V drugi polovici maja je v francoskem idiličnem mestu Cannes potekal istoimenski festival, že 76 po vrsti. Medtem ko je junij mesec filmskih festivalov pri nas, se zdi edinole prav, da osvežimo spomin na enega najbolj priljubljenih in pomembnih filmskih festivalov pri nas. Za pomoč smo poprosili Nejca Feguša, filmskega kritika Filmologije, največjega filmskega portala pri nas, ki je bil v Cannesu tudi prisoten.
Težko pričakovani Cannes in natrpanost urnika tistih, ki se ga udeležijo
Kot vsak, je tudi letošnji Cannes prinesel kar nekaj premier težko pričakovanih filmskih naslovov. Novi Scorsese, Wes Anderson, Indiana Jones in še mnogo drugih, ki jih pričakuje tudi širše filmsko občinstvo. »Od bolj odmevnih imen zagotovo priporočam novi film Killers of the Flower Moon, legendarnega režiserja Martina Scorseseja, kjer blestijo Robert De Niro, Leonardo DiCaprio in Lily Gladstone,« pravi Nejc Feguš, ki si je v veliki večini ogledal filme, ki so tekmovali za glavno nagrado.
Tako izpostavlja še Perfect Days (režiser Wim Wenders), saj nam skozi vsakdanje življenje čistilca v Tokiju predstavi njegovo mirno zgodbo: »V filmu blesti Koji Yakusho, ki je za predstavo v filmu prejel tudi nagrado za najboljšega igralca na festivalu.«
Vredno je izpostaviti natrpan urnik udeležencev festivala, ki se morajo natančno organizirati, da bi v svoj dan spravili kar se da veliko filmov. Tako naš sogovornik pravi, da ga je nekoliko presenetilo dejstvo, da na nobeni točki festivala ni bil utrujen ob ogledu. Temu pritiče uživanje v ogledu »triurne turške drame About Dry Grasses režiserja Nurija Bilgeja Ceylana, ki skozi dialog drži napetost in pozornost gledalca ter pove zgodbo o mladem učitelju, ki upa, da se bo lahko preselil v Istanbul iz manjšega mesteca.«
Anatomy of a Fall in oda Sandri Hüller, ki je osvojila srca občinstev
Nagrado za najboljši film je prejel Anatomija padca (Anatomy of a Fall oz. Anatomie d’une chute) francoske režiserke Justine Triet, za najboljši scenarij pa je bil nagrajen Monster. O obeh ima Feguš zgolj lepe besede: »Režiser Hirokazu Kore-eda nam je s filmom Monster skuhal še eno uspešnico s prelepimi kadri in zanimivim zaključkom zgodbe. Sandra Hüller, glavna igralka v Anatomiji padca, pa je film povzdignila na višji nivo in nas pustila ugibati o razpletu do samega konca.«
Prav Anatomy of a Fall, dobitnik zlate palme, je svoji režiserki omogočil, da je postala šele tretja ženska s to nagrado. Pred njo je to uspelo Jane Campion, ki je leta 1993 predstavila Klavir (The Piano), in Julia Ducournau, ki ji je to nagrado leta 2021 prinesel Titan (Titane). Ker Slovenija cannskega zmagovalca (še) nima na voljo, smo sogovornika povprašali prav o njem in o primerjavi s predhodnikoma na tem mestu. Spomnimo, da je zlata palma lani romala v roke Trikotnika žalosti (Triangle of Sadness), ki ga je režiral Robert Östlund, glavni mož žirije na letošnjem festivalu.
»Menim, da je to film, ki ga lahko priporočam absolutno vsaki osebi, saj je lahko zanimiv zaradi enega ali drugega razloga,« pravi Nejc Feguš in dodaja, da se bomo, poleg zgodbe – ki aktivno vpelje gledalca, da ta poskusi ugotoviti, kaj se je dejansko zgodilo – še kar nekaj časa pogovarjali o predstavi Sandre Hüller. »Malo me spominja na zmago Titana, saj je tudi takrat bilo to manjše presenečenje, na vrhu pa je v Cannesu na koncu pristala francoska režiserka.«
Cannes 2023 je prinesel tudi razočaranja
Seveda pa Cannes vsako leto postreže tudi z nekaj razočaranji, lansko leto bi lahko tja uvrstili Elvisa Baza Luhrmana. Vsake toliko premiero doživi film, ki »na Cannesu nima kaj iskati«, a so razlogi še vedno jasni. Letos je to mesto pripadlo petemu delu legendarne franšize Indiana Jones. »Razočaranje je bil predvsem novi Indiana Jones, ki se ni zdel kot pravo slovo Harrisona Forda. Vse skupaj ni bilo dovolj koherentno in na nivoju Spielbergovih filmov, a vsekakor je film zabaven za ogled,« pojasnjuje dnevni redaktor portala Filmologija.
Kljub dejstvu, da film ni navdušil, pa si je Harrison Ford prislužil bučen aplavz, s solzami in hvaležnostjo pa se je slednji občinstvu tudi zahvalil. Po taki karieri, kot jo ima Ford, si to vsekakor zasluži, tudi če film ni kos konkurenci Cannesa. O razočaranjih pa je imel Nejc Feguš še za dodati. Pri tem je omenil Strange Way of Life, režiserja Pedra Almodovarja, ki je zelo preprosta in kratka zgodba, ki se ne razvije dovolj. Glede na standard, ki ga je španski režiser postavil v preteklosti, se zdi razočaranje na mestu.
Še nekaj besed o Sandri Hüller in presenečenjih pri podelitvi
Da pa se pred koncem ponovno vrnemo k podelitvi nagrad, je tu ponovno glavna igralka Anatomy of a Fall, Sandra Hüller. »Veliko presenečenje je bilo, da Sandra Hüller ni slavila v kategoriji igralke v glavni vlogi za svojo predstavo v filmu Anatomy of a Fall, ampak je nagrado prejela Merve Dizdar, ki je bila tudi sama presenečena in zmedena, kot vsi prisotni,« pojasnjuje skorajda univerzalno začudenje in razočaranje občinstva. Velik del festivala so tudi napovedi in šušljanja, pri katerih je prevladovalo mnenje, da bo glavna nagrada romala v roke Jonathana Glazerja: »manjše presenečenje je bilo tudi to, da ni slavil film Jonathana Glazerja The Zone of Interest, ki je na koncu prejel »2. mesto« oziroma nagrado Grand Prix.«
Nejc Feguš izpostavlja dostopnost festivalskih filmov v Sloveniji
Veliko filmskih navdušencev se ozira na mnenja, ki pricurljajo iz Cannesa, kar je precej logična poteza. »Filmska industrija v Evropi nam vedno znova izdaja odlične alternative komerciali, ki jih moramo nujno spraviti v kina v Sloveniji ali preko videa na zahtevo,« pravi Feguš, ki opaža, da začenjamo na večjih filmskih festivalih videvati vse več komercialnih filmov.
»Pomembno je, da so filmi iz festivalov v Sloveniji bolj dostopni kot sedaj, da si jih lahko ogledamo tudi na velikem platnu,« omenja pomen dostopnosti festivalskih filmov tudi pri nas. Pri tem izpostavlja Liffe, ki je odlična priložnost za to, sam pa upa, da bo nastalo še več podobnih alternativ. V juniju 2023 smo tako zapisali že igralski festival Krafft, ki se je v svoji tretji različici prebudil v Kranju in mu je uspelo oživiti celo nov kranjski kino, pričakujemo pa še prleško poslastico – 19. Grossmanov festival fantastičnega filma in vina.
»Globalno stanje je tako na vrhuncu in upamo, da se ustvarjanje filmov nadaljuje v to smer, saj je videti, da ima Evropa še veliko v svojem rezervoarju.« zaključuje filmski kritik Nejc Feguš in z upanjem zre v filmsko prihodnost. Njegovo delo in zapise si lahko prebirate na spletni strani Filmologije.
Urednik portala Student.si
