ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Raziskovalci, ki preučujejo človeške ostanke iz Pompejev, so iz kosti moškega in ženske, ki sta bila pokopana, ko je rimsko mesto zajel vulkanski pepel, izluščili genetske skrivnosti. Ta prvi pompeijski človeški genom je skoraj popoln niz genskih navodil žrtev, ki so zakodirana v DNK, pridobljenem iz njunih kosti. Starodavna DNK se je ohranila v telesih, ki so bila zaprta v pepel, ki ga je utrdil čas. Ugotovitve so objavljene v reviji Scientific Reports.

Osebi sta jedli kosilo in nista bežali

Obe osebi sta bili prvič odkriti leta 1933 v hiši, ki so jo arheologi v Pompejih poimenovali Casa del Fabbro ali Obrtnikova hiša. Bila sta sključena v kotu jedilnice, skoraj tako, kot da sta jedla kosilo, ko je prišlo do izbruha – 24. avgusta 79 našega štetja. Ena od nedavnih študij je pokazala, da bi lahko ogromen oblak pepela, ki je nastal ob izbruhu Vezuva, postal smrtonosen za prebivalce mesta v manj kot 20 minutah.

Po besedah antropologinje Dr. Serene Vive z Univerze v Salentu dve žrtvi, ki so ju raziskovalci preučevali, nista poskušali pobegniti. »Iz položaja [njunih teles] je razvidno, da nista bežala,« je dr. Viva povedala v oddaji Inside Science na radiu BBC 4. »Odgovor na vprašanje, zakaj niso bežali, bi se lahko skrival v njihovem zdravstvenem stanju.«

Nova študija njihovih kosti je zdaj razkrila ključne podatke. »Šlo je za ohranitev okostij,« je pojasnil profesor Gabriele Scorrano iz centra Lundbeck GeoGenetics v Københavnu, ki je vodil študijo. »To je bila prva stvar, ki smo si jo ogledali, in videti je bilo obetavno, zato smo se odločili, da poskusimo (z ekstrakcijo DNK).«

Moški naj bi imel tuberkulozo

Tako izjemna ohranjenost kot najnovejša laboratorijska tehnologija sta znanstvenikom omogočili, da so iz »res majhne količine kostnega prahu«, kot je pojasnil profesor Scorrano, pridobili veliko informacij. »Novi stroji za sekvenciranje lahko [preberejo] več celih genomov hkrati,« je dejal.

Genetska študija je pokazala, da je moško okostje vsebovalo DNK bakterij, ki povzročajo tuberkulozo, kar kaže na to, da je morda imel bolezen že pred smrtjo. Fragment kosti na dnu lobanje pa je vseboval dovolj nedotaknjene DNK, da je bilo mogoče ugotoviti njegov celoten genski zapis. To je pokazalo, da si je delil genetske markerje – ali prepoznavne referenčne točke v svojem genetskem zapisu – z drugimi posamezniki, ki so živeli v Italiji v času rimskega cesarstva. Imel pa je tudi skupino genov, ki so bili značilni za prebivalce otoka Sardinije, kar kaže na to, da je bila v tistem času na Apeninskem polotoku velika genetska raznolikost.

Profesor Scorrano je dejal, da bo treba v bioloških študijah Pompejev pridobiti še veliko novih informacij, tudi na podlagi starodavne okoljske DNK, ki bi lahko razkrila več o biotski raznovrstnosti v tistem času. »Pompeji so kot rimski otok,« je dodal. »Imamo sliko nekega dne leta 79 našega štetja.«

Dr. Vive je dodala, da je vsako človeško telo v Pompejih zaklad. »Ti ljudje so neme priče enega najbolj znanih zgodovinskih dogodkov na svetu,« je dejala. »Delo z njimi je zelo čustveno in zame velik privilegij.«

Pred več kot 20 leti sta dr. Heiko Prümers z Nemškega arheološkega inštituta in prof. dr. Carla Jaimes Betancourt z Univerze v Bonnu, takrat študentka v La Pazu, začela arheološka izkopavanja na dveh nasipih v bližini vasi Casarabe v Boliviji. Ravnina Mojos je jugozahodni rob amazonske regije. Čeprav savanska ravnica, ki jo v deževnem obdobju nekaj mesecev na leto poplavlja voda, ne spodbuja stalne poselitve, je še vedno veliko vidnih sledi iz časa pred špansko kolonizacijo v začetku 16. stoletja. Poleg nasipov so te sledi predvsem kanali, ki pogosto vodijo več kilometrov v ravni črti čez savano.

Kultura Casarebe je živela v antičnem mestu Amazonije

»To kaže na razmeroma gosto poselitev v predšpanskih časih. Naš cilj je bil opraviti osnovne raziskave ter slediti naselbinam in življenju v njih,« pravi Heiko Prümers. Raziskovalci so že v prejšnjih študijah ugotovili, da kultura Casarabe – poimenovana po bližnji vasi – sega v obdobje med letoma 500 in 1400 našega štetja in se je po dosedanjih podatkih razprostirala na območju, velikem približno 16 000 kvadratnih kilometrov. Izkazalo se je, da so gomile erodirane piramidne gomile in stavbe na ploščadi.

Prve konvencionalne raziskave so razkrile terasasto jedro, zid z jarki, ki je obdajal najdišče, in kanale. Poleg tega je postalo jasno, da so bila nekatera od teh predšpanskih naselij ogromna. »Vendar nam je gosta vegetacija, pod katero so se nahajale te naselbine, preprečila, da bi videli strukturne podrobnosti monumentalnih gomil in njihove okolice,« pravi Carla Jaimes Betancourt z Oddelka za antropologijo Amerik na Univerzi v Bonnu.

Tehnologija LIDAR prvič uporabljena v Amazoniji

Da bi izvedeli več, so raziskovalci prvič v Amazoniji uporabili zračno lasersko tehnologijo LIDAR (Light Detection and Ranging). Pri tem gre za raziskovanje terena z laserskim skenerjem, pritrjenim na helikopter, manjše letalo ali dron, ki oddaja približno 1,5 milijona laserskih impulzov na sekundo. V naslednjem koraku vrednotenja se vegetacija digitalno odstrani in ustvari digitalni model zemeljske površine, ki ga je mogoče prikazati tudi kot 3D-sliko. »Prvi rezultati so bili odlični in so pokazali, kako učinkovita je tehnologija tudi v gostem deževnem gozdu. Od takrat se je pojavila želja, da bi s tehnologijo LIDAR kartirali velika naselja kulture Casarabe,« pravi vodja študije Dr. Heiko Prümers.

S pomočjo študij do rešitve uganke kulture Casarabe

V okviru trenutne študije je ekipa leta 2019 skupaj s prof. dr Joséjem Iriartejem in Markom Robinsonom z Univerze v Exetru kartirala skupno 200 kvadratnih kilometrov območja kulture Casarabe. Vrednotenje, ki ga je opravilo podjetje ArcTron3, je postreglo s presenečenjem. Na dan sta prišli dve izredno veliki najdišči s površino 147 in 315 hektarov v gostem štiristopenjskem naselbinskem sistemu. »Največje doslej najdeno najdišče je s širino v smeri sever-jug 1,5 kilometra in v smeri vzhod-zahod približno en kilometer tako veliko kot Bonn v 17. stoletju,« pravi soavtorica prof. dr Carla Jaimes Betancourt.

Koliko ljudi je tam živelo, še ni mogoče oceniti. »Vendar nam že sama razporeditev naselbine pove, da so bili tu na delu načrtovalci in številne aktivne roke,« pravi Heiko Prümers. Spremembe naselbine, na primer razširitev sistema obrambnih jarkov, prav tako pričajo o razumnem povečanju števila prebivalcev. »Prvič se lahko sklicujemo na predšpanski urbanizem v Amazoniji in pokažemo zemljevid najdišča Cotoca, največjega naselja kulture Casarabe, ki nam je bilo doslej znano,« poudarja Prümers. V drugih delih sveta so bila podobna agrarna mesta z nizko gostoto prebivalstva že odkrita.

LIDAR kaže antropogeno spremenjeno pokrajino

Kartiranje LIDAR razkriva arhitekturo velikih trgov v naselbini. Stopničaste ploščadi, ki jih zaključujejo strukture v obliki črke U, pravokotni nasipi in stožčaste piramide (visoke do 22 metrov). Ceste in kanali v obliki grobelj povezujejo posamezna naselja in kažejo na tesno družbeno strukturo. V petih kilometrih od vsakega od danes znanih naselij je mogoče najti vsaj še eno naselje. »Celotna regija je bila torej gosto poseljena, kar izpodbija vse prejšnje predstave,« pravi Carla James Betancourt, ki je članica transdisciplinarnega raziskovalnega področja Present Pasts na Univerzi v Bonnu.

Raziskovalci poudarjajo, da se ob vsej evforiji zaradi kartiranja najdišč in možnosti, ki jih ponujajo za novo interpretacijo naselij v njihovem geografskem okolju, pravo arheološko delo šele začenja. Kot pravijo, je cilj prihodnosti razumeti, kako so ta velika regionalna središča delovala.

»Čas se izteka, saj se zaradi širjenja mehanskega kmetijstva v regiji Llanos de Mojos vsak mesec uniči kakšna predkolumbovska struktura, vključno z gomilami, kanali in nasipi,« pravi Betancourt. Glede na to Betancourt pravi, da LIDAR ni le orodje za dokumentiranje arheoloških najdišč, temveč tudi za načrtovanje in ohranjanje impresivne kulturne dediščine avtohtonih ljudstev Amazonije.