Mlada velemojstrica dokazuje, da šah ni dolgočasen

Laura Unuk je ženska šahovska velemojstrica, ki je leta 2017 osvojila naslova svetovne mladinske prvakinje v Montevideu. Že pri mladih letih je ugotovila, da ima pravi talent za igranje šaha in kljub svoji starosti dosegla že veliko. Trenutno študira na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, še vedno pa resno trenira šah. Z nami se je pogovarjala o svojih šahovskih začetkih, izkušnjah na tekmovanjih in načrtih za prihodnost.

Kako usklajuješ študijske obveznosti s šahom, daješ prednost enemu ali drugemu, ali poskušaš držati neko ravnovesje?

V 1. letniku študija sem poskušala držati ravnovesje med igranjem šaha na tekmovanjih in obisku predavanj, vaj, kolokvijev ter izpitov. Ko sem se vrnila iz tekmovanj, ki so trajala tudi po 10 dni, mi je bilo na predavanjih vedno manj in manj jasno, o čem se sploh pogovarjamo. Tako sem morala v drugi polovici študijskega leta dati prednost študiju in zavirati pri šahu. V prihodnosti imam namen posvetiti več časa študiju ter manj šahu, saj je žal oboje naenkrat neobvladljivo. Kljub temu imam namen igrati na nekaj tekmovanjih skozi študijsko leto, vendar bodo morala biti planirana tudi nekaj mesecev vnaprej.

Kako si se sploh navdušila za šah in kakšni so bili tvoji občutki, ko si ugotovila, da si v bistvu izredno dobra pri njem? 

Pravzaprav sploh ne vem, kaj je bilo tisto, kar me je spremenilo v »šahistko«, kaj mi je bilo tako všeč pri črno-beli igri s figurami, da sem posvetila ves čas samo tej kraljevski igri. V otroštvu sem se ukvarjala z veliko športi: plesom, odbojko, badmintonom, rada sem risala, ampak na koncu je vendarle prevladal šah. Verjetno zato, ker je bil šah edini šport, kjer sem se dejansko pomerila na tekmovanju z drugimi igralci iz države in že po 2 letih igranja osvojila 2. mesto na državnem prvenstvu med dekleti do 10 let in se uvrstila na Evropsko prvenstvo do 10 let, kjer sem zasedla 5. mesto med več kot 100 igralkami. Uspehi so kar prihajali, čeprav izkušenj sploh nisem imela. Kmalu sem bila povabljena med skupino talentiranih šahistov pri šahovski zvezi Slovenije, kjer so nas trenirali najboljši velemojstri in tako sem napredovala, ostalo pa je preteklost. Pravzaprav nisem ugotovila, da sem tako dobra v šahu, dokler nisem postala svetovna prvakinja do 16 let leta 2014 v Durbanu, Južni Afriki. Pred tem sem vedno dvomila vase, to pa je bil prelomni trenutek v moji šahovski karieri, ko sem se odločila, da nikoli ne bom nehala igrati te kraljevske igre.

Laura strmi v šahovnico

Kaj vse obsega priprava na šahovski turnir? Samo vaja v šahu, ali je vključen tudi psihološki trening in fizične vaje? Koliko prej se začneš pripravljati? 

Priprava na resen turnir, kot je na primer šahovska Olimpijada ali Svetovno/Evropsko prvenstvo, se prične že 1 mesec pred tekmovanjem. Ko gre za pomembno tekmovanje, je pomembno, da se pridobi šahovska »forma«, to pa pomeni, da treniraš igranje raznolikih pozicij, ki se ti lahko pojavijo v pomembnih partijah. Seveda pa je pomembna tudi psihološka in fizična priprava. Psihološka zato, ker moraš verjeti, da lahko zmagaš, čeprav ne boš vedno favorit, hkrati pa ne smeš biti preveč »naduvan«, saj to zelo pogosto uniči rezultat, torej moraš najti pravi ritem. Najtežji del psiholoških priprav pa je, da po porazu ne obupaš, vendar igraš naslednjo tekmo, kot da se ni nič zgodilo. Fizična pa zato, ker velika tekmovanja trajajo tudi do 14 dni, kjer se vsak dan igra 1 igra, ta igra pa lahko traja od 2-7 ur, kar pomeni toliko časa sedenja za šahovnico. Seveda so dovoljeni premiki na toaleto, pojesti kak »snack«, popiti kavo, vendar nikoli ne smeš zapustiti igralnega prostora. Fizična pripravljenost ima zelo velik vpliv, ko se tekmovanje približuje koncu, ko igraš že 7 partijo, 7 dan in potrebuješ to energijo, ki ti jo da fizična pripravljenost.

Na kaj si najbolj ponosna, kateri dosežek ti največ pomeni? 

Najbolj sem ponosna na osvojitev naslova svetovne prvakinje 2017 v Montevideu, Urugvaju, med dekleti do 18 let. Bilo je namreč zadnje leto, kjer sem nastopila kot mladinka, ter se poslovila kot zmagovalka.

Meniš, da glede šaha še vedno obstaja veliko stereotipov, da so to sami piflarji oziroma starejši ljudje, ki so boleče sramežljivi? Kaj bi rada sporočila ljudem, ki to menijo? 

Pravzaprav velikokrat dobim komentar »ti pa ne zgledaš kot šahistka«, česar ravno ne jemljem kot kompliment. Težko je ovreči stereotipe, vendar moram priznati, da smo šahisti morda res malo posebna sorta. S tem mislim, da se šahisti med sabo zelo dobro razumemo, medtem ko znamo biti sramežljivi do nešahistov. Sicer pa je šah igra za vse starosti in vedno več mladih nastopa na tekmovanjih, tudi več deklet. Tako da če smo kaj, smo zelo raznolika skupina. Bi pa omenila, da stereotip »piflarja« pogosto ne pride iz trdega dela pri šahistih, ampak zato, ker šah izboljšuje naše kognitivne sposobnosti in posledično tudi ocene. No, seveda trdo delo tudi pripomore k temu. ?

Laura v rokah drži priznanje
Slovenija, Ljubljana, 02.10.2017, 02. oktober 2017
Laura Unuk, mladinska svetovna sahovska prvakinja, govori na novinarski konferenci po prihodu domov.
Foto:Ziga Zivulovic jr./Bobo

Si imela kdaj kot ženska tekmovalka kako negativno izkušnjo na turnirjih? Občutiš razliko med spoloma pri šahu ali je to nekaj, kar smo kot družba že prerasli? 

Lahko rečem, da nikoli nisem imela negativne izkušnje na tekmovanju, še posebej na višjem nivoju je za šahiste popolnoma normalno, da tudi ženske igramo šah ter imamo nazive (mednarodna mojstrica, velemojstrica), tako kot oni. Je pa res, da je žensk veliko manj v šahu kot moških, ter posledično ne dosegamo nivoja kot najboljši šahisti na svetu. Najboljša šahistka ima rating nekaj čez 2660, medtem ko ima najboljši šahist 2860, kar je velika razlika v šahovskem svetu. Posledično tudi ne dobivamo tako visokih nagrad kot moški (pogosto: 1. ženska 300 €, 1. moški na turnirju 2000 €), je pa res, da se ženske lahko borimo tudi za moške nagrade, torej če bi ženska zmagala open turnir, lahko tudi osvoji 2000 €, vendar se to skoraj nikoli ne zgodi. Ženske igramo ločeno od moških le na Evropskih in Svetovnih prvenstvih (kjer imamo svoje nagrade), drugače pa igramo open tekmovanja, kjer smo pomešani vsi šahisti in šahistke, vseh starosti.

Kakšni so tvoji načrti za naslednje študijsko leto? 

Največ časa bom seveda posvetila študiju ter tekmovala manj kot v prejšnjih letih. To mi bo pa dalo več časa za treniranje šaha, čemur nisem posvetila dovolj časa v prejšnjem študijskem letu, tako da bom vesela sprememb. Želim se naučiti veliko stvari kot študentka, hkrati pa bi rada ostala tudi šahistka, tako da to je izziv, s katerim se bom soočila v tem letu.

Kaj bi svetovala mladim, ki želijo slediti svojim sanjam? Kaj je potrebno, da uspeš v nečem, kar rad počneš? 

Moj nasvet je, da če v nečem uživaš ter te veseli, pa tudi če ti kdaj spodleti, ne odnehaj. Najlažje je po porazu reči »dovolj imam, bom odnehal.« To, kar je težko, je reči, »delal bom, naslednjič bom boljši.« In tako mišljenje je tisto, kar loči zmagovalca od ostalih tekmovalcev. Da pa uspeš, pa je pogosto mnenje 10 % je talent, vse ostalo je trdo delo. Tako da vsak lahko uspe, če si le želi!

Urednica revije Študent

Prejšnji članekČudovite fotografije posnete s telefoni Huawei!
Naslednji članekO smehu Zlatka Čordića
Katja Stojić

Urednica revije Študent

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.