Slovenija je smrtno kazen odpravila leta 1989 in s tem postala prva jugoslovanska republika, ki je to storila. Ko je leta 1991 država razglasila samostojnost in konec istega leta sprejela še svojo ustavo, je prepoved smrtne kazni postala nepogrešljiv del slovenskega pravnega reda. V članku Smrtna kazen v Sloveniji sem opisal, kako je oz. bi bila pri nas izvršena smrtna kazen do leta 1989.
Zagovarjanje prepovedi smrtne kazni pa ni enostavna naloga. Ker se smrtna kazen praviloma izreče za najhujše zločine, se nasprotniki te sankcije velikokrat znajdemo v moralni dilemi. So naša prepričanja sploh utemeljena? V tem komentarju bom navedel in opisal tri argumente proti smrtni kazni, ki me osebno najbolj prepričajo. Nekatere ideje so splošne, nekatere pa plod mojih premislekov.
Potrebo, da spišem ta komentar, sem začutil ob spremljanju številnih debat na to temo – slovenskih in tujih. Preseneča in žalosti me visoka stopnja podpore, ki jo ideja smrtne kazni uživa celo pri nas v Sloveniji (s tem imam v mislih članek oz. anketo, ki so ga objavile Slovenske novice). V ta namen se bom mestoma ozrl še na argumente, ki jih podajajo podporniki smrtne kazni.
Smrtna kazen je dokončna – kaj če se zmotimo?
Če bi moral od vseh argumentov izbrati tistega, ki me najbolj prepriča, bi izbral tega. Nepopravljivost morebitne napake loči smrtno kazen od vseh ostalih sankcij. Smrt je dokončna.
Neupravičeno izrečeno globo lahko država vrne, prav tako lahko vrne neupravičeno zasežene predmete. Drži, da če nekoga po krivem zapremo, mu ne moremo vrniti izgubljenih let, ki jih je preživel v zaporu. Lahko pa krivico vsaj delno saniramo s finančno kompenzacijo in oprostilno sodbo – s tem operemo ime po krivem obsojenega, s finančnimi sredstvi pa zmanjšamo njegovo bolečino. Nikakor ni idealno, je pa vsaj nekaj oz. gotovo bolje kot smrtna kazen.
Pri smrtni kazni namreč ne obstaja niti minimalna možnost, da bi lahko za po krivem usmrčenega karkoli storili. Revizija postopka, opravičilo družini in posthumno pranje imena so le cinični poskusi, da si kot družba operemo vest, da se kot družba bolje počutimo. V ospredju je naša vest, ne pa obsojenec. Po krivem usmrčenemu figo koristi, kaj si o njem mislimo.
Primeri napačnih obsodb niso redki, pravzaprav so kar pogosti. Nemogoče je ustvariti kazenski postopek, v katerem ne more prihajati do napak. Hkrati pa je nemogoče podati točno število po krivem obsojenih. Ameriška raziskava iz leta 2014 ocenjuje, da je kar 4.1 % na smrt obsojenih v ZDA pravzaprav obsojenih po krivem. Poveden je tudi podatek, ko so v ZDA izvedli revizije nekaterih postopkov in ugotovili, da je bilo od leta 1973 po krivem izrečenih 200 smrtnih kazni.
Ti posamezniki pa niso le statistični podatek – so ljudje, ki jih je družba (pravzaprav sodišče) po krivem obsodila na najhujšo kazen. Si predstavljate, da čakate na električni stol, medtem ko dobro veste, da niste storili kaznivega dejanja, ki vam ga očitajo? Nihče vam ne verjame, ko zatrjujete svojo nedolžnost. »Itak vsi pravijo, da so nedolžni!«
En nedolžen za sto krivih je poštena izmenjava
Tudi zagovorniki smrtne kazni ne zanikajo napak, ki so se in se bodo nujno pojavile. Zagovarjajo pa, da je za dobro civilizacije vseeno bolje, da smo iz družbe za vedno odstranili 100 dejanskih zločincev, četudi smo morali žrtvovati enega nedolžnega. Argument ni nesmiseln, vendar ima dve pomembni pomanjkljivosti.
Prva pomanjkljivost je napačen zorni kot, s katerega gledamo na situacijo. Če gledamo kot družba, je argument popolnoma smiseln. Vendar mi nismo družba, smo posamezniki. Vsak izmed nas je kot individuum lahko subjekt napačne obsodbe, vsak izmed nas je lahko obsojen po krivem. Bi bili pripravljeni dati svoje življenje, da se lahko usmrti še 100 dejanskih zločincev? To je, da se jih usmrti … država bi jih lahko tudi zaprla in se s problemom smrtne kazni sploh ne bi ukvarjali.
Druga pomanjkljivost je spolzka strmina takšne mentalitete. S filozofskega vidika mi lahko očitate logično zmoto, vendar praksa iz preteklosti kaže, kaj se zgodi, ko interese družbe postavimo pred pravice posameznika. Če toleriramo razmerje 1:100, bomo slej kot prej tolerirali razmerje 1:50, nato 1:10 in tako dalje. Država bo tako stopnjevanje upravičevala z enakimi argumenti.
Na to kažejo primeri iz zgodovine totalitarnih držav, kjer se je zgornja mentaliteta sprevrgla v popolno represijo. Zadnji primer smrtne kazni v Vzhodni Nemčiji, s katero so na smrt obsodili Wernerja Teskeja in kazen tudi izvršili, kaže na tipično paranojo totalitarnega režima. Teske, sicer agent tajne službe Stasi, je bil obsojen zaradi vohunstva. Po združitvi Nemčije so ponovno odprli njegov primer in ugotovili, da ni bilo razlogov za njegovo obsodbo – niti po vzhodnonemškem pravu. Vzhodna Nemčija je smrtno kazen odpravila še pred Slovenijo – leta 1987.
Na smrt naj obsodimo le tiste, za katere smo popolnoma prepričani, da so krivi
Ta argument slišim zelo pogosto in ga preprosto ne morem razumeti. Kako mislite, da so obsojeni posamezniki v sodobni, pravni državi? Ne, nikoli se sodba ne glasi na popolno gotovost. Ker se zavedamo možnosti človeških napak, se sodba ne glasi na popolno prepričanje, temveč se krivda dokaže s prepričanjem, ki meji na gotovost. Morda je bolje poznan izraz, da je krivda dokazana »onkraj razumnega dvoma« oz. »beyond a rasonable doubt«.
Popolnega prepričanja ni in ne more biti. Vsak dokaz se lahko kasneje izkaže za lažen (ali nezakonito pridobljen), izjave prič so lahko lažne, nepopolne ali popačene, tudi posnetki nadzornih kamer so lahko predvsem danes, ko umetna inteligenca šele začenja svoj razvoj, popolnoma nezanesljivi. Popolno prepričanje kot dokazni standard, ki bi utemeljil smrtno kazen, je s tega vidika nesmiseln in nedosegljiv.
S tem bi obsojence nujno morali ločiti na dve kategoriji; na tiste, za katere smo popolnoma prepričani, da so krivi, in tiste, za katere smo le delno prepričani. To popolnoma poruši pravno logiko, saj delno prepričanje ne zadostuje niti za zaporno kazen oz. kakršnokoli obsodbo. Če obstaja dvom, se obdolženca namreč sploh ne obsodi – velja načelo in dubio pro reo (v dvomu v prid obdolženca).
Tudi morebitno priznanje obdolženca ni absolutno. V slovenskem pravnem redu se mora vedno preveriti, če se priznanje sklada z dokazi. Z drugega vidika pa – če postavimo priznanje kot pogoj za smrtno kazen – potem nihče ne bo priznal. Razen če si storilec želi smrti – s tem zanimivim problemom se ukvarjam v tretjem argumentu.
Smrtna kazen deluje generalno preventivno – odvrača potencialne storilce
Generalna prevencija je kazenskopravni termin, ki opisuje eno izmed glavnih funkcij kazenske sankcije. S sankcijo ne želimo le kaznovati storilca oz. ga rehabilitirati, da ne bi ponavljal kaznivih dejanj (specialna prevencija), temveč želimo vsej družbi pokazati, kaj se zgodi s posameznikom, ki ne spoštuje prava. Z generalno prevencijo na neki način vplivamo na potencialne storilce z grožnjo.
Smrtna kazen se v tem oziru ni izkazala. V državah, kjer še vedno poznajo smrtno kazen, je pojav najhujših kaznivih dejanj enak in praviloma celo višji kot v državah, ki so smrtno kazen odpravile. Na pojav kriminalitete seveda vplivajo zelo različni dejavniki, vpliv obstoja smrtne kazni pa je ničen ali vsaj zanemarljiv. Storilci najhujših kaznivih dejanj bodo obstajali, ne glede na najvišjo možno sankcijo.
Situacijo podrobneje opisuje Amnesty International.
Mesija efekt – nasprotje naših prizadevanj
Ljudje smo obsedeni s smrtjo in posledično z idejo smrtne kazni. Z dokončno odstranitvijo storilca kaznivega dejanja iz družbe želimo dati zadoščenje žrtvi oz. njenim svojcem. Na neki način si oddahne tudi družba, ko izve, da je kriminalec mrtev, stvar preteklosti. Skoraj vedno pa se v primerih izvršene smrtne kazni začnejo pojavljati ideje, ki ne ponujajo ne zadoščenja žrtvam in ne oddiha družbi.
Nekaj sem o tem pisal v kontekstu zadnjega slovenskega primera smrtne kazni – Franca Rihtariča. Že v času Jugoslavije – ponovno pa tudi v času samostojne Slovenije – so krožile zgodbe, da je bil bodisi obsojen po krivem in usmrčen, bodisi pa se kazen ni izvršila in pravzaprav še vedno živi v tujini. Prijel se ga je celo vzdevek »štajerski Robin Hood«, saj naj bi s svojimi kaznivimi dejanji jemal bogatim in dajal revnim.
Zaradi pomanjkljivih podatkov je zgornje teorije težko zanikati, hkrati pa jih je težko razumno jemati za kredibilne.
Če izhajamo iz tega, da je Rihtarič dejansko izvršil očitana kazniva dejanja – med drugim tudi uboj miličnika Alojza Bartola – kakšno zadoščenje imajo danes svojci žrtve (tj. svojci gospoda Bartola) in družba? Vsa pozornost se je preusmerila z žrtve na storilca – ta pojav sem poimenoval »mesija efekt«, lahko tudi »efekt mučenika«.
Poznate imena žrtev slovitega Johna W. Gacyja (znan tudi kot The killer clown), Jeffereyja Dahmerja (Milwaukee Monster) ali pa Teda Bundyja? Vsi našteti so zagrešili grozovite zločine večkratnih umorov, ki so pospremljeni s spolnimi delikti in izvršeni na najbolj diabolične načine. Njihove zgodbe so prodrle globoko v popularno kulturo, o njih so bili posneti filmi ter serije. Čeprav filmi in serije nikakor ne opravičujejo njihovih zločinov, so bržčas močno prispevali, da so zločinci dosegli status »zvezde«.
Po mojem mnenju je k temu prispevala prav smrtna kazen. Dahmer je sicer ni dočakal, ubil ga je sojetnik. Razlika je le v tem, da kazni ni izvršil sodni organ, temveč posameznik – posledice so v glavnem iste. Nenadna smrt obsojenca, ki je posledica smrtne kazni ali zločina, ima na družbo drugačen učinek, kot če obsojenec umre naravne smrti, pozabljen v neki celici. K slavi teh zločincev sicer močno prispeva že sama teža njihovih zločinov, smrtna kazen pa jih le še dodatno zacementira v ljudski zavesti.
Slava, različen »fan art«, vsesplošno fasciniranje nad zločinci in ostale posledice usmrtitve nikakor ne morejo zadostiti bolečine, ki jo čutijo svojci žrtev – prav nasprotno. Žrtev je v glavnem pozabljena, njen morilec pa »uživa« slavo oz. vsaj pozornost. Tudi družba si ne more oddahniti. Zločin lahko sam po sebi navdihne morebitnega bodočega storilca kaznivega dejanja. Tudi morilci in posiljevalci imajo najbrž vzornike in zelo praktično je, če je bil njihov »vzornik« subjekt smrtne kazni.
Je smrtna kazen res najhujša možna kazen?
V tem argumentu bom nekoliko odstopil od standardnih argumentov, ki jih v kontekstu smrtne kazni navaja npr. Amnesty International. Na spletni strani organizacije je zapisano, da je: »smrtna kazen dokončna, kruta, nečloveška in ponižujoča oblika kaznovanja«. Glede dokončnosti se strinjam, to je tudi bistvo prvega argumenta, ki ga navajam. Nekaj besed pa bom namenil krutosti, nečloveškosti in ponižanju.
Predstavljajmo si naslednjo situacijo: če bi bili vi storilec hudega kaznivega dejanja in bi vam grozila obsodilna sodba, katero kazen bi raje? Smrtno kazen ali dosmrtni zapor? Torej skoraj takojšnjo smrt ali dolga leta čakanja, da vas pospravi Matilda?
Ta misel me je spreletela, ko sem na spletu gledal posnetke sodb, na katerih je bila posameznikom izrečena smrtna kazen. Skoraj vsi so izrek sodbe – njihove smrtne obsodbe – sprejeli popolnoma hladnokrvno, celo umirjeno. Človek bi pričakoval preklinjanje, nemir ali čustveni zlom od nekoga, ki je pravkar izvedel, da bo ubit.
Družbeni odnos do smrti se je v zadnjih desetletjih nekoliko spremenil. Velik del prebivalstva v smrti vidi neke vrste rešitev od zemeljskega trpljenja. Spremenjen odnos je viden na primer pri legalizaciji evtanazije, oz. družbenem toleriranju le-te. Evtanazija in smrtna kazen nikakor nista sopomenki, vendar lahko kljub temu potegnemo določene vzporednice.
Prepričan sem, da tisti, ki so obsojeni na smrtno kazen, v sankciji ne vidijo nujno krute, nečloveške in ponižujoče oblike kaznovanja, temveč rešitev. Rešitev v smislu, da se ne rabijo več dnevno soočati s posledicami svojih dejanj. Zanimivi so tudi primeri, ko storilci od sodišča zahtevajo, naj se jim izreče smrtna kazen oz. smrtni kazni v pritožbenem postopku ne nasprotujejo (t. i. execution volunteers).
S tega vidika ne morem povsem kupiti argumenta, da je smrtna kazen preveč kruta, nečloveška ali ponižujoča. Sodobni standardi izvršitve smrtne kazni v razvitih državah so precej visoki in stremijo k zmanjševanju posameznikovega trpljenja. Preden posameznika npr. ubijejo s smrtonosno injekcijo, mu dajo anestezijo. Od razvitih držav negativno izstopa Japonska, kjer obsojencu praktično do zadnjega trenutka ne povedo, kdaj bodo izvršili smrtno kazen – to je vsekakor kruto in nečloveško.
Da se vrnem k smislu argumenta: tisti, ki zagovarjate retributivne pristope, se morate zavedati, da smrtna kazen za zločinca ni nujno najhujša možna sankcija. Velikokrat z izvršitvijo smrtne kazni takemu zločincu izpolnimo njegovo željo, mu ugodimo. Strinjam se, da so retributivni pristopi (npr. dosmrtni zapor) potrebni pri storilcih, kjer rehabilitacija ni mogoča. Kljub temu pa se morajo takšni ukrepi uporabiti le v izjemnih okoliščinah, ko vsi drugi poskusi rehabilitacije spodletijo.
Zmote o nasprotnikih smrtne kazni in zaključek
Nasprotniki smrtne kazni smo večkrat zaznamovani z očitki, da na prvo mesto postavljamo zločinca in da nam za žrtev sploh ni mar. V svojih argumentih sem naštel razloge, zakaj je smrtna kazen popolnoma nepravična, če imamo po krivem obsojenega, kako ima smrtna kazen prav nasprotne učinke za družbo in žrtev oz. svojce od predvidene in zakaj smrtna kazen ni najprimernejša niti za najhujše zločince.
Tisti, ki smrtni kazni nasprotujemo, nismo do zločinov nič bolj tolerantni ali popustljivi kot tisti, ki zagovarjajo smrtno kazen. Stremimo, tako kot vsi ostali, k zmanjšanju kriminalitete v družbi in izločanju nevarnih posameznikov iz nje. Hkrati se pa zavedamo, da je to potrebno doseči učinkovito in predvsem pravično. Pri tem nismo pripravljeni žrtvovati življenj nedolžnih posameznikov ali z ustavo, mednarodnimi akti in zakoni zagotovljenih človekovih pravic.
Žalosti in skrbi me porast priljubljenosti ideje o ponovni uvedbi smrtne kazni v Sloveniji. Zavedajmo se, da uveljavljanje smrtne kazni v Sloveniji praktično sploh ni mogoče, ne da bi država utrpela hude mednarodne posledice. Vendar že pojav te ideje per se kaže, da ljudje na problematiko gledamo zelo posplošeno in preprosto.
Upam, da vam je ta komentar dal določeno podlago za premislek. Ne nasedajte populizmom, glejte na zadevo širše in ne podcenjujte izjem. Hudič se skriva prav v podrobnostih.
