Simon Popek je uveljavljeni filmski kritik, publicist, dolgoletni urednik revije Ekran, programski vodja Festivala dokumentarnega filma, vodja programa Cankarjevega doma in zadnjih trinajst let tudi programski vodja festivala Liffe. Organizator festivala, ki deluje že enaintrideset let, vsako leto množici predstavlja tuje, neznane, novejše filmske poslastice. Na najbolj obiskanem filmskem festivalu v Sloveniji, ki je letos potekal od 11. do 22. novembra, je bilo predvajanih triindvajset celovečercev, kar predstavlja približno četrtino običajnega programa. Filme so si gledalci lahko ogledali po spletu, s pomočjo platforme VOD (video na zahtevo).
Glede na to, da ste festival letos izpeljali kljub koronavirusu, nas zanima, kakšna je vaša splošna ocena končanega dogodka?
Zadovoljni smo s celim paketom. Kljub temu da smo imeli prvi dan nekaj tehničnih težav, sta bila odziv občinstva in število prodanih vstopnic zadovoljiva. Nihče ni vedel, kako bo, saj je bil letošnji Liffe prvi dogodek v Sloveniji z drugačno plačljivo logiko. Nismo imeli nobene reference in smo se bali, da ljudje ne bodo pripravljeni na tako obliko festivala. Pojavilo se je veliko vprašanj glede cen, programa in logik mesečnih naročnin, vendar smo na koncu ubrali neko srednjo pot in bili uspešni.
Vidite morda celo prednost ponujanja storitev pretakanja video vsebin na raznih platformah pred festivalskim dogajanjem?
Prednost vsebin VOD vidim v tem, da z njimi lahko nagovoriš širše občinstvo, celotno nacijo in pri tem nisi omejen le na ljubljansko regijo. Vedno smo želeli vedeti, kakšen odstotek gledalcev, ki živi v drugih regijah, spremlja Liffe festival. Na žalost tega nismo mogli ugotoviti zaradi varstva osebnih podatkov in evropske regulative. Smo pa po odzivih ljudi, ki so se bodisi pritoževali zaradi tehničnih težav, bodisi hvalili festival, videli, da prihajajo tudi iz bolj oddaljenih regij. Kljub temu pa ne bi rekel, da je spletni festival prihodnost. Večina gledalcev je dejala, da to ni to.
Cene so bile na letošnjem festivalu nekoliko višje, saj so bili predvajani filmi v domeni lokalnih distributerjev in licence zanje ni plačal Cankarjev dom. Kako so se na cene odzvali gledalci?
Cena vstopnic je bila pred začetkom festivala najbolj prediskutiran detajl. Večino filmov so za letošnji festival priskrbeli domači distributerji, saj smo od njih lažje pridobili pravice za spletno predvajanje. Možnost pri sooblikovanju cene so tako imeli tudi oni. Z vidika distributerjev je cena zagotovo nizka, saj si je lahko za ceno ene vstopnice, ki je stala slabih sedem evrov, film lahko ogledalo več ljudi. Za obiskovalce je to zelo ugodno, saj je cena vstopnice na običajnem Liffu le petdeset centov nižja. Ko smo avgusta začeli razmišljati o ceni vstopnice, smo jo postavili pri desetih evrih, saj smo predvidevali, da si bosta film za ceno ene vstopnice pogledali približno dve osebi. Kmalu so se pojavili različni strahovi in cena vstopnice se je iz meseca v mesec nižala. Cel sistem kino distribucije in festivalov je naravnan na kino, kar pomeni ena vstopnica za eno osebo, tako da to v letošnji sezoni prinese slabši finančni rezultat za distributerje.
Je število prodanih vstopnic tako morda celo preseglo vaša pričakovanja?
Prodali smo dvanajst tisoč petsto vstopnic, kar nas je zelo presenetilo. Imeli smo bolj apokaliptične napovedi in nihče ni vedel, kaj pričakovati. Najbolj pesimistični so predvidevali, da bomo v najboljšem primeru prodali tisoč kart, jaz osebno pa sem imel v mislih število pet do deset tisoč. Predvidevamo, da si je za teh dvanajst tisoč vstopnic filme ogledalo štiriindvajset tisoč ljudi. To je zelo dober rezultat, glede na to da je bila na programu le četrtina vseh filmov. Lansko leto je bilo prodanih oseminštirideset tisoč vstopnic za polni program, tako da je število nekako primerljivo.
Po navadi je na programu Liffa okoli 100 različnih, alternativnih, tujih filmov, umeščenih v raznovrstne programske sklope. Zakaj se vam zdi pomembno predvajati filme, ki ne ustrezajo standardom mainstream publike?
Filmi, ki čez leto niso na voljo v redni filmski produkciji, so poglavitni magnet občinstva, ki hodi na Liffe. Tuji, neznani filmi so ves čar in glavna atrakcija filmskih festivalov. Veliko je kritičnih gledalcev, ki si enkrat na leto želijo napolniti baterije z drugačnimi vsebinami. Se je pa v zadnjih letih povečal delež odkupljenih filmov, vendar veliko teh filmov ne pride do kina, največkrat zato, ker enostavno niso dovolj zanimivi za širše občinstvo. Kino zato v tej bitki za preživetje vrti najbolj atraktivne, komunikativne filme. Liffe se je že dolgo nazaj odločil, da bo v tekmovalnem programu poudaril mlade avtorje, ki so posneli svoj prvi ali drugi film, saj takim ljudem nagrada na Liffu pomeni veliko več kot znanim, uveljavljenim avtorjem, ki so nagrade za film prejeli že na drugih festivalih.
Ali obstaja žanr, ki ga na programu Liffa še ni bilo?
Verjetno je vestern tak žanr, ki je v sodobnem svetu že zamrl, ali pa klasični, manj zastopani žanri, kot je na primer muzikal. Bolj posebnim žanrom, kot so črne komedije, grozljivke in trilerji, posvečamo programski sklop Ekstravaganca.
Torej so se pojavili že vsi žanri, samo nekateri manj pogosto.
Ja. Klasični žanri tudi produkcijsko niso več tako pogosto prisotni. Po mojem mnenju občinstvo takih žanrov tudi ne pričakuje. V primeru, da se pojavijo, pa gre po navadi za kakšno zabavno predelavo žanra, ki spada v sekcijo Ekstravaganca.
Glavno nagrado vodomec je prejel grški film Sadeži pozabe režiserja Christosa Nikoua. Ali se strinjate z izborom komisije, da je bil omenjeni film presežek letošnjega filmskega festivala?
Strinjam se z vsemi nagradami, ki jih podari žirija, saj stojim za vsemi tekmovalnimi filmi, ki jih izberem. Odločitev žirije nikoli ne presojam, imam pa svoje favorite. Letos je imela žirija tudi manj dela, saj na običajni izvedbi Liffa v sklopu Perspektive tekmuje deset filmov. V primeru hibridne oblike bi sicer tekmovalo osem filmov, vendar za tri filme nismo dobili pravic za spletno predvajanje, tako da je tekmovalo pet filmov, kar se mi zdi neki minimum.
Pred začetkom festivala ste v javnosti kot svoje favorite omenjali filme Gagarin, Mandibula in Zberi se, babica. Ali imate zdaj, po koncu festivala, enako mnenje ali se je spremenilo?
Kadar navajam svoje favorite, se skušam izogniti kandidatom iz Perspektiv. Gagarin je eden mojih ljubših filmov in bi bil letos tudi otvoritveni film, če bi festival potekal v dvorani. V tem primeru bi imel tudi poseben status in bi bil deležen večje pozornosti.
Omenili ste, da se nekateri filmi gledalcem močno vtisnejo v spomin. Bi lahko rekli, da se okus gledalcev da predvideti?
Vsako leto se učim znova. Letos je bilo netipično leto za Liffe, saj so bili vsi filmi na voljo cel dan vseh dvanajst dni, tako da je izpadlo moje vsakoletno anticipiranje okusa gledalcev, ki je pomembna stvar pri sestavljanju urnika. Vsak film ima na običajnem Liffu dve ali tri predvajanji v dvoranah z različnimi kapacitetami. Bolj popularne filme skušamo predvajati v večjih dvoranah in manj popularne v manjših. Se pa vsako leto pojavijo dva do štirje filmi, ki popolnoma presenetijo v pozitivnem ali negativnem smislu – bodisi so dvorane pri predvajanju filma, za katerega smo pričakovali veliki interes, napol prazne, bodisi pa so vstopnice za film, pri katerem smo pričakovali najmanj številčen obisk, razprodane v rekordnem času. Nekaj podobnega se je lani zgodilo s filmom Dnevnik Diane Budisavljević, črno-belo, hrvaško hermetično dramo o Hrvatici, ki je med drugo svetovno vojno reševala Jude. Film je postal senzacija, zato smo morali iskati luknje v urnikih za dodatno predvajanje. V takih primerih sem zelo vesel, da ljudje pograbijo po vsebini, ki na prvi pogled ne obeta veliko.
Lani je bil najbolj gledani film oskarjevec Parazit, kajne?
Ja, to je bilo pričakovano. Festivalski zmagovalci, sploh canski, so na Liffu samodejno zelo obiskani, tudi če gre za film, ki je popolna neznanka.
Kateri filmi pa so bili letos med najbolj gledanimi?
Pričakovano sta bila najbolj gledana danski film Nažgani, Thomasa Vinterberga in Asistentka, režiserke Kitty Green. Med bolj priljubljenimi je bil tudi bosanski film Zberi se, babica. Presenetil je dokumentarec Aj Vejveja, Koronacija, ki govori o izbruhu koronavirusa v Vuhanu. Osebno sem mislil, da si ga nihče ne bo želel ogledati zaradi trenutne situacije, vendar je bil na vrhu seznama gledanosti. Še bolj pa je presenetil iranski film Zlo ne obstaja, ki je tematsko bolj zahteven, saj govori o smrtni kazni v islamskem svetu. Razmeroma povprečen obisk smo zabeležili pri dokumentarcu o Greti Thunberg, za katerega sem bil mnenja, da bo najbolj gledan film festivala, oziroma vsaj nekje na vrhu lestvice.
Se vam zdi, da je bil film Zberi se, babica, med bolj popularnimi, ker gre za bosanski film?
Ja. Kombinacija teme iz bivše Jugoslavije in črne komedije je pri našem občinstvu praviloma dobro sprejeta.
Za konec pa bi se vrnila na začetek, in sicer k napovedniku za odprtje Liffa 2020, v katerem ste zaigrali tudi sami. Ali vas je ta izkušnja morda navdušila, da bi tudi sami še kdaj sodelovali pri ustvarjanju filmov?
Ne (smeh). V mladosti sem posnel nekaj amaterskih filmov, vendar se to ni obneslo. Odločiti sem se moral, ali bom ustvarjal filme, ali pa jih bom gledal in o njih pisal. Tudi v preteklosti smo imeli podobne otvoritvene posnetke, vendar ti niso bili namenjeni širši publiki, saj so bili del otvoritve v dvorani. Letos pa smo želeli s tem malo poživiti festival, glede na to, da je potekal preko spleta. Odziv na napovednik je bil številčen in pozitiven, kar nas je razveselilo, saj je bil nekaj posebnega in drugačnega, kot je posebno in drugačno tudi letošnje leto.
