Fobije so intenzivni strahovi pred specifičnimi objekti, situacijami ali bitji, ki lahko močno vplivajo na vsakodnevno življenje posameznika. Medtem ko so nekatere fobije, kot so strah pred višino ali strah pred zaprtimi prostori, dokaj pogoste, obstajajo tudi manj znane, a prav tako zanimive fobije, ki se zdijo nenavadne ali celo zabavne. Te fobije nam dajejo vpogled v raznolikost človeških strahov in kompleksnost duševnega zdravja.
Anatidaefobija: strah, da te opazuje raca
Anatidaefobija je ena najbolj nenavadnih in zabavnih fobij, ki je postala znana po satirični ilustraciji slavnega karikaturista Garyja Larsona. Ta fobija opisuje strah, da vas nenehno opazuje raca, ne glede na to, kje ste. Čeprav se morda zdi smešna, lahko anatidaefobija povzroči resnično nelagodje in tesnobo pri tistih, ki jo doživljajo. Kljub pomanjkanju znanstvenih raziskav na tem področju in dejstvu, da ni uradno priznana kot medicinska diagnoza, je anatidaefobija pridobila pozornost kot primer, kako iracionalni strahovi lahko vplivajo na človeško vedenje.
Anatidaefobija se lahko kaže v različnih oblikah, od blagega nelagodja do intenzivnega strahu, odvisno od posameznika. Čeprav ni znanih primerov, da bi raca dejansko opazovala človeka, je ta fobija zanimiva študija, kako strahovi lahko postanejo iracionalni in nesorazmerni. Ljudje, ki doživljajo to fobijo, lahko občutijo stalno napetost in tesnobo, kar lahko vpliva na njihovo vsakodnevno življenje. Čeprav je anatidaefobija pogosto predstavljena kot šala, opozarja na moč strahov in fobij, ki lahko vplivajo na posameznikovo duševno zdravje.
Ablutofobija je fobija, ki povzroča strah pred kopanjem, pranjem ali čiščenjem. Ljudje, ki trpijo za ablutofobijo, se pogosto izogibajo higieničnim navadam, kar lahko vodi do socialnih težav in težav z zdravjem. Ta fobija je pogostejša pri otrocih, vendar se lahko pojavi tudi pri odraslih. Ablutofobija lahko izvira iz travmatičnih izkušenj, povezanih z vodo ali higieno, kot so utapljanje ali hude reakcije na milo. Posledice te fobije so lahko resne, saj lahko pomanjkanje osebne higiene vpliva na zdravje in socialno življenje posameznika.
Pri zdravljenju ablutofobije se pogosto uporablja kognitivno-vedenjska terapija (KVT), ki pomaga posameznikom premagati strahove s postopnim soočanjem s situacijami, ki povzročajo tesnobo. Pomembno je, da posamezniki s to fobijo poiščejo pomoč strokovnjaka, saj lahko dolgotrajno izogibanje higieni vodi do zapletov, kot so kožne bolezni ali socialna izolacija.
Omfalofobija je redka, a zanimiva fobija, ki vključuje strah pred popki. Ljudje s to fobijo občutijo nelagodje ali strah ob dotiku svojega ali tujega popka. Ta fobija lahko izhaja iz travmatičnih izkušenj ali občutka ranljivosti, ki je povezan s popkom kot simbolom povezave z materjo med nosečnostjo. Omfalofobija lahko vključuje tudi strah pred tem, da bi kdo drug videl ali se dotaknil njihovega popka, kar lahko povzroči veliko tesnobo in izogibanje situacijam, kjer bi bil njihov popek izpostavljen.
Posledice omfalofobije se lahko pokažejo v vsakodnevnem življenju, saj lahko posamezniki zaradi strahu pred popki omejujejo svoje dejavnosti, kot so obiskovanje plaže ali nošenje oblačil, ki razkrivajo trebuh. Zdravljenje te fobije običajno vključuje terapevtske tehnike, kot je kognitivno-vedenjska terapija, ki pomaga posameznikom razumeti in premagati svoje iracionalne strahove.
Lutrafobija je redka fobija, ki povzroča strah pred vidrami. Ljudje s to fobijo se pogosto izogibajo krajem, kjer bi lahko naleteli na te ljubke, a nepredvidljive vodne živali. Vidre so znane po svojem igrivem vedenju, vendar lahko pri nekaterih ljudeh povzročijo strah zaradi svoje nepredvidljivosti ali zaradi neprijetnih srečanj v preteklosti. Ta fobija je zanimiv primer, kako lahko specifični dogodki ali izkušnje vodijo do iracionalnih strahov pred določenimi živalmi.
Lutrafobija se lahko razvije tudi zaradi izpostavljenosti dokumentarnim filmom ali zgodbam, ki prikazujejo vidre kot nevarne ali agresivne. Čeprav so vidre običajno nenevarne za ljudi, lahko pri posameznikih z lutrafobijo povzročijo intenzivno tesnobo. Zdravljenje lutrafobije lahko vključuje terapevtske pristope, ki pomagajo posameznikom postopoma zmanjšati strah z izpostavljanjem informacijam o vidrah in njihovem vedenju.
Pogonofobija je fobija, ki povzroča strah ali nelagodje ob pogledu na bradate ljudi. Ljudje s pogonofobijo se lahko izogibajo stikom z osebami z bradami, kar lahko vodi do socialnih omejitev in nelagodja v situacijah, kjer so prisotni bradati posamezniki. Ta fobija je lahko posledica kulturnih ali osebnih razlogov, kot so negativne izkušnje z bradatimi ljudmi ali kulturni stereotipi, ki povezujejo brade z agresijo ali neurejenostjo.
Zdravljenje pogonofobije lahko vključuje kognitivno-vedenjsko terapijo, ki pomaga posameznikom razumeti izvor njihovega strahu in razviti strategije za soočanje z nelagodjem. Pogonofobija opozarja na moč kulturnih in osebnih izkušenj pri oblikovanju iracionalnih strahov, ki lahko pomembno vplivajo na posameznikovo socialno življenje in vedenje. Ta fobija je primer, kako lahko družbene norme in osebne izkušnje oblikujejo percepcijo in reakcije na na videz običajne vidike življenja.
Umetna inteligenca (UI) hitro spreminja različne panoge, pri čemer zdravstvo ni izjema. S svojo sposobnostjo analiziranja velikih količin podatkov, prepoznavanja vzorcev in napovedovanja trendov, UI ponuja številne možnosti za izboljšanje kakovosti zdravstvene oskrbe.
Izboljšanje diagnostike
Eden od najpomembnejših načinov, kako UI prispeva k zdravstvu, je izboljšanje diagnostike. Algoritmi strojnega učenja lahko analizirajo medicinske slike, kot so rentgenski posnetki, MRI in CT skeni, ter odkrivajo vzorce, ki jih lahko človeški radiologi spregledajo. UI sistemi se učijo iz velikih količin podatkov in lahko zaznajo subtilne spremembe, kar omogoča zgodnejše in natančnejše diagnoze.
Personalizirana medicina
Personalizirana medicina je pristop, ki prilagaja zdravljenje posameznikovim genetskim značilnostim, življenjskemu slogu in drugim osebnih podatkom. UI omogoča analizo teh podatkov in priporoča najustreznejše terapevtske možnosti za vsakega pacienta. Ta pristop povečuje učinkovitost zdravljenja in zmanjšuje tveganje neželenih učinkov.
Učinkovitost in optimizacija procesov
Bolnišnice se soočajo z izzivi upravljanja virov, vključno z zdravili, medicinskimi pripomočki in kadrovskimi viri. UI lahko pomaga optimizirati te procese z napovedovanjem potrebščin, analiziranjem vzorcev porabe in optimiziranjem razporeda zaposlenih. Na primer, algoritmi lahko napovedujejo, kdaj bodo določeni medicinski pripomočki ali zdravila potrebni, kar zmanjšuje odpadke in zagotavlja pravočasno oskrbo.
Pomoč pri odločanju
UI lahko podpira zdravnike pri odločanju z analizo podatkov o bolnikih in predlaganjem najboljših možnosti zdravljenja. Napredni sistemi UI lahko preučijo zgodovino bolezni, simptome in rezultate testov ter ponujajo priporočila, ki temeljijo na najnovejših raziskavah in kliničnih smernicah.
Preprečevanje napak in izboljšanje varnosti
Umetna inteligenca pomaga pri preprečevanju napak v medicinskih postopkih in izboljšanju varnosti pacientov. Na primer, UI lahko analizira podatke o zdravilih, da prepreči morebitne napake pri predpisovanju, ter spremlja bolnike za zgodnje odkrivanje znakov okužb ali zapletov.
Učinkovitost administracije
Bolnišnice se pogosto spopadajo z obsežno administrativno nalogo, kar lahko zmanjša čas, ki ga zdravniki in medicinsko osebje posvetijo pacientom. UI orodja avtomatizirajo naloge, kot so vnos podatkov, urejanje dokumentacije in obdelava zahtevkov za zavarovanje, kar povečuje učinkovitost in zmanjšuje administrativno breme.
Izboljšanje izkušenj pacientov
UI pripomore k izboljšanju izkušenj pacientov z zagotavljanjem hitrejšega in bolj natančnega dostopa do informacij ter prilagajanjem komunikacijskih orodij. Na primer, chatboti in virtualni asistenti lahko nudijo pacientom informacije o njihovem stanju, postopkih in nasvetih, kar povečuje zadovoljstvo pacientov in zmanjšuje obremenitev osebja.
Umetna inteligenca je vsekakor dobrodošla tudi v zdravstvu, je pa še veliko možnosti za njeno implementacijo.
Ko je v zadnjih letih svojega obstoja studio Fox bolj ali manj »uničeval« skoraj vsako svojo franšizo, so trpele tudi ideje in želje ustvarjalcev v svetu Osmega potnika. No, bolj ali manj enega človeka. Ridley Scott se je pred desetimi leti vrnil v svet, ki ga je pričel leta 1979, s filmom Prometej, ki so mu pripisovali kritike na račun bebcev v obliki glavnih likov in pomanjkanje ksenomorfov, čeprav se je zdel več kot dobrodošla razširitev franšize in znanstvenofantastičnega žanra.
Nadaljevanje je šlo v pozabo, za njim pa Fox, ki ga je kupil Disney – nastal je 20th Century Studios. In strah, da bodo vse te franšize pozabljene, je bil zaman. Denar mora krožiti, pravi veliki konglomerat in se pri tem na veselje oboževalcev vsaj ne požvižga na temelje teh kupljenih franšiz, če že svojim koplje vse globlje grobove. Letos sta bila Kraljestvo planeta opic in Prvo znamenje dober znak, da še obstaja spoštovanje do klasik in predhodnikov. Včasih je tega še preveč.
Fede Alvarez je Osmega potnika obudil od mrtvih
Ampak ti franšizi nista Osmi potnik, ki je pred štirimi desetletji s prvima filmoma spisal najboljšo kombinacijo po pečenih jajcih in slanini. V vsem tem kaosu se je Ridley Scott raje distanciral na mesto producenta in režiserski stolček prepustil venezuelskemu mojstru groze Fedeju Alvarezu, ki je navdušil s filmoma Zlobni mrtveci (Evil Dead, 2013) in Ne dihaj! (Don't Breathe, 2016). Zdelo se je, da je pravi izbor za franšizo, ki so jo oboževalci krvavo želeli videti ponovno zagnano v vesolje. In ko je premiero doživel napovednik, ki je spominjal na priljubljeno igro Alien: Isolation so šla pričakovanja visoko pod nebo, z njegovimi besedami, da je film ustvarjal kot oboževalec za oboževalce, pa direktno v vesolje, tja, kjer te nihče ne sliši kričati.
Osmi potnik: Romul se vrača k osnovam franšize, z mešanico prvega in drugega dela Foto: on tmdb
Osmi potnik: Romul se uvršča med prvi in drugi del
Osmi potnik: Romul se časovno uvršča približno dvajset let po prvem filmu v franšizi, ko je Ellen Ripley s krova tovorne ladje USCSS Nostromo odpihnila ksenomorfa in se odjavila v krio spanje, torej 37 let pred dogodki filma Osmi potnik 2, ko je ponovno najdena. In z navdihom prvih prizorov se tudi v Romulu zazremo v temačnost vesolja, ki ga tu in tam prekine belina oddaljenih zvezd. Iz morja razbitin, na katerih je moč razbrati ime prej omenjenega Nostroma, potegnejo organsko gmoto, ki je nič drugega kot ksenommorf. Vso to začetno tišino ambientalno dopolnjuje glasbena podlaga Benjamina Wallfischa s primesmi Goldsmitha in Hornerja.
Če se nam zdi, da bo film posegal v preteklost franšize, imamo še kako prav. Nenazadnje je ustvarjen s strani oboževalca, ki je Scottu že pred desetletjem ponudil svojo idejo, zdaj pa jo je skupaj z njim tudi nadgradil. In ko Alvarez stvari vzame v svoje roke, je Osmi potnik: Romul pri najboljših trenutkih celotne filmske serije.
Eden od takih trenutkov je v uvodnem delu filma, ko na rudarski koloniji zvezde Jackson spoznamo mlado Rain Carradine (Cailee Spaeny) in njenega brata Andyja (David Jonsson), sicer omejeno delujočega androida, ki ga je ustvaril njen pokojni oče. Ko v kapitalistični grozljivki, kjer ne vidi sončnih žarkov, diha strupen zrak, se boji bolezni in življenje predaja konglomeratu Weyland-Yutani – ja, tisti WY –, sprejme vabilo svojega bivšega fanta Tylerja (Archie Renaux) za obisk zapuščene vesoljske ladje, ki bdi v vesolju nad kolonijo. Ta ima v sebi kriogenične module, ki bi jim pomagali pobegniti izpod jarma korporacije, za katero gledalec ve, da nima dobrih namenov za navadnega človeka.
Fede Alvarez v film vnese tematiko prekinitve vzorcev in pobega od poznanega življenja Foto: on tmdb
Mlada igralska zasedba izvrstno opravi svoje delo
V velikih prizorih kolonije je jasno, da se ekipa na čelu z režiserjem zaveda moči praktičnih učinkov, igre svetlobe in silhuet. Gledalcem je ponujeno tisto, česar v franšizi do tega trenutka še nismo videli, vsaj kar se prvotnih prizorov tiče. Tu prednjači zavedanje, da Fede Alvarez poustvarja tematiko svojih predhodnih filmov, kjer se želi mladenka distancirati od poznanega z željo po rehabilitaciji (Zlobni mrtveci) ali prekinitvi družinske zlorabe (Ne dihaj!). Pot do tja pa je grozljiva. Nenavadna vez med Rain in Andyjem hitro razložena, a precej logična – nič manj in nič bolj od vezi v preteklih filmih serije. Tu je kar nekoliko razžalostila novica, da Romul verjetno ne bo prejel knjižne različice, ki je krasila vsakega od filmov do zdaj.
Ker sta v obeh vlogah Cailee Spaeny, letos odlična v filmih Priscilla in Državljanska vojna, in David Jonsson, fantastičen v Rye Lane in seriji Industrija, je vse bistveno lažje. Podobno je s preostankom igralske zasedbe, ki je najmlajša v vseh sedmih filmih – devetih, če si upamo dodati AVP filme. Archie Renaux (Senca in kost) je Rainin bivši fant Tyler, njegova mlajša sestra Kay je Isabela Merced (Neskončen stolp želv), njun sitni bratranec Bjorn je Spike Fearn (Povej mi vse), ki se mu pridruži še Aileen Wu v vlogi njegove punce Navarro.
Cailee Spaeny v filmu Osmi potnik: Romul nadaljuje tradicijo glavnih junakinj v franšizi – Sigourney Weaver, Noomi Rapace in Katherine Waterston Foto: on tmdb
Šesterica se odpravi v vesolje s plovilom Corbelan. Ime plovila je preko romana Nostromo Josepha Conrada povezano s preostalimi v franšizi – Nostromo, Sulaco, Patna in Sephora. Predanost podrobnostim s strani Alvareza in kinematografa Gala Olivaresa je jasna v prizoru, ko Rain prvič zagleda Sonce, si z roko prekrije blišč, sence prstov na njenem obrazu izrišejo obliko parazitskega nezemljana, njena pa podobo ksenomorfa na steni v ozadju. Vse to v ospredje porine resnična scenografija, ki nas nostalgično-futuristično spominja na vse tisto iz obeh filmov sredi osemdesetih, tako okolica kot pripomočki.
Renesansa, plovilo in simbol obujene franšize
Hitro spoznajo, da je zapuščeno plovilo Renesansa pravzaprav raziskovalna postaja, razdeljena v dva dela – Romul in Rem. Ker se lahko Andy kot android pogovarja z ladjo, je zato ključen za nalogo, čeprav skuša film hitro pojasniti trenja v povezavi z Bjornom, ki androide krivi za smrt staršev. Tako se Tyler, Bjorn in Andy vkrcajo na ladjo. Čeprav hitro najdejo hibernacijske komore, te nimajo dovolj goriva za večletno pot do planeta Yvaga, ki je njihov končni cilj. V nadaljevanju iskanja naletijo na del ladje, ki je razdejan in uničen. Brez obzira po odkritem in z željo po čimprejšnjem odhodu najdejo še delujočo krionsko shrambo, v nabiranju goriva pa ponesreči in nevede prebudijo zamrznjene primerke in se zaklenejo v prostor.
David Jonsson v filmu Osmi potnik: Romul kot android Andy Foto: on tmdb
Rain in Navarro jim odhitita na pomoč, ko mladeniče v shrambi napadejo parazitska bitja, ki si nadvse želijo objeti obraz svoje žrtve in vanjo položiti seme ksenomorfa. Andy ima v svoji preprosti zasnovi le eno nalogo, da varuje Rain in ji stoji ob strani. Ker pa mu to ne omogoča dovolj visokih pooblastil na krovu, mu Rain vstavi čip nedelujočega androida v bližini. Njegova naloga se spremeni ravno v času, ko enega izmed članov posadke uspešno parazitira nezemljanski morilski stroj – Andyjeva naloga je zdaj služiti podjetju Weyland-Yutani. Kako bodo preživeli in kaj bodo pripravljeni storiti za preživetje?
Z nadaljnjim opisovanjem zgodbe bi posegel v močne kvarnike in v vse tisto, kar napovedniki niso razkrili. Pri tem je vredno poudariti režiserjeve besede, da napovedniki ne pokažejo veliko. Fede Alvarez je presenetljivo uspešno povezal celotno franšizo od začetka do konca, od Osmega potnika do Prometeja in širše do videoiger, stripov, opuščenih konceptnih idej in knjig. Seveda pa bo spuščanje v podrobnosti filma prineslo nova vprašanja, na katera odgovorov ŠE nimamo. Imamo pa zanimiv odgovor na praktične efekte ksenomorfov in drugih bitij v filmu. Alvarez je imel jasno vizijo in delo ponudil tistim, ki so s tem seznanjeni – pri filmu je sodelovala številčna ekipa, ki je ustvarjala Osmi potnik 2.
Da pa je včasih nujno počiti nekaj balonov, da nas ne odnese previsoko, je treba z lupo pokazati na nekaj nevšečnih trenutkov. V vsej tej poplavi kvalitetne kinematografije, praktičnih učinkov in prepričljivih igralskih predstavah pa je moč najti nekaj majcenih težav, ki pa nimajo nobene povezave s samo zgodbo. Ljubitelji franšize bodo seveda lažje prepoznali tiste poklone predhodnikom, med katerimi je en povsem nepotreben in bi znal povzročiti nekaj zavijanja z očmi, drugi pa v povsem praktičnem filmu v svojem orkanu posebnih orkanov žal (ŽAL!) klavrno pade pred uspehom. Čeprav zanimiv nostalgičen dodatek, bi se o njem pogovarjali drugače, če večkratna filmska težava ne bi bila tako parajoča in iskreno rečeno nepotrebna.
Isabela Merced je izvrstna v Romulu, njeni prizori pa so obljubljeno najbolj nagnusni in zastrašujoči Foto: on tmdb
Če se je letošnji hit Deadpool in Wolverine zanašal na reference in bi z njihovo odsotnostjo razpadel na prafaktorje, je situacija pri Romulu drugačna. Reference so vidne, nekatere bolj in druge manj, a opazne so. In morda je o referencah težko razpravljati, če gre za nadaljevanje filma, istočasno pa je od prvih filmov minilo že približno štirideset let. Ena takih je uporaba pametnih pulznih pušk iz Cameronovega Osmega potnika 2. Na srečo pa je Osmi potnik: Romul najboljši, ko orje svojo ledino.
Med najboljšimi elementi filma so poleg vizualnih prizorov doslej nevidene staze metamorfoze ksenomorfa, ki po prvem filmu najbolj spominjajo na nočne more H. R. Gigerja. Uporaba gravitacije prinaša enega najbolj zanimivih prizorov v franšizi, prizori s tako imenovanimi »face-huggerji« pa še najbolj spominjajo na Alvarezov Ne dihaj!
Če je bil najslabši del Osmega potnika: Ponovna vstaja (Alien: Resurrection, 1997) njegov zaključek, je tukaj zgodba drugačna in doda mitologiji, ki se je vzpostavljala od prvega filma pa vse od Davidovih poskusov v Zavezi pred sedmimi leti. Verjetno se s tem ne bodo strinjali vsi, saj se prav hitro zazdi, da so klasični ksenomorfi v poznani obliki potisnjeni v ozadje, a pri tem je vredno okarati oboževalce prav teiste franšize. Ko je v kina prispel Prometej, je največ kritik letelo na račun novitet in pomanjkanje klasičnega Osmega potnika. In ko je v kinih Osmi potnik: Romul, naj bi jih imel ta premalo. In če je po Prometeju nastal nepotreben Osmi potnik: Zaveza, se lahko vprašamo, kaj sledi Romulu.
Osmi potnik: Romul doseže najboljše trenutke obeh mojstrovin
Osmi potnik: Romul je najboljši film franšize po letu 1986. Ustvarili so mešanico prvega in drugega filma, ki sta preprosto nedosegljiva že iz vidika nostalgije. Cilje, ki jih je skušal film doseči, je dosegel in še malo čez. Z napetim dogajanjem, vizualno in zvočno perfekcijo, prepričljivimi igralskimi predstavami, najbolj gnusnimi trenutki franšize in dodajanjem k mitologiji slednje se je utrdil na tretjem mestu najboljših filmov v svetu Osmega potnika. Ali pa na drugem, če si prvega delita prej omenjeni mojstrovini. Fede Alvarez je ustvaril film, s katerim pravi, da še ni konec igre za Osmega potnika. Zgodba se šele začenja.
Na hribu za italijanskim Sanremom leži očarljiva srednjeveška vasica, danes znana kot vas umetnikov. Zgrajena je na ruševinah vasi, ki je bila davno zapuščena po strašnem potresu leta 1887. Vas, kjer lahko umetnost vdihneš v vsakem vogalu, s kontroverzno zgodovino, se imenuje Bussana Vecchia.
Začetki italijanske vasi Bussana Vecchia
Njeni začetki segajo v rimsko dobo, šele v 12. stoletju pa se je začela razvijati kot vas, naseljena s kmeti in pastirji. Življenje v vasi je ostalo razmeroma mirno do 23. februarja 1887, ko je zelo močan potres prizadel zaledje Sanrema in resno poškodoval vas, do takrat preprosto imenovano Bussana. V nekaj sekundah je potres ubil veliko ljudi in uničil večino zgradb. Preživeli so se po dolgih letih življenja v porušenih hišah preselili nekaj kilometrov nižje v dolino. Tako je bila med letoma 1889 in 1894 zgrajena nova Bussana (imenovana Bussana Nuova), medtem ko je bila stara vas (od takrat imenovana Bussana Vecchia) dokončno opuščena in postala pravo mesto duhov.
Desetletja nenaseljena vas je začela oživljati konec 50. let 20. stoletja, ko se je veliki keramičar Mario Giani, znan pod umetniškim imenom Clizia, odločil, da se bo v vasi naselil z ducat drugimi umetniki, ki jih je pritegnila posebnost mesto . Pripravljen je bil tudi statut, ki je urejal vaško življenje. Bussana Vecchia je postala destinacija slikarjev, kiparjev, rokodelcev, glasbenikov in pesnikov, ne samo iz Italije, ampak z vsega sveta, ki so obnovili in ponovno naredili manj poškodovane stavbe vseljive. V poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bila odprta tudi prva delavnica, kjer je bilo mogoče kupiti dela, ki so jih ustvarili umetniki. Sčasoma je skupnost samo še rasla.
Bussana Vecchia
Danes je vasica pravi muzej na prostem in čeprav se je od šestdesetih let prejšnjega stoletja zelo spremenila, ostaja čaroben kraj, ki na vsakem koraku ponuja čustva in očarljive razglede. V Bussana Vecchii se je prijetno izgubiti v ozkih ulicah , hoditi brez natančnega cilja in biti presenečen korak za korakom. V vasi vse leto živi okrog šestdeset ljudi, poleti pa do dvesto.
Stare kamnite hiše, med katerimi so nekatere še ruševine, hišne delavnice in ateljeji, ki prodajajo najrazličnejše obrtniške in umetniške izdelke: slike, kipe, keramiko, bižuterijo, litografije in nešteto drugih rokodelskih izdelkov. Spomladi in v toplih poletnih večerih vas oživi z gledališkimi predstavami, razstavami in živo glasbo.
Simbol mesta Bussana Vecchia je cerkev Sant'Egidio , kjer je bila večina prebivalcev v času potresa, zaradi katerega sta nedotaknjena ostala le prvotni del in zvonik ob strani stavbe. Nikoli obnovljena, še vedno ohranja sledove prvotnega štukature in poslikav.
Drugo impresivno mesto so ruševine gradu, ki so ga v 12. stoletju zgradili grofje Ventimiglia, fevdalni gospodje vasi. Vas ima veliko čudes, ki jih lahko razkriješ med potovanjem v to ikonično italijansko vasico.
BUSSANA VECCHIA the village that LIVED TWICE | ITALY Liguria
Ena najbolj zanimivih epidemij, ki se je zgodila kjer koli po svetu, je gotovo epidemija salmonele v ZDA, ki je povezana s posvajanjem ježev. Epidemija se je začela leta 2011, ko so zdravstveni organi začeli opažati povečano število primerov okužb s salmonelo med ljudmi, ki so imeli doma ježe. Do leta 2013 je bilo dokumentiranih več deset primerov okužb v več zveznih državah. Ta epidemija je izredno zanimiva, saj je pokazala, da se lahko pojavijo veliki javnozdravstveni problemi, ki so vezani na eksotične živali.
Kaj je salmonela?
Salmonela sodi v rod bakterij, ki povzročajo eno najpogostejših in najnevarnejših okužb pri ljudeh – salmonelozo. Salmonela je gram-negativna bakterija, ki je paličaste oblike in je gibljiva, saj imajo te bakterije bičke. Bakterije salmonela so fakultativno anaerobne, kar pomeni, da lahko preživijo v prisotnosti kisika ali brez njega. To jim omogoča prilagoditev na različna okolja, vključno s prebavili živali in ljudi, kjer se najpogosteje naselijo.
Salmonela se najpogosteje prenaša z uživanjem kontaminirane hrane. Najpogostejši viri okužbe so:
Surovo meso: predvsem perutnina, govedina in svinjina, ki niso pravilno termično obdelane.
Surova jajca: pogosto so okužena, zato je uživanje surovih jajc tvegano.
Mlečni izdelki: nepasterizirano mleko in izdelki iz njega lahko vsebujejo salmonelo.
Neoprano sadje in zelenjava: lahko pride do kontaminacije pri stiku z živalskimi iztrebki ali okuženo vodo.
Stik z okuženimi živalmi: hišni ljubljenčki, kot so plazilci, ptice in drugi eksotični ljubljenčki, lahko prenašajo salmonelo.
Poleg tega se lahko salmonela prenese tudi od človeka do človeka preko okuženih površin ali rok, kar je posebej problematično v skupinskih nastanitvah, kot so bolnišnice, vrtci in domovi za ostarele.
Simptomi okužbe s salmonelo
Okužba s salmonelo povzroči prebavne težave, ki se običajno pojavijo od 6 do 72 ur po zaužitju kontaminirane hrane ali vode. Med najpogostejšimi simptomi so:
Driska: po navadi vodena, lahko tudi s primesmi krvi.
Bolečine v trebuhu: krči so lahko zelo intenzivni.
Bruhanje: lahko se pojavi skupaj z drisko.
Vročina: pogosto je prisotna zmerna vročina, v hujših primerih pa lahko temperatura močno naraste.
Pri večini ljudi simptomi trajajo od 4 do 7 dni, po katerih se stanje običajno izboljša brez posebnega zdravljenja. Vendar pa pri otrocih, starejših ljudeh in osebah z oslabljenim imunskim sistemom lahko pride do resnih zapletov, kot je dehidracija, ki zahteva zdravniško pomoč.
Nekatere vrste živali, predvsem plazilci in ptice, so zelo pogosti prenašalci salmonele. Tudi nekatere eksotične in divje živali so lahko prenašalci. V ZDA se je izkazalo, da so bili ježi prenašalci. Ker je bilo med leti 2011 in 2013 »trendovsko«, da se posvaja ježe, so le ti prišli v človeško okolje. Prebivalci so ji smatrali kot hišne ljubljenčke, jih pestovali, božali in poljubljali. Poleg ježev, ki so lahko bili prenašalci, je bila okužena tako njihova hrana, kot njihove kletke.
S tem je prišlo do prenosa iz živali na ljudje in ljudje so začeli množično zbolevati. V začetku je pojav epidemije predstavljal nekakšno skrivnost, saj strokovnjakom ni bilo povsem jasno, od kod izvirajo okužbe. Ko so naredili povezavo med izbruhom in posvajanjem ježev, pa je Center za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC) bil primoran ukrepati. Izdali so opozorila in javnosti predstavili tveganja, ki jih je prineslo posvajanje ježev. Priporočali so redno umivanje rok po stiku z živalmi, čiščenje njihovih kletk in omejevanje stika z ranljivimi skupinami.
Javnozdravstveni problem pomeni, da gre za zdravstveno vprašanje ali situacijo, ki vpliva na zdravje prebivalstva kot celote, ne le na zdravje posameznikov. Takšne težave zahtevajo ukrepe in posege na ravni celotne skupnosti, države ali celo mednarodno, da bi preprečili ali nadzorovali širjenje bolezni ali drugih zdravstvenih tveganj.
Nekaj ključnih značilnosti javnozdravstvenega problema:
Širok vpliv: javnozdravstveni problem običajno vpliva na veliko število ljudi ali ima potencial, da to stori. Primeri vključujejo nalezljive bolezni (npr. epidemije gripe, COVID-19), kronične bolezni (npr. srčne bolezni, sladkorna bolezen), onesnaževanje zraka, dostop do čiste vode, itd.
Preprečevanje in nadzor: javne zdravstvene težave se običajno lahko preprečijo ali nadzorujejo s kolektivnimi ukrepi, kot so cepljenja, javne kampanje ozaveščanja, zakonske regulacije (npr. prepoved kajenja na javnih mestih), izboljšanje sanitarij ali zagotavljanje dostopa do zdravstvenih storitev.
Družbeni, gospodarski in okoljski dejavniki: na javnozdravstvene probleme pogosto vplivajo širši družbeni, gospodarski in okoljski dejavniki, kot so revščina, izobrazba, dostop do zdravstvenih storitev, okoljske razmere in način življenja prebivalstva.
Posredovanje javnozdravstvenih institucij: reševanje javnozdravstvenih problemov zahteva sodelovanje različnih institucij, vključno z zdravstvenimi organizacijami, vladnimi agencijami, nevladnimi organizacijami, in včasih tudi zasebnim sektorjem.
Dolgotrajni učinki: nekateri javnozdravstveni problemi, kot so debelost ali kajenje, imajo dolgotrajne učinke na zdravje prebivalstva in zahtevajo trajne napore za obvladovanje.
Pomembnost dogodka
Ta izbruh je jasno pokazal, kako pomembno je ozaveščanje javnosti o tveganjih, povezanih s posvajanjem in skrbjo za eksotične hišne ljubljenčke, kot so ježi. Ne samo, da so te ljubke živali lahko vir okužb, kot je salmonela, ampak smo tudi spoznali, da nekatere bakterije preživijo in se razmnožujejo v okoljih, kjer to najmanj pričakujemo. Poleg tega je izpostavil ključno vlogo veterinarskih in zdravstvenih organov pri nadzoru in obvladovanju zoonotskih bolezni, to so vse bolezni, ki se prenašajo z živali na ljudi. Zanimivo je tudi, da se je veliko ljudi okužilo, čeprav niso bili neposredno v stiku z ježi, kar poudarja pomen higiene in previdnosti pri rokovanju z živalmi.
Hitro in učinkovito ukrepanje v tem primeru je bilo ključno za preprečitev širšega izbruha, kar poudarja potrebo po stalnem spremljanju in hitri reakciji na morebitne grožnje javnemu zdravju. Izkazalo se je tudi, da je nujno imeti izobraževanja o možnih tveganjih za javno zdravje, ki jih lahko eksotične živali prinesejo v naše domove.
Nova študija raziskovalcev UCL (University College London) ugotavlja, da so mladostniki z internetno odvisnostjo bolj podvrženi spremembam v možganih, ki bi lahko vodile v dodatno zasvojenost in druge težnje.
Ugotovitve so sestavljene iz pregleda 12 člankov, ki so vključevali 237 mladih, starih od 10 do 19 let, s formalno diagnozo zasvojenosti z internetom med letoma 2013 in 2023.
Kaj je zasvojenost z internetom?
Zasvojenost z internetom je bila opredeljena kot nezmožnost osebe, da bi se uprla želji po uporabi interneta, kar negativno vpliva na njeno psihološko dobro počutje, pa tudi na socialno, akademsko in poklicno življenje osebe.
V sklopu študij so znanstveniki uporabili funkcionalno magnetnoresonančno slikanje (fMRI) za pregled funkcionalne povezanosti (kako možganske regije medsebojno delujejo) udeležencev z internetno odvisnostjo, tako med počitkom kot med opravljanjem naloge.
Učinke zasvojenosti z internetom so opazili v številnih nevronskih mrežah v možganih mladostnikov. Prišlo je do mešanice povečane in zmanjšane aktivnosti v delih možganov, ki se aktivirajo med počitkom. Medtem pa je prišlo do splošnega zmanjšanja funkcionalne povezanosti v delih možganov, ki sodelujejo pri aktivnem razmišljanju.
Ugotovljeno je bilo, da te spremembe pri mladostnikih vodijo v zasvojenost in nagnjenja, pa tudi v spremembe vedenja, povezane z intelektualnimi sposobnostmi, telesno koordinacijo, duševnim zdravjem in razvojem.
Glavni avtor študije Max Chang je dejal: »Mladostništvo je ključna razvojna stopnja, v kateri gredo ljudje skozi pomembne spremembe v svoji biologiji, kogniciji in osebnosti. Posledično so možgani v tem času še posebej ranljivi za potrebe, povezane z odvisnostjo od interneta, kot je kompulzivna uporaba interneta, hrepenenje po uporabi miške ali tipkovnice in uživanje medijev.«
Ugotovitve študije kažejo, da lahko to vodi do potencialno negativnih vedenjskih in razvojnih sprememb, ki bi lahko vplivale na življenje mladostnikov. Le ti imajo lahko težave pri vzdrževanju odnosov in družabne dejavnosti, lažejo o svojih spletnih navadah in uporabi interneta, se neredno prehranjujejo ter doživljajo motnje spanja.
Ker so pametni telefoni in prenosni računalniki vse bolj dostopni, je zasvojenost z internetom vse večji problem po vsem svetu. Pretekle raziskave so pokazale, da ljudje v Združenem kraljestvu vsak teden na spletu preživijo več kot 24 ur. Več kot polovica vprašanih pa je prav tako potrdila, da so zasvojeni z internetom.
Prav tako je od 50 milijonov uporabnikov interneta v Združenem kraljestvu več kot 60% izjavilo, da je njihova uporaba interneta negativno vplivala na njihova življenja – na primer zamujanje ali zanemarjanje opravil.
Avtorica raziskave Irene Lee je dejala: »Nobenega dvoma ni, da ima internet določene prednosti. Ko pa začne vplivati na naše vsakodnevno življenje, je to problem.«
Prav tako svetuje mladim, da uveljavljajo razumne časovne omejitve za vsakodnevno uporabo interneta in poskrbijo, da se zavedajo psiholoških in socialnih posledic preživljanja prevelike količine časa na spletu.
Avtorji upajo, da bodo njihove ugotovitve pokazale, kako zasvojenost z internetom spremeni povezavo med možganskimi omrežji v adolescenci, kar zdravnikom omogoča učinkovitejše pregledovanje in zdravljenje pojava zasvojenosti z internetom. Zdravniki bi lahko potencialno predpisali zdravljenje, usmerjeno v določene možganske regije, ali predlagali psihoterapijo ali družinsko terapijo, usmerjeno v ključne simptome zasvojenosti z internetom.
S stališča javnega zdravja je ena izmed možni poti preprečevanja zasvojenosti tudi izobraževanje staršev o tej tematiki. Starši, ki se zavedajo zgodnjih znakov in pojava zasvojenosti z internetom, se bodo učinkoviteje spopadli s časom pred zaslonom, impulzivnostjo in čim bolj zmanjšali dejavnike tveganja, ki spremljajo odvisnost od interneta.
Omejitve študije in prihodnost raziskav
Raziskave o uporabi skeniranja fMRI za raziskovanje zasvojenosti z internetom so trenutno omejene in v študijah so bili uporabljeni relativno majhni vzorci mladostnikov, ki pa so bili predvsem iz azijskih držav. Prihodnje raziskovalne študije bi morale primerjati rezultate zahodnih vzorcev, s čimer bi lahko zagotovili boljši vpogled v terapevtske posege.
Državna štipendija je namenjena dijakom, študentom in odraslim iz socialno šibkejših družin, da se poveča izobrazbena raven prebivalstva in podpira družbeni ter tehnološki razvoj. Zneski so odvisni od povprečnega mesečnega dohodka na osebo, za dijake med 32,58 in 134,88 evra in za študente med 65,17 in 269,74 evra.
Zoisova štipendija 2024/2025
Zoisova štipendija spodbuja izjemne dosežke na področju znanja, raziskovanja, razvoja in umetnosti. Podeljuje se nadarjenim posameznikom z odličnimi rezultati. Znesek Zoisove štipendije za dijake je 148,15 evra (za izobraževanje v tujini 296,29 evra), za študente pa 172,84 evra (za izobraževanje v tujini 345,68 evra).
Štipendisti lahko prejmejo tudi tri dodatke k štipendiji:
98,76 evra dodatka za bivanje, če izpolnjujejo pogoje, kot so oddaljenost stalnega prebivališča več kot 25 kilometrov od kraja izobraževanja, strošek najema najmanj 65 evrov na mesec in nelastništvo nepremičnine v kraju izobraževanja;
61,73 evra dodatka za štipendiste s posebnimi potrebami;
med 20,99 in 49,39 evra dodatka za uspeh dijakov ter med 20,99 in 49,39 evra za uspeh študentov glede na povprečno oceno.
Pomembne informacije in roki
Za državno štipendijo morajo dijaki prvo vlogo za upravičenost do štipendije oddati do avgusta, študenti do pa septembra, za upravičenost prejemanja od 1. septembra oziroma 1. oktobra dalje.
Vloge morajo oddati pri krajevno pristojnem centru za socialno delo (CSD), po pošti ali preko portala eUprava.
Za Zoisovo štipendijo je za dijake rok za oddajo vlog 9. september 2024, za študente pa 10. oktober 2024.
Štipendist, ki prejema obe štipendiji, ni upravičen do dodatka za uspeh pri obeh štipendijah. Prav tako lahko prejema dodatek za bivanje in dodatek za štipendiste s posebnimi potrebami le pri eni štipendiji.
Podvodni gozdovi so fascinantni morski ekosistemi, ki igrajo ključno vlogo v ohranjanju morske biodiverzitete in globalnih ekoloških procesov. Ti gozdovi, ki jih tvorijo velike rjave alge znane kot kelp, niso le pomemben habitat za številne morske organizme, temveč imajo tudi pomemben vpliv na podnebne spremembe in gospodarstvo. Zato je izredno pomembno, da naredimo vse, da jih ohranimo.
Podvodni gozdovi so bistveni za naš planet
Podvodni gozdovi so ekosistemi, ki jih oblikujejo kelp alge, vrste rjavih alg, ki rastejo v hladnih in plitvih vodah. Ti ekosistemi so razširjeni po celem svetu, predvsem v območjih z zmernim podnebjem, kjer so pogoji za rast optimalni. Kelp potrebuje skalnata tla, kjer se lahko pritrdi, ter ustrezne količine svetlobe in hranil, kar običajno pomeni prisotnost hladnih oceanskih tokov, ki prinašajo bogate hranilne snovi. Podvodni gozdovi so po strukturi podobni kopenskim gozdovom, saj imajo več plasti, vključno z “krošnjami” kelpa, ki segajo do površine vode. Ti gozdovi so dinamični in hitro rastejo, saj lahko nekatere vrste kelpa zrastejo do 60 centimetrov na dan, kar omogoča hitro obnovo ekosistema.
Podvodni gozdovi so dom za številne morske vrste, vključno z ribami, morskimi ježki, školjkami in različnimi nevretenčarji. Zagotavljajo zavetje, hrano in reprodukcijsko okolje za te organizme. Njihova struktura omogoča različne habitate, od dna do površja, kar povečuje kompleksnost in pestrost vrst, ki se tam nahajajo. Številne vrste rib uporabljajo podvodne gozdove kot lovišča in skrivališča pred plenilci, medtem ko školjke, morski polži in ježki najdejo hrano in zaščito med algami. Podvodni gozdovi so pomembni tudi za nekatere morske sesalce in ptice, ki se prehranjujejo z organizmi v teh habitatih. Kelp gozdovi imajo pomembno ekološko funkcijo, saj delujejo kot velike ponikovalnice ogljikovega dioksida (CO2).
Fotosinteza, ki jo izvajajo alge, absorbira velike količine CO2, kar pomaga zmanjševati podnebne spremembe. Poleg tega gozdovi kelpa prispevajo k zaščiti obalnih območij, saj zmanjšujejo moč valov in preprečujejo erozijo. Kelp lahko absorbira veliko več CO2 kot mnogi kopenski rastlinski sistemi, kar ga postavlja med ključne naravne ponorje ogljika, hkrati pa zmanjšuje energijo valov, kar varuje obale pred erozijo in pomaga ohranjati pesek in sediment na plažah.
Kelp ima tudi pomembno gospodarsko vrednost. Uporablja se v različnih industrijah, od prehrambene do kozmetične, in je ključen za ribolov in turizem. Kelp je bogat z vitamini, minerali in antioksidanti, kar ga dela dragocenega za zdravje ljudi. Kelp je sestavina v mnogih prehrambenih dopolnilih in superživilih zaradi svoje hranilne vrednosti, medtem ko se ekstrakti kelpa uporabljajo v izdelkih za nego kože zaradi svojih vlažilnih in pomirjujočih lastnosti. Podvodni gozdovi so območja bogata z ribami, kar podpira lokalne ribiške skupnosti, poleg tega pa privabljajo potapljače in turiste zaradi svoje naravne lepote.
Podvodni gozdovi se soočajo z več grožnjami, ki ogrožajo njihovo obstojnost in funkcionalnost. Med glavnimi izzivi so podnebne spremembe, onesnaževanje in prekomerni ribolov. Vsaka od teh groženj lahko resno poruši ravnovesje v teh ekosistemih in vpliva na njihovo sposobnost, da podpirajo biodiverziteto in zagotavljajo ekološke storitve.
Dvig temperature morja predstavlja enega največjih izzivov za podvodne gozdove. Toplotni stres lahko upočasni rast kelpa ali celo povzroči njegovo smrt, kar neposredno vpliva na vse organizme, ki so od njega odvisni. Poleg tega lahko višje temperature vplivajo na spremembo morskih tokov, kar lahko zmanjša količino hranil, ki so na voljo za kelp. Nenadno zvišanje temperature lahko povzroči izumrtje celotnih kolonij kelpa, medtem ko povečanje kislosti zaradi večje koncentracije CO2 lahko vpliva na rast in preživetje morskih organizmov, vključno s kelpom.
Onesnaževanje morja, zlasti v obliki odpadkov in kemikalij, negativno vpliva na podvodne gozdove. Snovi, kot so plastika in olja, lahko fizično poškodujejo kelp, medtem ko kemična onesnaževala lahko vplivajo na kakovost vode in zdravje organizmov. Odpadki, ki se ujamejo v kelp, lahko poškodujejo alge in zmanjšajo svetlobo, ki jo potrebujejo za fotosintezo, medtem ko toksične snovi lahko zmanjšajo rast kelpa in škodijo organizmom, ki v njem živijo.
Prekomerni ribolov lahko poruši prehranjevalne mreže v podvodnih gozdovih. Na primer, odstranjevanje plenilcev, kot so nekatere vrste rib, lahko privede do povečanja populacije rastlinojedih živali, ki prekomerno objedajo kelp in zmanjšujejo njegov obseg. Izguba ključnih vrst lahko povzroči neravnovesje, ki vodi do propada celotnega ekosistema, kar vpliva tudi na lokalne ribiške skupnosti in turizem.
Za ohranitev podvodnih gozdov je ključno trajnostno upravljanje in zaščita teh vitalnih ekosistemov. Potrebni so ukrepi, ki vključujejo zaščito območij, kjer rastejo podvodni gozdovi, regulacijo ribolova ter zmanjšanje onesnaževanja morja. Spodaj so predstavljene nekatere strategije za ohranitev podvodnih gozdov. Vzpostavitev morskih zavarovanih območij (MPA) je ena od učinkovitih strategij za zaščito podvodnih gozdov. Ta območja so namenjena ohranjanju biotske pestrosti in ekosistemskih funkcij ter omogočanju obnovitve naravnih populacij morskih vrst.
Postavitev naravnih rezervatov, kjer je ribolov in druge človekove dejavnosti omejene ali prepovedane, pomaga zaščititi občutljive ekosisteme, medtem ko aktivnosti za obnovo kelp gozdov vključujejo sajenje mladih alg in odstranjevanje invazivnih vrst.
Ukrepi za regulacijo ribolova vključujejo vzpostavitev kvot, omejitev velikosti ulova in sezonskih zaprtij, da se prepreči prekomerni ribolov in omogoči naravna obnova ribjih populacij. Omejitve glede količine rib, ki jih lahko ulovijo ribiči, pomagajo ohraniti zdrave populacije, medtem ko začasne prepovedi ribolova omogočajo obnovo ribjih populacij.
Zmanjšanje onesnaževanja morja je ključno za ohranitev zdravih podvodnih gozdov. To vključuje omejevanje odlaganja odpadkov v morje, boljše upravljanje z odpadnimi vodami in spodbujanje uporabe okolju prijaznih izdelkov. Spodbujanje recikliranja in omejevanje uporabe plastike zmanjšuje količino odpadkov v oceanih, organizacija čistilnih akcij pa pomaga odstraniti odpadke iz morskega okolja.
Do predstavitve iPhona 16 nas po ugibanjih loči še približno mesec dni (telefon naj bi bil predstavljen sredi septembra), kar pomeni, da se govorice in razkritja širijo vedno hitreje. Nazadnje smo dobili celotno paleto barv za iPhone 16 – in za dobro mero vključuje nekaj zanimivih presenečenj.
Videoposnetek, predstavljen na kanalu Zollotech na YouTubu, ki ga vodi Aaron Zollo, prikazuje nabor (lažnih) modelov iPhone 16 v petih barvah: modri, zeleni, beli, črni in roza. Nepričakovano so barve opazno bolj nasičene od tistih, uporabljenih v iPhonu 15, ki so bile v primerjavi s tem precej blede.
Namesto učinka motnega stekla, ki ga vidimo v iPhonu 15, navidezni telefoni Zollotecha kažejo, da bi se Apple lahko odločil za bolj živahne, enobarvne barve. Čeprav bomo zagotovo vedeli šele, ko bodo v celoti predstavljeni, najverjetneje sredi septembra.
Video sledi razkriti fotografiji, ki se je konec julija pojavila na omrežju X. Tam je razkrivalec Sonny Dickson objavil fotografijo petih enot iPhona 16 v enakih barvah, kot so bile tiste, ki so se pojavile v kasnejšem videoposnetku Zollotecha, kar bi uhajanju lahko dalo več verodostojnosti.
Novi gumbi in velikosti zaslona
Obstaja nekaj drugih zanimivosti, ki jih pokaže Zollotechov video. Modeli iPhona 16, ki jih vidimo na YouTubovem kanalu, imajo gumb Action, kar pomeni, da ta funkcija morda ni več omejena na Applove modele Pro.
Poleg tega imajo Zollotechovi iPhoni dodaten gumb na spodnji desni strani, kar je bilo vidno tudi v nedavnem videoposnetku Unbox Therapy. Zollotech ugiba, da bi to lahko bil gumb za zajemanje za hitro fotografiranje in snemanje videoposnetkov.
Videoposnetek podpira še eno dolgoletno govorico o iPhonu 16: da bo opremljen z navpično usmerjenostjo kamere, ki se razlikuje od diagonalne postavitve, uporabljene v iPhonu 15. Poznavalci menijo, da bo ta nova ureditev uporabnikom omogočila snemanje prostorskih videoposnetkov za uporabo z Vision Pro.
Tako kot prejšnje govorice tudi Zollotech napoveduje, da bomo videli, da se bodo velikosti zaslona povečale s 15,5 centimetrov na 16 centimetrov s tanjšimi okvirji. Vendar tanjši okvirji lahko pomenijo, da se fizični odtis dejansko ne poveča veliko, če sploh se.
Glede na datume dogodkov iz preteklih let bi lahko Applova predstavitev novega iPhona letos padla okoli 10. septembra.
Madžarska nizkocenovna letalska družba Wizz Air je uvedla naročnino All You Can Fly. Naročnikom ponujajo neomejeno letov na leto za 499 evrov, vendar le še danes. Jutri, 16. avgusta, se bo cena dvignila na 599 evrov. Shema je podobna tistim, kar že ponujata Frontier Airlines v ZDA in malezijska AirAsia.
Od septembra dalje bodo naročniki lahko potovali po Evropi, v Severno Afriko, na Bližnji vzhod in v Azijo tako, da kupijo letalsko karto vsaj tri dni vnaprej in plačajo pavšalno pristojbino v višini 9,99 evra.
Wizz Air sicer ponuja 10.000 naročnin, razdeljenih po letališčih, s katerih leti. V določilih in pogojih družba tudi opozarja, da razpoložljivost sedežev imetnikom naročnine ni zagotovljena in je odvisna od več zunanjih in notranjih dejavnikov.
Wizz Air je ena najbolj zamujenih letalskih družb
Po analizi uradnih podatkov tiskovne agencije PA so imeli odhodi letal družbe Wizz Air lani z britanskih letališč v povprečju 31 minut zamude, podobno pa se dogaja tudi drugod.
Ta mesec je madžarski organ za konkurenco Wizz Airu naložil globo v višini 770.000 evrov zaradi zavajajoče komunikacije, vključno s tem, kako je stranke spodbujal k nakupu dražjih potovalnih paketov.
Wizz Air je za BBC News povedal, da »dvomi v zakonitost globe, se ne strinja z njeno utemeljitvijo in sproža pravne postopke«.
Wizz Air je nizkocenovni letalski prevoznik s sedežem v Budimpešti na Madžarskem. Ustanovljen je bil leta 2003 in je eden izmed največjih nizkocenovnih letalskih prevoznikov v Evropi.
