Morda spadaš med 45 % odraslih, ki vsaj občasno smrčijo, ali verjetno poznaš nekoga, ki smrči. In čeprav obstaja tisoč šal na to temo, smrčanje lahko predstavlja resno težavo.
Prvič, oseba, ki smrči, partnerju pogosto preprečuje dober spanec, kar je lahko stresno. Ne samo, da je smrčanje nadležno, ampak ima 75 % ljudi, ki smrčijo, obstruktivno apnejo med spanjem (ko je dihanje med spanjem za kratek čas moteno), kar poveča tveganje za razvoj bolezni srca.
Sicer obstaja veliko pršil in tablet brez recepta, vendar je pri teh treba biti previden, saj se mnogi pripomočki tržijo brez znanstvenih študij, ki bi podprle njihove trditve. Namesto tega poskusi te naravne rešitve in spremembe življenjskega sloga, ki ti bodo morda pomagale prenehati smrčati.
Spremeni svoj položaj spanja
Če ležiš na hrbtu, se dno jezika in mehko nebo zrušita na zadnjo steno grla, kar povzroči vibrirajoče zvoke med spanjem. Spanje na boku lahko to prepreči.
Vzglavnik za telo (blazina po celotni dolžini, ki podpira celotno telo) zagotavlja enostavno rešitev, saj omogoča spanje na boku in lahko povzroči dramatično spremembo.
Tudi lepljenje teniških žogic na zadnji del pižame prepreči spanje na hrbtu. Lahko se tudi nasloniš na posteljo z dvignjeno in iztegnjeno glavo, kar odpre nosne dihalne poti in lahko pomaga preprečiti smrčanje. Vendar obenem povzroči bolečine v vratu.
Če se smrčanje nadaljuje ne glede na položaj spanja, je lahko vzrok obstruktivna apneja v spanju. V tem primeru raje obišči zdravnika.
Izguba teže pomaga nekaterim, ne pa vsem. Konec koncev tudi vitki ljudje smrčijo.
Če si se zredil in začel smrčati, prej pa nikoli nisi, lahko hujšanje pomaga. Če pridobiš težo okoli vratu, se stisne notranji premer grla, zaradi česar je večja verjetnost, da se bo ta med spanjem sesedel in sprožil smrčanje.
Alkohol in pomirjevala zmanjšajo tonus mišic v zadnjem delu grla v mirovanju, zaradi česar je večja verjetnost, da boš smrčal. Pitje alkohola štiri do pet ur pred spanjem poslabša smrčanje, tako bodo ljudje, ki običajno ne smrčijo, smrčali po pitju alkohola.
Slabe spalne navade (znane tudi kot slaba “higiena” spanja) imajo podoben učinek kot pitje alkohola. Preobremenjeno, dolgo delo brez dovolj spanja na primer pomeni, da si preutrujen, ko končno padeš na posteljo. Tako spiš trdno in globoko, mišice pa postanejo ohlapnejše, kar povzroči smrčanje.
Če se smrčanje začne v nosu, ti lahko pomagajo odprte nosne poti. To omogoča počasnejše gibanje zraka. Predstavljaj si ozko vrtno cev, skozi katero teče voda. Ožja kot je cev, hitreje teče voda. Tvoji nosni prehodi delujejo podobno. Če je tvoj nos zamašen ali zožen zaradi prehlada, obstaja večja verjetnost, da bo hitro premikajoči se zrak povzročil smrčanje.
Vroča prha pred spanjem lahko pomaga odpreti nosne poti. Pod prho imej steklenico slane vode in z njo izpiraj nos. Tako boš lažje odprl prehode.
Alergeni v tvoji spalnici in na tvojem vzglavniku lahko prispevajo k smrčanju. Kdaj si nazadnje pobrisal prah z nočne mizice? Zamenjal blazine?
V blazinah se nabirajo pršice in lahko povzročijo alergijske reakcije, ki povzročijo smrčanje. Če dovoliš hišnim ljubljenčkom, da spijo na postelji, povzročiš vdihavanje živalskega prhljaja, kar je še en pogost dražilec.
Pij veliko tekočine. Izločki v nosu in mehkem nebu postanejo bolj lepljivi, ko si dehidriran. To lahko povzroči več smrčanja. Po podatkih Medicinskega inštituta bi morale zdrave ženske piti približno 11 skodelic vode na dan; moški potrebujejo približno 16 skodelic.
Na splošno si privošči dovolj spanja, spi na boku, izogibaj se alkoholu pred spanjem in se tuširaj z vročo vodo, če so nosni prehodi zamašeni. Te preproste prakse lahko močno vplivajo na zmanjšanje smrčanja.
Na hladen zimski dan je sončna toplota dobrodošla. Ker pa človeštvo izpušča vse več toplogrednih plinov, Zemljina atmosfera zadržuje vse več sončne energije in vztrajno povečuje temperaturo planeta. Ena od strategij, kako obrniti ta trend, je prestrezanje dela sončne svetlobe, preden doseže naš planet. Znanstveniki že desetletja razmišljajo o uporabi zaslonov, predmetov ali prašnih delcev, ki bi blokirali le toliko sončnega sevanja, da bi ublažili učinke globalnega segrevanja – med enim in dvema odstotkoma.
Možnosti uporabe prahu za zaščito sončne svetlobe
Študija, ki jo je vodila Univerza v Utahu, je preučila možnosti uporabe prahu za zaščito sončne svetlobe. Analizirali so različne lastnosti prašnih delcev, količine prahu in orbite, ki bi bile najprimernejše za senčenje Zemlje. Avtorji so ugotovili, da bi bilo najučinkovitejše izstreljevanje prahu z Zemlje na potno postajo na Lagrangeovi točki (L1) med Zemljo in Soncem, vendar bi zahtevalo astronomske stroške in napor. Druga možnost je uporaba luninega prahu. Avtorji trdijo, da bi bilo izstrelitev luninega prahu z Lune namesto tega poceni in učinkovit način za zasenčenje Zemlje.
Ekipa astronomov je uporabila tehniko, ki se uporablja za preučevanje nastajanja planetov okoli oddaljenih zvezd, kar je njihova običajna raziskovalna usmeritev. Nastajanje planetov je zapleten proces, pri katerem se dvigne veliko astronomskega prahu, ki lahko tvori obroče okoli gostiteljske zvezde. Ti obroči prestrezajo svetlobo osrednje zvezde in jo ponovno sevajo tako, da jo lahko zaznamo na Zemlji. Eden od načinov odkrivanja zvezd, pri katerih nastajajo novi planeti, je iskanje teh prašnih obročev.
»To je bilo seme zamisli: če vzamemo majhno količino snovi in jo spravimo na posebno orbito med Zemljo in Soncem ter jo razbijemo, lahko z majhno količino mase blokiramo veliko sončne svetlobe,« je dejal Ben Bromley, profesor fizike in astronomije ter glavni avtor študije.
»Neverjetno je razmišljati o tem, kako bi lahko lunin prah – za katerega nastanek smo potrebovali več kot štiri milijarde let – pomagal upočasniti dvig zemeljske temperature, za katerega smo potrebovali manj kot 300 let,« je dejal Scott Kenyon, soavtor študije iz Centra za astrofiziko | Harvard & Smithsonian.
Avtorji so ugotovili, da bi bilo najučinkovitejše izstreljevanje prahu z Zemlje na potno postajo na Lagrangeovi točki (L1) med Zemljo in Soncem, vendar bi zahtevalo astronomske stroške in napor. Druga možnost je uporaba luninega prahu. Foto: Fotostock32 iz iStock
Metanje sence
Splošna učinkovitost ščita je odvisna od njegove sposobnosti, da se obdrži v orbiti, ki meče senco na Zemljo. Sameer Khan, dodiplomski študent in soavtor študije, je vodil začetno raziskavo o tem, katere orbite lahko zadržijo prah v položaju dovolj dolgo, da zagotovi ustrezno senco. Khanovo delo je pokazalo, kako težko je prah obdržati tam, kjer ga je treba imeti.
»Ker poznamo položaje in mase glavnih nebesnih teles v našem sončnem sistemu, lahko preprosto uporabimo zakone gravitacije in sledimo položaju simulirane sončne zaščite skozi čas za več različnih orbit,« je dejal Khan.
Prvi scenarij
Dva scenarija sta bila obetavna. V prvem scenariju so avtorji postavili vesoljsko platformo na Lagrangeovo točko L1, najbližjo točko med Zemljo in Soncem, kjer so gravitacijske sile uravnotežene. Objekti na Lagrangeovih točkah običajno ostanejo na poti med nebesnimi telesi, zato je vesoljski teleskop Jamesa Webba (JWST) nameščen na L2, Lagrangeovi točki na nasprotni strani Zemlje.
V računalniških simulacijah so raziskovalci izstrelili testne delce vzdolž tirnice L1, vključno s položajem Zemlje, Sonca, Lune in drugih planetov Sončevega sistema, ter spremljali, kje so se delci razpršili. Avtorji so ugotovili, da bi ob natančnem izstrelitvi prah sledil poti med Zemljo in Soncem ter tako vsaj za nekaj časa učinkovito ustvaril senco. Za razliko od 13.000 kilogramov težkega plovila JWST so sončni vetrovi, sevanje in gravitacija v sončnem sistemu prah zlahka odnesli s poti. Vsaka platforma L1 bi morala ustvariti neskončno zalogo novih serij prahu, ki bi jih vsakih nekaj dni po razpršitvi začetnega curka odpihnila v orbito.
»Bilo je precej težko doseči, da bi ščit ostal na L1 dovolj dolgo, da bi vrgel pomembno senco. Vendar to ne bi smelo biti presenečenje, saj je L1 nestabilna točka ravnovesja. Že najmanjše odstopanje v orbiti sončnega ščita lahko povzroči, da se hitro premakne z mesta, zato so morale biti naše simulacije izjemno natančne,« je dejal Khan.
V prvem scenariju so avtorji postavili vesoljsko platformo na Lagrangeovo točko L1, najbližjo točko med Zemljo in Soncem, kjer so gravitacijske sile uravnotežene. Foto: egal iz iStock
Drugi scenarij
V drugem scenariju so avtorji izstrelili lunin prah z Lunine površine proti Soncu. Ugotovili so, da so lastnosti luninega prahu ravno pravšnje, da bi lahko učinkovito deloval kot sončni ščit. S simulacijami so preizkusili, kako se lunin prah razprši po različnih poteh, dokler niso našli odličnih trajektorij, usmerjenih proti L1, ki so služile kot učinkovit sončni ščit. Ti rezultati so dobrodošla novica, saj je za izstrelitev prahu z Lune potrebno veliko manj energije kot z Zemlje. To je pomembno, ker je količina prahu v sončnem ščitu velika, primerljiva s proizvodnjo velikega rudnika na Zemlji. Poleg tega odkritje novih trajektorij sončnega ščita pomeni, da dostava luninega prahu na ločeno platformo na L1 morda ne bo potrebna.
V drugem scenariju so avtorji izstrelili lunin prah z Lunine površine proti Soncu. Foto: forplayday iz iStock
Študija raziskuje le potencialni učinek te strategije
Avtorji poudarjajo, da ta študija raziskuje le potencialni učinek te strategije in ne ocenjuje, ali so ti scenariji logistično izvedljivi.
»Nismo strokovnjaki za podnebne spremembe ali raketno znanost, ki je potrebna za premikanje mase z enega kraja na drugega. Raziskujemo le različne vrste prahu na različnih orbitah, da bi ugotovili, kako učinkovit bi lahko bil ta pristop. Ne želimo zamuditi priložnosti, ki bi spremenila pravila igre pri tako kritičnem problemu,« je dejal Bromley.
Eden največjih logističnih izzivov – dopolnjevanje tokov prahu vsakih nekaj dni – ima tudi prednost. Sončevo sevanje sčasoma razprši prašne delce po celotnem sončnem sistemu; sončni ščit je začasen in delci ščita ne padajo na Zemljo. Avtorji zagotavljajo, da njihov pristop ne bi ustvaril trajno hladnega, nenaseljivega planeta, kot v znanstvenofantastični zgodbi Snowpiercer.
»Naša strategija bi lahko bila ena od možnosti za reševanje podnebnih sprememb,« je dejal Bromley, »če potrebujemo več časa.«
Avtorji poudarjajo, da ta študija raziskuje le potencialni učinek te strategije in ne ocenjuje, ali so ti scenariji logistično izvedljivi. Foto: sdecoret iz iStock
Pred mnogimi leti, ali mogoče malo manj, je Vinci Vogue Anžlovar Sloveniji predstavil, kaj lahko stori slovenski film, če pade v prave roke. Babica je takrat romala na jug in vse do danes film velja za enega najboljših slovenskih filmov, mnogim pa je prav ta najljubši – to ustvarjalcem verjetno pomeni mnogo več. In ko se je zdelo, da se filmski svet počasi odtujuje od ideje, da mora imeti vsak film nadaljevanje ali predelavo, je to zadelo tudi Slovenijo. Ne čisto tako, saj gre tu vse bolj počasi, obenem pa hvala komurkoli že, da je šel na jug še dedek. No, verjetno režiserju in scenaristu, ki mu jug še kako ugaja.
Kamor je šla Babica naj gre še Dedek
Dedek gre na jug ni nadaljevanje in ni predelava. Vsaj ni videti tako. Je svoj film in svoja umetnina, ki jo lahko gledamo od daleč in je perfektna, ali pa pobliže pogledamo njene imperfektnosti.
Vlado (Vlado Novak) se ne more povsem sprijazniti z dejstvom, da njegov najboljši prijatelj Boris (Boris Cavazza) umira, zato ga ugrabi iz bolnišnice. Glasbenika se odpravita na jug, da bi poiskala Borisovo dolgo izgubljeno ljubezen Nedo. Kmalu jima optimistično pot (vsaj po Vladovi strani) prekriža romkinja Esma (Zala Đurić), ki je na begu. Skupaj se odpravijo na potovanje, ki jim bo spremenilo življenje ali pa vsaj pogled nanj.
Film se veliko ukvarja s prijateljstvom in ljubeznijo, izgubo, staranjem in minljivostjo. Obenem pa je poln življenja, uživanja in večnosti. Nekaj malega je tudi korupcije znotraj policijskih vrst, romske problematike oziroma svobode, če pogledamo z druge strani, zamujenih priložnosti in doseganja ciljev. Vsakdo bo verjetno našel v filmu tisto sporočilo, namenjeno njemu. Lahko da gre za feel-good film, kot se ga opisuje, lahko pa da gre za občutek, ker nam je bilo odtujenega nekaj veličastnega.
Jonas Žnidaršič, Dario Varga in Primož Pirnat v filmu Dedek gre na jug Foto: on dedekgrenajug
Dedek gre na jug tudi s svojimi težavicami
Dedek gre na jug je preprost film, ki želi biti nekaj več, morda z željo po zabavanju gledalca, pa tega sploh ne bi potreboval. Ko sta v prizoru Vlado Novak in Boris Cavazza se dogajajo čudeži. Dodajmo zraven še prelestno in multi talentirano Zalo Đurić, in film bo že po defoltu kvaliteta na kvaliteti. Izbira prikaza kriminalističnih preiskav, kjer so sicer odlični Jonas Žnidaršič, Primož Pirnat in Dario Varga, ni povsem razumljiva. Tatiča, ki jih upodobita Maruša Majer in Nenad Nešo Tokalić, sta sicer duhovita in zanimiv filmski par, a brez nekega dejanskega vpliva na sporočilo celotne zgodbe. Moč filma se skriva v prizorih, kjer je skupaj »naš« glavni trio. Ko jih ni, jih pogrešamo in take like lahko naredijo le dobri filmski ustvarjalci in igralci.
Vse je po svoje povsem zadovoljivo, a bi si najbolje predstavljali tisto mizo sladic, ki je bila v Spielbergovem Jurskem parku. Saj ne veš, kaj točno bi zagrabil in požrl. Izbereš si nekaj, kar ti pade v oči in uživaš v tem. Tako bo nekomu veliko bolj všeč prizor s kriminalisti ali lopovi, morda celo streljaški obračun, kjer je prav odličen Goran Navojec. Nekomu, tako kot meni, bodo všeč iskreni pogovori in malo dogajanja. To je film in pika.
Zala Đurić v filmu Dedek gre na jug Foto: on dedekgrenajug
Še ena kaplja v valu slovenskega kakovostnega filma
Dedek gre na jug je romsko življenje. Svoboden, briga ga za vse in v vsem najde nekaj čudovitega. Ali bo nanj tako gledal tudi gledalec pa ni povsem nujno. Nikakor pa ne more mimo tega, da je Vinci Vogue Anžlovar ustvaril kvaliteten film, ki se lahko primerja z »njegovo« babico in le še doda valu kakovostnega slovenskega filma v zadnjih letih. Če se kdaj odloči za nadaljevanje družinskih članov, ki so odšli na jug, me štejte zraven. V najboljših trenutkih nekaj najboljšega, kar lahko ponudi slovenski film.
Ant-Man in Osa: Kvantomanija ali po domače Ant-Man 3 (morda tudi Marvel 31) je v tem trenutku najbolj svež vstop v Marvelov univerzum. Film, za katerega je režiser Peyton Reed obljubljal, da ni za vreči stran v širši zgodbi Marvela, je dosegel pričakovanja. Ta pa so za Marvel v zadnjih letih precej nizka.
Ant-Man 3 ni slab, ni dober, je pa pozabljiv
Prišli smo do trenutka, ko je Marvel nanizal več filmov z več kot dobrimi zlikovci, ovitimi v slab film, kot pa dobrih filmov s totalno pozabljivimi zlikovci. Kang je grozljiv, karizmatičen in brez dvoma pri vrhu lestvice Marvelovih negativcev. Saj ne da je konkurenca tako srdita, a vseeno. Jonathan Majors je zvezda filma. Žal pa je, sicer niti približno ne tako hudo kot pri četrtem Thoru (v tistem primeru Gorr Christiana Bala), odličen antagonist obkrožen s sila povprečnim izdelkom.
Gre za neko čudno Marvelovo mešanico Potovanja v središče Zemlje, Trona in Vojne zvezd. Z izjemo glavnih likov sploh ni videti kot film o Ant-Manu, temveč bolj kot nek klišejski film, v katerem se je mravlja-človek pač znašel s svojo družino. Paul Rudd, Evangeline Lily, Michael Douglas, Michelle Pfeiffer in Kathryn Newton sestavljajo družino mravelj, os in drugih žužkov. Vsak izmed njihovih likov je dokaj soliden, ne zgodba in ne razvoj samih likov pa jim ne dovolijo vstopa v bolj zanimive dimenzije.
Paul Rudd in Jonathan Majors kot Ant-Man in Kang Foto: on Marvel
In film ima presenetljivo visoko število likov, tako za filme o Ant-Manu kot za Marvel. Likov, za katere nam preprosto ni mar. Iz tega se rodi zaupanje na prvo žogo, brez katerega zgodbe sploh ne bi bilo. Kot je imel težavo zadnji Spider-Man se težava z naključji za vžig zgodbe zgodi tudi tukaj. Za vse Marvel preprosto verjame, da bodo gledalci v nedogled gledali skozi prste, ko pride do formulaičnih in ponavljajočih se neumnosti tega univerzuma.
Je Marvel še enkrat dokazal, da se je izpel?
In seveda, Marvel se že kar nekaj časa gleda kot celota, kot kontinuiteta pripovedovanja, kar predstavlja veliko ovir za vsak posamezni film. Enako je z Ant-Manom 3, kot bi mu lahko rekli, saj je po svoje čisto OK film, ki je na ravni filmov Spy Kids. Zdi se, da v zadnjih dveh letih Marvel ne zna ustvariti kvalitetne zgodbe. Črni Panter 2 vsekakor ni primer tega, saj ima za mišjo dlako več pozitivnih lastnosti kot pa negativnih.
Ant Man in Osa: Kvantumanija je Marvelov film, kaj več od tega pač ne Foto: on Marvel
Nov problem se pojavi, ko je Ant-Man in Osa: Kvantomanija vstop v peto fazo MCU. Film, ki bi nas moral navdušiti in nas povabiti v novo ero Marvela, kjer se bodo junaki ponovno združili proti velikemu antagonistu. Pa nas ne, ker je pozabljivo povprečen. Nasičen je z nezanimivimi trenutki, ki bi jih lahko brez težav razširili še v dlakocepenje, ampak to je na slehernemuu gledalcu, če se želi spustiti v take reči. Ko je Kang v istem filmu predstavljen kot neverjetna entiteta, ki se je mora bati vsak prebivalec multivesolja, in je pri koncu tega filma premagan s strani Ant-Mana brez moči, imamo problem.
Ant-Man in Osa: Kvantomanija trpi za Marvelovim sindromom. Nič ni več zanimivo, kar pa je, se uniči z nepremišljenimi odločitvami. Še vedno pa je boljši od drugega Doktor Stranga, Večnih, Črne vdove in predvsem Thora 4. To lahko tudi nekaj pomeni, kajne? Medtem pa čakamo na labodji spev Varuhov galaksije in kako lahko studio popravi grenak okus konca četrte in začetka pete faze.
ANT-MAN AND THE WASP: QUANTUMANIA [Ant-Man in Osa: Kvantomanija] | trailer | 2023
Glavno mesto Islandije, Reykjavik, je mlado mesto, ki združuje kulturno dogajanje s čudovito naravo. Je tudi najbolj severna prestolnica na svetu, v kateri pa prebiva manj kot 130.000 ljudi. Tu najdeš raznoliko umetnost in glasbeno sceno, kulturne in zgodovinske atrakcije ter naravne bisere. Če se odpravljaš na potovanje po Islandiji, si vzemi tudi en dan za raziskovanje glavnega mesta. Ker je večina atrakcij zbranih v majhno področje mesta, boš Rejkjavik najbolje spoznal kar peš.
Spodaj si poglej, katere atrakcije in znamenitosti Reyjkavika, ki so najbolj vredne ogleda!
Harpa, modernost Rejkjavika
Ob Starem pristanišču se blešči moderna znamenitost Rejkjavika, Harpa. Gre za koncertno haljo in konferenčni center, ki ga je oblikovalo dansko podjetje Henning Larsen Architects. Projekt gradnje se je pričel leta 2007 in je bil končan leta 2011, z zamudo zaradi finančne krize. Glavna značilnost zgradbe je osupljiva fasada, ki je delo Ólafur-a Elíasson-a. Kot navdih mu je služil slavni islandski bazalt. Harpa gosti Islandski simfonični orkester in Islandsko opero ter ima tako precej natrpan urnik z različnimi dogodki. Na običajen dan lahko tam obiščeš kavarno, restavracijo in trgovino ter si ogledaš brezplačno razstavo in 15-minutni 360° film o islandskih naravnih lepotah.
Kot prava nordijska prestolnica ima tudi Rejkjavik muzej na prostem, ki obiskovalcem predstavi običaje, delo in življenje preteklih generacij. Muzej je bil ustanovljen na zapuščeni kmetiji leta 1957, da bi ohranili del starega Rejkjavika med obsežnimi gradbenimi deli takratnega časa. Skoraj vse zgradbe v muzeju so avtentične, večinoma iz 19. stoletja. V muzeju si tako lahko ogledaš kovačijo, hlev, delavsko kočo, trgovino, sveder, ki se je uporabljal za kopanje zlata in mnogo drugih objektov. Muzej je odprt od junija do avgusta, decembra pa v njem poteka poseben božični program.
Rejkjavik je precej »kul« mesto in kot tako ima tudi dinamično ulično umetnost že vsaj od 90-ih let prejšnjega stoletja. Ta je v zadnjih nekaj letih naredila še korak naprej. Poslikave sedaj krasijo fasade zgradb v okolici Starega pristanišča in predela Grandi. Nastale so v sodelovanju med Islandskim glasbenim festivalom in iniciativo Urbane umetnosti iz Berlina. Kot inspiracija za poslikave, imenovane »Stenska poezija«, je služila bodisi posamezna pesem ali pa so nastale v resničnem sodelovanju med uličnimi in glasbenimi umetniki. Dela te popeljejo v danes pozabljeni čas, ko je bila vizualna umetnost neizogibno del glasbenih albumov. Poleg »Stenske poezije« v Rejkjaviku lahko občuduješ tudi fotorealistična dela Guida Van Heltna in sanjave poslikave Sare Riel.
Na vrhu hriba Öskjuhlíð se nahaja prepoznavna Perlan, kjer so leta 1991 šest cilindričnih zbiralnikov tople vode vključili v novo zgradbo, ki jo zaokroži velika kupola. V zgradbi so odprli muzej, navdušila pa je že prva razstava, »Ledeniki in led«. Ta je obiskovalcem omogočila preizkus opreme za hladno vreme med sprehodom skozi 100 metrov dolgo ledeno jamo. Preko interaktivne poti se lahko naučiš veliko zanimivega o islandskih ledenikih in si ogledaš 360° sliko svetovno znanega ledenika Vatnajökull. V četrtem nadstropju je zunanja opazovalnica, opremljena s teleskopi in informacijskimi tablami. Od tam se dobro vidi ledenik, Atlantik, gore in ognjeniki.
Čeprav je plavanje v mrzli vodi vse prej kot prijetno, je aktivnost del islandskega izročila že od same naselitve otoka pred več kot 1.000 leti. V Rejkjaviku so zato leta 2001 ustanovili varno kopališče. Južno od letališča in univerze so postavili valobran in tako ustvarili umetno laguno, v kateri ima voda poleti okrog 19 stopinj Celzija. To je nekoliko več kot okoliška voda, saj tam na dan prihaja geotermalna voda. Pozimi se temperature v laguni lahko spustijo skoraj na ledišče. Četudi si ne upaš zaplavati v tako hladni vodi, se lahko vsaj sprehodiš po lepi peščeni plaži sredi Rejkjavika.
Muzej je še ena izmed družinskih atrakcij, ki so nastale na pristaniškem delu območja Grandi. Nastal je v sodelovanju podjetja, ki se ukvarja z opazovanjem kitov, in Morskim raziskovalnim inštitutom Islandije. V njem lahko izveš vse o 23 vrstah morskih sesalcev, ki prebivajo v islandskih vodah. Na ogled so postavljeni modeli sinjega kita, ščukastega kita, orke, kita grbavca, brazdastega kita, kita glavača in različnih vrst delfinov. Modele živali v naravnivelikosti spremlja odlična osvetlitev in zvok, opremljeni pa se še z informacijami o njihovem vedenju in migracijskih poteh. Muzej je tehnološko izredno dovršen, med drugim na interaktivni postaji lahko spremljaš položaje kitov v realnem času.
V barih vlada v Rejkjaviku odprto in prijazno vzdušje celo v mrzlih zimskih dneh. Čeprav so cene alkohola precej visoke, mesto že več kot dve desetletji velja kot eden izmed boljših krajev na svetu za nočno življenje. Zanimivih točk je v mestnem središču precej, skoraj vse pa so intimni bari s posebnimi tematikami. Obstaja celo bar v poklon filmu the Big Lebowski! Večina med njimi ima tudi oder za živo glasbo. Bari so v petkih in nedeljah odprti do 5.00. Za pristno lokalno doživetje v posameznem baru ostani le na »rundi ali dveh«, nato pa se premakni v naslednjega.
Župnijsko cerkev, ki je obenem tudi islandsko narodno svetišče, si je v zgodnjih 40-ih letih prejšnjega stoletja zamislil Guðjón Samúelsson. Po 41 letih gradnje je ideja končno zaživela v fizični obliki leta 1986. Skoraj 75 metrov visok stolp obdajajo stolpiči, ki naj bi ustvarjali vtis islandske bazaltne pokrajine. Zgradba nenavadne oblike tako spominja na raketo med vzletom. Pred cerkvijo stoji kip Leifa Erikssona, nordijskega raziskovalca, ki velja za prvega Evropejca, ki je na prelomu v 11. stoletje stopil na ameriška tla. V notranjosti pa si lahko ogledaš kar 15 metrov visoke in 25 ton težkeorgle nemškega mojstra Jogannesa Klaisa. Za 1000 islandskih kron (približno 6 evrov in pol) se lahko povzpneš še na vrh stolpa in uživaš v razgledu na mesto Rejkjavik.
Prelepa islandska pokrajina le streljaj od Rejkjavika –
Za krajši pobeg iz mesta, se lahko kar z javnim prevozom iz Rejkjavika odpraviš do 10 kilometrov oddaljenega vrha iz tufa in bazalta. Esjan se dviga 914 metrov v višino, po njegovih pobočjih pa vodi več poti različnih težavnosti, ki so označene z ustreznimi simboli. Če si želiš prav na vrh, se pripravi, da bo zadnjih 200 metrov napornih in primernih le za zelo izkušene. Poleti pokrajino pod vzpetino prekriva čudovit zelen travnik z vijoličnimi divjimi cvetlicami.
Tovarno za zamrzovanje rib iz leta 1947 v Starem pristanišču so leta 2005 spremenili v Rejkjaviški pomorski muzej. V stari hali za predelavo rib se tako danes nahaja odlična razstava o zgodovini plovbe na Islandiji s posebej zgrajenim lesenim pomolom, pod katerim teče morska voda. Do pomola prideš neposredno iz rekonstruirane palube MV Gullfoss, trajekta, ki je v sredini 20. stoletja vozil med Islandijo, Dansko in Škotsko. Pred muzejem najdeš še ICGV Óðinn, plovilo obalne straže, ki je bilo udeleženo v vseh treh »vojnah za trske« med Islandijo in Združenim kraljestvom v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja. Na krovu med drugim najdeš napravo, s katero so uničevali ribiške mreže britanskih ribičev, ki so prečkali islandske vode.
Si od nekdaj sanjal, da bi postal pisatelj in izdal svojo knjigo? Želja se ti lahko uresniči! Založka 5ka namreč razpisuje tradicionalni natečaj Mladi pisatelj leta, v katerem lahko sodelujejo mladi, stari od 10 do vključno 17 let.
Natečaj Mladi pisatelj leta
Ob razpisu natečaja smo o njem povprašali tudi ustanoviteljico Založbe 5ka, Petro Škarjo. »Širši namen je spodbujanje pisanja in branja med mladimi, kar je tudi del poslanstva Založbe 5KA. Gledano na posameznika pa želimo tistim biserom, ki se morda skrivajo za bolj modernimi oblikami poklicev (na primer influencer ali youtuber), omogočiti, da se pokažejo in da jih damo na oder. Želimo si, da mladi vedo, da je tudi talent pisanja izjemen talent, ki ga je vredno razvijati. Za ohranitev slovenske kulture so prav ti mladi izjemno pomembni,« je povedala o natečaju Mladi pisatelj leta.
Na vprašanje o usmeritvi natečaja v mlade pisatelje, pa je odgovorila s pomenljivim rekom: »Na mladih svet stoji.«
Kaj iščejo?
Zgodbe od 40 – 100 popisanih Wordovih strani (pisava Times New Roman, velikost 12). Zgodba ni določena, lahko je resnična ali izmišljena, roman ali zbirka zgodbic, karkoli želiš. Prednost imajo čustvene zgodbe s pozitivnim vplivom na bralca in družbo.
Kratko navodilo
Wordov dokument pošlji nainfo@zalozba5ka.com, zadeva: Natečaj Mladi pisatelj leta, v mailu pa napiši ime in priimek avtorja/avtorice, starost in nekaj besed o avtorju/avtorici.
Pravila
Založba ne sprejema pesmi in ilustracij ter vsebin s pritoževanji, kritiziranji, sodbami, sovračnim govorom in kazanjem s prstom na druge.
Prispevek lahko pošlje avtor sam ali njegov zakoniti zastopnik ali učitelj. Sodeluješ lahko samo z enim prispevkom, če ta ni v skladu z zapisanimi okvirji, delo ne bo sprejeto v izbor. Sodelujejo lahkole Slovenci (tudi tisti, ki živijo v tujini), starost od 10 do vključno 17 let. Potreben je podpis zakonitega skrbnika, da se strinja z javno objavo besedila in javno izpostavitvijo avtorja (izjavo v podpis naknadno prejmeš na mail).
Nagrada
Zmagovalec bo dobil:
objavljeno knjigo;
10 izvodov knjige;
plaketo Mladi pisatelj leta 2023;
referenco: knjiga bo na voljo v knjigarnah in knjižnicah po Sloveniji;
tvoja šola prejme 5 izvodov knjige;
prepoznavnost: daljši intervju na spletni strani Zalozba5ka.com in na družbenih omrežjih založbe;
promocija šole: predstavitev tvoje šole.
Drugo in tretje mesto prejmeta:
e-knjigo;
prepoznavnost: daljši intervju na spletni strani Zalozba5ka.com in na družbenih omrežjih založbe;
promocija šole: predstavitev tvoje šole.
Trajanje natečaja
Natečaj traja do 1. 10. 2023, to je zadnji dan za oddajo prispevkov. Rezultati bodo znani do 1. 11. 2023. Nagrajenci bodo objavljeni na spletni strani založbe in bili o tem tudi osebno obveščeni. Knjiga bo izdana do 31. 12. 2023.
Pri pisanju seminarskih in diplomskih nalog, pa tudi pri preprostejših člankih, moramo pogosto citirati. Viri so nočna mora vsakega študenta, saj predstavljajo predzadnjo oviro pred oddajo diplome. Kako pa sploh pravilno citiramo? Je vsak narekovaj dober? Kratek odgovor – ne.
Napačna raba narekovaja
V slovenščini uporabljamo enojni in dvojni narekovaj. Najpogosteje je v uporabi dvojni, saj z njim označujemo dobesedni navedek, poudarjanje besede ali besedne zveze. Pri seminarskih nalogah so torej najpogosteje v uporabi dvojni narekovaji. In ti se pravilno zapišejo samo na en način. Čeprav te torej mika uporabiti znak ”, je ta napačen. Pravilna narekovaja sta » in «.
Uporaba narekovajev je v praksi videti takole:
Označevanje citatov:
J. K. Rowling je v svojih knjigah o mladem čarovniku Harryju Potterju zapisala: »Besede so naš največji neizčrpen vir čarovnije, zmožne tako škoditi kot tudi zdraviti.«
Poudarjanje pomena besed, položaja ali vrednosti besede ali besedne zveze:
Pri citiranju se hitro lahko izgubimo v množici ločil. Da pri pisanju seminarskih nalog ne boš zmeden, si zapomni dva glavna pravila:
Kadar vstavljaš navedek z drugačnim končnim ločilom kot glavni stavek, zapiši obe ločili:
Nehaj me spraševati »Kdaj bomo prišli?«!
Kadar vstavljaš navedek z istim končnim ločilom kot glavni stavek, ločila ne podvajaš zgolj v primeru, da je to pika:
Se tudi ti pogosto vprašaš »Kaj mi je tega treba?«?
Ne pridigaj mi s svojim »Saj sem ti rekla«.
Si še vedno zmeden?
Slovenska slovnica je pogosto zapletena in težko razumljiva. Na srečo ti lahko na pomoč priskoči spletna lektorica Amebis Besana. Lahko jo uporabljaš v spletni verziji, kadar preverjaš krajše tekste, za daljša besedila pa bo primeren program Amebis Besana, ki si ga naložiš na računalnik. Program ti nato kar sproti popravlja napake v Wordu. Ne muči se s slovnico in to nalogo raje prepusti Amebis Besani.
Ice on Fire so punk rock zasedba iz Novega mesta. V zdajšnji postavitvi so od leta 2018 izvedli že kar nekaj dobro obiskanih in vročih koncertov. Znani so po norenju na odru, muzikalni virtuoznosti in karizmatičnem vokalu pevca Amadeja Papeža, ki v tandemu s kitaristom Johnnyjem Janežičem pišeta pesmi o krhki človeški naravi, ljubezni, strasti, veri v boljšo prihodnost v kombinaciji njunega doživljanja sveta. Z vseh strani naenkrat prostor napolnijo zvoki basa izpod prstov Nejca Godca, gonilo lokomotive pa je bobnar Alex Zorko, ki poskrbi, da med njihovimi koncerti nihče ne more pasti iz ritma.
Z novim albumom Pleši, ki ga bodo 5. maja predstavili v Orto baru, bodo pokazali, česa je človek sposoben, kadar združi željo, voljo in trdo delo. Nedavno pa so v bendovski življenjepis dodali še en velik mejnik, in sicer nominacijo na vsebalkanskem glasbenem natečaju MAC Awards.
Pred kratkim ste bili nominirani na tekmovanju MAC Awards 2023 in zasedli odlično 3. mesto v rock kategoriji. Iz objav na socialnih omrežjih smo lahko spremljali vaše gostovanje v Beogradu. Povejte kaj o svoji izkušnji.
Amadej: Naenkrat nam je neka prijateljica povedala: »Ej, vi ste nominirani na enem največjem balkanskem tekmovanju.« To je dokaj novo tekmovanje, mislim, da so začeli leta 2019. Imajo dva večera zabave, sodelujejo pa glasbeniki s celega Balkana v več kot 20 glasbenih zvrsteh. Naš komad Po tankem ledu je bil nominiran za »rock numera«, torej najboljšo rock pesem. Najprej je bilo v kategoriji 26 umetnikov od Brkovi do Hladno pivo, Prljavo kazalište, Leteči odred, torej od zelo priznanih do nas »pokovcev«. Od Slovencev so bili še Joker out, itak logično, pa še Fat butlers. Nominirance so izbrali s pomočjo svojih skavtov, ki so iskali po radijskih poslušanjih in ogledih … Ko smo bili nominirani smo se prvo vprašali: »Amadej, s kom si spal?« (smeh) Seveda smo zagrabili to tekmovanje. V prvem krogu smo bili drugi na glasovanju, na koncu pa tretji.
Je pa zelo marketinško naravnano. Se pravi kliki in YouTube ogledi, da se oni pač marketinško širijo. Na koncu nam se je uspelo uvrstiti v top 10 in tako smo bili povabljeni tudi v Beograd kot gostje.
Dali so nam pravo izkušnjo z vsem pompom. Prišli smo v Beograd, v ogromen hotel Crown Plaza, kjer so nam takoj dali šampanjec, medtem ko smo bili mi seveda tako nervozni, da se na začetku nismo znali niti pogovarjat med sabo (smeh). Posedli so nas v Tesle in peljali v areno, tam pa rdeča preproga, vrsta novinarjev in oboževalci, ki vpijejo in ploskajo in fotkajo. Nas niso zares potegnili zraven, ker še nismo tako veliki, ampak nekaj pa so nas le vprašali. Nato smo prišli v notranjost dvorane, kjer je bil na eni strani oder za izvajalce, na drugi strani pa tak »greenroom« kot na Emi, kjer smo sedeli, ko so se delile nagrade. Skupaj z Ines Erbus, Davidom Amaro, Joker outi, Lift …
Johnny: Fajn je, ko spoznaš vse te umetnike in ugotoviš, da so tudi oni samo ljudje. Lahko se normalno pogovarjaš z njimi, vsi smo bili kolegi.
Nejc: Nobenega občutka elitizma ni bilo. Vsi prijatelji, artisti na istem nivoju. Mogoče je bil tudi kakšen nadut, ampak sicer pa ne. Če greš na koncert, si ti poslušalec pa je on tam, zdaj smo bili pa vsi na istem nivoju.
Ice on fire na odru MAC Awards v Beogradu
Kako gledate na tak način nominacij in tekmovanja? Da je tako marketinško naravnan in da se morate umetniki boriti za všečke ter oglede na družbenih omrežjih?
Johnny: Nam je to najbolj nevšečno delo. Vsaj meni. Ne vem, ne maram težiti ljudem. Ampak njih pa čisto razumem. Če bi bil jaz organizator, bi naredil enako. Zdaj ne rabijo delat reklame, ker jo mi namesto njih.
Nejc: To je ravno »catch«, ker tega ne mara nihče delat. Drago je. Če pa narediš tekmovanje, sodelujoči delajo reklamo zase in zate.
Amadej: Za nas je bila to bitka Davida proti Goljatu. Bili smo Ice on Fire s 1400 sledilci proti prvemu in drugemu bendu, ki sta imela dvajset, trideset tisoč sledilcev na Instagramu. Mi smo »težili« prijateljem, naj povedo prijateljem in tako naprej, oni so pa tri dni prej objavili story in dobili dvajset tisoč glasov. Po drugi strani pa je fora, da so vsi, ki so šli glasovat za Joker out, videli, da je na drugem mestu Ice on Fire in če bi to zbirala neka komisija, ljudje tega ne bi videli. Tako da je tudi za nas to kar velika promocija.
Nejc: Ja. In ko smo prišli nazaj, smo že naslednje jutro imeli intervju na Planet TV. Tudi prispevek je bil, kjer smo pokazani in omenjeni.
Ste tudi nekako zasloveli po Balkanu?
Johnny: Ja, definitivno. Vidim našo statistiko ogledov/streamov posnetkov in najbolj priljubljeni trije kraji so Ljubljana, Novo mesto in Beograd.
Bi si želeli še več uspeha v tujini?
Johnny: Mene je včasih skrbelo, da bodo mislili: »kaj zdaj nek Slovenec tukaj, saj niti govori ne po naše«, ampak smo skozi pogovore z drugimi ustvarjalci ugotovili, da to ni nič takega. Pač lahko gremo igrat po Balkanu, saj smo na nekem nivoju. Tudi oni pridejo k nam pa govorijo po svoje.
Amadej: Ja res. Kdaj si sploh nazadnje na koncertu razumel besedilo? (smeh)
Kakšna se vam pa zdi slovenska glasbena scena?
Nejc: Zdaj po koroni se je zelo odprla. Pred tem so bili pač Siddharta, Hamo & tribute to love, Big foot mama. Zdaj pa vidimo nove Joker out, MRFY, Alo!Stari … Začelo se je odpirat in zgodi se, da ko pride dan špila pa ne veš, če bo sploh kdo prišel, da jih je vedno kar nekaj. Pred tem si včasih igral tudi samo za 5 ljudi. Zadnjič smo igrali v Vnanjih Goricah, in je bilo polno.
Johnny: Zdi se mi, da so bendi bolj profesionalno pristopili k stvari. Čisto drug attitude je. Da dejansko vedo, kaj narediti, da te ljudje zaznajo. Vidimo bende kot sta MRFY in Joker Out, ki jim je uspelo zelo na hitro. Medtem pa so tu Lumberjack, ki so pametno delali karierne korake in od njih smo se tudi mi učili.
Nejc: Ključno je, da imaš ekipo. Ljudi za sabo, ki ti pomagajo, ne moreš sam. Ljudi, ki verjamejo. Rabiš človeka, ki te obleče, nališpa, uredi video, producenta …
Amadej: Predvsem pa je nujna volja. Včasih mi kdo jamra, da mu ne uspe v glasbi. In ga vprašam: »A si šel 160 %? Koliko komadov si napisal v zadnjem letu? Štiri? Zakaj ne 14?« Jokerji imajo album, kjer so himne, vržejo te na rit. MRFY imajo recimo song Prjatučki, Koala Voice Ker tu je vse tako lepo, Alo!Stari Rad bi spizdu nekam stran. Vsak od teh ima vsaj en res izjemen song. Ti bendi so črno na belem pokazali, da se v Sloveniji da imeti bend, ki redno igra, ampak je treba pljunit v roke. Ne pa, da delaš dve uri na teden za bend. Veliko glasbenikov bi se samo pogovarjalo, ko je treba stvar izvest pa nič več. Verjamem, da se da, saj se vidi, kako ljudje potrebujejo koncerte.
Johnny: Moraš pa jim tudi nekaj ponuditi, da pridejo. Včasih prideš kam pa je po tleh polito pivo, vse se lepi, tonski mojster je slab, luči so slabe … kaj boš pa delal tam. Če greš pa v Kino Šiška ali Ortobar, je pa vse na nivoju in super.
Kje bi vi najraje igrali?
Amadej: Kino Šiška, če bi odstranili tiste stopnice.
Nejc: Štuk.
Johnny: Če ne drugače pa vsaj Stožice.
Alex: Na Košenicah. (smeh)
Vidim, da ste bolj za velike odre. Tem večje tem boljše, mar ne?
Alex: Zunaj si bolj sproščen pa ni drena.
Amadej: Čisto drugače moraš pristopit k njim. Notri je neka intima, si na varnem. Na velikih si pa svoboden. Sicer moraš biti že kar atlet, ampak za naše koncerte je to super, saj se vidi, da smo kaotični na odru in to je tudi nekako naš žig. Ljudje vedo, da je na naših špilih crazy.
Johnny: Pa lahko se z basistom loviš po odru. (smeh)
Foto: Matic Gabriel
Pojete v slovenščini. Ste kdaj razmišljali o drugih jezikih za tuje trge? Angleščina ali morda hrvaško, srbsko?
Amadej: Slovenščina nam preprosto paše.
Alex: Nekaj smo se igrali po angleško, potem pa smo spoznali Mateja Pečaverja in potem smo šli samo še slovensko (smeh).
Amadej: Je prišel na vaje in »Ne, ne. To pa ne bo šlo fantje.« Slovani imamo pač čudno izgovorjavo in to lahko vzamemo za svoje kot recimo Dubioza Kolektiv ali pa pevca pošlješ za eno leto v Anglijo. Pri nas imajo mogoče le Elvis Jackson pa Happy Ol' McWeasel dobro izgovorjavo. Pa še pri McWeasel ni tako pomembno, ker igrajo folk punk. Po drugi strani pa smo želeli narediti en slovenski album, ki ga lahko daš tudi nekomu iz Amerike pa bo rekel, da je dobro. In zdaj mislimo, da smo ga. Mogoče pa kdaj spoznamo kakšne tujce pa naredimo eno izmenjavo ali skupni komad v drugem jeziku. Bomo videli.
Kako pišete novo glasbo?
Johnny: Različno. Včasih delamo en komad pa pride neka ideja od prej, ki nam takrat ni bila všeč. Tako je osnovni riff pri Pleši bridge enega prejšnjega komada. Nekatere pesmi se delajo leta in leta, da nastane nekaj, kar nam je všeč. Tudi na albumu bo kar nekaj takih.
Alex: In prideš na vaje in ne veš katero verzijo komada bomo igrali danes, ker jih je že 5. (smeh)
Johnny: Včasih prideš do točke, ko se ti zdi, da komad več nima upanja, potem pa se nekaj zgodi, dobiš idejo in dokončaš celo pesem. Besedila piševa midva z Amadejem nekje 50-50. Včasih se zgodi, da komad nima druge kitice in jo napiše drugi. Recimo Odprto je tak, da je začetek čisti Amadej, drugi del pa sem napisal jaz. Recimo Na moje rame, pa je ravno obratno. Včasih napišem kakšen demo in je že to to in potem se samo še popravi pa naredi do konca. Tudi Alexu in Godcu dajemo ful svobode.
Alex in Nejc: Midva jim bolj dajeva pike na i. Ali pa predlagava kakšno idejo, da rešimo pesem.
Vaše pesmi govorijo večinoma o ljubezni, strasti, izgubah ljubljenih. Na drugi strani pa imamo bolj motivacijske viže stila »Don't stop believing«. Človek bi rekel, da so te tematike že čisto izčrpane, ali sem kaj spregledal?
Amadej: V naših pesmih se gre bolj za naravo človeka. Ta album, ki bo izšel, vsebuje ogromno tematik, predvsem pa naše doživljanje sveta, nas kot posameznikov in celotne družbe v obdobju zadnjih 2-3 let. Delaš, delaš, plezaš in potem si za eno sekundo totalen kreten ter tako s svojo destruktivno naravo vse uničiš. In če se nič ne naučiš iz tega, boš napako ponovil. In tu je destruktivna narava posameznika in družbe. Ne znamo biti srečni, dokler nimamo dveh let kovida. (smeh) Ta destruktivna narava je recimo tematika pesmi Po tankem ledu.
Johnny: Edino pesem Zadnji ples je res čisto ljubezenska pesem. Prva, ki sem jo napisal po desetih letih.
Amadej: Komad Pleši je tudi nekaj posebnega. Izhaja iz neke, lahko bi rekli osnovne ljubezni, ampak ljubezen je zelo močno čustvo in ko pišem o neki temi, prvo potrebujem nek močan dogodek ali čustven dražljaj. Ne morem pisat recimo o tem, da mi ne deluje telefon (ravno tu mu je res zmrznil telefon). In čeprav je Pleši navdihnjen iz ljubezni do ženske, se potem sporočilo obrne v to, da kjerkoli, kadarkoli si, pleši, živi življenje. Kjerkoli si, karkoli delaš, imej željo, trudi se, »guraj«, tako boš enkrat srečen.
Foto: Matic Gabriel
Opazil sem tudi, da veliko uporabljate besedo »pleši«. Poleg naslovne pesmi albuma je tu še Zadnji ples in več pojavitev v drugih pesmih.
Amadej: To si dobro opazil. Res je. Sam plešem že od malega. Vedno mi je bil ples zelo pozitivna stvar. Ali plešeš s prijatelji ali sam, pač vidiš, kako te sprošča. Ples nas sprošča in veseli.
Nejc: Čeprav za Zadnji ples to ne drži, ker je po resničnih dogodkih. Je bolj balada ali pa kar break-up song.
Kaj nas še čaka na novem albumu?
Amadej: Nov sound, tematsko pa vse od ljubezni do dojemanja sveta, prepleteno s prijateljstvom in ljudmi na naši poti. Veliko tega, kako mi kot bend preživljamo vse skupaj, covid, vojno, draginjo … Živimo v »fucked up world, but we can still dance in it.« To je tudi moto albuma. Obstaja en komad, ki je recimo par od videospota Pleši. Neka druga plat medalje. Potem je pesem Milijone slik, ki govori o paničnem napadu, ki sem ga doživel v obdobju covida v študentski sobi.
Imel sem obdobje, ko sem se spraševal, kaj je smisel. Zakaj sem tu, zakaj študiram, zakaj me skrbi glede službe. Tako ali tako večina ljudi naredi šolo, se zaljubi, vzame kredit in pade v sistem. In tako so mi možgani razbijali tri dni zapored in sem doživljal napade panike, hodil po sobi in predvsem »dihal«. Potem imaš pa komad Samo za en dan, kjer sem sanjal, da sem kot kralj sveta naredil največjo zabavo, na katero so bili povabljeni čisto vsi. (smeh) Veliko tematik je v tem albumu in niso vse ljubezenske.
Johnny: Ja. Recimo Vse razbijem je včeraj prišel ven. Govori o iskanju nekega raja, ampak dokler ti ne boš sam zase samozadosten, ne boš našel tega. Vse razbijem, iščeš, iščeš pa ne najdeš.
Torej je prostora tudi za družbeno kritiko?
Johnny: Bolj je kritika posameznika.
Amadej: 50 let nazaj se je dalo kritizirati sistem in se je zgodila revolucija. Če to počneš danes, samo izpadeš jezen človek. No, ampak to je samo moje umetniško mnenje. Če pa vse to zapakiraš v poezijo se lahko zgodi, da nekdo, ki je dovzeten do tega, najde in razume tvoje sporočilo. Najprej bo mogoče poslušal tri ljubezenske pesmi, pri četrti pa se ga bo tisti stavek prijel, se dotaknil srca.
Naslovna slika novega albuma Pleši. Foto: Mihael Travnikar, Azram-Ramz
V enem izmed vaših prejšnjih intervjujev sem prebral, da vam album pomeni konec neke zgodbe. Kaj počnete zdaj? Že pripravljate nov material, ali si boste vzeli malo oddiha in le koncertirali?
Johnny: Nimamo še toliko izkušenj, da bi vedeli, kaj je najbolje. Po eni strani je dobro biti ves čas v tem. Ko smo se junija zavedli, da moramo napisat 20 novih pesmi za album smo res trdo delali in nekako uspešno padli v to filozofijo čistega fokusa, kjer so ideje prihajale kar same od sebe.
Amadej: Ja. Proces tega albuma je bilo kar posebno obdobje. Predprodukcija, ko smo spoznali Mateja Pečaverja in imeli še napovedane koncerte. Takrat je bilo igranje in pisanje glasbe, ampak to lahko delaš postopoma. Jeseni smo bili v studiu, snemali. Potem je prišlo obdobje, ko smo morali vse to zapakirat, sproducirat, urediti stvari na založbi, posneti videospote … Zdaj smo v drugem delu. Trenutno že od decembra nismo imeli vaj, ker se ukvarjamo s promocijo. S februarjem se začnejo priprave na predstavitev albuma in nabiranje koncertov. In po tem bomo spet imeli malo bolj umirjeno obdobje.
Nejc: Ampak to, da nismo vadili, ne pomeni, da se nismo srečevali.
Alex: Še več smo se.
Nejc: Treba je bilo urediti druge stvari. Ta mesec je bila na vrsti promocija.
Johnny: Pa snemanje in editing.
Godec: Dobili smo se pri nekom doma, prinesli svoje računalnike in skupaj urejali posnetke in slike, naredili neko filtracijo vsega uporabnega, izrezali ven 10, 15 sekundne videe, ki bodo potem za objavljanje na družbenih omrežjih. Zdaj je vse pripravljeno, da se dejansko samo še objavlja. Tako skupaj je veliko lažje, kot če bi se en sam spravil.
Amadej: 90 % bendom je to odpor delat. Nam je lažje, ker to delamo vsi skupaj in sodelujemo. Pa nekdo potegne telefon iz žepa in ima nekdo take ideje, drug druge … In smo se že zelo sprostili pred kamero. Nejc recimo se je pred enim letom kar skril, ko sem jaz začel kaj snemat.
Nejc: Umaknil sem se kameri, namesto da bi šel vanjo. Zdaj pa še jaz skačem okoli s kamero. (smeh)
Amadej: Ne skrbi nas več toliko, kako kaj izpade. Plus z novo tehnologijo je veliko lažje.
Podpisano imate pogodbo z Nika records. Koliko vam založba pomaga pri vsem tem?
Amadej: Najprej, oni nas sploh niso želeli. Pisali smo jim že preden smo izdali Odprto pa so rekli, da jim naša starejša glasba ni všeč. Potem smo pa izdali Odprto in šeenkrat pisali, da smo mi bend, ki ga oni hočejo. Pristali so pod pogojem, da jim ni treba financirat albuma Pleši, ki je izdan pod njimi. Od njih pa sedaj dobimo pomoč v glasbeni industriji, urejajo nam PR, izdaje, papirje, SAZAS in nalaganja na splet itd. Mislim, da smo jim z rezultati v enem letu pokazali, da smo zelo resen bend. »You don't take no for an answer« in pokažeš ljudem, da hočeš delat. In zdaj vidijo, da se jim finančno splača in bodo naprej pomagali.
Zadnje misli?
Amadej: Naj ljudje pridejo 5. maja v Orto bar na predstavitev albuma. Naj nam sledijo na socialnih omrežjih, spletnih glasbenih platformah. Tam pride vsak drug petek ven nov komad ter še dva nova spota. Tako da, kdor še nima karte, naj da možnost punk rock bendu Ice on Fire iz Novega mesta in pride na predstavitev plate. Igramo v veliki dvorani, kart pa je samo še pol.
5.5. nas Ice on fire čakajo v glavni dvorani Orto Bara. Foto: Matic Gabriel
Ko je Sherlock Holmes tik pred tem, da reši primer, se umakne v svoje miselno kraljestvo, da razčleni vsako najmanjšo podrobnost, ki jo je izsledil: madež trave na jakni, razpoka na zaslonu mobilnega telefona, ena dlaka valižanskega terierja.
S svojo nadnaravno dedukcijo detektiv v trenutku dobi rešitev. To je največja super moč Device (in njihova največja slabost): svet doživljajo skozi velikansko povečevalno steklo. Opazijo drobtine na tvojih tleh. Opazijo, kako se smejiš, ko si zaljubljen. In samo želijo pomagati, da bo njihova detajlna resničnost nekoliko boljša.
Zgrabi svoj detektivski plašč in izvedi več o osebnosti Device tukaj. Kakšne so značilnosti horoskopa Devica?
Kaj je Devičin element?
Zemlja. Energija Zemlje nas ozemlji v sedanjem trenutku, pretvarja mimobežne misli v konkretne načrte (in jim dejansko sledi). Bik, Devica in Kozorog poosebljajo zanesljivost, strukturo in pragmatizem zemeljskega elementa. Zato jih pokliči, če iščeš iskreno mnenje o zamenjavi poklica ali potrebuješ pomoč pri vložitvi davčne napovedi.
Katere so Devičine najboljše značilnosti?
Device vodi altruizem. Lahko si zamislijo boljši svet (ne glede na to, ali je to država z manj emisijami ogljika ali spalnica z več naravne svetlobe) in uporabijo svojo zemeljsko marljivost, da to uresničijo. Vsi predlogi Device – čeprav se morda počutijo vsiljivi – so ponujeni, ker resnično želijo najboljše za druge. Zato ne bodi presenečen, če ti skuhajo lonček kamiličnega čaja za tvoj napihnjen trebušček ali ti ponudijo, da pazijo na tvoje otroke (in brišejo prah z tvojih svetilk), medtem ko se odpravljaš na vikend izlet. Ko te ima Devica rada, bo zate premaknila goro, in ko se ji boš poskusil zahvaliti, se bo pošalila: “Oh to? To ni bilo nič.”
Devica je rdeče urednikovo pero, ki lebdi nad vesoljem, ki je v osnovi pomanjkljivo. Ideja, da Devica preprosto ne more popraviti vsega, jih bo zlahka – in pogosto – razočarala. V najslabšem primeru Device to razočaranje usmerijo proti sebi; zemeljska znamenja se držijo nemogočih standardov in lahko trpijo za sindromom prevaranta. Čeprav poskušajo ohraniti red (glej: zlikane rjuhe), se mora Devica naučiti, da je življenje neurejeno. In to je tisto, zaradi česar je zanimivo.
Katere so najboljše kariere za Devico?
Ker niso nore na soj žarometov (razen če seveda niso Beyoncé, ampak tudi ona se rada drži zase), boš ugotovil, da Deviceneutrudno delajo v zakulisju, se lotevajo novih projektov in ponujajo pomoč pri tvojem. Če Devica kar koli naredi, mora to storiti na pravi način (tudi če ji to skrajša čas spanja). Zaradi kariere z višjim namenom je vse vredno. Znanstveno raziskovanje, novinarstvo, prehrana, urednikovanje, socialno delo in poučevanje pritegnejo Devičino natančno oko in njeno željo po služenju drugim. Če v pisarni opaziš pridno Devico, ji povej, da je v redu, če prosi za pomoč. (In nato ji to ponovi, saj prvič ne bo dojela.)
V orbiti Device ne boš našel nobenih vpadljivih, površnih prijateljstev. Seveda bo Devica pustila jedrnato pripombo pod tvojim Instagram selfijem, vendar te bo poklicala in vprašala, kako je potekal tvoj intervju takoj zatem. Pomočniki po srcu, najboljši prijatelji zodiaka se ne bodo ustavili, da bi se počutil globoko cenjenenega. Devica je glavni načrtovalec zabave za tvoj rojstnodnevni soirée, tvoje naročilo burrita ima zapisano v spomin in se ne boji dati nekaj resničnih nasvetov (še posebej, če niso tisto, kar želiš slišati).
Kakšna je Devica kot partnerica?
Če bi imele Device jezik ljubezni, bi bilo to, da se spomniš, da hrepenijo po 72-odstotni temni čokoladi s slanimi mandlji, obožujejo modre hortenzije in v deževnih dneh poslušajo Alanis Morsette. Majhne podrobnosti so pot v Devičino srce. In brez težav bodo očarale svojo pot v tvoje. Ko se Device odprejo, so znane po svoji jedki duhovitosti, ki te zvabi v igrive debate in domiselne kaj če. Toda za vsemi šalami stoji premišljen partner, ki je neverjetno občutljiv na tvoje potrebe. Če si sposoben odkljukati vsa (zelo specifična) polja Device, boš pridobil zvestega spremljevalca, ki iz tebe izvabi najboljše.
Medtem ko ima Devica znane visoke standarde, so tudi (napačno) označene kot zahtevne za vzdrževanje. Namesto tega zemeljska znamenja hrepenijo po preprostosti in so globoko povezana z naravnim svetom. Device so iznajdljive. Lahko jih ujameš, kako ročno sestavljajo knjižno polico, delajo zdravila iz sivkinih izvirov in svojemu otroku spletajo zimsko kapo. Stvari, kupljene v trgovini, so tako ali tako precenjene.
Zvezdniki v znamenju Device
Čeprav je bila mati Terezija, dobesedna svetnica, v resnici Devica, obstaja tudi veliko spolnih simbolov Devic, vse nenavadne z določenim je ne sais quoi: Keanu Reeves, Cameron Diaz, Jeremy Irons, Richard Gere, Macaulay Culkin, Peter Falk, Salma Hayek in Colin Firth; tu so tudi uporniški Amy Winehouse, Freddie Mercury in princ Harry; neprimerljiva Beyoncé; neustrašni ustvarjalci, kot sta Tim Burton in Stephen King; zagonetni in prilagodljivi Bill Murray; zabavna Melissa McCarthy in John Mulaney; kot tudi ameriške ljubljenke Alexis Bledel, Blake Lively in Keke Palmer.
V zadnjih 17 letih se je izjemno povečalo število znanstvenih raziskav o kronični travmatski encefalopatiji (CTE), pri čemer so v ospredju raziskovalci centra CTE na Univerzi v Bostonu (BU). Čeprav nekatere športne organizacije, kot sta Nacionalna hokejska liga in svetovni ragbi, še vedno trdijo, da njihovi športi ne povzročajo CTE, nov pregled dokazov, ki ga je opravil vodilni svetovni strokovnjak za CTE, potrjuje, da je izpostavljenost ponavljajočim se udarcem z glavo (RHI) glavni dejavnik tveganja za nastanek te bolezni.
O CTE se več govori šele v zadnjih letih
CTE je leta 2007 v ZDA postal nacionalna novica, vendar so bila šele leta 2016 objavljena merila Nacionalnega inštituta za nevrološke motnje in Kap/Nacionalnega inštituta za biomedicinsko slikanje in bioinženiring (NINDS-NIBIB) za nevropatološko diagnozo CTE, ki so bila izpopolnjena leta 2021. Redke, osamljene študije primerov, ki poročajo o nenormalnih ugotovitvah ali uporabljajo nesprejeta diagnostična merila, so bile nesorazmerno poudarjene, da bi vzbudile dvom o povezavi med RZP in CTE.
CTE je leta 2007 v ZDA postal nacionalna novica, vendar so bila šele leta 2016 objavljena merila. Foto: thinkomatic iz iStock
Dr. Ann McKee, vodja nevropatologije v VA Boston Healthcare System in direktorica centra BU CTE, v preglednem članku v reviji Acta Neuropathologica poudarja, da je bilo zdaj v literaturi objavljenih več kot 600 primerov CTE iz več mednarodnih raziskovalnih skupin. In od teh več kot 600 primerov jih je 97 odstotkov potrdilo izpostavljenost RHI, predvsem pri kontaktnih športih in športih z udarci. CTE je bila diagnosticirana pri amaterskih in profesionalnih športnikih, vključno s športniki ameriškega, kanadskega in avstralskega nogometa, ragbi zveze, ragbi lige, nogometa, hokeja na ledu, bikoborbe, rokoborbe, mešanih borilnih veščin in boksa.
Poleg tega so avtorji študije razkrili, da v 82 odstotkih (14 od 17) domnevnih primerov CTE, ki so se zgodili v odsotnosti RHI, kjer so bila uporabljena posodobljena merila, družin nikoli niso vprašali, katere športe je pokojnik igral.
97 odstotkov primerov potrdilo izpostavljenost RHI. Foto: digicamchic iz iStock
CTE brez udeležbe v kontaktnih športih ali izpostavljenosti RHI je izjemno redka
Po mnenju raziskovalcev se kljub svetovnim prizadevanjem, da bi odkrili CTE brez udeležbe v kontaktnih športih ali izpostavljenosti RHI, zdi, da je ta izjemno redka, če sploh obstaja. »V študijah skupnostnih možganskih bank je bila CTE opažena v 0 do 3 odstotkih primerov, in kjer so informacije na voljo, so bili pozitivni primeri izpostavljeni možganskim poškodbam ali RHI. Nasprotno pa je CTE najpogostejša diagnoza nevrodegenerativne bolezni pri športnikih, ki se ukvarjajo s kontaktnimi in trkalnimi športi, po vsem svetu. Močno razmerje med odmerkom in odzivom je morda najmočnejši dokaz, da RHI povzroča CTE pri športnikih,« je dejala McKee.
CTE je najpogostejša diagnoza nevrodegenerativne bolezni pri športnikih, ki se ukvarjajo s kontaktnimi in trkalnimi športi, po vsem svetu. Foto: alphaspirit iz iStock
»V pregledu je predstavljena časovnica razvoja nevropatoloških meril za diagnozo CTE, ki jo je pred skoraj 100 leti začel patolog Harrison Martland, ki je uvedel izraz punch-drunk, da bi opisal nevrološko stanje pri tekmovalcih,« je pojasnila McKee, avtorica študije. »Pregled kronološko opisuje številne študije, ki so jih izvedle neodvisne mednarodne skupine, ki so preučevale različne populacije in pri posameznikih z anamnezo RHI iz različnih virov odkrile patologijo CTE.«
Za CTE je značilna značilna molekularna strukturna konfiguracija p-tau fibril, ki je drugačna od sprememb, opaženih pri staranju, Alzheimerjevi bolezni ali drugih boleznih, ki jih povzroča tau beljakovina.
Za CTE je značilna značilna molekularna strukturna konfiguracija p-tau fibril, ki je drugačna od sprememb, opaženih pri staranju, Alzheimerjevi bolezni ali drugih boleznih, ki jih povzroča tau beljakovina. Foto: LuckyBusiness iz iStock
![ANT-MAN AND THE WASP: QUANTUMANIA [Ant-Man in Osa: Kvantomanija] | trailer | 2023](https://www.student.si/wp-content/plugins/wp-youtube-lyte/lyteCache.php?origThumbUrl=https%3A%2F%2Fi.ytimg.com%2Fvi%2FXil28wnTILo%2F0.jpg)
