Tradicionalno bi tema pisanja večine prispevkov v začetku decembra morala biti praznovanje, obdarovanje, pričakovanje, želje po nečem lepem …
Letos pa je v ospredju dogajanja v Sloveniji nekaj povsem drugega.
Pravzaprav niti ne povsem drugega, prisotno je namreč pričakovanje in zanimanje, kam se bo zasukal tok dogodkov, do česa bo prišlo; torej vseeno čakamo svojevrsten „advent“ (sama beseda izhaja iz latinščine in pomeni „prihod“).
Zaiskrilo se je Mariboru, sedaj počasi v upornem duhu plamti celotna Slovenija.
Za napoved, kaj utegne val protestov pomeniti za prihodnost Slovenije, je verjetno še prezgodaj, zanesljivo pa je, da se v zavesti ljudi nekaj premika, da so za spremembe na bolje pripravljeni (vsaj) nekaj storiti in da stvari (vsaj v ožjem smislu) ne morejo biti več takšne, kot so bile.
Protesti nedvomno izražajo splošno nezadovoljstvo s stanjem v družbi in tega se ne sme in ne more zreducirati in jih označiti kot „izgrede skrajnežev“. Tudi taki so seveda med njimi, vendar se večina udeležencev protestov od njih jasno distancira.
Razlogov za nezadovoljstvo imamo resnici na ljubo precej, vsaj od neustrezne privatizacije, neustreznega vpliva politike na uprave in nadzorne svete bank in gospodarskih družb v (vsaj delni) lasti države ter neodgovornost samih članov teh organov, povečevanja premoženjskih razlik med ljudmi, nemoralnosti nosilcev javnih funkcij, dejstva, da se odločitve, ki se prelijejo v zakonodajo oblikujejo le v vrhu najmočnejše politične stranke (sprejme jih Vlada, koalicija v Državnem zboru, ignorira se morebitni veto in opozorila Državnega sveta …), nespoštovanja Resolucije o normativni dejavnosti, ki zavezuje k večjemu sodelovanju zainteresirane javnosti pri sprejemanju predpisov in posledično (sicer hitremu) sprejemanju slabe zakonodaje (na to je pred kratkim opozoril CNVOS) pa vse do občutka ljudi, da so posamezniki, ki imajo veliko premoženje in vpliv, praktično nedotakljivi, da se jih „pravna država“ ne dotakne, da pa je ta na drugi strani strahovito dosledna pri „običajnih“ ljudeh.
Ni prav, da bi ljudje vedno krivili sami sebe za slabo stanje, v katerem se nahajajo. Seveda je v prvi vrsti na njih samih, da se maksimalno angažirajo in se potrudijo (na pošten način!) izboljšati svoj položaj. Vendar pa država navsezadnje ni le pravna oseba javnega prava, katere zakoniti zastopnik je Vlada Republike Slovenije, ampak je v končni fazi (tudi) skupnost posameznikov, ki na njenem ozemlju živijo.
Zato ljudje po mojem mnenju povsem upravičeno pričakujejo, da, (če) sami v družbo nekaj prispevajo, jim družba priskoči na pomoč, ko glede na svoj trud, v nekem trenutku ne morejo doseči vsaj minimalnega blagostanja. Od takega stanja se z idejami o „vitki državi“ in nepremišljenimi in neselektivnimi varčevalnimi ukrepi na področju javnega sektorja oddaljujemo.
Za opisano (razumno) socialno državo in solidarno družbo pa si je na drugi strani nedvomno vredno prizadevati in prav to je gotovo del sporočila protestnikov.
Vendar pa se je, kot opozarjajo nekateri, vendarle potrebno ozreti tudi vase. Treba bo več razmišljati, se pogovarjati o tem, kaj želimo, česa ne želimo, govoriti o možnih alternativah, ki nedvomno vedno obstajajo.
(Tudi) mladi so tukaj pogosto preveč pasivni. To se kaže že z nizko udeležbo mladih na referendumih in volitvah. Na nek način gre razumeti volilno pasivnost mladih, na drug pa tudi ne. Realnost je, da volijo predvsem starejši. Na tak način jim mladi dejansko pustijo, da odločajo namesto (!) njih. Tudi na samih volitvah pa volilna izbira ne bi smela biti zreducirana zgolj na zaupanje „znanemu“ obrazu, (zgolj) domnevnim zaslugam, nemara celo lepoti kandidata, ampak bi morala biti v (čim) večji meri posledica racionalne izbire na podlagi analize političnega programa.
Za doseganje boljše družbene in splošne situacije bo torej potrebnega (še) več razmišljanja in angažiranosti. Na tak način pa je izboljšanje nedvomno dosegljivo. Pa vesel december vam želim!
Blaž Božnar
