ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Ena izmed bolj izpostavljenih dejavnosti, ki jo je močno zaznamovalo obdobje korone, je vsekakor glasbena industrija. Covid-19 je povzročil popolno umiritev javnega življenja in odpoved mnogih prireditev, kar za številne ljudi pomeni popolno odsotnost od dela. Nekateri glasbeniki so se znašli pred eksistencialnim vprašanjem, če jim tovrstno ustvarjanje sploh še ustreza. Posledice virusa je na lastni koži občutil Luka Sešek, znan obraz slovenske glasbene industrije, ki je od leta 2016 del 5-članske glasbene skupine Proper. 23-letni Ljubljančan si ne predstavlja življenja brez izvajanja glasbe, saj je ta zanj kot ljubezen, ki ga spremlja že od mladih nog. Ob prizadevanju, da glasbeniki nosijo veliko dolžnost, je z glasbenikom Anžetom Langusom Petrovićem – Dagijem, 9. novembra 2020, izdal duet z naslovom Jasno je nebo.

Naslov skladbe se ravno ne mora navezovati na današnji dan, saj nebo le ni tako jasno, kajne? (smeh)                     

Jaz zmeraj pravim, da če nebo slučajno ni jasno, potem je skladba s takim naslovom še toliko bolj dobrodošla. Glasbeniki poskušamo z glasbo širiti misel, da tudi takrat, ko nebo ni jasno in čisto, z njo takšno postane.

Verz besedila iz nove skladbe Jasno je nebo se glasi: »Kar je blo je blo, dobro in slabo.« Se bi lahko morda besedilo potihoma nanašalo na razburljivo leto 2020?

Ja, zagotovo. Skladba se navezuje tudi na obdobje korone, saj imamo predvsem mi glasbeniki kar hudo obdobje, ker ni koncertov, nastopov, presenečenj in obletnic. Ampak mi pozitivci si vedno rečemo, da kar je blo je blo, dobro in slabo.

Kako ste s soavtorjem Dagijem prišli na idejo, da ustvarite skupno pesniško delo?

Z Dagijem se poznava že 7 let. Prvič sva se videla pri skupnem projektu Mamma Mia in od takrat se pogosto druživa. Oba obožujeva glasbo, prijazne in pozitivne ljudi, zato mi je Dagi pred nekaj meseci rekel: »Luka, jaz sem razmišljal. Da ga ne bova midva samo biksala in kritično ocenjevala druge glasbe, dajva ustvariti nekaj skupnega.« In to je bila zares super priložnost, ker Dagi v začetku prihodnjega leta tudi izda svojo prvo plato, na kateri bo eden izmed singlov najin duet Jasno je nebo.

Poleg tega, da delujte kot samostojni glasbenik, ste od leta 2016 glavni vokalist skupine Proper. Kako skupina doživlja individualno ustvarjanje vsakega člana?

S fanti smo se spoznali na dan, ko sem prvič nastopal v oddaji Slovenija ima talent. Že takrat smo se sprijaznili, da vsi »šopamo« neke svoje poti, ko pa se vidimo in zaigramo skupaj, se ta individualnost izniči. Ko smo s fanti v prostoru, kjer vadimo, nas ne zanima, kaj dela vsak posameznik, ampak se zares posvetimo našemu skupnemu ustvarjanju. Vsak član s svojo dejavnostjo pripomore košček k našemu mozaiku.

Kako se kot skupina Proper in vi kot njen član soočate z okrnjeno glasbeno industrijo, ki se kaže kot posledica korone?

Korona se zagotovo pozna, ampak nas predvsem rešuje to, da vsak izmed nas opravlja še druge dejavnosti. Kot skupina smo sicer lahko hvaležni, da nam je letos uspelo izvesti kar slabih 20 špilov, ki so bili bolj privatni. Definitivno pa je težko, predvsem zdaj decembra, ko je veliko glasbenikov čakalo na odprtje božičnih, novoletnih sejmov, kjer bi lahko zaigrali. To, da vsak izmed nas dela še nekaj poleg naše glasbe, nam zdaj pride še kako prav.

Predvidevam, da so skupinske vaje Propercev in tudi vaše poučevanje v živo v glasbeni šoli v tem času odpadli. S čim se ukvarjate v teh dnevih zaostrenih ukrepov?

Za glasbenike, ki so navajeni pisati in snemajo v studih, je korona mačji kašelj. Ves point ustvarjanja je namreč, da se zapreš v sobo in delaš. Tako da ustvarjanje glasbe ni čisto nič odpadlo, saj jo delamo še malo bolj, kot smo jo prej. Poučevanje učencev iz glasbene šole zdaj poteka preko spleta in ni tako slabo, kot sem mislil. Poleg tega sem se zelo našel v sinhronizaciji risank, ki se je v teh časih še povečala. Otroci so namreč doma in imajo čas, da nam prisluhnejo. Je zelo lepo delo, ki ne vpliva na nas, saj v studiu nimamo stika, ker snemamo sami. Ko sinhroniziram, se popolnoma odklopim in spustim v svet risank ter pravljičnih junakov. Zato sem zelo vesel za to priložnost in upam, da bo trajala čim dlje. Nasploh pa je pomembno, da poskušamo čim več izvleči iz dane situacije in ceniti stvari, ki so nam bile včasih samoumevne.

Glasba vas brez dvoma spremlja že celo življenje in je del vašega vsakdana. Kdo je imel največjo vlogo pri spodbudi za ustvarjanje glasbene kariere?

Kakor se sliši klišejsko, je dejstvo, da prihajam iz glasbene družine. Kljub temu da starša nista bila nikoli profesionalna pevca, sta zmeraj rada pela. Tako se je pri nas od nekdaj pela in poslušala glasba, k čemur sta pripomogla ne le starša, ampak tudi stara starša.

Leta 2016, po burnem letu nastopanja v muzikalu Mamma Mia, ste prvič zares stopili pred televizijske zaslone. Vaša prepoznavnost je močno narasla, ko ste postali finalist šova Slovenija ima talent. Bi tremo, ki ste jo imeli pred nastopi v šovu SIT, opisali drugače kot tisto iz predhodnih nastopov?

SIT je oddaja, ki ne le da gre v živo, ampak v njej ljudje tudi glasujejo. To je bil nek pritisk, ki ga prej še nikoli nisem občutil. Občutek, ko sem pel na odrih, kjer so po koncu gledalci samo odšli domov, se definitivno ni mogel primerjati s tem v SIT. Jaz se niti nisem obremenjeval s tem, ali bodo ljudje klicali zame, kaj bodo pisali po socialnih omrežjih, ali mi bo ratalo, ampak vem, da je bil to velik pritisk, saj je to le najbolj gledan šov v Sloveniji. Po drugi strani pa je bilo to tako dolgo nazaj, da mi pritisk ni prišel tako do živega, saj sem bil še večja flegma kot sem sedaj. Sam sem si lahko izbral pesmi, ki sem jih na odru zapel z zaprtimi očmi in odmislil vse okoli sebe.

Kako mislite, da ste bili včasih bolj flegma kot sedaj?

Upam, da sem se prav izrazil z izrazom flegma, ampak včasih se nisem obremenjeval s takšnimi stvarmi, kot se zdaj. Zdaj, ko bolje poznam to kolesje slovenske scene, se hitreje obremenjujem s stvarmi, ki jih prej sploh nisem opazil. Pri svojih nastopih sem veliko bolj zahteven in mi gre hitreje kaj na živce.

Slovenija ima talent je dejansko odprla vaša vrata v svet televizijskih medijev. Leto pozneje ste namreč nastopali v oddaji Znan obraz ima svoj glas. Bi rekli, da vam je petje karaok na Youtubu v otroštvu pomagalo pri razvijanju vašega imitacijskega talenta?

Ja, petje karaok je zagotovo pripomoglo k temu, predvsem zato ker sem v otroštvu zares ogromno pel. Tudi sam sploh nisem vedel, da sem zmožen peti toliko različnih glasov, dokler me niso kontaktirali producenti Pop tv-ja in me povabili v šov. Ko sem pred šovom pošiljal poskusne posnetke, sem opazil, da mi imitiranje kar leži.

S člani skupine Proper ste šli, leta 2018, prvič v skupni »šoping«. Izbira oblačil je namreč predstavljala najtežji del nastopa na Emi. Z epsko balado Ukraden cvet ste zasedli peto mesto. Je nastop na Evroviziji še vedno neizpolnjena želja?

Ne, zagotovo ni. Že od nekdaj nastopam, ampak takrat sem bil prvič na odru s svojimi prijatelji in to so bili zares nepozabni občutki. Na Emo smo šli predvsem zato, da smo pokazali, da obstajamo in kakšno glasbo delamo. Opazili smo, da se je nastop obrestoval in nas poleg tega še bolj zbližal.

Ravno zaradi Eme je bil vaš skupinski prvinec Naprej primoran počakati na svojo izdajo. Kako ste doživljali izid svojega prvega albuma?

Izid prvega albuma je bil eden izmed najlepših občutkov mojega življenja. Z nastopom na Emi smo pridobili kar nekaj publike, saj je balada Ukraden cvet kar klicala k temu, da jo ljudje opazijo. Ob izidu albuma leta 2019 smo razprodali tudi festivalno dvorano in občutki ob tem so bili fenomenalni.

Glasbene odre v teh časih nedvomno pogrešate, saj ste v preteklih letih kot skupina in tudi sami veliko nastopali. Kateri nastop pa je tisti, ki se vam je najbolj vtisnil v spomin?

Zagotovo festivalna dvorana. To je bil prvi odprti koncert za naše poslušalstvo, v dvorani, ki ima približno 600 ljudi kapacitete. Nismo točno vedeli, koliko jih bo prišlo, ampak bili smo prepričani, da 600 zagotovo ne. Našemu šefu Janu sem rekel: »Jan oprost, sej smo dobri, ampak tele ogromne dvorane pa ne bomo napolnili.« In odgovoril mi je, da naj samo verjamem in počakam. Isti dan, ko smo imeli tonsko vajo, sem prišel v dvorano, ki je bila popolnoma zapolnjena s stoli. Ob pregovarjanju z ostalimi člani smo se odločili, da zadnjih 10 vrst stolov odvzamemo, da ne bi bili čisto prazni. Pred nastopom pa so se stoli nosili nazaj v dvorano, saj je bila ta, na koncu, popolnoma napolnjena. Zaradi razporejanja ljudi, smo s koncertom zamujali 10 minut, in ko smo prišli na oder so me prevzeli posebni občutki. Občutki, za katere živi vsak izvajalec, ki si želi, da ljudje slišijo njegovo glasbo.

Vaš zadnji javni špil je potekal 4. septembra v prenovljeni Ruski dači. Ste morda predvidevali, da ste takrat zadnjič letos stopili na glasbeni oder?

To poletje je bilo obdobje, ko smo bili ljudje precej skeptični glede prihodnosti. Na nastop v Ruski dači nismo gledali kot zadnji letošnji koncert, ampak kot neko lepo priložnost, da se ponovno pokažemo in zberemo z našimi poslušalci. Nismo si pa mislili, da ta lep, razprodan koncert v super ambientu Ruske dače, predstavlja naš zadnji letošnji nastop.

V sebi nosite talent za petje, igranje inštrumentov in tudi za igranje. Že pri 8 letih ste namreč stali na odru poletnega gledališča Studenec. Boste v svoji umetniški karieri ostali predvsem v glasbenih vodah ali boste mogoče, kdaj v prihodnosti, presedlali tudi v igralske vode?

Trenutno se bolj vidim in tudi nagibam h glasbi. Kljub temu pa odrskim deskam ne bom rekel zbogom, saj so tudi to posebni občutki in ena izmed prvih izkušenj, ki sem jih dobil.