Quo Vadis, Aida? je film režiserke Jasmile Žbanić, ki na krut in resničen način prikaže zgodbo pokola v Srebrenici. Glavno vlogo odigra Jasna Đuričić, ob njej pa so v filmu še Emir Hadžihafizbegović, Boris Isaković, Izudin Bajrović in Johan Heldenbergh. V sodelovanju s Hasanom Nuhanovićem, ki je genocid preživel, je to film, ki bo brez dvoma postal kulten. Kako je uspelo Jasmili Žbanić zajeti tragičnost dogodka in kako revolucionaren je ta film?
Težka naloga režiserke in igralcev
Naloga režiserke Jasmile Žbanić, ki se je že pred šestnajstimi leti proslavila s filmom Grbavica, je bila zelo težka. Morda je to celo podcenjevanje njene naloge in želje o predstavitvi srebreniškega pokola. Od dogodka je minilo že več kot 25 let, a spomin nanj bo ostal še dolgo po tem, ko nas ne bo več. In prav na petindvajseto obletnico je luč sveta ugledal film Quo Vadis, Aida?
Quo Vadis? Rōmam eō iterum crucifīgī.
Kam greš? V Rim, da me zopet križajo.
Naslov filma si lahko razlagamo na dva načina. Kam greš? V Rim, da me zopet križajo (Quo Vadis? Romam eo iterum crucifigi.). Lahko si ga razlagamo kot zgodbo Aide, kar nam sicer postane jasno šele po koncu filma. Lahko pa si ga razlagamo kot naš pogled na genocid, dogodek, ki ga poznamo in se bomo s filmom spet vrnili k njemu.
S pomočjo Hasana Nuhanovića in njegovih spominov iz Srebrenice, se je Žbanićeva kot rečeno lotila izjemno težke naloge. V času, ko se zdijo države bivše Jugoslavije spet popolnoma razklane, je želela vsem poslati sporočilo. Njeno sporočilo pa popolnoma jasno. Nikoli več! Ker pa realnost v kateri živimo ne dovoljuje popolne svobode, film svoje premiere v Srbiji ne bo doživel. Marsikdo bi lahko tu rekel, da je rešitev (cenzura v Srbiji) na mestu. Čeprav si to zasluži svojo debato, to zdaj ni tako pomembno. Kot rečeno je naloga težka. Kako zajeti tragičnost, norost, brutalnost in sam vpliv genocida v dve uri?
Aida je bivša učiteljica v Srebrenici, ki opravlja delo prevajalke. S filmom smo takoj vrženi v dogajanje, ko Aida prevaja pogovor Thomasa Karremansa (poveljnik čet Dutchbata/Unproforja) in župana Srebrenice. Enklava je padla, Srbi se približujejo bazi, čaka se odziv Združenih narodov. Med sprejemanjem tisočglave množice v bazo, Aida vztrajno išče moža in dva sinova. Ko se zapornica baze zapre ugotovi, da so ostali zunaj. Skozi ograjo jim prepreči načrt pobega skozi gozd še preden prispejo srbski vojaki. V slepem zaupanju v bazo, ZN in nizozemske čete, jih želi spraviti čez ograjo in rešiti. Še v prvi četrtini filma nam režiserka ponudi tudi srbske vojake, med katerimi izstopa kruti Joka (Emir Hadžihafizbegović), in generala Ratka Mladića. Srbski igralec Boris Isaković je dolgo premišljeval ali si želi zaigrati v filmu in po dolgem premisleku je vlogo Ratka Mladića tudi sprejel. Isaković predstavlja dominanco, alfo, šovinizem in demagogijo Mladića ter postane strah in trepet Srebrenice. »Poklanjamo srpskom narodu ovaj grad. Došao je trenutak da se Turcima osvetimo na ovom prostoru,« je takrat povedal za kamere. Iskaović je zadel Mladićevo dikcijo in hojo. Vse to je posnemal z gledanjem posnetkov Mladića iz teh trenutkov.
Aidi uspe svojega moža in sinova spraviti čez ograjo v zameno, da je njen mož eden tistih, ki bodo prisotni na pogajanju z Ratkom Mladićem. In od tu dalje vidimo popoln kolaps Unproforja, Združenih narodov in človeškosti. Nizozemski poveljniki popustijo pri vsaki želji srbskega generala, nizozemski vojaki pa pustijo srbskim, da preprosto stopijo v bazo in tabor. Ženske in otroke se začne ločevati od moških in tovoriti na avtobuse. Še zadnje pretveze, da bo vse dobro in genocid je zapisan v zgodovino. In v tej pretvezi morda prizor, ki bo v meni ostal do konca življenja. Sedenje ubežnikov na tleh tabora. Utrujenost in prestano delo od Aide terjajo, da za nekaj trenutkov zatisne oči. Dobimo vpogled v čas pred vojno, specifično vpogled na neko zabavo. Pesem Zdravka Čolića, Živiš u oblacima še nikoli ni bila in nikoli ne bo uporabljena bolj čustveno kot je v tem filmu in tem trenutku.
Film ni le spomin, je več kot to
V filmu bi šlo lahko narobe marsikaj in v gledalcu izzvalo nacionalizem in verjetno še kaj hujšega s čimer se po svetu tako ali tako že borimo. Dogodki bi lahko bili predstavljeni drugače oziroma prirejeno, a niso bili. Čeprav je lik Aide izmišljen in so nekateri manjši dogodki dodani zaradi dramatične vrednosti, so vsi večji dogodki pravi. In točno to je morala zadeti režiserka, da film ne bi postal le »propaganda« ampak sporočilo vsem narodom bivše Jugoslavije in preostalemu svetu. In to je največja pohvala, ki jo režiserka za ta film lahko dobi. Nekako bolj v kmečkem stilu bi bilo, če napišem, da bi lahko napako naredila marsikje, v bistvu pa je naredila vse čisto prav. Dala nam je eno izmed najmočnejših žensk v filmu, ki naredi vse tako kot bi morala v želji, da reši svojo družino. Vse se nam zdi nepredstavljivo dokler se ne zgodi prav nam.
Film je za vse tiste, ki veste, kaj je bil genocid v Srebrenici in boste umetniško delo filma cenili in za tiste, ki tega ne veste. Film je nujen ogled za vsakogar. Z lahkoto se film postavi ob bok filmom kot je Schindlerjev seznam, če ne celo nekoliko višje na lestvici. Nekaj čustvene teže filma je v tem, da tudi naša generacija še vedno čuti razkol, ki ga je povzročila vojna. Veliko pa ga je v tem, da začutimo bolečino in izgubo tistih, ki so preživeli. Nikoli več ne smejo biti le besede, ampak obljuba, ki se ne sme prekršiti.
8372 žrtvam genocida v Srebrenici.
