Boštjana Gorenca – Pižamo najlepše opišemo kot človeka z besedami. Veliko stvari, ki jih Pižama počne v svojem življenju, se namreč vrti okrog črk oz. besed.
Pižama je v prvi vrsti stand-up komik in prevajalec. V študentskih letih se je spoznal z gledališko improvizacijo, med drugim pa se je v tistih letih ukvarjal tudi z rapom, sicer pa piše tudi knjige, zgodbe, igre in stripe. Boštjana smo povprašali, kako se spominja svojih študentskih let.
Kaj je vplivalo na vašo izbiro študija, na podlagi česa ste se odločali?
Na koncu gimnazije nisem natanko vedel, kam me vleče, zato sem se odločil dokončno izbiro preložiti še za kakšno leto. Kolebal sem namreč med angleščino, kjer me je zanimalo predvsem poučevanje (prevajanje, ki je pozneje postalo moja primarna dejavnost, me je prevzelo šele tam nekje četrto leto študija, v tretjem letniku), in delom v medijih, kjer sem imel že nekaj izkušenj iz študentskega programa Radia Kranj, kjer smo enkrat tedensko zavzeli večerni termin in prekipevali od kreativnosti in kritičnosti. Tako sem se vpisal na dvopredmetni študij angleščine in novinarstva, to opevano kombinacijo, pri kateri se dejansko šolaš na treh fakultetah: FF, FDV in LPP.
Se spomnite vašega prvega dneva na fakulteti, kako ste se znašli na prehodu iz srednje šole na fakulteto?
Prvi dan na fakulteti je bil dejansko tudi dan spremembe začrtanega študija. Izkazalo se je, da med izbiro študija nisem prav pridno prebiral študijskih programov in sem bil prepričan, da se samostojna in A smer angleščine ne razlikujeta. No, uvodno predavanje v prostorni petnajstki filofaksa mi je dalo vedeti, da sem se motil in da samostojna smer prinaša več ur književnosti. Nato sem si podrobno ogledal oba urnika in videl, da mi odločitev za samostojno angleščino prinese tudi proste petke (vsaj v prvem letniku). Tako sem čez dva dneva oddal nov vpisni list in se zapisal filozofski fakulteti. Ta mi je tako prirasla k srcu, da še zdaj nočem povsem pretrgati stikov z njo in še vedno čakam, da se bom končno odločil diplomirati.
Kako se spominjate svojih študentskih let?
To so bila leta neizmernih potencialov. Ideje so kar brizgale iz nas in imeli smo energijo za realizacijo sleherne od njih. Žal so prenekatere ostale zabrisane v meglicah predolgih noči. Dolgočasnost lektorskih vaj v prvem letniku smo premagovali s pisanjem zajebantskih esejev na resne teme v slogu, ki bi mu danes rekli mojstrsko trolanje. Lektorica tako kar nekajkrat ni vedela, kaj naj si misli o nas. Mi pa smo se zabavali.
Na kakšen način ste se zabavali? S čim ste se ukvarjali v prostem času?
Zabavali smo se kar precej, vendar dokaj aktivno. Nekaj sošolcev in kolegov iz višjih letnikov je redno organiziralo pomladne literarno-prevajalske delavnice April is the cruelest month, kjer smo na odmaknjenih lokacijah združevali delo z izvrstnimi mentorji (tam sem napravil prve resne prevajalske korake pod vodstvom Andreja E. Skubica in pokojnega Vasje Cerarja). Manjkalo pa ni niti pošteno študentsko žuranje. Prosti čas mi je takrat zavzemalo udejstvovanje v kranjskem Gledališču čez cesto, improviziranje v Impro ligi in skakanje po odrih študentskih klubov z raperskim mikrofonom v rokah.
Kje opažate največjo razliko med študenti v vašem času in današnjimi generacijami?
Zdi se mi, da pred petnajstimi leti še ni bilo toliko študentov, ki so se vpisovali zgolj zaradi statusa. Dandanašnji je študij za določen del populacije postal neke vrste socialni korektiv, najbolj ugoden status za kakršno koli delo. Zaradi tega se mi zdi, da je delež določene progresivne mase ljudi vse manjši in študentska populacija večinsko ne predstavlja takšnega kritičnega naboja kot nekdaj.
Kaj pa razlika v zabavi takrat in danes?
Mi smo se zabavali povsod. Od anglističnih zabav v Bunkerju in Starem Gleju preko študentskih večerov v Krakraju in K4 do raperskih koncertov v študentskih in mladinskih klubih po celi Sloveniji. Hodilo se je tudi na študentske masovke in že konec devetdesetih let sem na njih delno pogrešal bolj ostro, neposredno in alternativno noto, čeprav se alternativa in masovka takorekoč izključujeta. Vseeno so na teh zabavah prevladoval bolj alter izvajalci in zdi se mi, da če bi nam na pustovanje v Rožni pritovorili Čuke, kar sem zasledil pred kakšnim letom, bi jih skupaj s študentsko menzo odnesli nekam proč.
Če bi imeli možnost še enkrat preživeti študentska leta, bi kaj spremenili?
Zagotovo bi jih znova preživel v domačem kraju, ki je bil na srečo dovolj blizu Ljubljane za dnevno vožnjo, saj mislim, da bi bivanje v študentskem domu ali stanovanju v kombinaciji z mojim izvrstnim občutkom za samokontrolo najbrž botrovalo k še daljši raztegniti osnovne etape študija do absolventskega staža. Bi se pa z današnje perspektive najbrž toliko zbrcal v rit, da bi še med absolventom naredil tistih nekaj izpitov, ki sem jih ostal dolžan, in posledično tudi diplomiral.
Pa tisto knjigo o ameriški kratki prozi 20. stoletja bi pravočasno vrnil v knjižnico, da mi ne bi bilo treba plačati zamudnine.
Če bi bili vi profesor, kako bi izgledala vaša predavanja?
Predvsem bi skušal spodbujati samoiniciativnost in kreativnost študentov. Ter seveda poslušati njihova mnenja in interpretacije, dokler bi jih znali utemeljiti. Ko sem še sam študiral, so se profesorji za književnost delili na dva tabora: na tiste, ki so zahtevali zgolj reprodukcijo svojih predavanj in knjig ter na tiste, ki so v nas spodbujali kritično misel in dopuščali lastna razumevanja obravnavanih del. Ni treba dvakrat poudarjati, od katerih sem odnesel več.
Na koncu morda še kak nasvet, napotek za naše študente.
Žurajte. Zdaj še lahko. In to kvalitetno. Žurajte pet dni in se cajtajte en dan. Izkoristite to danost mladosti. V mojih letih žuraš en dan in še pet dni ne prideš k sebi.
Sanda Gajsar
