O ustanavljanju novih univerz z rektorjem Univerze na Primorskem

Dr. Rado Bohinc: “Čim prej moramo sprejeti zakon o univerzi!”
Razprava za in proti ustanavljanju novih univerz, zlasti v luči problematike (pomanjkanja) kakovostnih meril, še nikoli ni bila tako goreča kot zadnje tedne, ko smo dobili peto slovensko univerzo. Toda Nova univerza nikakor ni doživela vsesplošne dobrodošlice …

Nasprotovali ste ustanovitvi Nove univerze. Zakaj? Ste se, kot napovedano, skupaj z rektorico in rektorjem Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru pritožili na odločitev senata za akreditacijo? Ste uspeli izkazati pravni interes za ugovor oziroma v kateri fazi je postopek sedaj?
Nasprotovali smo zato, ker menimo, da Nova univerza ne izpolnjuje pogojev iz Meril za akreditacijo in iz zakona ter zato, ker so bile storjene napake v postopkih. Pravni interes smo utemeljili v ugovoru, ki pa še ni bil obravnavan.

V zvezi z ustanavljanjem (novih) univerz se pri nas kritizirajo nedodelana merila in menda slabo definiran postopek v senatu za akreditacijo. Prav tako se opozarja na dejstvo, da o delitvi državnega denarja univerzam v veliki meri odločajo migracije študentske populacije. Vse to naj bi vodilo do množičnosti in regionalizacije visokega šolstva, a žal na račun kakovosti. Vaše mnenje?
Menim, da moramo čim prej sprejeti nov zakon o univerzi in v njem pregledno določiti postopek nastanka in visoke kakovostne pogoje za ustanovitev univerze ali za preoblikovanje vanjo. Zakon mora potegniti kakovostno ločnico med univerzitetnim in ostalim visokošolskim izobraževanjem. Status študenta pa mora biti v zakonu, ki ureja visoko šolstvo, še naprej urejen enotno.

Koliko univerz – in predvsem kakšnih – pa potrebuje Slovenija?
Slovenija potrebuje predvsem kakovostne univerze. Njihovega števila ni možno niti potrebno načrtovati. Odvisno naj bo od razvoja kakovostnih akademskih zmogljivosti v državi, kadrovskih in ostalih. Napačno je ustanavljati nove univerze za vsako ceno ali zato, ker si je nekdo omislil neko številko. Na število univerz naj država vpliva z dodatnimi vlaganji v vrhunske visokošolske kadre in raziskovalno opremo ne pa s postavljanjem številk v resolucije.

Katere ukrepe bi bilo torej potrebno sprejeti, če bi si želeli zagotoviti kakovostno visoko šolstvo?
Poleg že omenjenih dodatnih vlaganj – za uvedbo bolonjske reforme država ni zagotovila nikakršnih dodatnih vlaganj – je nujen neodvisen sistem zunanje evalvacije preko agencije za kakovost visokega šolstva, ki mora biti vključena v ustrezen evropski register in evropsko mrežo (ENQA).

Kako naj bi k rešitvi zgoraj omenjenih težav pripomogel Zakon o univerzi v pripravi in ali si končno lahko obetamo tudi neodvisno mednarodno priznano telo za merjenje kakovosti visokega šolstva?
V delovnem osnutku zakona o univerzi, ki je tik pred tem, da ga dokončamo, je neodvisna agencija za kakovost urejena kot neodvisna in samostojna, evropsko povsem primerljiva institucija, ki bo bdela nad kakovostjo vsega visokega šolstva. Člane njenega odločujočega organa ne bo imenovala vsakokratna vlada, kot je to sedaj in kar vpliva na neodvisnost te institucije, temveč organi akademskih in partnerskih institucij.

Martina Srblin

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.