Kriza ima svoj namen

Nazadnje sem se srečala z zelo simpatično osebo, ki sem jo po naključju spoznala preko prijateljev. Lepa, prijetna, izredno inteligentna, razgledana oseba in v krizi. Prosila me je za par nasvetov, saj sem podobno krizo nekaj časa nazaj imela tudi sama. Za kaj je namreč šlo. Po uspešno končanem študiju, ki je kar veliko od nje zahteval, saj tudi velja za enega težjih ali vsaj zahtevnejših, ni dobila zaposlitve. Ko človek vloži toliko truda in dela v nekaj, pričakuje, da bo njegov trud nekoč poplačan. Razumljivo je, da je pričakovala, ko je končala študij, v normalnem, doglednem času dobiti eno priložnost za opravljati pripravništvo. Na žalost znašla se je v zelo veliki zagati, ko je ugotovila, da so njena pričakovanja bila previsoka, saj jo je kot hladen tuš oblilo spoznanje, da to ni tako enostavno. Ni recipročnega razmerja, trud, ki ga je ona vložila se (še) ni nikjer poplačal. Zdelo se ji je celo, da ji je ovira, saj so ji nekateri delodajalci rekli, da je preveč izobražena. Kruta realnost jo je tako hitro streznila, da jo je počasi že glava bolela od mačka. Videla sem, da je prišla do točke, ko ni imela več moči boriti se naprej. Na njeno srečo ali na mojo žalost sem tudi jaz šla skozi podoben proces treznjenja in sem ji lahko nudila popolno oporo, lahko sem jo razumela kaj doživlja, kako se počuti in jo mogoče lahko potolažila v toliko, da se vedno nekaj najde. Zame se je, zanjo se bo tudi.

V nekem trenutku se nam zgodi, da ne vemo več kako naprej. Ponavadi potiho, v sebi zakričimo “Kriza! Kaj pa zdaj?”. Kriza, ki jo doživljamo je ena mešanica strahu, nemoči, pomanjkanja izkušenj, razočaranja, izgube smisla in še bi mogoče lahko naštevala. Do krize ponavadi pride na prelomnicah. Kriza zmeraj pomeni stanje nejasnosti, iskanja, tehtanja, raziskovanja, preizkušanja različnih alternativ in posledično odločanja. Krize same po sebi niso nič slabega, saj navadno pripeljejo do kake pomembne spremembe in opredeljenosti v življenju. Ljudje se neštetokrat znajdemo v situacijah, ki jih moramo ovrednotiti z več vidikov, pregledati različne možnosti in njihove posledice ter ne nazadnje sprejeti nekatere odločitve. Sama sem skozi življenje doživela kar nekaj kriz. Trenutno sem recimo v neki krizi identitete poklica. Vse bolj ugotavljam, da poklic, ki ga opravljam nima “hrbtenice”. Ugotavljam, da sam poklic nima identitete oziroma prevečkrat v glavah ljudi privrejo ven določeni predsodki v zvezi z njim in nemalokrat se je potrebno boriti s temi predsodki. S predsodki se pa boriti je pa kot vemo Sizifovo delo. In ravno tukaj se zatakne. Sami nismo prepričani v identiteto, ki naj bi jo imel naš poklic in se v takih situacijah, ko naj bi se borili proti predsodkom, ne znajdemo. Tako se počutimo, kot da smo ostali sami brez identitete. Kako naj drugim povem kdo sem jaz, če še sama nisem točno prepričana. Kaj so me naučili na fakulteti v zvezi s tem? Nič uporabnega za rešitev tega problema. Naučili so me, da vse sorte znam, da sem uporabna na mnogih področjih, a hkrati nič konkretnega oprijemljivega, kar bi lahko servirali na pladnju nekomu, ki slučajno ne ve kaj bi z mano počel. Torej na koncu izpade “znajdi se sam!” To pa zna včasih biti tako izredno izčrpavajoče.

Podobne občutke je opisovala ta moja oseba, s katero sva se zadnjič pogovarjali, a nisem želela še bolj poglobiti njene krize in ji priznati, da tudi kasneje, ko nekje začneš delati, ni nujno, da je vse tako kot pričakuješ. Imela je namreč občutek, da še sama ne ve kaj bi delala, kaj sploh zna in kaj jo najbolj zanima, ampak je vedela, da bi rada delala in končno nekje začela. Svetovala sem ji naj ne obupa. Čas, ko intenzivno išče delo niti ni tako blazno dolg, čeprav sem jo razumela, da se njej zdi nezaslišano dolg. Meni se je takrat tudi vsak dan neverjetno vlekel. Naj izkoristi ta čas za temeljit razmislek o svojih željah. Naj se ne ukvarja s pravičnostjo oziroma nepravičnostjo sveta, ker ji to v tem trenutku ne bo nič pomagalo. In naj si plete mrežo prijateljev, na področju, ki jo približno zanima, spozna čim več ljudi in jih opozori nase, da išče delo. Zdi se mi, da jo je malo pomirilo dejstvo, da ni edina, ki se ji to dogaja. Da se je nekomu še kaj podobnega dogajalo in imelo je srečen konec. Bila sem vesela, da sem lahko pomagala. Veste, ko pravijo, da je vse za nekaj dobro. Ko sem sama bila v podobni situacij kot ta oseba, niti v sanjah nisem pomislila, da je kaj takega lahko za kaj dobro. Zdaj sem videla, da če ne bi dala te izkušnje skozi, ne bi mogla olajšati breme tej prisrčni osebi vsaj za en dan ali nekaj ur. Ko bi vsaj nekdo meni takrat tako prisluhnil in me razumel.

Oblikovanje identitete je psihološki proces, v katerem se posameznik opredeljuje glede na to, kdo je, kaj ceni, glede na cilje in usmeritve, ki so pomembni za njegovo življenje v prihodnosti, pa tudi glede načinov, kako bo zastavljene cilje uresničil. Poklicna kompetentnost in uspešnost sta pomembna vidika življenjskega zadovoljstva pri mladih odraslih, saj s tem pripisujejo smisel svojemu življenju. Torej, da bom rešila svojo krizo identitete poklica, si bom, tako kot sem tudi dotični osebi svetovala, mogla vzeti čas, da premislim kaj na tem področju lahko naredim, postavim prioritete na svoje mesto, zastavim si cilje in sebi razjasnim kaj naj bi bilo moje delo. Potem se bom pa lažje identificirala s tistim kar počnem in to tudi jasno dala vedeti drugim.

Torej, kriza ni nič strašnega. Ponavadi ji nato sledijo pomembne odločitve, nova spoznanja in spremembe. Paziti pa je dobro, da se obdobje razmisleka o sebi, drugih, svetu ne bo predolgo razvleklo, da na koncu vseeno ne bomo vedeli kaj želimo v svoji prihodnosti.

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.