V zapor po (ne)sreči?

„Sem mogoče zgrešila predavalnico?“ sem se spraševala lani novembra, ko sem prvič prisluhnila profesorju Kenethu Himmi, ameriškemu pravnemu teoretiku in filozofu, ki je v zadnjem času usmerjen v področje filozofije kazenskega prava.

Profesor je med študenti sedel popolnoma sproščeno, s prekrižanimi nogami, v natrganih kavbojkah, črni usnjeni jakni in s coca-colo v rokah. Nekoliko netipična podoba pravnega filozofa, sem pomislila.
Takrat smo se srečali zgolj na krajšem predavanju, a po odzivih sodeč, je med prisotnimi obstajal interes tudi za bolj poglobljene razprave. Doc. dr. Aleš Novak, med drugim vodja filozofskega krožka na pravni fakulteti in prijatelj dr. Himme, nas je kmalu zatem presenetil z idejo o organizaciji večdnevne poletne šole in ponovnim obiskom njegovega ameriškega kolega. Vabilu se je odzvalo okoli dvajset sedanjih in tudi nekdanjih študentov pravne fakultete.  

Že pred začetkom smo udeleženci na mail prejeli gradivo, tekste mislecev kot so Locke, Rawls, Nozick, Mill in Feinberg

Branje člankov brez vnaprejšnje razlage ni bilo najbolj enostavno, vendar se je, kot smo med poletno šolo spoznali, izplačalo in bilo bistvenega pomena za razumevanje debate. Profesor Himma je pač predvideval, da smo gradivo predelali (in razumeli) in je snov med predavanji dejansko samo še nadgrajeval. Nedvomno koristna izkušnja za vsakega študenta prava, ki tovrstnih priprav na predavanja po večini ni vajen, so pa verjetno rutina vsakega ameriškega študenta.

Prve dneve poletne šole smo posvetili razglabljanju o tem, kaj utemeljuje avtoriteto in oblast države na področju kazenskega prava. Je to vsesplošno soglasje, kot menijo voluntaristi, ali mogoče dejstvo, da država s pomočjo represije določene naloge opravi bolje kot kdor koli drug (če se približam pogledom Josepha Raza)? Je mogoče zgolj državna avtoriteta zmožna v družbi doseči maksimalno zadovoljstvo, kot ga iščejo utilitaristi, ali je, glede na filozofsko anarhistične poglede, tako ali tako nemogoče, da bi bila državna oblast kakor koli legitimna, saj smo ljudje vendar avtonomna bitja?

Proti koncu tedna smo zajadrali v vode kazenskega prava

V spominu mi je ostal zanimiv pogovor, ki je bil posledica profesorjevega vprašanja, koliko izmed nas telefonira v avtu. Sramežljivo, pa vendarle, se je dvignilo nekaj rok. Profesor je nadaljeval z opisom prometne nesreče. Povzročila jo je voznica, ki se je med vožnjo pogovarjala po telefonu. V nesreči je umrla ena oseba, klepetava gospa pa je bila obsojena na zaporno kazen. In dilema: koliko bolj je kriva in obsodbe vredna omenjena gospa kot pa mi, ki vsi po vrsti izvajamo iste prekrške, a imamo pač srečo, da še nismo bili udeleženi v prometni nesreči? In dalje: je mogoče, da je meja med nami in gospo zgolj sreča? Sreča kot odločilni dejavnik pri kazenski obsodbi?

Zgoraj  natresena vprašanja so vsaj malo razburkala misli vsakega izmed udeležencev poletne šole in nas prisilila v razmišljanje, ne le kako pravo deluje, pač pa tudi zakaj tako deluje in če je tako delovanje sploh pravilno oz. legitimno.

Poletna šola ni potekala zgolj med zidovi pravne fakultete

Ker je njen termin zaobjel tudi ameriški državni praznik, 4. julij, se je spodobilo, da skupaj s profesorjem Himmo proslavimo praznični dan. Četrtkovo popoldne smo preživeli v parku Tivoli v prijetnem zelenju in razgibanih pogovorih. Zanimivo je bilo prisluhniti profesorjevi življenjski zgodbi, med katero je prehodil skoraj neverjetno pot od boja z depresijo in odvisnostjo od drog do mesta profesorja na pravni fakulteti in akademika z navdušujočim seznamom objav. Naša poletna šola tako ni bila le šola za pravo, ampak tudi za življenje.

 

Helena Uršič

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.