Nolanovi Odiseji –, ki prinaša največ svobode. A pred tem nekaj besed o trojanskih ženah.
Trojanke, čustvena sredica filma in razlog za obstoj
Medtem ko se Homerjeva Iliada osredotoča predvsem na bojevnike, čast in bojevanje, film (malce) več pozornosti namenja ženam, ki jih je prizadel ta spopad. Helena in Andromaha predstavljata dve različni plati trojanske vojne. Helena pooseblja odločitve in odnose, ki so prispevali k nastanku spopada, medtem ko Andromaha predstavlja trpljenje tistih, ki morajo prenašati posledice vojne.
Helena je ena najbolj kontroverznih osebnosti tako v mitu kot v filmu. V Troji je prikazana kot ženska, ki izbere Parisa, ker verjame, da je njuna ljubezen pristna. Nase ne gleda kot na vzrok vojne, temveč kot na nekoga, ki je ujet med lastna čustva in pričakovanja okolice. Film jo prikazuje kot osebo, ki vzbuja sočutje, ter poudarja njeno hrepenenje po svobodi in nesrečo v zakonu z Menelajem. V Iliadi pa je Helena predstavljena na bolj kompleksen način. Čuti krivdo zaradi trpljenja, ki ga je povzročila vojna, in se pogosto krivi za konflikt. Hkrati pa je Homer ne prikaže kot odgovorno., saj je njena zgodba bistveno bližje grozljivki Obsedenost, kot Romeu in Juliji.
Andromaha pa služi kot kontrast Heleni. Kot Hektorjeva žena predstavlja osebno ceno vojne. Za razliko od bojevnikov, ki na bojišču iščejo čast in slavo, si Andromaha želi le mir in varnost svoje družine. V Troji poskuša večkrat prepričati Hektorja, naj se izogne boju z Ahilom, ker ve, kaj se lahko zgodi. Njen odnos s Hektorjem je eden najbolj človeških vidikov filma. Hektor ni le bojevnik, temveč tudi mož in oče. Andromaha je za gledalca vsaka žena, ki so jo vojaki pustili za seboj. Po Hektorjevi smrti je njena žalost poosebitev trpljenja vseh civilistov.
Tu pa je še Brisejda, ki v filmu postane Ahilova želja in cilj po padcu vrat. Film se delno nasloni na prej omenjena Romea in Julijo, kjer ji Ahil ob smrti prišepne: »Dala si mi mir v življenju vojne«.
O usodi trojanskih žena je obsežno pisal Evripid v Trojankah. Najbolj sveži pa sta deli Pata Barkerja z naslovom ‘Trojanke' in ‘Ko dekleta obmolknejo'.
Troja gre dlje od Iliade, a (na srečo) vseh virov o padcu mesta ne predela
Epilog se začne z izdelavo trojanskega konja in konča s padcem mesta. Predstavlja eno najpomembnejših razlik med filmom in Homerjevim epom v njegovi grobi osnovi. Medtem ko film te dogodke prikazuje kot konec trojanske vojne, v Homerjevem epu dejansko niso zajeti. Iliada se namreč konča kmalu po Hektorjevi smrti, ko Ahil izroči Hektorjevo truplo kralju Priamu za pokop. Uničenje Troje, trojanski konj in Ahilova smrt izvirajo iz poznejšega grškega izročila in ne iz same pesnitve. Trojanski konj je morda najbolj znan dogodek, povezan s trojansko vojno, vendar se v Iliadi ne pojavi. Pesnitev se zaključi še pred padcem Troje, kar pomeni, da bralci nikoli ne vidijo končne grške zmage ali uničenja mesta. Homerja ne zanima prikazovanje tega, kako so Grki zmagali v vojni. Namesto tega se osredotoči na osebne stiske Ahila. Pesnitev se zaključi s trenutkom človečnosti in ne z zmagoslavjem. Ahilovo dejanje, ko Hektorjevo truplo izroči Priamu, vzbudi občutek sočutja in prinese razrešitev, medtem ko se konec filma osredotoči na uničenje in propad Troje.
Film prav tako spremeni usodo nekaterih ključnih likov. V filmu Ahil umre, potem ko ga Paris v zadnji bitki zadene s puščico. Vendar pa do Ahilove smrti v Iliadi ne pride, ta je opisana šele v poznejših mitih o trojanski vojni – ubije ga Paris, a v bitki pred trojanskim zidom. Podobno film prikaže Agamemnonovo smrt med padcem Troje, medtem ko v grški mitologiji ta preživi vojno in je s strani žene ubit po vrnitvi domov. Na srečo pa se film ne ukvarja z usodo Andromahe, le delno pa namigne na Eneja in prihodnost. Obljube, ki je bila podana Seanu Beanu, da bo snemal Odisejo, se ne dotakne. Žal, saj je njegov Odisej kljub manjši vlogi fantastičen prikaz grškega anti-junaka.
Tako Iliada kot Troja pripovedujeta zgodbo o vojni, a je osrednji pomen drugačen, na nek način pa enak. Iliada mojstrsko skače iz širšega v intimnejši pogled trojanskega konflikta, Troja pa skuša v treh urah povedati to, kar zgodbi pripada v desetletju.
Zgodovinsko točnost redkokdo opiše boljše kot zgodovinar Roel ‘jarek' Konijnendijk.
Za večno povezana z Odisejo: Očala nostalgije so močna stvar
Da je Troja z leti pridobila na priljubljenosti ne čudi. Gledalci si z leti nadanejo očala nostalgije in film gledajo drugače. Ko je Troja izšla, je prejela mešane kritike, saj so mnogi kritiki menili, da je poenostavila Homerjevo Iliado, odstranila bogove in spremenila pomembne dele izvirne zgodbe. Bila naj bi komercialni ep. Vendar pa so mnogi gledalci začeli na Trojo gledati z večjim spoštovanjem, ker v prvi vrsti pogrešajo obdobje zgodovinskih epov na velikem platnu. Namesto da bi jo gledali le kot nepopolno adaptacijo, jo zdaj prepoznavajo kot obsežno čustveno dramo, ki je novo generacijo uvedla v svet homerske mitologije. In na nek način imajo prav.
Eden od razlogov, zakaj je Troja pridobila na spoštovanju, je ta, da ujame obseg in vzdušje starodavnega epskega pripovedovanja zgodb. Film predstavlja ogromne vojske, legendarne bojevnike, kraljeve družine in civilizacijo, ki se bori za preživetje. Troja ve, kaj je in od tega ne beži. Čeprav film spremeni številne elemente izvirnih mitov, uspešno ustvari občutek legendarnega sveta. V času, ko v mnogih sodobnih uspešnicah prevladujejo superjunaki in fantazijske franšize, Troja preprosto izstopa kot redek primer resnega zgodovinskega epa. Kar predstavlja na ravni likov, je brezčasno, zato ohrani svojo moč, tudi če gledalci zgodbo poznajo že leta.
Navsezadnje je Troja danes bolj cenjena, ker je občinstvo ločilo natančnost od učinkovitosti. Film ni popolna priredba Iliade, vendar je uspešen kot lastna interpretacija trojanske vojne. Teme časti, ljubezni, žalosti, ambicij in žrtvovanja ostajajo pomembne skoraj dve desetletji pozneje in tri tisoč let kasneje. Morda se bo na Odisejo čez dvajset let gledalo isto, če bo nostalgično zadela v bistvo tega, kar je občinstvo občudovalo v zgodovinskih epih.
Testenine so za mnoge sinonim za hiter, okusen in vsestranski obrok. Od lazanj, ki so zaznamovale družinska kosila, do špagetov, pripravljenih sredi tedna, je ta jed globoko vpeta v našo prehransko kulturo. Večina jih kuha po navadi in po nepisanih pravilih, pogosto tako, kot so nas učile babice: po občutku in s polno pestjo soli. A čeprav se zdi priprava testenin preprosta, se popolno kuhane testenine (čvrste, a hkrati nežne, torej al dente, op.p.) skrivajo v podrobnostih, ki jih pogosto spregledamo.
Eno glavnih vprašanj: kdaj natančno posoliti vodo?
Na to kulinarično dilemo je odgovoril Lorenzo Boni, glavni kuhar največjega proizvajalca testenin na svetu. Njegov odgovor je jasen: najboljši trenutek za dodajanje soli je takrat, ko voda močno zavre, tik preden vanjo stresemo testenine. Boni pojasnjuje, da ta čas ni naključen. Če sol dodamo v hladno vodo, se bo ta počasneje segrela in pozneje zavrela. Če pa posoljeno vodo pustimo predolgo vreti, bo del vode izparel, koncentracija soli pa se bo povečala. Posledica je lahko neprijetno preslana jed, četudi smo na začetku dodali pravo količino soli.
Pravilno soljenje je pomembno tudi za teksturo. Po Bonijevih besedah je sol ključna za popoln ugriz testenin. Brez nje ne dosežemo prave čvrstosti in občutka v ustih. Sol namreč pomaga utrditi strukturo testenin in jim omogoča, da med kuhanjem ohranijo obliko. Obenem ne poskrbi le za slanost, temveč poudari njihov naravni okus po žitih. Boni to primerja s sladicami: tako kot ščepec soli poudari okus čokoladnega piškota, podobno deluje tudi pri testeninah.
Pri količini soli svetuje natančno razmerje: približno štiri litre vode za eno običajno pakiranje testenin, torej okoli 500 gramov, in štiri čajne žličke soli. Med kuhanjem naj voda ves čas močno vre. Oblika in velikost testenin pri količini soli nista odločilni, pomembna pa je omaka. Če pripravljamo bolj slane omake oz. omake z morskimi sadeži, je priporočljivo količino soli v vodi nekoliko zmanjšati.
Strokovnjaki največjega proizvajalca testenin na svetu opozarjajo še na eno pogosto napako
V vodo nikoli ne dodajajte olja, saj to prepreči, da bi se omaka lepo oprijela testenin. Zelo pomembno pa je, da prihranite skodelico vode, v kateri so se kuhale testenine. Ta škrobna tekočina je dragocena sestavina, ki omako in testenine poveže v kremasto celoto.
Najbolje je, da odcejene testenine preložite neposredno v ponev z omako, dodate malo vode od kuhanja in vse skupaj kuhate še približno minuto. Tako bo jed bolj povezana, okusnejša in bližje tistemu, kar bi pričakovali v dobri italijanski kuhinji.
Julij prinaša nekaj izjemnih poletnih filmskih poslastic. Dobili bomo zgodovinski ep Odiseja, superjunaškega Spider-Mana, novo Disneyjevo predelavo, intimno komično dramo Vabilo, krvavo grozljivko Zlobni mrtveci gorijo in še kaj. Kaj bomo gledali v juliju?
Smrt Robina Hooda
Kdaj? 2. julij
Robin Hood (Hugh Jackman) se po življenju, polnem kriminala in umorov, spopada s svojo preteklostjo in je po bitki, za katero je mislil, da bo njegova zadnja, hudo ranjen. V rokah skrivnostne ženske se mu ponudi možnost odrešenja. Izpod rok scenarista in režiserja Michaela Sarnoskija (Svinja, Tiho mesto: Prvi dan) prihaja temačna, surova in subverzivna reinterpretacija legende o Robinu Hoodu. Film razkriva nasilno in krvavo resnico za mitom o junaku, ki morda nikoli ni obstajal v podobi, kot jo poznamo danes. V glavnih vlogah igrajo Hugh Jackman, Jodie Comer, Bill Skarsgård, Murray Bartlett, Noah Jupe in Faith Delaney.
Vabilo
Kdaj? 2. julij
Joe in Angela sta tik pred tem, da si povesta vse, kar sta leta uspešno tlačila pod preprogo – a za to si izbereta najslabši možni trenutek. Na večerjo namreč prihajata njuna soseda, večer pa se iz vljudnega klepeta hitro spremeni v zabavno katastrofo nerodnih pogledov, preveč iskrenih priznanj in pogovorov, ki bi jih bilo bolje nikoli začeti. Vabilo je iskriva komedija o dveh parih, eni večerji in vseh malih resnicah, ki eksplodirajo, ko zmanjka potrpljenja, vina in družabnega bontona. Olivia Wilde režira in nastopa v duhoviti zgodbi o ljubezni, zakonu,sosedih in večeru, ki naj bi bil prijeten, a postane nepozabno neroden.
Zlobni mrtveci gorijo
Kdaj? 9. julij
Franšiza gravža se vrača, tokrat pod taktirko francoskega režiserja Sebastiena Vanička. Ženska po izgubi moža išče tolažbo pri moževih sorodnikih v njihovem samotnem družinskem domu. Ko se družinski člani drug za drugim začnejo spreminjati v demonske mrtvece – se obisk spremeni v družinsko srečanje iz pekla – ženska pa odkrije, da njene zaobljube, ki jih je dala v življenju, živijo tudi v smrti.
Vaiana
Kdaj? 9. julij
V igrani priredbi Disneyjeve nominirane klasike Moana (Catherine Lagaʻaia) zasliši klic Oceana in zbere pogum za veličastno odpravo, ki je nihče na otoku Motunui še nikoli ni poskusil. Odločena, da svojemu ljudstvu povrne izgubljeno blaginjo, prvič zapluje onkraj varnega grebena in se poda v neznano. Na poti se ji pridruži legendarni, duhoviti in nepredvidljivi polbog Maui (Dwayne Johnson), ki s svojimi spreminjajočimi se oblikami in mogočnimi sposobnostmi poskrbi za nepozabno pustolovščino. Skupaj se podata skozi mogočne oceane, srečata ljubko, a nevarno pleme Kakamora, ter razkrijeta lepoto in moč stare tradicije, ki je vtkana v Moanino ljudstvo.
Odiseja
Kdaj? 16. julij
Christopher Nolan bo filmski svet razvajal z Odisejo, mitološkim akcijskim epom, posnetim po vsem svetu z uporabo najnovejše filmske tehnologije IMAX. V težko pričakovanem epsko zgodovinskem spektaklu igrajo Matt Damon, Tom Holland, Anne Hathaway, Robert Pattinson, Lupita Nyong’o, Zendaya in Charlize Theron.
Spider-Man: Nov dan
Kdaj? 30. julij
Pred Petrom Parkerjem je povsem ‘nov dan'. Kot Spider-Man ves svoj čas posveča boju proti kriminalu, v svetu, ki se ga ne spominja več. Hkrati mora opazovati, kako njegovi nekdanji prijatelji nadaljujejo svoja življenja brez njega – kar v Petru sproži spremembo, ki je morda niti sam ne bo zmogel obvladati. Toda prav ta preobrazba bi lahko bila edina stvar, ki lahko ustavi pretresljivo novo grožnjo mestu in ljudem, ki jih ima rad – mogočnega zlikovca, ki ga nihče ne more niti videti. Svet je morda pozabil na Petra Parkerja, ampak on ni pozabil nanj.
Ostržek: Resnična zgodba
Kdaj? 30. julij
Ena najbolj priljubljenih pravljic vseh časov se v kina vrača v novi animirani podobi. Ostržek: Resnična zgodba prinaša svež pogled na brezčasno pripoved o lesenem dečku, ki oživi in se odpravi na veliko pustolovščino. Radovedni Ostržek zapusti varno zavetje svojega ustvarjalca Pepeta ter se poda v svet zabavnih zapletov, nenavadnih srečanj in pomembnih preizkušenj. Na poti spoznava prijateljstvo, pogum in pomen iskrenega srca. Film, ustvarjen z moderno 3D animacijo, klasično zgodbo oživlja z novim humorjem, ritmom in pustolovskim duhom. Ostržek: Resnična zgodba je družinska animirana pustolovščina o odraščanju, domišljiji in iskanju svojega mesta v svetu.
Mesto maščevanja
Kdaj? 30. julij
John Miller je nekdanji rendžer, ki je v življenju prestal številne preizkušnje in se soočil z najtemnejšimi platmi človeške narave. Ko je našel ljubezen, se je odločil pustiti nasilje za seboj in začeti mirno življenje daleč od sveta konfliktov in nevarnosti. Toda usoda mu nameni drugačno, veliko krutejšo pot. Ko vplivni kriminalni šef ugrabi njegovo dekle, njega pa pošlje v strogo varovan zapor, Miller izgubi vse, kar mu je bilo pomembno. V svetu, kjer pravica ne deluje več in zakoni ne ščitijo nedolžnih, mu preostane le eno – vzeti usodo v svoje roke. Ko se poda v neusmiljen obračun z ljudmi, ki so mu uničili življenje, postane sila, ki je ni več mogoče ustaviti. Vsi, ki si mu drznejo stopiti na pot, se bodo soočili z besom človeka, ki nima več česa izgubiti.
Kje trenirati na zraku v Ljubljani in Mariboru? Poletni meseci prinašajo visoke temperature, kar pogosto zmanjša privlačnost zaprtih in klimatiziranih fitnes centrov. Ulična vadba (street workout) ponuja alternativo, ki omogoča kakovosten trening z lastno telesno težo popolnoma brezplačno.
Slovenija se ponaša z dobro urejenimi parki na prostem, ki so opremljeni z vrhunskimi napravami. Za optimalen izkoristek poletnih dni je spodaj zbran natančen pregled specifičnih lokacij v dveh največjih študentskih mestih.
Ljubljana: Ključne lokacije v prestolnici
Športni park Kodeljevo (ob letnem kopališču): To je eno največjih in najbolj obiskanih uličnih vadbišč v Ljubljani. Nahaja se neposredno ob letnem kopališču Kodeljevo. Park ponuja širok nabor drogov različnih višin, bradle, švedske lestve in sodobno gumirano podlago, ki zmanjšuje pritisk na sklepe ob doskokih. Naravna senca dreves omogoča vadbo tudi v vročih dneh.
Šiška – Park ob Poti spominov in tovarištva (PST): Lociran ob križišču Koseške ulice in krožišča pri Koseškem bajerju. Gre za modernejše vadbišče, ki je idealno za kombinacijo tekaške vadbe in vaj za moč. Oprema je vzdrževana, okolica pa ponuja mirno okolje.
Študentsko naselje Rožna dolina: Vadbišče se nahaja neposredno znotraj študentskega naselja, natančneje med blokom 3 in blokom 4. Čeprav je kvadratura manjša, ponuja vse potrebne elemente za hiter in učinkovit vsakodnevni trening.
Športni park Tabor (Koresova ulica): Osrednje mariborsko ulično vadbišče se nahaja v neposredni bližini dvorane Tabor. Je prostorno, stabilno zgrajeno in primerno tako za začetnike kot za izkušenejše posameznike. Dostop z kolesom ali peš iz mestnega središča je hiter in enostaven.
Magdalenski park (v bližini UKC Maribor): Manjši, a izjemno prijeten workout kotiček, postavljen v senco dreves Magdalenskega parka. Lokacija je primerna za posameznike, ki želijo trening opraviti v mirnejšem vzdušju brez večje gneče.
Pobrežje (ob Osnovni šoli borcev za severno mejo): Sodobno urejeno vadbišče z raznolikimi elementi za potiske, dvige in stabilizacijo jedra, ki lokalnim študentom omogoča vso potrebno infrastrukturo.
Ulična vadba ne zahteva drage opreme; za začetek zadostuje športna oprema, za progresijo pa se pogosto uporablja cenovno ugodne elastične trakove. Izbira pravilne lokacije in konsistentnost lahko popolnoma nadomestita klasični fitnes skozi toplejši del leta.
Faktor vpliva (angleško Impact Factor) je ena prvih stvari, ki jo raziskovalci preverijo, ko izbirajo revijo, v kateri bi objavili svoje delo. Včasih celo preden dodobra preberejo vsebino in teme, ki jih znanstvena revija pokriva. Faktor vpliva se uporablja predvsem kot indikator vidnosti in odmevnosti znanstvenih revij. Poleg tega ima velik posreden vpliv na akademske kariere, saj objava v reviji z visokim faktorjem vpliva pogosto pomeni večjo vidnost, več citatov in večjo prepoznavnost raziskave. Kakšna mora biti torej vrednost, da bo vaše delo dovolj vidno v znanstveni skupnosti?
Kaj faktor vpliva sploh meri?
Faktor vpliva je številčna vrednost. Izraža povprečno število citatov, ki jih v določenem obdobju prejmejo članki v izbrani reviji. Najpogosteje se izračunava za dveletno obdobje. To pomeni, da prešteje, kolikokrat so bili članki iz revije citirani v zadnjih dveh letih ter vrednost deli s številom vseh objavljenih člankov v tem obdobju. Na ta način faktor vpliva poskuša odgovoriti na vprašanje: »Kako pogosto se raziskave iz te revije uporabljajo kot osnova za nadaljnje znanstveno delo?« Revija z višjim faktorjem vpliva ima praviloma širši doseg in večji akademski odmev, čeprav to ne pomeni nujno, da je vsak posamezen članek v njej vrhunski.
Zakaj je faktor vpliva pomemben?
V akademskem svetu faktor vpliva deluje kot nekakšen »filter zaupanja«. Raziskovalci pogosto ciljajo na revije z višjim faktorjem vpliva, ker jim to povečuje vidnost in s tem možnost, da bo njihovo delo opaženo v znanstveni skupnosti in pogosto citirano. To je še posebej pomembno v zgodnjih fazah kariere, ko so objave ključne za pridobivanje financiranja, doktorskih ali postdoktorskih pozicij ter kasnejših akademskih zaposlitev. Poleg tega institucije pogosto uporabljajo faktor vpliva kot enega izmed posrednih kriterijev za kakovost raziskovalne produkcije. Čeprav to ni idealno, ker gre za posplošitev na raven revije in ne posameznega članka, ostaja močno prisoten v evalvacijskih sistemih.
Kolikšen faktor vpliva označuje »dobro« revijo?
Vprašanje, katera številka pomeni kakovostno revijo, nima univerzalnega odgovora, saj se faktor vpliva močno razlikuje med znanstvenimi področji. V biomedicini ali življenjskih znanostih so vrednosti pogosto bistveno višje kot v matematiki ali teoretični kemiji, kjer je citiranje počasnejše in manj intenzivno. Kljub temu se v praksi pogosto uporabljajo sledeče meje. Revije s faktorjem vpliva med 2 in 4 se pogosto že štejejo za solidne, medtem ko vrednosti nad 5 že kažejo na dobro uveljavljene in selektivne revije. V nekaterih visoko konkurenčnih področjih so zares prestižne revije tiste z vrednostmi nad 10, medtem ko »elitne« interdisciplinarne revije lahko presegajo vrednosti 20 ali več. Vendar pa ista številka v različnih disciplinah ne pomeni enake kakovosti, zato je primerjava smiselna le znotraj istega področja.
Omejitve faktorja vpliva
Čeprav je faktor vpliva zelo razširjen in predstavlja pomemben del akademskega ekosistema, ima več pomanjkljivosti. Ena glavnih je, da meri le povprečje. To pomeni, da lahko nekaj izjemno citiranih člankov močno dvigne oceno celotne revije, četudi večina drugih člankov nima velikega vpliva. Poleg tega ne pove ničesar o kakovosti posameznega članka ali o dejanskem prispevku avtorjev. Druga pomembna omejitev je, da sistem spodbuja strategije objavljanja, ki niso nujno povezane z znanstveno kakovostjo, temveč z optimizacijo citatov. Zato se v sodobni akademski skupnosti vse pogosteje poudarja, da faktor vpliva ne sme biti edino merilo ocenjevanja kakovosti dela. V sodobni znanosti velja vedno bolj jasno pravilo: faktor vpliva revije lahko pove nekaj o potencialnem dosegu raziskave, ne pa nujno o njeni dejanski kakovosti. Več o tem, zakaj faktor vpliva ni idealen odraz dejanskega vpliva na znanost, človeštvo in planet, izveste v posnetku.
Kakovosten spanec ni pomemben le zato, da se zjutraj zbudimo spočiti. Med spanjem se v telesu odvijajo številni procesi, ki omogočajo rast, obnovo tkiv, uravnavanje presnove in pravilno delovanje možganov. Raziskovalci z Univerze Kalifornije v Berkeleyju so zdaj prvič podrobno opisali živčne strukture, ki povezujejo globok spanec z izločanjem rastnega hormona. Njihova odkritja, objavljena v ugledni znanstveni reviji Cell, pojasnjujejo, kako možgani usklajujejo ta pomemben proces, s tem odkritjem odpirajo nove možnosti za zdravljenje motenj spanja, presnovnih bolezni ter nekaterih nevrodegenerativnih obolenj.
Spanec je ključni sprožilec izločanja rastnega hormona
Rastni hormon je eden najpomembnejših hormonov v človeškem telesu. Pri otrocih in mladostnikih omogoča normalno rast kosti in mišic, pri odraslih pa sodeluje pri obnovi tkiv, ohranjanju mišične mase, presnovi maščob in uravnavanju krvnega sladkorja. Največ se ga izloči ponoči, predvsem med globokim ne-REM-spanjem, ko telo izvaja najintenzivnejše procese regeneracije.
Čeprav je bilo že dolgo znano, da se raven rastnega hormona med spanjem izrazito poveča, doslej ni bilo jasno, kako možgani usklajujejo njegovo sproščanje. Raziskovalci z Univerze Kalifornije v Berkeleyju so zato neposredno spremljali delovanje živčnih celic pri miših in prvič opisali živčno omrežje, ki nadzoruje ta proces.
»Ljudje vedo, da je sproščanje rastnega hormona tesno povezano s spanjem, vendar so to doslej ugotavljali predvsem z odvzemi krvi in merjenjem koncentracije hormona med spanjem,« pojasnjuje prva avtorica raziskave Xinlu Ding, podoktorska raziskovalka na Oddelku za nevroznanost Univerze Kalifornije v Berkeleyju. »Mi pa smo neposredno spremljali živčno aktivnost v možganih in tako ugotovili, kaj se med spanjem dejansko dogaja. Opisali smo osnovno mrežo živčnih povezav, ki bo lahko v prihodnje služila kot izhodišče za razvoj novih načinov zdravljenja.«
Pomen tega odkritja presega samo področje spanja. Rastni hormon namreč pomembno vpliva tudi na presnovo glukoze in maščob, zato kronično pomanjkanje spanja ni povezano le z utrujenostjo, temveč tudi z večjim tveganjem za debelost, sladkorno bolezen tipa 2 ter bolezni srca in ožilja. Številne epidemiološke raziskave že vrsto let kažejo, da imajo ljudje, ki redno spijo premalo, pogosteje presnovne motnje in slabšo regeneracijo organizma.
Hipotalamus usklajuje hormonsko ravnovesje med spanjem
Živčne celice, ki uravnavajo sproščanje rastnega hormona, ležijo globoko v hipotalamusu – delu možganov, ki nadzoruje številne življenjsko pomembne funkcije, med drugim telesno temperaturo, lakoto, hormonsko ravnovesje in spanje. Raziskovalci so ugotovili, da pri tem sodelujejo nevroni, ki izločajo hormon GHRH (hormon za sproščanje rastnega hormona), ter dve skupini nevronov, ki izločata somatostatin, hormon z nasprotnim učinkom.
V laboratoriju profesorice Yang Dan so raziskovalci pri miših s pomočjo elektrod spremljali možgansko aktivnost in z uporabo svetlobne stimulacije selektivno aktivirali posamezne skupine nevronov. Ker miši spijo v številnih kratkih epizodah skozi ves dan, so lahko raziskovalci analizirali veliko število ciklov spanja in budnosti ter natančno spremljali spremembe pri izločanju rastnega hormona.
Pokazalo se je, da se delovanje obeh hormonov spreminja glede na fazo spanja. Med fazo REM se povečata tako aktivnost GHRH kot somatostatina, medtem ko med globokim ne-REM-spanjem raven somatostatina izrazito pade, GHRH pa ostane zmerno povišan. Prav takšno ravnovesje omogoča največje sproščanje rastnega hormona.
Raziskovalci poudarjajo, da gre za zelo natančno usklajen sistem. Telo namreč med globokim spanjem ne obnavlja le mišic in drugih tkiv, temveč potekajo tudi procesi utrjevanja spomina, odstranjevanja presnovnih odpadnih snovi iz možganov in uravnavanja imunskega sistema.
Novo odkrita povratna povezava med hormonom in budnostjo
Eden najpomembnejših rezultatov raziskave je odkritje povratnega mehanizma med rastnim hormonom in območjem možganskega debla, imenovanim locus coeruleus. To področje sodeluje pri uravnavanju budnosti, pozornosti, učenja in odzivanja na nove dražljaje.
Ko se med spanjem koncentracija rastnega hormona postopoma povečuje, začne hormon spodbujati delovanje locus coeruleusa in pripravlja možgane na prebujanje. Presenetljivo pa se pri previsoki aktivnosti tega področja sproži nasproten učinek – začne se ponovno povečevati zaspanost. Gre za doslej nepoznan mehanizem, ki pomaga ohranjati ravnovesje med spanjem in budnostjo.
»Razumevanje živčnega omrežja, ki uravnava sproščanje rastnega hormona, bi lahko v prihodnosti omogočilo razvoj novih hormonskih terapij za izboljšanje kakovosti spanja ali ponovno vzpostavitev normalnega ravnovesja rastnega hormona,« pravi Daniel Silverman, podoktorski raziskovalec na Univerzi Kalifornije v Berkeleyju in soavtor raziskave. »Obstajajo že eksperimentalne genske terapije, ki ciljajo na posamezne vrste živčnih celic. To živčno omrežje bi lahko predstavljalo nov način uravnavanja aktivnosti locus coeruleusa, o katerem doslej še nismo razmišljali.«
Silverman dodaja, da odkritje kaže na tesno povezanost obeh procesov. »Spanec spodbuja sproščanje rastnega hormona, rastni hormon pa prek povratnega mehanizma vpliva na budnost. To ravnovesje je bistveno za rast, obnovo tkiv in zdravo presnovo.«
Odkritje bi lahko pomagalo pri zdravljenju številnih bolezni
Čeprav je bila raziskava izvedena na miših, njeni rezultati pomembno prispevajo k razumevanju delovanja človeških možganov. Raziskovalci menijo, da bi lahko boljše poznavanje tega živčnega omrežja v prihodnosti pripomoglo k razvoju novih oblik zdravljenja motenj spanja, presnovnih bolezni, pa tudi nevrodegenerativnih bolezni, kot sta Parkinsonova in Alzheimerjeva bolezen.
V zadnjih letih je vse več raziskav pokazalo, da kakovosten spanec pomembno vpliva na skoraj vse telesne sisteme. Med globokim spanjem se poleg rastnega hormona intenzivneje sproščajo tudi druge signalne molekule, ki sodelujejo pri obnovi tkiv, krepitvi imunskega sistema in vzdrževanju zdravja možganov. Hkrati možgani učinkoviteje odstranjujejo presnovne odpadne snovi prek glimfatičnega sistema, za katerega domnevajo, da ima pomembno vlogo pri preprečevanju nevrodegenerativnih bolezni.
»Rastni hormon ne pomaga le pri rasti mišic in kosti ter uravnavanju maščobnega tkiva, ampak ima lahko tudi pomembno vlogo pri delovanju možganov, saj prispeva k večji budnosti in pripravljenosti po prebujanju,« poudarja Xinlu Ding.
Če bodo prihodnje raziskave potrdile podobne mehanizme tudi pri ljudeh, bi lahko novo odkritje predstavljalo pomemben korak k bolj ciljno usmerjenemu zdravljenju motenj spanja in bolezni, pri katerih so porušeni hormonsko ravnovesje, presnova ter delovanje možganov. Hkrati raziskava znova potrjuje, da kakovosten spanec ni le prijetna navada, temveč eden ključnih temeljev dolgoročnega telesnega in duševnega zdravja.
