Stari Rimljani so bili mojstri inženirstva, saj so zgradili obsežna omrežja cest, akvaduktov, pristanišč in ogromnih stavb, katerih ostanki so se ohranili že dve tisočletji. Veliko teh struktur je bilo zgrajenih iz betona: Rimski Panteon, ki ima največjo nearmirano betonsko kupolo na svetu in je bil posvečen leta 128 n. št., je še vedno nedotaknjen, nekateri starorimski akvadukti pa še danes oskrbujejo Rim z vodo. Medtem pa so se številne sodobne betonske strukture po nekaj desetletjih porušile. Kako je lahko rimski beton tako obstojen?
Raziskovalci so desetletja poskušali odkriti skrivnost tega izjemno vzdržljivega starodavnega gradbenega materiala, zlasti v konstrukcijah, ki so bile izpostavljene posebno težkim razmeram, kot so kanalizacija in morski zidovi, ali v konstrukcijah, zgrajenih na seizmično aktivnih območjih.
Ključ rimskega betona so apneni klasti
Skupina raziskovalcev s Tehnološkega inštituta Massachusetts (MIT), univerze Harvard ter laboratorijev v Italiji in Švici je zdaj dosegla napredek na tem področju in odkrila starodavne strategije izdelave betona, ki vključujejo več ključnih funkcij samozdravljenja. Raziskavo so opravili profesor gradbenega in okoljskega inženirstva na MIT Admir Mašić, nekdanja doktorska študentka Linda Seymour in štiri drugi avtorji.
Raziskovalci so dolga leta domnevali, da ključ do trajnosti starodavnega betona temelji na eni sami sestavini: pucolanski snovi, kot je vulkanski pepel z območja Pozzuoli v Neapeljskem zalivu. To posebno vrsto pepela so za uporabo v gradbeništvu pošiljali celo po celotnem obsežnem rimskem imperiju, arhitekti in zgodovinarji pa so ga v zapisih opisovali kot ključno sestavino betona.
Ob natančnejšem pregledu so ti starodavni vzorci vsebovali tudi majhne, značilne, milimetrske svetlo bele mineralne elemente, ki so že dolgo prepoznani kot vseprisotna sestavina rimskih betonov. Ti beli koščki, ki jih pogosto imenujemo apneni klasti, izvirajo iz apna, še ene ključne sestavine antične betonske mešanice. »Odkar sem se začel ukvarjati z antičnim rimskim betonom, so me te značilnosti vedno fascinirale,« pravi Mašić. »Teh ne najdemo v sodobnih betonskih sestavah, zakaj so torej prisotne v teh starodavnih materialih?«
Samozdravljenje betona
Nova študija kaže, da so ti drobni apnenčasti delci betonu dali prej neznano sposobnost samozdravljenja, saj so bili prej obravnavani le kot dokaz površnega mešanja ali slabe kakovosti surovin. »Vedno me je motila misel, da je prisotnost teh apnenčastih delcev preprosto posledica slabega nadzora kakovosti,« pravi Mašić. »Če so Rimljani vložili toliko truda v izdelavo izjemnega gradbenega materiala, upoštevajoč vse podrobne recepte, ki so jih optimizirali skozi več stoletij, zakaj bi vložili tako malo truda v zagotavljanje proizvodnje dobro zmešanega končnega izdelka? V tej zgodbi mora biti nekaj več.«
Po nadaljnji karakterizaciji teh apnenih klastov z uporabo visokoresolucijskih večskalnih tehnik slikanja in kemičnega kartiranja, ki so jih pionirsko uvedli v Mašićevem raziskovalnem laboratoriju, so raziskovalci dobili nov vpogled v potencialno funkcionalnost teh apnenih klastov.
V preteklosti se je domnevalo, da se je apno, ko je bilo vgrajeno v rimski beton, najprej združilo z vodo, da je nastala zelo reaktivna pasta, ki je podobna materialu, v postopku, znanem kot slaking v angleščini. Vendar samo s tem postopkom ni bilo mogoče pojasniti prisotnosti apnenčastih klastov. Mašić se je spraševal: »Ali je mogoče, da so Rimljani dejansko neposredno uporabljali apno v njegovi bolj reaktivni obliki, znani kot gašeno apno?«
Beli vključki sestavljeni iz kalcijevega karbonata
S študijo vzorcev tega starodavnega betona je Mašić s svojo ekipo ugotovil, da so beli vključki dejansko sestavljeni iz različnih oblik kalcijevega karbonata. Spektroskopski pregled je pokazal, da so nastali pri ekstremnih temperaturah, kar bi pričakovali zaradi eksotermne reakcije, ki je nastala pri uporabi gašenega apna namesto ali poleg gašenega apna v mešanici. Ekipa je zdaj ugotovila, da je bilo vroče mešanje pravzaprav ključ do izjemno trpežne narave.
»Prednosti vročega mešanja so dvojne,« pravi Mašić. »Prvič, ko se celoten beton segreje na visoke temperature, omogoča nastanek kemijskih spojin, ki niso mogoče, če bi uporabili samo gašeno apno, saj nastajajo spojine, povezane z visokimi temperaturami, ki sicer ne bi nastale. Drugič, ta povišana temperatura bistveno skrajša čas strjevanja in vezave, saj se vse reakcije pospešijo, kar omogoča veliko hitrejšo gradnjo.«
Med postopkom vročega mešanja se v apnenčastih gručah razvije značilna krhka arhitektura nanodelcev, ki ustvarja zlahka lomljiv in reaktiven vir kalcija, ki bi po mnenju ekipe lahko zagotavljal kritično funkcijo samozdravljenja. Ko se v betonu začnejo oblikovati drobne razpoke, lahko prednostno potujejo skozi apnene klaste z veliko površino. Ta material lahko nato reagira z vodo in ustvari raztopino, nasičeno s kalcijem, ki lahko rekristalizira kot kalcijev karbonat in hitro zapolni razpoko ali pa reagira s pucolanskimi materiali in tako dodatno okrepi kompozitni material. Te reakcije potekajo spontano in zato samodejno zacelijo razpoke, preden se razširijo. Prejšnja potrditev te hipoteze je bila najdena s pregledom drugih vzorcev rimskega betona, pri katerih so se pojavile razpoke, zapolnjene s kalcitom.
S študijo vzorcev tega starodavnega betona je Mašić s svojo ekipo ugotovil, da so beli vključki dejansko sestavljeni iz različnih oblik kalcijevega karbonata. Foto: Sazonoff iz iStock
Raziskovalci so potrebovali dokaze
Da bi dokazali, da je to res mehanizem, ki je odgovoren za trajnost rimskega betona, je ekipa izdelala vzorce vroče mešanega betona, ki so vključevali antične in sodobne formulacije, jih namerno razpokala in nato skozi razpoke spustila vodo. Vsekakor je bilo tako: V dveh tednih so se razpoke popolnoma zacelile in voda ni mogla več teči. Enak kos betona, narejen brez gašenega apna, se ni nikoli zacelil in voda je še naprej tekla skozi vzorec. Na podlagi teh uspešnih testov si ekipa prizadeva za komercializacijo tega modificiranega cementnega materiala.
»Razveseljivo je razmišljati o tem, kako bi te trajnejše betonske formulacije lahko podaljšale ne le življenjsko dobo teh materialov, temveč tudi, kako bi lahko izboljšale trajnost 3D-tiskanih betonskih formulacij,« pravi Mašić.
Upa, da bi s podaljšano življenjsko dobo in razvojem lažjih betonskih oblik lahko ta prizadevanja pripomogla k zmanjšanju vpliva proizvodnje cementa na okolje, ki trenutno predstavlja približno osem odstotkov svetovnih emisij toplogrednih plinov. Skupaj z drugimi novimi formulacijami, kot je beton, ki lahko dejansko absorbira ogljikov dioksid iz zraka, kar je še en trenutni raziskovalni cilj Mašičevega laboratorija, bi te izboljšave lahko pomagale zmanjšati globalni vpliv betona na podnebje.
Da bi dokazali, da je to res mehanizem, ki je odgovoren za trajnost rimskega betona, je ekipa izdelala vzorce vroče mešanega betona, ki so vključevali antične in sodobne formulacije, jih namerno razpokala in nato skozi razpoke spustila vodo. Na fotografiji mesto Rim. Foto: bloodua iz iStock
Ob svoji 25. obletnici se v kinodvorane vrača eden najbolj cenjenih in priljubljenih filmov vseh časov. Govora je seveda o Titaniku Jamesa Camerona, ki je leta 1997 postal najdonosnejši film vseh časov, trenutno pa stoji na tretjem mestu za Maščevalci: Zaključek in Avatarjem. Prejemnik 11 oskarjev se z začetkom februarja vrača tudi v slovenske kinematografe.
Titanik prihaja v kina za svojo 25. obletnico
Najboljši film, najboljša režija, najboljša kinematografija, najboljša filmska montaža, najboljša kostumografija, najboljša izvirna glasba, najboljša izvorna pesem, najboljši zvok, najboljša montaža zvočnih učinkov, najboljši vizualni učinki in najboljša umetniška režija. Vse to je Titanik in še 115 drugih nagrad v filmskem svetu. No, ne pozabimo še na 2,2 milijardi zaslužka, nepozabne šale o vratih, ki zdržijo eno oziroma dve osebi in glas Celine Dion.
Titanik bo v prenovljeni različici svojo pot po po slovenskih kinematografih začel 9. februarja. V novi in izboljšani 4K 3D tehnologiji.
Titanik prihaja v kina tik pred valentinovim
10. april 1912. Tehnologija že dobršen del preteklih dveh desetletij proizvaja tok čudežev in ljudje so začeli ta neusahljivi vir napredka jemati za nekaj samoumevnega. Je mogoče dokazati človeško prevlado nad naravo s čim boljšim, kot je Titanik, največjim in najbolj luksuznim objektom, kar jih je kdaj zgradila človeška roka? A štiri dni in pol pozneje se svet spremeni. Krstno potovanje »ladje sanj« se konča v nepredstavljivi nočni mori in zaupanje človeštva v neukrotljivost lastnih moči je za vedno uničeno – zaradi povsem človeških slabosti: prevzetnosti, zaverovanosti vase in pohlepa.
James Cameron je leta 1997 poskrbel za zgodovinski mejnik v svetu filma Foto: on imdb
»Tragedija Titanika je v naši kolektivni domišljiji prešla v domala mitsko razsežnost,« pravi Cameron. »Pa vendar jo je tok časa oropal človeškosti in vitalnosti. Upam, da bo razmerje med Rose in Jackom nekakšen čustven strelovod, ki bo gledalcem omogočil, da se v film potopijo s srcem in umom in spet oživijo zgodovino,« je takrat povedal James Cameron. Zdaj so lahko njegove besede zapisane v zgodovini, saj se Titanik kot eden najbolj uspešnih filmov vseh časov vrača na filmska platna.
Verjetno ni potrebno posebej naštevati, a vseeno. V glavnih vlogah Kate Winslet, Leonardo DiCaprio, Bill Paxton, Billy Zane, Kathy Bates, Gloria Stuart, Bernard Hill, Jonathan Hyde in mnogi drugi.
Titanik spremlja zgodbo ostarele Rose, ki pripoveduje svojo izkušnjo na ladji Titanik Foto: on imdb
James Cameron pravi, da ga je tako potrebno videti
Kot je ob uradni naznanitvi 3D projekta maja lani v objavi za javnost studia Paramount izjavil režiser, Titanika »tako, kot ga je treba videti – namreč na velikih platnih – niso videle že cele generacije. In to bo Titanik, kakršnega še niste videli: digitalno izboljšan s tehnologijo 4K in nato pretvorjen v 3D format, pri čemer smo z velikim trudom pazili na sleherno podrobnost. Čustvena silovitost ostaja nedotaknjena in podobe so mogočnejše in močnejše kot kdajkoli prej, zato bo to izkušnja epskih razsežnosti tako za oboževalce kot za nove gledalce.« Verjetno bo s februarjem na voljo tudi njegov Avatar: Pot vode, kar ustvarja lep maraton ogledov.
O filmu Titanik je bilo povedanega že mnogo, zanimivo poslušanje pa je vsekakor 126. epizoda podkasta FilmFlow. Zala Mojca Jerman Kuželički, Maja Peharc in Ana Šturm se pogovarjajo o največji ladijski katastrofi vseh časov.
Titanic: 25th Anniversary [Titanik: 25. obletnica] | trailer | v kinu od 9. februarja
Dobršen del akcijskih filmov se odvije na cesti. Ti prizori niso zgled varne vožnje, učinkov v njih pa ne dosegajo vedno samo s CGIjem. Za nekaj minut na ekranu so največ avtomobilov žrtvovali pri snemanju spodnjih desetih filmov.
Transformerji: Temna stran meseca (2011)
Število uničenih avtomobilov: 532
Na prvem mestu se je znašel tretji v nizu filmov franšize Transformerji. Celovečerec o spopadu robotskih bojevnikov je režiral Michael Bay. Pri Guinessovi knjigi rekordov so potrdili, da so med snemanjem uničili rekordnih 532 avtomobilov.
Drugouvrščeni film v režiji Justina Lina ni edini iz serije Hitri in drzni, ki se je znašel na tem seznamu. Kar se je začelo kot serija o uličnem dirkanju, v kateri avtomobili občasno frčijo visoko nad cesto, je bilo nadgrajeno z divjanjem s helikopterji in tanki. V šestem filmu je škodo utrpelo 350 vozil.
Režiserski projekt sester Wachowski se je v spomin gledalcev med drugim zapisal s prizorom na avtocesti, ki se konča s trkom tovornjakov. Podjetje General Motors je produkciji posodilo kar 300 avtomobilov, ki jih niso več videli.
Lov na avtocesti je znan prizor iz filma Matrica: Reloaded.
Hitri in drzni 5: Fast Five (2011)
Število uničenih avtomobilov: 260
Tudi peti film franšize Hitri in drzni je režiral Justin Lin. Med snemanjem so uničili 260 avtomobilov.
Lin je tretji del filmske serije Hitri in drzni režiral po scenariju Chrisa Morgana, s katerim sta sodelovala tudi pri zgoraj naštetih nadaljevanjih. Škoda že pri tem zgodnejšem filmu ni bila majhna – velik del prizorov prikazuje japonsko drift dirkanje. Snemanje je terjalo 249 avtomobilov.
Brez franšize Hitri in drzni bi bil pričujoči seznam občutno krajši.
Število uničenih avtomobilov: 190
Za četrti film so potrebovali manj kot 200 avtomobilov. Zabeležili so 190 uničenih vozil.
The Junkman (1982)
Število uničenih avtomobilov: 150
Režiser Henry Halicki je umrl med snemanjem filma Samo še 60 sekund II (1989). S prvim delom je zaslovel njegov mustang Eleanor, ki se pojavi tudi v filmu The Junkman – skupaj s še 200 avtomobili iz Halickijeve lastne zbirke. Uničenih je bilo preko 150.
Režiser je za snemanje filma The Junkman prispeval lastno zbirko vozil.
Umri pokončno: Dober dan za smrt (2013)
Število uničenih avtomobilov: 132
Na seznamu filmov, ki so raje vlagali v posebne učinke kot zgodbo, se znajde pričujoče nadaljevanje serije filmov Umri pokončno. Režiser John Moore je za potrebe snemanja žrtvoval 132 avtomobilov, 518 pa naj bi jih potrebovalo resna popravila.
Za nami je že skoraj polovica januarja, ki je mnoge predstavljal nov začetek in z njim novoletne zaobljube. Marsikatera zaobljuba se je vrtela okoli alkohola.
Januar brez uživanja alkohola oz. angleško dry january (dobesedno suhi januar) v Združenem Kraljestvu poznajo že desetletje – Alcohol Charge UK je dry january predstavil že leta 2013. Vse skupaj se je začelo kot kampanja, ki je ljudi spodbujala, naj poskrbijo za svoje zdravje in cel mesec ne pijejo alkohola. Danes se na »izziv« brez pitja letno prijavi več kot 100 000 Angležev, lotevajo pa se ga tudi ljudje z vseh koncev sveta.
Če si se tudi ti odločil, da januarja ne boš spil niti kapljice alkohola, pa ti motivacija že počasi upada, beri naprej. Pripravili smo nekaj preprostih nasvetov, ki ti bodo pomagali pri tem.
Povej o izzivu svojim prijateljem
Pri nas se marsikatero druženje vrti okoli alkohola in prej ali slej te bo nekdo vprašal, ali si bolan, da danes ne piješ. Svojim prijateljem povej, zakaj si se odločil za januar brez alkohola, in upaj, da te bodo razumeli in ti ne bodo vseeno kupili pijače.
Načrtuj manj zabav
Manj zabav kot obiščeš, manjša je verjetnost, da se bo v roki znašel kozarec alkohola. Predlagamo, da zabave in različne dogodke načrtuješ za februar in marec, poleg tega pa lahko januarja kakšen petek več nameniš učenju in ne le žuranju.
Voznik
Če se vseeno odpravljaš na zabavo ali druženje s prijatelji, se javi, da danes ti voziš. Vsi dobro vemo, da voznik pod vplivom alkohola ogroža varnosti vseh v avtomobilu in na cesti, na poti domov pa ga lahko čaka še neprijetno srečanje s policistom. To te bo odvrnilo od pitja, prijatelji pa bodo zadovoljni, ker bodo imeli prevoz domov.
Dry january je odlična priložnost, da preizkusiš brezalkoholne različice tvojih najljubših (sicer alkoholnih) pijač. Največ izbire imaš zagotovo pri različnih koktajlih, pivih in radlerjih.
Denar
Če potrebuješ še dodatno motivacijo, pomisli, koliko denarja v povprečju zapraviš na zabavi za alkohol. Ves ta denar lahko, če ne piješ, prihraniš in porabiš za kaj drugega.
Poišči si novo »nagrado«
Če ti je kozarec pijače predstavlja »nagrado« po napornem dnevu ali tednu, poišči alternativo. To je lahko karkoli, od najljubše sladice, gledanja najljubše serije, razvajanja s kopeljo, savne…
Dobro izhodišče
Kot zadnje lahko na januar brez alkohola gledaš kot na izziv, ki ti ga bo uspelo premagati. To pomeni dobro izhodišče, da ti bodo v letu uspeli tudi drugi izziv in novoletne zaobljube, ki si si jih zastavil.
Ali veš kaj je interspolnost? Tudi jaz do pred kratkim nisem. Študentje s pedagoške fakultete pa nameravajo temu narediti konec. Pri projektni nalogi so si Urška, Nadja, Domen, Žan, Naja in Sara izbrali biološki fenomen interspolnosti. Raziskali so ga, zanimalo jih je, kako se z interspolnostjo ukvarjajo nevladne LGBT+ organizacije in izdelali bodo celo izobraževalno brošuro namenjeno staršem. Brošura bo prva svoje vrsti v Sloveniji in bo skupaj z drugimi doprinosi tlakovala tla razbijanju tabuja interspolnosti.
O raziskavi, vtisih, izzivih in kritiki binarne družbe sem se pogovarjal z Urško in Nadjo.
Zakaj ste se odločili za to temo?
Urška: Za temo interspolnost smo se odločili, saj sem jaz lani obiskovala izbirni predmet, ki ga je vodila profesorica Karmen, ki je bila zelo navdušena nad odpiranjem alternativnih tem oz. tem, ki jih po navadi ne obravnavamo, pa so pomembne za pedagoški proces oz. za pedagoge, da jih ozavestimo in upoštevamo. In sem pomislila, ker sem bila edina socialna pedagoginja, da celo mi, ki veljamo za najbolj odprto smer na našem faksu, ne obravnavamo interspolnosti v našem kurikulumu in se mi je zdelo to problematično. Rekla sem si: dajmo naslovit to temo. Vedela sem tudi, da imamo pri enem predmetu v naslednjem (torej v tem) letu za naredit projekt. In še med predavanjem je bilo omenjeno da ni niti ene brošure v slovenščini, v drugih jezikih pa so. In sem predlagala idejo drugim in so bili vsi navdušeni.
Nadja: S to tematiko sem se že srečala, in sicer preko raziskovanja na internetu in osebnih zgodb ljudi, ki so interspolne osebe. Drugič sem se s to tematiko srečala preko Urške, ki je predlagala naš projekt in temo. In se mi je zdela tematika pomembna, predvsem ker se v Sloveniji tega ne naslavlja, kot je omenila Urška. Nimamo javno dostopnih brošur na to tematiko, hkrati pa se na pedagoških študijih sploh ne govori o tem, zato mislim, da je važno, da to tematiko odpremo.
Kaj sploh je interspolnost?
Urška: Je naraven biološki pojav, ki se kaže tako, da spolnih značilnosti osebe ne moremo dati v tipično ženski ali moški spol. Obstaja več kot 35 različnih variacij. Najbolj splošno poznana je, da se rodiš z ženskimi in moškimi spolnimi organi skupaj, druge opcije so tudi penis + maternica, notranji testisi, različni hormoni, … Česar ne moremo biološko definirati kot žensko ali moško telo. Če ostanemo v binarnosti seveda – česar pa si mi ne želimo.
Zakaj je potrebno govoriti o tem in zakaj mislita, da se v Sloveniji ne govori dovolj?
Nadja: Lahko se obrnem na raziskavo, kjer smo odgovorili na veliko teh vprašanj. Zakaj je treba govoriti o tem? Ker so interspolne osebe močno diskriminirane tako s strani sistema, države, politike, sistemsko kot tudi s sistema zdravstva in ker je ta tematika zelo pometena pod preprogo, še posebej v Sloveniji in po celem svetu. Ker se je o tej tematiki pri nas začelo govorit komaj nekaj let nazaj. Takrat se je šele začelo sistemsko in organizirano naslavljati temo s strani nevladnih organizacij. Poleg tega tematika sploh ni raziskana, nimamo dovolj statističnih podatkov, raziskav o teh osebah, ni niti zdravstvenih podatkov. Kašni posegi so, kako pogosto, koliko je teh oseb. Ni celostne obravnave. Interspolnost je krovni pojem ki pokrije širok spekter medicinskih diagnoz. Tako se v medicini ne uporablja izraz interspolnost, ampak se naslavlja specifične diagnoze, torej se ne naslavlja oseb kot interspolnih.
Urška: Diagnoza je menda »motnja spolnega razvoja«. To pa nakaže da gre za napako. Ampak ni res, ker gre za naraven biološki pojav, ki nima negativnih zdravstvenih posledic.
Nadja: Običajno nima slabih posledic. Običajno so osebe zdrave in ni potrebe po zdravniških intervencijah.
Urška: Tako da to ni motnja, ki bi res motila.
Nadja: Gre za družbeni problem binarnosti. Izvaja se tako, da se otroke operira. Velikokrat v zgodnjem otroštvu, v prvih dneh ali tednih življenja. Ko se ve, da oseba nikakor ni sposobna privoliti v te posege. Tako je zelo malo informiranja in tudi starši pogosto ne vedo, kaj se dogaja z otroci. V raziskavi smo odkrili, da se ti posegi izvajajo na skrivaj, odstranitev notranjih testisov se označi kot odstranitev slepiča. In staršem se sploh ne pove.
Torej starši sploh ne vedo, kaj se dogaja z njihovimi novorojenčki?
Nadja: No, pravzaprav so to bolj prakse iz preteklosti in kar smo slišali iz zgodb. Dogaja se, da osebe sploh ne vedo, da so interspolne, izgubilo se je tudi veliko medicinskih kartotek. Osebe nimajo dostopa do tega. To so dejanske izkušnje Slovencev, to da nimajo dostopa do kartotek, kjer bi bilo navedeno, kaj so jim naredili v otroštvu. To je problem, ker se dogajajo invazivni posegi na osebah, ki niso niti približno potrebni.
Urška: In ti posegi lahko prinesejo nove težave, ki jih oseba drugače ne bi mela. Veliko teh zgodb izhaja iz tujine. Ko smo delali brošuro, smo prebrali veliko pretresljivih zgodb. Kaj oseba doživlja, kakšno kršenje človekovih pravic, na kakšen način je to obravnavano, v Sloveniji je problem, ker nimamo javnih podatkov.
Nadja: Na tem področju je Zagovornik načela enakosti enkrat naredil posebno poročilo Zagovornika načela enakosti – Položaj interspolnih ljudi v medicinskih postopkih. Na zdravstvene ustanove je poslal pismo, v katerem je poizvedoval o posegih, ki se dogajajo na interspolnih osebah in dobil je nekatere podatke. Ampak nič kaj konkretnega. Koliko je teh posegov na primer – glede na podatke 3 do 4 na leto.
Urška: Ampak glede na statistiko to ni res.
Nadja: WHT je ugotovila da naj bi bilo 1,7% ljudi interspolnih. Tako bi moralo biti 37.000 takih oseb v Sloveniji.
Urška: In to je več kot 3 do 4 osebe na leto.
Nadja: No ampak uradne statistike ni, to so samo neke ugotovitve.
Torej je bilo tega v preteklosti še več?
Nadja: To so zgodbe, ki pričajo iz tujine. V Sloveniji sploh ni teh zgodb. Preko intervjuja smo dobili zgodbo ene osebe. V Sloveniji ni teh zgodb, ni ljudi ki bi se izpostavili, ni nobene skupnosti. To so predvsem gibanja ljudi, ki niso interspolni, samo pomagajo.
Urška: Jaz bi še dodala še nekaj iz zgodbe iz tujine – iz Evrope. Da so zdravniki staršem rekli: vaš otrok je edini. Ne smete o tem govorit, ne povedat drugim, »keep it quiet« ker drugače boste čudni. Medtem pa so ti otroci med odraščanjem bili vedno v stiski, edini sem, čuden sem, nekaj je narobe. Potem so pa odkrili skupnost interspolnih oseb in niso mogli verjeti, da niso sami in da je to tako pogosto.
Nadja: Problem je, da se v medicini to naslavlja kot različne diagnoze, ni pa krovnega pojma. Ko je ena izmed intervjuvanih organizacij poizvedoval na različnih zdravstvenih ustanovah, kaj delajo, kaj vejo o interspolnosti, so ugotovili, da tega izraza v zdravstvu sploh ne poznajo. Je bolj družbeni termin.
Urška: Mi smo tudi pri projektu morali narediti eno mini raziskavo in smo vprašali nekaj medicinskega osebja, ki jih poznamo ali pa imamo dostop do njih: »A vi sploh veste kaj je interspolnst?« Večinoma je bil odgovor ne.
Nadja: Tudi nekateri delavci na ginekoloških oddelkih sploh ne poznajo tega termina.
Prikaz operacije interspolne osebe iz leta 1466 Foto: Charaf-ed-Din on wikimedia
Kako so interspolne osebe diskriminirane?
Urška: To se kaže že na primer v osnovni šoli pri biologiji. Ko se učimo o človeškem telesu, se vedno učimo samo ženski in moški spol, interspolnost je včasih omenjena, ampak zelo na hitro in po navadi je tudi zasmehovana. Kao, ha-ha, on ma pa oboje, čuden je. Po naših izkušnjah to ni naslovljeno kot nekaj, o čemer je treba govoriti. Tako se interspolna oseba, ki raste s tem in se v šoli uči, da obstaja moški in obstaja ženska, vpraša, kaj sem torej jaz. Druga stvar je, da res živimo v binarni družbi, ki se zavzema, da sta samo moški in ženska, medtem ko spektra spolov sploh ne upošteva.
Nadja: Tudi iz sistemskega vidika se da osebo označit samo kot moški ali ženska. Kot recimo EMŠO, kjer sploh ni možnosti, da bi se označil za kaj drugega. 15 dni po rojstvu je treba zapisat spol otroka, kar je razlog za te hitre operacije. Tako starši sploh nimajo časa razmisliti ali počakati, da se otrok razvije, da se lahko sam odloči. Tako so sistemski vidiki zelo diskriminirajoči.
Urška: In še športna vzgoja, garderobe, stranišča, … Vedno delimo na moške in ženske.
Povejte kaj o vaši raziskavi. Kaj ste počeli in kaj ste ugotovili?
Nadja: Mi smo želeli raziskati, kako nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z LGBT+ skupnostmi, naslavljajo to temo. Kako naslavljajo potrebe uporabnikov in kaj mislijo, da je treba na tem področju še storiti. To smo naredili tako, da smo kontaktirali 3 nevladne organizacije.
Urška: Pravzaprav smo jih kontaktirali nekaj več.
Nadja: Ja… Na koncu smo delali intervju s tremi posamezniki, ki se znotraj njih ukvarjajo s to tematiko in z njimi naredili polstrukturiran intervju in iskali odgovore, kako oni naslavljajo tematiko. Pred nekaj leti so naredili združenje – Interkoalicija. Ne vem točno kdaj, 2017, 2019, nekaj let nazaj pač. Začeli so prvič naslavljat te tematike v Sloveniji. Takrat je malo zamrla zaradi korone in prejšnje vlade. Zdaj pa bodo spet začeli s to koalicijo. Znotraj nje so kontaktirali interspolne osebe in organizacijo združenje evropskih interspolnih oseb. Tudi s Hrvaško so sodelovali. Predvsem delujejo na področju aktivizma in manj individualnega dela s posamezniki. Verjetno, ker je zelo redko, da bi se posameznik »avtiral« kot interspolna oseba in pristopil k organizaciji, mogoče je to spet neka stigma prilepljena na LGBT+ skupnost.
Kako da niste vprašali kar kakšne interspolne osebe?
Nadja: Iz več razlogov. Ker ne vemo, kako in kje te osebe najti. Ni oseb, ki bi se avtirale, ne poznamo jih. Drugič zaradi tega, ker je ta tematika še vedno tabu v Sloveniji in bi lahko zelo hitro izpostavili te osebe, jih avtirali in mogoče celo spravili v nevarnost diskriminacije. Tako da iz teh razlogov nismo mogli in želeli najti in smo se odločili da bi raje intervjuvali organizacije kot posamezne osebe.
Ste zadovoljni s tem, kako jih obravnavajo te organizacije?
Nadja: Da. Osebe s katerimi smo se pogovarjali, imajo zelo poglobljeno znanje o tej tematiki in smo šli dlje od samih vprašanj, izvedeli smo zelo veliko. Zdi se mi, da so zelo strastni glede aktivizma na tem področju, imajo veliko projektov, ki jih že izvajajo in tudi načrtov za prihodnost. Tako da se ta tematika res odpira v Sloveniji in se prvič dogajajo neki premiki. Tako da smo zadovoljni, kako naslavljajo tematiko, zelo spoštljivo in primerno.
Na kakšen način ste sodelovali s temi organizacijami? Ste jih samo intervjuvali ali so vam tudi pomagale pri tehnični izvedbi ali morda ponudile oglaševanje, reference itd.?
Nadja: Vse organizacije so bile zelo radodarne s svojim časom in pomočjo. Z eno organizacijo sodelujemo tako pri raziskavi kot projektu brošure. Bili so zelo pripravljeni poslat različne vire in dati informacije, projekt jih je zelo zanimal, želijo vedeti, kam to pelje, kako bo izpeljana raziskava, tako da menim, da je to sodelovanje vsaj pri nekaterih organizacijah šlo dlje od samega intervjuja. Tudi od njih smo dobili pozitiven feedback, da naslavljamo to temo. Ker je vsaka kapljica, vsak kanček v Sloveniji zdaj potreben. Ker je naslavljanja te tematike res malo. Samo nekaj nevladnih organizacij in Zagovornik načela enakosti se ukvarjajo s tem.
Urška: In mi. Smo osebe, ki nas zanima in tudi njim pokažemo, da je njihovo delo pomembno.
Kaj pa drugi del vašega projekta – brošura?
Urška: Brošura je v prvi vrsti namenjena staršem. Novopečenim staršem, ki se jim lahko zgodi, da se jim rodi interspolni otrok ali pa tistim, ki že imajo to izkušnjo. Zdi se mi predvsem pomembno, da je namenjeno splošni populaciji. Torej tistim, ki nič ne vedo o tem in tistim, ki hočejo vedeti še več. Predvsem iz mini raziskavic smo ugototovili, da tudi naši bližnji ne vejo skoraj nič o interspolnosti in zato se nam zdi prav, da te informacije širimo. Najbolj pomemben del tega se nam je zdelo informiranje staršev, da jim damo vedet, da je to nekaj normalnega in okej. Brošura vsebuje del »Okej je: če… «, kjer smo vključili »Okej je, če nimaš vseh odgovorov; če se počutiš zmedeno; jezno; krivo… «
Nadja: Dodam, da smo tukaj s strani organizacij dobili potrdilo, da je potrebno na tem pedagoškem področju delovait in informirati starše, ker se vse začne z njimi. Tako da je brošura zelo smiselna in potrebna.
Urška: Drugi del tega pa je, da smo želeli starše spodbuditi oz. jih opolnomočiti, da si upajo iskati nove informacije, da si upajo vprašati tudi medicinsko osebje, kaj se dogaja z njihovim otrokom, da nehamo te prisilne operacije, neinformiranost staršev, kaj se dogaja z njihovimi otroki. In to na tak način, da jim povemo, če ne razumeš zdravnika, ga vprašaj, v redu je, ne rabiš poznat teh strokovnih izrazov. Prosi naj poenostavijo, ker tudi mi ne razumemo vseh teh izrazov. Želeli smo jim tudi dati specifične usmeritve, kako postopati pri tem. Vemo da je rojstvo otroka lahko zelo stresen dogodek in takrat sploh ne pomisliš na to. Če pa se že prej informiraš in veš, kaj se dogaja, lahko vsaj malo vplivaš, da zagotoviš svojemu otroku neko varnost v celem procesu.
Sklepam da se nevladne organizacije bolj ukvarjajo s posamezniki, ki so interspolne osebe. Zanimivo, da vi ciljate na starše, to je čisto obrnjena zgodba.
Nadja: Točno to smo naslavljali na enem intervjuju in nismo niti vprašali, ampak je ta tematika prišla spontano na plan. Intervjuvanec je rekel, da se začne pri starših. Prvi medicinski posegi, vzgoja …
Urška: Ja, takrat te osebe še niso dovolj stare, da bi se z njimi pogovarjal.
Nadja: Ja, pristojnost staršev, da sprejemajo prve odločitve pri otroku in kako otroka vzgajajo naprej. To zelo vpliva na razvoj, tako psihični kot fizični, na nadaljnje potencialne duševne stiske in težave, ki jih ta oseba lahko izkusi v življenju. Zato je res potrebno začeti pri starih, ker so oni prvi, ki naslavljajo to tematiko pri otroku in prvi, ki sprejemajo te odločitve in prvi, ki so nek človek, ki lahko ustavi to medicinsko diskriminacijo in nepotrebne medicinske posege in lahko zelo vplivajo na otroka in njegov razvoj in življenje tako, da je potrebno naslavljat to pri starših.
Phall-O-Meter ali kriterij za operacije intersplonih novorojenčkov Foto: Intersex Society of North on wikimedia
Ali je to prva takšna brošura v Sloveniji?
Nadja: Ni čisto prva. Je pa prva s Pedagoške fakultete.
Urška: Ja in ne. To je odgovor. Naša prva informacija je bila, da slovenske brošure za starše ni. Potem smo začeli bolj podrobno raziskovati to polje in ugotovili, da ko poguglaš interspolnost, najdeš kar nekaj informacij o tem, vendar pogosto te informacije prihajajo s stani LGBT+ organizacij in so tudi raztresene in ne veš čisto, kaj je zanesljivo in kaj ne. Potem smo iskali brošuro in je na internetu nismo našli. Šele, ko smo opravili prvi pogovor, so nam pokazali tri brošure oziroma letake, ki jih prej nismo nikjer našli. Torej niso splošno dostopne za javnost ali objavljene na spletu. Zato je na nek način naša brošura prva, že zato ker bo online in dostopna vsem in ker je res napisana v zelo poljudnem jeziku, da jo lahko res razumejo. In ker ne prihaja s strani LGBT+ organizacij.
So se vam zdele druge brošure nezanesljive, preveč aktivistične?
Urška: Niti ne. Strokovnost je bila, ampak same brošure se nam niso zdele kot nekaj, kar bi iskali. Kar bi nas kot bodoče starše pritegnilo, kar bi pritegnilo splošno javnost, morda tudi oblikovno. Mi smo želeli ustvarit nekaj novega in drugačnega.
Prvotni načrt je bil, da bi z organizacijo ali pa s kakšnim njihovim uporabnikom to oblikovali skupaj. Vendar so nam povedali zelo pomembno stvar, in sicer da če brošura pride s strani LGBT+ organizacije lahko iz strani nekaterih avtomatsko pade nanjo neka stigma, ki jo čutijo do LGBT+ skupnosti. Medtem ko, če to brošuro izdamo študentje socialne pedagogike oz. oddelek za socialno pedagogiko, je to vseeno neka univerzitetna pedagoška stvar, ki je mogoče bolj nevtralna in zato se zdi kot bolj zanesljiva informacija za nekoga, ki ima mogoče kakšne predsodke. Kar je seveda normalno za družbo v kateri živimo, ampak je pomembno, da te predsodke naslavljamo in jih tudi postopoma razbijamo.
Kje bo objavljena brošura?
Urška: S tem se zaenkrat še malo ukvarjamo, nimamo še točnega odgovora, ker smo zaenkrat v procesu nastanka končnega besedila. Naš cilj je da brošuro objavimo na spletni strani Pedagoške fakultete. Oddelek socialne pedagogike nas je podprl in so pripravljeni dati gor nek »žig«. To pomeni, da bo na spletni strani, do katere lahko dostopa čisto vsak. Hkrati pa si želimo narediti en manjši letak na katerem bodo npr. 3 osnovne informacije o tem, nekaj kar bo pritegnilo ljudi in QR koda, ki te bo peljala do brošure. Te letake si želimo razdeliti na pediatrije, ginekološke ambulante in porodnišnice. In seveda tudi na šole.
Zdi se nam pomembno, da se tudi pedagoški delavci spoznajo na to temo in imajo vsaj osnovne informacije, vendar pa bi bilo seveda idealno, da bi naredili še eno brošuro posebej za pedagoge oz. nek priročnik, kar pa ostaja odprto za vnaprejšnje delo.
Kaj bo na letaku, kaj bo v brošuri?
Urška:Na letaku bo razlaga, kaj je interspolnost, napisano bo, da je to naraven biološki pojav, njegova pogostost in povabilo ljudem, da izvedo več, da se pozanimajo, informirajo. Na sami brošuri pa smo začeli s tem, da povemo, kaj je interspolnost in kako te ljudi naslavljat. Velikokrat pride do žaljivih izrazov kot so tretji spol, hermafrodit, interseksualna oseba – slednje je narobe, ker ne gre za spolno usmerjenost ampak biološki spol. Torej, kako te osebe poimenovat. Neko usmeritev, kako se pogovarjati z zdravniki o tem, kako z drugimi institucijami. Ta »okej je, če… « del, da jim zagotovimo, da so njihova čustva normalna in v redu, tudi, če so mogoče negativna. In seveda neki praktični napotki, ki bi jih lahko bilo več, ampak govorimo o dvostranski brošuri. Nadalje, kako živeti z interspolnim otrokom, komu vse povedat daje interspolna oseba, kako to povedati in kako živeti v vsakdanjem življenju.
Kakšen pa je bil odziv s strani profesorjev?
Precej pozitiven. Na začetku je bila naša tematika naslovljena ne čisto z zadržkom ampak tako malo: »… hm … kaj pa je to? Kaj vi delate? Kaj je interspolnost in zakaj se vam to zdi pomembno?« Tudi oni morda niso bili dovolj ozaveščeni, ko smo pa enkrat začeli govorit z njimi o tem, je bilo pozdravljeno z zelo veliko sprejemanja, naša mentorica Sonja je navdušena nad celotno idejo, profesorju smo brošuro poslali v recenzijo in je pozitivno komentiral oz. vsaj ne negativno (smeh). Tako da se nam zdi, da so zadovoljni in tudi to, da bo objavljeno s strani oddelka je en znak potrditve za nas. Da tudi oni vidijo pomembnost tega dela.
Brošura bo objavljena na spletni strani Oddelka za socialno pedagogiko Pedagoške fakultete in dostopna kar najširšemu krogu ljudi. Foto: Urška
Kakšni so vajini načrti v prihodnosti, se bosta še ukvarjali z interspolnostjo?
Nadja: Midve razmišljava o akademskem nadaljevanju te tematike in sicer pisanju magistrske naloge o interspolnosti, ker je res zelo veliko materiala popolnoma neraziskanega in neodprtega v akademskih vodah. To tematiko imajo itak največjo pravico naslavljat same interspolne osebe in bi jim morali pustit povod in naslavljanje teh tematik. Mogoče da odpremo to temo, da se najdejo ljudje v tem, da vidijo, da so informacije, da se stvari dogajajo
Urška: In da so te informacije pozitivno sprejete. Po eni strani bi rekla, da seveda podpiram interspolne osebe, da se v to vključijo. Ampak se zavedam, da glede na diskriminacijo, ki so jo doživele, se morda ne počutijo dovolj opolnomočene za to. Cilj je predvsem spodbuditi ljudi, da se govori o tem.
Brošura tudi preko QR kode
Brošuro o interspolnosti si lahko naložiš oziroma jo odpreš tako, da skeniraš spodnjo kodo.
Si vedel, da gre potem, ko so banane pobrane, polovica bananovca v smeti? Indijsko podjetje Saathi je našlo inovativen način, da bananine odpadke spreminja v vložke. Higienske izdelke, ki so v tej državi več kot nujno potrebni.
Indija je največja pridelovalka banan na svetu. Na bananovcu pa žal banane zrastejo zgolj enkrat. Nato njihova stebla posekajo in jih odvržejo na robu ceste ali v kanale. To s časom ustvarja velike okoljske in družbene težave. Stebla propadajo in se spreminjajo v smeti.
Zakaj izdelujejo ravno vložke?
Leta 2015 je imela v Indiji dostop do vložkov zgolj ena tretjina žensk. Zaradi tega so primorane vsak mesec po več dni izostajati iz šole ali službe, kar opazno vpliva na njihov študijski in delovni napredek. Čeprav se je statistika izboljšala, si še mnoge vložkov pogosto ne morejo privoščiti, saj stanejo toliko kot dnevna zaloga hrane. Poleg tega jih pri uporabi ustavljajo tudi kulturni tabuji. V določenih skupnostih so bile ženske v času menstruiranja videne kot nečiste in so morale biti zato odmaknjene iz prostorov, ki so jih navadno obiskovale. Tudi iz lastne hiše. Morale so jesti iz ločenih krožnikov. Tem starim ritualom so sledili tudi v mestih in ne zgolj na podeželju.
Načini, s katerimi so si te ženske pomagale, jim niso vedno omogočali varne menstruacije. Kjer vložki niso dostopni, ženske uporabljajo druge absorpcijske materiale; blago, posušene liste rastlin in podobno. Ti materiali niso nujno nehigienični, a je verjetnost, da niso čisti, večja, ker se jih ponavadi uporablja dalj časa ali večkrat. Uporaba blaga ali kosov oblačil lahko na primer povzroči infekcijo, če se ga ne pere in suši dovolj pogosto.
Ustanovitelja podjetja Saathi, Tarun Bothra in Kristin Kagetsu, sta se po nasvet odpravila k Chiragu Desaiu. Chirag je raziskovalec, ki ga zanima, kako bananovce uporabiti namesto, da se jih zavrže. Sam je dobro preučil njegovo zgradbo in iznašel tehnologijo, ki mu omogoča njegovo predelavo. Vlakna pseudostebel je uporabil pri izdelavi različnih produktov: gnojil, blaga in celo sladkarij. Inovativni Indijec pravi, da so njegovi izdelki uspešni, saj se na trgu čedalje bolj veča povpraševanje po naravnih izdelkih. Svoje znanje je delil s Tarunom in Kristin v njunem enotedenskem obisku. Prejela sta tudi osnovno usposabljanje o obdelavi surovega materiala.
Saathi danes sodeluje s 18 000 kmeti in postavlja te naprave v njihove okoliše, da lahko sami pridelujejo vlakna iz lastnih kmetijskih odpadkov. Plačujejo jim za surovino – predelana stebla v obliki vlaken. To je tudi njihov prispevek h krožnemu gospodarstvu, saj kmetu prinašajo dohodek za njegove odpadke.
Kako iz vlaken bananovca izdelajo biorazgradljive vložke?
Saanthi trdi, da lahko iz enega stebla bananovca izdelajo kar 3000 vložkov. Celoten postopek izdelave sledi naslednjim korakom. V prvi fazi obdelajo stebla, da pridobijo vlakna.
Najprej steblo prerežejo na polovico s pomočjo žage.
Nato delavci ročno ločijo plasti stebla eno od druge.
S posebnimi napravami obdelajo olesenela stebla tako, da jih na drobno narežejo oziroma zdrobijo in na tak način pridobijo tanke snope vlaken, bele laske, ki spominjajo na slamo.
Dobro jih umijejo in posušijo na soncu.
Kmetje lahko tekočino, ki nastane pri obdelavi debel, uporabijo kot gnojilo.
V drugi fazi nadaljujejo z izdelavo vložkov. V tovarni posušena vlakna naprej obdelajo. Najprej jih razrežejo na manjše kose, nato pa jih najbrž preko skrivnega postopka, predelajo v neke vrste puhast material, ki spominja na bombaž. Postopka ne želijo razkriti, kar je razumljivo, saj gre za patentirano tehnologijo. Pridobljeno “blago” stisnejo v več plasteh, ki nato predstavlja absorpcijski srednji sloj. Slednjega obdajo še s sloji iz materialov drugih rastlin, a tudi teh zaradi kopiranja nočejo razkriti. Nakopičen material nato pritisnejo skupaj in izrežejo primerno obliko oziroma model vložka. Enega iz vsake serije tudi testirajo z vodo zmešano z rdečim črnilom. Vložkom na spodnjo stran dodajo še pritrdilni trak, nato pa jih sterilizirajo z UVC lučjo. Nato jih spakirajo v ovitke in škatle.
So vložki res biorazgradljivi?
Saathi trdi, da vložki razpadejo v prej kot pol leta, če se jih zakolje. Če se jih pusti na odprtem, potrebujejo približno 18 mesecev. Čeprav se to morda zdi veliko časa, je to zelo malo v primerjavi s plastiko, ki se v higienski industriji uporablja danes. Toda podjetje pri proizvodnji, kot tudi pri pakiranju uporablja več materialov, ki jih nočejo razkriti. Zato ne moremo trditi, ali so njihovi izdelki 100-odstotno biorazgradljivi. Vsaj dokler tega ne potrdi certificirano testiranje.
Saathi svoje vložke prodaja v lekarnah, specializiranih trgovinah in na spletu. Za vsakega prodanega, enega tudi podarijo. Večino podarjenih vložkov pošljejo ženskam v odmaknjenih ruralnih območjih, ki imajo bolj omejen ali celo onemogočen dostop do te vrste higienskih izdelkov. Pošiljajo jih tudi mednarodno, zato jih lahko testiraš in se sama prepričaš, kako kvalitetni ali biorazgradljivi so.
V zadnjih desetih letih je tudi indijska vlada veliko pripomogla k večanju dostopnosti higienskih izdelkov ženskam. Kljub temu vsaka četrta ženska še vedno nima vložkov doma. Saathi se zaveda, da izdelava in brezplačno razdeljevanje nista dovolj in se zato trudi, da ljudi na to temo tudi izobražuje.
How Banana Plant Waste Is Turned Into Sanitary Pads in India | World Wide Waste
Nova odkritja na področju genetske zgodovine pripovedujejo o začetkih Aškenazi judov. Gre za judovsko etnično skupino, ki je druga največja takoj za sefardskimi judi. Njihove korenine segajo vse do zgodnjega srednjega veka, ko so bivali na območju današnje Nemčije. Njihovo poimenovanje v prevodu iz hebrejščine pomeni »nemški judje«. Kaj vemo o aškenazi judih in kaj smo izvedeli na novo?
Potek raziskave in njeni rezultati
Raziskovalci so analizirali genetski material pridobljen iz zob, ki so jih našli na judovskem pokopališču iz 14. stoletja. Zbrali so DNK 33-ih različnih Aškenazijev iz srednjeveškega mesta Erfurt.
Ugotovili so, da lahko na podlagi njihovega dednega zapisa takratne judovske prebivalce delimo v dve skupini. Ena je imela več podobnosti z evropskim prebivalstvom, druga pa bližnje vzhodnim. Poleg tega so opravili tudi primerjavo z DNK-jem današnjih Aškenazijev in presenečeno ugotovili, da so bili njihovi srednjeveški predniki izpred 600 let veliko bolj genetsko raznoliki. Tako so si bili bolj različni prebivalci enega mesta, kot so si danes ameriški in izraelski Aškenaziji.
Zaznali pa so tudi elemente, ki jih povezujejo s srednjeveškimi predniki. Pri osmih posameznikih so našli genetske mutacije, ki povzročajo bolezni, ki so še danes pogoste med Aškenaziji.
Eden izmed avtorjev raziskave iz Harvarda, David Reich, poudarja tudi pomembnost doprinosa informacij o samem začetku etnične skupine. Dejstvo, da so si bili med seboj izrazito genetsko različni lahko povežemo še s tem, da je imela v začetku tretjina populacije isto prednico. Takratna izvorna judovska skupnost je bila majhna in se je razvila pred 14. stoletjem.
Raziskava ni velikega pomena zgolj zaradi arheoloških ugotovitev in novega znanja, temveč tudi zaradi svoje uspešnosti pri pridobivanju raziskovalnega materiala. Zakoni judovske religije namreč ne dovoljujejo izkopa mrtvih, s tem pa je željnim arheologom onemogočeno njihovo »lopatkanje«, kot ga ljudje radi imenujejo.
Reich je še dodal, da so bili v Evropi judje verska manjšina, ki je bila »družbeno segregirana in je doživljala periodično preganjanje. Naše delo nam podaja neposreden uvid v strukturo naše skupnosti.« Trdi, da so postavili temeljeza nadaljnje genetske raziskave o svoji skupnosti.
Po soncu je eden tistih filmov, ki je lahko mojstrovina ali pa recept, da hitro zaspiš. Ne glede na to, kaj bo pomenil določenemu gledalcu, je ustvarjen s precizno natančnostjo pri vsaki podrobnosti. Režiserski prvenec Charlotte Wells je film, ki ga bo skoraj nemogoče opisati, saj gre za melanholičen prikaz spominov in razmerja med hčerko in očetom.
Po soncu je film, ki bi ga težko opisali
Dejstva so včasih jasna in direktna. Tako se zna zgoditi, da film marsikomu ne bo všeč. Zakaj? Gre za zelo počasen, skoraj dve uri trajajoč film, v katerem se ne zgodi skoraj nič. Ampak samo na prvi pogled. Pri drugem ogledu ali pa že prvem, zelo podrobnem, vidimo marsikaj, kar se nas lahko dotakne v najbolj globokih točkah srca in duše. In prav duša je lepa primerjava s tem filmom, saj je težko opisati, kaj točno je, samo vemo, da nam pomeni veliko.
Paul Mescal, ki je bil izjemen v seriji Normalni ljudje (Normal People, 2020), je mladi oče enajstletni Sophie (Frankie Corio). Dogajanje filma je postavljeno na začetek stoletja, v turško letovišče, kjer preživljata svoje počitnice. In filmu je treba pokloniti stoječi aplavz, saj tako neopazno ustvari dve zelo pomembni reči. Prva je ena najbolj naravnih kemij glavnih igralcev, kar jih je videlo filmsko platno. Mescal in Corio oddajata ogromno družinske energije, ki pluje na meji med razmerjem očeta in hčere ter sestre in brata – slednja zaradi majhne razlike v letih. Počasno ustvarjanje ljubezni med likoma je tesno povezano z drugo rečjo, ki jo film ustvari. Skoraj nevidna napetost, da se bo zgodilo nekaj slabega. Vseskozi lahko gledalec gleda in si misli: »Aha, tu bo nekaj narobe.« Hitro se izkaže, da je istočasno narobe že od začetka in hkrati ni narobe prav nič.
Film vidimo skozi oči enajstletne Sophie in njene spomine ter skozi kamero, ki zajema njune skupne spomine. Režiserka Charlotte Wells preko izjemne igre Paula Mescala in otroške energije Frankie Coro ustvari vez z gledalcem, ki se šele na zaključni točki filma zave, koliko mu lika pomenita. Šele v reprizi dogodkov filma bo marsikomu jasno, kaj točno je vse pomenilo in zakaj je postavljeno v film in zakaj v tisti trenutek filma. Tu se še posebej izkaže glasbena podlaga filma, zaradi katere ni več možno po starem gledati na pesmi Losing my Religion in predvsem Under Pressure. Enako je z barvno paleto, ampak to so »posredni« pomočniki, o katerih lahko pišemo hvalnice in hvalospeve. Vsak prizor ima več pomenov, vsak kader pove svojo zgodbo in vse je videti premišljeno do zadnje sekunde. Ker je Po soncu pač nenormalno dober film.
Paul Mescal in Frankie Corio sta v filmu Aftersun čudovita Foto: on imdb
Po soncu je lahko mojstrovina ali pa dolgčas
Včasih pride na vrsto film, ki je bolj občutek, kot pa film. Po soncu se ukvarja z nekaj očitnimi in nekaj neočitnimi tematikami, ki jih lahko opazimo že v prvem ogledu in se vanje poglobimo v mislih po koncu filma ali drugim, tretjim, četrtim ogledom. Podobno, kot pri veliko bolj znanem Dežela La La, je konec tisti, ki potrdi ljubezen do tega izdelka. Konec filma je še vedno film, je načrtno ustvarjen in prav tu pride še kako do izraza. »Zadnja noč, čas za ples,« so besede, ki sprožijo zadnjo sekvenco filma. In ta je emocionalen strel v srce, četudi si morda prej mislil, da je film precej dolgočasen. Navezanost na like in razkritje vseh manjših podrobnosti sta ključna dejavnika, ki pričata o temu, da gre za mojstrovino v malem. Vprašamo se lahko, kako je bilo biti enajst let star otrok? Kako smo takrat gledali na starše in kako zdaj in kako še bomo?
Po soncu je z razlogom na vrhu mnogih seznamov najboljših filmov leta. V Sloveniji ga bomo videli šele z januarjem, kar pomeni, da bo pri nas na seznamu najboljših filmov leta 2023. Charlotte Wells je ustvarila prekrasen in zavidanja vreden celovečerni prvenec, ki sloni na skoraj nevidno natančnem prikazu življenja obeh likov. Frankie Corio je čudovita, Paul Mescal pa še enkrat dokaže , da je to njegov svet, mi samo živimo v njem. Po soncu je kot vžigalica. Občuduješ goreče plamene, a pravo moč začutiš tik ob koncu, ko te opeče po prstih.
AFTERSUN | Official Trailer | Now Streaming on MUBI
Po ideje in odgovore na Sejem izobraževanja in poklicev
Vseslovenski Sejem izobraževanja in poklicev,14. Informativa bo 20. in 21. januarja, natančno 1 mesec dni pred uradnimi informativnimi dnevi, postregel s številni idejami in odgovori na vprašanja glede vpisov v srednje šole, višje strokovne šole, na fakultete, kje najti priložnosti za delo, kako financirati izobraževanje ipd.
Kaj boste dijaki in študentje izvedeli?
Med več kot 250 programi in institucijami, ki se predstavljajo na sejmu, boste ogromno informacij zase našli ne samo dijaki in študentje, temveč tudi vaši starejši in mlajši bratje in sestre ter starši.
Našli boste vse informacije o dodiplomskih in podiplomskih študijskih programih vseh 6 slovenskih univerz, njihovih članic in drugih visokošolskih in višješolskih zavodov iz Slovenije. Poleg njih boste spoznali tuje izobraževalne institucije iz Avstrije, Hrvaške in Švice.
Pozanimali se boste lahko tudi o štipendijah, možnostih bivanja med študijem, financiranju študija, zaposlovanju,delu v tujini ter o drugih vprašanjih, povezanih z izobraževanjem in zaposlovanjem.
Zaposlitveni sejem Moja prva zaposlitev ponuja kar 100+ delovnih mest!
Da se boste mladi lahko uspešno spoprijeli s prvimi zaposlitvenimi razgovori, vam v okviru vzporednega sejma Moja prva zaposlitev ponujamo možnost poiskati svojo prvo zaposlitev. Preveri kdo zaposluje in se pripravi na svoj (prvi) razgovor!
Informativa predstavlja:
Več kot 250 izobraževalnih in drugih programov NA SEJMU >
Sodelovanja med državami so pomembna na več nivojih, eden od njih je nudenje štipendij pri akademski izmenjavi. Tako DAAD – Nemška služba za akademsko izmenjavo – nudi dodatne možnosti štipendiranja poleg že razpisanih programov.
Štipendiranje Nemške službe za akademsko izmenjavo
Nemška služba za akademsko izmenjavo (DAAD) v okviru bilateralnega sodelovanja med Republiko Slovenijo in Zvezno Republiko Nemčijo tudi v letošnjem študijskem letu za Slovenijo ponuja različne štipendije za študentke in študente, raziskovalne štipendije za doktorske študentke in študente, postdoktorante ter raziskovalke in raziskovalce na začetku kariere in štipendije za izmenjavo visokošolskih učiteljev v Nemčiji.
![Titanic: 25th Anniversary [Titanik: 25. obletnica] | trailer | v kinu od 9. februarja](https://www.student.si/wp-content/plugins/wp-youtube-lyte/lyteCache.php?origThumbUrl=https%3A%2F%2Fi.ytimg.com%2Fvi%2FJQUUDo0l_vs%2F0.jpg)
.jpg){kind=link}
.jpg){kind=link}