ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Akademija za gledališče, radio, film in televizijo (AGRTF) in DSR SCENARISTI sta razpisala Grossmannovo nagrado 2019 za študente in Grossmannovo priznanje 2019 za dijake. Ali veš, kdo je bil prvi nagrajenec Grossmanove nagrade? Skoči na konec članka in preveri.

Grossmannova nagrada 2019

Natečaj za Grossmannovo nagrado je namenjen vsem študentom slovenskih univerz. Na natečaj se prijaviš z izvirnim scenarijem za kratki igrani film ali kratko televizijsko dramo.

Vsak študent lahko prijavi samo en scenarij.

Potek natečaja

Natečaj je anonimen, zato svoj scenarij oddaš pod šifro. Za identifikacijo avtorja oddaš v zaprti kuverti z enako šifro naslednje podatke: ime, priimek, naslov, elektronski naslov, telefonska številka in potrdilo o vpisu v tekočem študijskem letu.

Svoj scenarij v štirih kopijah pošlješ na naslov:

UL AGRFT
»Grossmannova nagrada«
Trubarjeva 3
1000 Ljubljana

Rok prijave je 4. 12. 2019.

Prejete scenarije bo ocenila žirija pedagogov in predstavnika študentov AGRFT.

Sodelujoči bodo o izidu natečaja obveščeni najkasneje do 31. 12. 2019.

Prvo nagrajeni avtor prejme nagrado v višini 1000 €, drugi pa nagrado v višini 600 €. Nagradi sta odkupni, kar pomeni, da z izplačilom nagrade AGRFT pridobi pravico, da po nagrajenih scenarijih posname študijski film ali televizijsko dramo brez materialnih obveznosti do avtorja scenarija, nagrajeni scenarij lahko tudi adaptira. Ta pravica zapade pet let po izplačitvi nagrade.

Grossmannovo priznanje 2019

Natečaj za Grossmannovo priznanje je namenjen vsem dijakom slovenskih srednjih šol. Na natečaj prijaviš sinopsis oziroma zgodbo za kratki igrani film ali kratko televizijsko dramo.

Pravila

Tema je poljubna.

Film oziroma drama naj traja do 15 minut.

Zgodba je omejena na 3000 znakov.

Vsak dijak lahko prijavi samo en sinopsis oziroma zgodbo.

Potek natečaja

Štiri izvode zgodbe s pripisanimi podatki: ime in priimek avtorja, elektronski naslov, razred ter naziv in naslov šole pošlješ na naslednji naslov:

UL AGRFT
»Grossmannovo priznanje«
Trubarjeva 3
1000 Ljubljana

Rok prijave je 4. 12. 2019.

Prejete zgodbe bo ocenila žirija pedagogov in predstavnika študentov AGRFT, ki bo izbrala največ tri filmske zgodbe.

Sodelujoči bodo o izidu natečaja obveščeni najkasneje do 31. 12. 2019.

Nagrade za najboljše zgodbe bodo knjižna darila s filmskega področja ter priložnost za avtorje, da si v živo ogledajo potek resničnega filmskega snemanja.

Nekaj dejstev in zanimivosti

Grossmannova nagrada izvira iz leta 1995.

Nagrada je poimenovana po pionirju slovenskega filma. Karol Grossmann je leta 1905 posnel dva kratka filma Odhod od maše v Ljutomeru in Sejem v Ljutomeru, leto pozneje pa še Na domačem vrtu.

Prvo Grossmannovo nagrada leta 1995 je prejel Jan Cvitkovič, uspešen režiser, scenarist in igralec. Gotovo ne slišiš prvič za Kruh in mleko, Odgrobadogroba ali Šiško Deluxe.

Ustanovitelji nagrade so red. prof. Miran Zupanič, red. prof. Karpo Godina in avstrijski arhitekt Achim Behn.

Serija člankov Intervjuji s študenti je namenjena deljenju mnenj zdajšnjih in bivših študentov raznih programov, faksov in univerz po Sloveniji. Z njimi se pogovarjamo o njihovem študiju, izkušnjah in univerzitetnih mestih, kje študirajo ali so doštudirali. Intervjuji so namenjeni predvsem bodočim študentom in brucem, da bodo videli, kaj jih čaka, pa tudi vsem ostalim, ki jih zanima, kaj si drugi študentje mislijo.

Olga je študentka 4. letnika Medicinske fakultete v Ljubljani. V Sloveniji živi šele nekaj let, praktično od začetka študija; takrat se je namreč preselila iz Rusije. Danes se v Ljubljani znajde, uči in zabava tako kot vsak drugi slovenski študent.

Kaj študiraš, zakaj si se odločila za ta študij?

Študiram medicino na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Iskreno povedano, tekom gimnazije sem izključevala fakse in na koncu je bila medicina skoraj moja edina opcija. Želela sem študirati nekaj, kar ne bi bilo monotono in bi mi kasneje dalo možnost izbire načina dela (npr. v medicini si lahko v ambulanti, v laboratoriju, pri raziskovalnih projektih …). Seveda mi je všeč naravoslovje in sem si želela, da bi moje delo potekalo na čim bolj «realnih tleh« in v stiku z ljudmi, poleg tega rada prinašam korist drugim in pomagam, kar medicina tudi vključuje.

Naštej dve dobri in dve slabi lastnosti tvojega študija.

Dejansko lahko naštejem ogromno dobrih stvari, v resnici se je kar težko odločiti. Poudarila bom neverjetno aktivno mednarodno sodelovanje našega faksa z medicinskimi fakultetami v tujini. Imamo namreč DŠMS (Društvo študentov medicine Slovenije), ki nam ponuja ogromno možnosti. Tam so zbrani najbolj aktivni in nadobudni študenti. Imamo veliko javnozdravstvenih projektov, ki se ukvarjajo z osveščanjem javnosti o temeljnih postopkih oživljanja, srčno žilnih bolezni, prepoznavanju možganske/srčne kapi, itd.

Imamo delavnice na srednjih šolah in za MOL, stojnice za izvajanje meritev, itd. S tem člani pridobimo točke za enomesečne izmenjave, ki potekajo tudi v sklopu našega društva in tako gre vsako leto okoli 200 slovenskih medicincev na prakso za en mesec – v skoraj vse države sveta (tudi Avstralija, Čile, Japonska …). Menim, da je za bodoče zdravnike zelo koristno videti, kako se dela v tujini. Na splošno nes delo v društvu zelo povezuje in tam sem tudi sklenila najboljša prijateljstva. Še ena dobra stvar je odsotnost stresnih izpitnih obdobij v 4.-6. letnikih. Na kliniki imamo rotacije, dva do šest tednov na enem oddelku in potem izpit.

Slabe stvari so bolj na področju organizacije. Prva stvar je pogosto nesodelovanje med katedrami in oddelki, ki v bistvu iz nekih razlogov ne komunicirajo med sabo in tako delajo dodatno delo študentskemu svetu pri urejanju urnikov in izpitov. Imamo tudi veliko predavanj in seminarjev, na katerih moraš imet visok odstotek prisotnosti, a ti sploh ne koristijo pri študiju, samo vzamejo dragocen čas. Take stvari bi morali biti prostovoljne, študenti bi morali imeti pravico do izbire, kakšen način učenja jim bolj odgovarja.

Koliko časa ti vzame učenje za izpite?

Zelo odvisno, res zelo, do mojega 4. letnika je bilo to od enega večera do 16 dni za en izpit. Na splošno izpitno obdobje izgleda tako, da en mesec preživiš v knjižnici, po kakem velikem izpitu pa si vzameš prost dan in greš lahko na kakšno žurko, tudi kakšen petek smo šli zvečer ven po celem dnevu učenja. Drugače jaz nisem človek za sprotno učenje, tako da med letom res manj delam in imam posledično večino dela pred izpitom.

Ali bi ta študij/fakulteto priporočila drugim?

Ja, res bi zelo priporočila komurkoli, ki ima voljo do učenja in ga zanima naravoslovje. Sem skoraj sigurna, da je to najboljša izbira, ker je študij zelo raznolik in imamo veliko možnosti za zabavne in uporabne obštudijske dejavnosti, brez katerih si sploh ne morem predstavljati mojega študentskega življenja.

Kaj pri študiju pogrešaš?

Po mojem mnenju bi imeli lahko več kliničnih stvari in bolje organizirane vaje v bolnišnici, ker res več odneseš od življenjske situacije oziroma dela s pacientom kot iz suhoparne debele knjige.

Ali imaš ob študiju čas za službo? S čim se ukvarjaš izven faksa?

Izven faksa imam čisto preveč stvari, na trenutke se mi zdi, da delam za to več kot za faks. Načeloma imaš lahko dve večji stvari zraven. Jaz vodim enega od največjih javnozdravstvenih projektov v DŠMS, kjer birokracija in organizacija dogodkov vzameta kar nekaj časa. Druga stvar je organizacija enomesečnih izmenjav (ki sem jih omenina že zgoraj) za tujce, ki pridejo na isti način v Slovenijo, kar zahteva tudi urejanje njihove dokumentacije, nastanitve, iskanje mentorjev …  Enkrat na teden delam (v bolnici ali pa učim ruščino), poskušam pa tudi športati vsaj enkrat tedensko. Načeloma imamo dopoldne faks, popoldan in zvečer pa se ob nekaterih dneh da vključiti obštudijske aktivnosti.

Kako si zadovoljen/a z utripom tvojega študijskega mesta?

Res sem zadovoljna, in to rečem tudi po življenju v Rusiji in po enomesečni izmenjavi v Belgiji ter vseh potovanjih, ki jih je bilo veliko tekom mojega študija. Ljubljana je res študentsko mesto in obstaja ogromna izbira krajev za žur, tudi poleti, medtem ko so nekatera druga evropska študentska mesta poleti mrtva. Ljubljano cenim zaradi domačega ambienta manjšega mesta, velike izbire lokalov, večjih in manjših klubov ter dostopnosti alternativnih žurk. Tukaj res vsak študent najde nekaj zase, kot pravijo vsi naši tujci, ki prihajajo na izmenjave.

Glede na to, da prihajaš iz Moskve: kaj misliš, da ti Ljubljana kot študentsko mesto ponuja, česar ti Moskva ne bi? Kaj pa obratno?

Ljubljana ponuja res lepo študentsko življenje. Veliko časa prihranim, ker se vse nahaja zelo blizu, na faksu konec koncev skoraj nimam nepotrebne obremenitve in mi nikoli ne manjka časa za sprostitev in obštudeijke dejavnosti. Ogromno možnosti imam za izmenjave, delo na mednarodnem nivoju in pridobitev novega znanja z delom v DŠMS (to v Moskvi sploh ne obstaja).

Veliko predavateljev na faksu je res pripravljenih predat znanje študentom in spodbujajo študentsko prostovoljstvo, v Moskvi pa se splošna kvaliteta izobrazbe v zadnjih letih slabša. V vsakdanjem življenju se  res boljše počutim, saj je Ljubljana neprimerljivo bolj varna, ponoči se počutim varno v primerjavi z Moskvo, ki je, kot vsa zelo velika mesta, kar nevarna. Če pa govorimo o prednostih Moskve, je tam več možnosti za doživetje kakšnega velikega dogodka ali aktivnosti, ker se tam najde res marsikaj.

Pravo ime in podatke o študentih, s katerimi smo opravili intervjuje, zaradi varovanja osebnih podatkov hranimo v uredništvu. 

Ekonkmska fakulteta Univerze v Ljubljani je v preteklosti prejela že veliko mednarodnih priznanj kot so EQUIS, AACSB in AMBA, ter se tako uvršča med 1 odstotek najboljših poslovnih šol na svetu. Letos se je ponovno uvrstila tudi na eno izmed najbolj prestižnih svetovnih lestvic.

Financial Times vsako leto razvršča svetovne univerze in poslovne šole glede na različne kriterije. Ekonomska fakulteta se je s programom International Master in Business and Organisation (IMB) uvrstila na lestvico 100. najboljših magistrskih programov Master in Management na svetu.

Uvrstitev na lestvico določajo različni kriteriji, kot so kakovost programa in profesorjev, stiki s poslovno skupnostjo in internacionalizacija, ter zaposljivost diplomantov po zaključku študija (ter tri leta kasneje).

Mednarodni redni magistrski program poslovodenja in organizacije IMB velja za enega najbolj uveljavljenih magistrskih programov v Jugovzhodni Evropi. Program poteka v angleškem jeziku, je povezan s prakso ter mednarodnim okoljem in zato njegovi diplomanti dosegajo zaposljivost v mnogih vodilnih slovenskih in svetovnih podjetjih in institucijah.

Dekanja Ekonomske fakultete, prof. dr. Metka Tekavčič je ob tej prestižni uvrstitvi programa povedala: »Ponosni smo, da imamo na Ekonomski fakulteti program, ki je drugi najboljši na svetu glede kariernega napredovanja, kar dokazuje, da na programu uspešno izobražujemo kadre prihodnosti. Za uspeh programa so zaslužni vsi deležniki programa.«

Celotno lestvico si lahko ogledaš na spletni strani Financial Timesa.

Karin Petko je študentka Filozofske fakultete v Ljubljani, ki se poleg študija ukvarja s številnimi dejavnostmi. Prihaja iz okolice Maribora, zato je strastna navijačica NK Maribora, kar rada pove na glas. V prostem času rada bere in preživlja čas s svojima bratoma, najdeš jo lahko tudi na koncertih in nogometnih tekmah. Je vedno nasmejana in z veseljem pomaga svojim sošolcem in prijateljem.

Kaj študiraš in zakaj si se odločila za ta študij?

Študiram anglistiko in primerjalno književnost. Zdaj sem prvi letnik druge stopnje, se pravi magisterij in sicer pedagoška smer. Tako sem se odločila predvsem zato, ker imam rada angleščino in književnost, medtem ko mi recimo slovenščina ni preveč dišala zaradi slovnice, pa čeprav bi bila to lažja izbira, ker bi lahko študirala v Mariboru. Tam ni primerjalne književnosti, tako da sem pristala v Ljubljani. Za primerjalno književnost sem se odločila, ker res obožujem knjige, za angleščino pa ker imam rada ta jezik. V obeh predmetih zelo uživam in to ljubezen želim deliti z naslednjimi generacijami, zato sem se odločila za pedagoško smer.

Naštej dve dobri in dve slabi stvari glede študija na tem faksu.

Slaba stvar je gotovo urnik, ker si lahko na faksu od osmih zjutraj pa do pol desetih zvečer, včasih kar v enem kosu, včasih imaš pa take luknje, da se ti ne splača iti vmes domov in si prav tako ves čas tam. Ne preostane ti drugega kot da delaš na faksu, kar pa zna biti tudi težko, saj je na hodnikih lahko hrupno, ampak po drugi strani je tukaj tudi pozitivna stran, saj imamo mirno in tiho čitalnico. Na hodnikih so pa tudi računalniki, kar je zelo uporabno. Negativna stvar je že omenjeno dejstvo, da je študij v Ljubljani in ne v Mariboru, ki bi mi bil bližje. Hkrati je pa to tudi dobra stvar, saj sem v Ljubljani spoznala ogromno novih ljudi iz različnih krajev Slovenije.

Koliko časa ti vzame učenje za izpite?

To je čisto odvisno od predmeta, mojega interesa in kako je snov podana. Res je veliko odvisno od mene in moje samodiscipline. Lahko se res potrudim  in snov hitro predelam, so pa tudi izpiti, kjer je ogromno snovi in ne moreš vsega hitro predelati, pa če si še ne vem kako motiviran in zagnan.

Kakšne pa so razlike v študijskih smereh?

Vse je odvisno od predmeta. Na primerjalni književnosti je veliko ustnih izpitov, kar je res super, ker bi drugače verjetno pisali same esejske odgovore. Meni se ustno ocenjevanje zato zdi boljše, še posebej pri veliki količini snovi. Super se mi zdijo tudi seminarske – na prvi stopnji sem jih sicer imela bolj malo, vendar mi je pri njih všeč to, da pridobiš res veliko uporabnega znanja in širine. Pri angleščini so pa na primer tudi neki vmesni testi, ampak večinoma to niso kolokviji. Se pravi narediš teste, ki so zgolj del izpita, tega pa moraš potem še vseeno odpisat.

Ali bi ta študij in fakulteto priporočila drugim?

Ja, bi. Zakaj? Ker na primerjalni književnosti pridobiš širino, ki je res nekaj zelo uporabnega, medtem ko na angleščini spoznaš detajle in slovnične strukture, ki jih drugače ne bi. Tako da če imaš rad jezik, je to zagotovo nekaj zate. In če imaš rad literaturo, pa ne zgolj površinsko, ampak skupaj z vsemi njenimi zgodovinskimi, geografskimi, kulturnimi, psihološkimi podrobnostmi, potem ni dileme – odgovor je primerjalna književnost.

Kaj pri študiju pogrešaš?

Mogoče malo več osebnega stika. To sem opažala predvsem na začetku, po prehodu iz srednje šole. Na faksu si kot neka številka zaradi ogromnega števila študentov. Pogrešam tudi skupnost, ki jo oblikuje razred oziroma neka stalna skupnost, ki je na faksu ni, saj si skoraj na vsakem predmetu z drugimi ljudmi. Nekaterim je to sicer fino, ker so lahko bolj individualni, meni se pa zdi, da si lahko tudi znotraj skupnosti samostojna oseba, pa vendar ti da skupnost dodaten občutek pripadnosti. To se na faksu žal izgubi, ker smo razporejeni v različne skupine pri vajah, pa tudi ostalih predmetov nimamo vsi istih.

Ali imaš ob študiju čas za službo?

Zaradi slabega urnika je čas precejšen problem, saj so predmeti res razdrobljeni. V enem dnevu imaš kot študent FF recimo tri luknje med samimi obveznimi predmeti in za tak čas težko najdeš službo. Nihče ne bo vzel nekoga, ki ima čas samo za pokrivanje lukenj. Se pa kljub vsemu da, vsaj med vikendi oziroma kolikor pač gre stisnit v urnik. Sama tako inštruiram otroke, poučujem pa tudi upokojence. Občasno pomagam tudi v računovodstvu nekega podjetja. Se pravi gre za dela za krajši čas, ker bi bilo poleg faksa praktično nemogoče delati nekje, kjer bi morala biti ves čas. Vseeno grem raje na faks, ker mi koristi, da slišim predavanja. Meni je to prioriteta. Sem pa vesela, da sem našla ta dela, ki mi omogočajo, da poleg rednega študija še nekaj zaslužim.

S čim se ukvarjaš izven faksa?

Ukvarjam se z različnimi stvarmi. Vodim dramsko skupino in sem tudi oratorijska voditeljica, torej animatorka. V župniji vsako poletje organiziramo oratorij za osnovnošolske otroke. Delo z otroki mi je zelo všeč. Čeprav smo po oratoriju vsi vedno fizično utrujeni, je duševno to zelo nagrajujoče – zato sem si tudi izbrala poklic profesorice. Otroška radovednost je nekaj res čudovitega, ker je res lepo videti otroško navdušenje.

Kaj pa dramska skupina?

No, to je pa kar celoletno delo. Začeli smo delovati leta 2017 in na oder postavili predstavo Zmenek, letos pa nastopamo z muzikalom Mamma Mia po naše. Delo v dramski skupini zna biti zelo naporno, a moj cilj je bil vedno delati za publiko in ta zna s svojim zadovoljstvom in aplavzom večkratno povrniti ves vložen trud in delo. Pogosto primerjam ljubiteljske skupine s profesionalnimi, razmere (npr. scena, kostumi, strokovno znanje) so popolnoma neprimerljive, pa vendar je cilj pri obeh enak: nagovoriti in sprostiti občinstvo.

Kaj pa v okviru študija, sodeluješ v kaki skupini ali društvu?

Sodelujem pri Englistu, gre za časopis študentov anglistike, kjer sem od letos odgovorna urednica. Vsako leto izide najmanj ena številka, letos pa planiramo dve. Imam super ekipo urednikov in verjamem, da nam bo zastavljen cilj uspelo doseči. Bila sem oziroma sem še tutorka, lani uradna, letos neuradna, mi pa veliko pomeni, da pomagam brucem. Vem, da sem se sama počutila vsa izgubljena, ko sem prišla na faks in so mi tutorji veliko pomagali.

Kako ti je kot štajerki všeč življenje v Ljubljani?

»Pa vreji je, čuj.« (smeh) Sem zelo navezana na domače okolje. Ljubljana je sicer zelo lepo mesto, ampak ljudje so bolj zaprti. Štajerci smo bolj odprti, ko nekoga srečaš, ga res navdušeno pozdraviš. Tu so pa ljudje bolj hladni, kot vreme, ki je oblačno in deževno. Sicer sem z dežele, kjer gre v vasi za manjšo skupnost, in mogoče je tudi to krivo, da imam tak občutek, da so na podeželju odnosi bolj pristni. V Ljubljani pogrešam klimo skupnosti in sprejetosti.

Kaj meniš o stereotipih, ki veljajo za študente anglistike in primerjalne na FF? (Študenti anglistike naj bi se med seboj pogovarjali samo v angleščini, medtem ko so študenti primerjalne književnosti označeni za hipije.)

Sama sebe ne bi opredelila kot nobenega izmed teh, vendar razumem razloge za te stereotipe. Kake kolege iz primerjalne bi zunanji opazovalci morda res označili na tak način. Na prvi stopnji sem se kar večkrat vprašala, če spadam sem. Ampak dejstvo je, da videz lahko vara. Po drugi strani se na anglistiki res dostikrat pogovarjamo v angleščini, to pa zato, ker imamo tudi nekaj tujih študentov. Pa tudi za to gre, da smo toliko v tem jeziku, da včasih avtomatsko kaj rečemo v angleščini. Včasih se kakšne besede pač ne spomniš.

Če bi še enkrat izbirala, bi šla v Ljubljano ali raje ostala v Mariboru?

Saj nimam zares izbire. Še enkrat bi šla v Ljubljano, ker v Mariboru pač ni primerjalne književnosti. Res bi mi bilo lažje in ceneje, če bi lahko študirala v Mariboru, ampak ker bi še enkrat izbrala isti študij, bi torej še enkrat izbrala Ljubljano.