Dr. Draško Veselinovič (OŠ Trnovo, Gimnazija Poljane, Ekonomska fakulteta – do- in podiplomski študij), glavni izvršni direktor KD Group, je številne specializacije s področja financ opravljal v finančnih institucijah in na fakultetah v ZDA, Veliki Britaniji, Nemčiji, Avstriji, Rusiji. Že od zaključka študija na raziskovalnem in pedagoškem področju sodeluje z Ekonomsko fakulteto v Ljubljani in drugimi fakultetami v Sloveniji in tujini.
Študentsko življenje pozna tako z obeh strani.
Kako se spominja svojih študentskih let?
Ko sprašujemo po spominih na študentska leta, se vsi odzovejo melanholično, da so nepozabna in nekaj posebnega, kako se jih spominjate vi?
Precej podobno, čeprav moram reči, da sem kot študent tudi veliko delal (prevajanje iz angleščine, statistika, razni članki itd.) in sem bil že kar precej v »realnem« svetu. V vsakem primeru pa nepozabno in verjetno poleg gimnazije najbolj odločilna življenjska leta. Vsaj tako jih jaz ocenjujem. Sem pa morda (vsaj jaz) celo več žuriral v gimnaziji kot v študentskih letih. Vsaj zdi se mi tako.
Zakaj ste se odločili za študij ekonomije, ste kolebali med še čim drugim? Če ne bi bili sprejeti, kaj bi študirali namesto tega?
Odločitev za študij ekonomije in v tem okviru predvsem financ in mednarodnih finančnih tokov je bila dokončna in tu nisem imel kakšne posebne alternative. To sem hotel in pika. Vzor mi je bil in mi je še kot strokovnjak ter tudi kot zelo karakteren in načelen človek še vedno moj dedek prof. financ dr. Jože Pokorn, ki je postavil temelje tega študija v Sloveniji in takratni Jugoslaviji. Bil je tudi minister v prvi slovenski povojni vladi.
Za kakšnega študenta ste veljali? Kaj ste imeli najraje in kaj ste »sovražili«?
Priznati moram, da sem v prvih dveh letnikih imel veliko predmetov, ki niso bili najbolj zanimivi in so bile temu primerno nekoliko nižje ocene, čeprav še vedno dobre; v tretjem in četrtem letniku je postajalo dosti bolj zanimivo in sem bil tudi med najboljšimi študenti. Posebej priljubljenega predmeta razen matematike in vseh finančnih niti nisem imel.
Vam je morda ostal v spominu kakšen poseben izpit, ki ste ga naredili z lahkoto ali ste ga morali večkrat ponavljati?
Izpitov praktično nisem ponavljal. Da sem ga naredil z lahkoto, pa se tudi ne spomnim, katerega bi poudaril. Vem, da sem jih v tretjem letniku kar nekaj naredil relativno hitro in z zelo dobrimi ocenami. Vse je stvar interesa. Če obstaja, je vse lažje in hitreje ter bolj uspešno.
Kako ste gledali na profesorje, so vam podali dovolj znanja in vas dovolj zainteresirali za študijsko področje ali je to bila vaša zasluga?
Problem študija ekonomije je v množičnosti (predvsem v prvih dveh letnikih), kar naredi stvar dokaj brezosebno in manj zanimivo. Kasneje je bolje, ko takšna in/ali drugačna selekcija opravi svoje. Res zanimivih predmetov je bilo kar nekaj in so bili celo delno koristni v praksi (matematika, različni finančni predmeti), vendar je tudi res, da ima in je imela Ekonomska fakulteta v Ljubljani praktično vse profesorje, ki so tam bili, takšne, da so prišli tja učit direktno po svojem študiju in niso imeli dosti praktičnih izkušenj. Tako so predavatelji kakšnih predmetov predavali predvsem teorijo ali pa govorili o stvareh, ki so jih sami poznali samo iz knjig. To razumem kot določeno pomanjkljivost. Ker sam z Ekonomsko fakulteto v Ljubljani pedagoško in raziskovalno sodelujem že celih 25 let (in to ves čas vzporedno z mojo redno poklicno potjo), sem skušal in še vedno skušam dajati študentom veliko praktičnih izkušenj in spoznanj. Trenutno sem habilitiran kot docent za denar in finance, predavam izvedene finančne instrumente, prej sem predaval mednarodne (poslovne) finance. Čeprav sem bil že izredni profesor, sem zaradi številnih obvez v praksi in nekoliko manj objavljanja člankov, »padel« nazaj na docenta. Sodelujem pa tudi z nekaterimi drugimi fakultetami doma in v tujini predvsem na podiplomskem, magistrskem programu.
Kje ste živeli v času študija?
Sem eden tistih študentov, ki sem rojen in sem živel v kraju študija. Sem rojen Ljubljančan, imeli smo družinsko hišo na Koleziji in sem imel vse fakultete pred nosom – razen ekonomske, na katero sem potem šel, ki se je s stare Prešernove preselila za Bežigrad.
Kako ste »preživljali študentske dneve«, ste hodili na zabave, kaj je bilo takrat popularno, kaj ste najraje počeli?
Kot študent sem počel vse, kar je bilo popularno; radi smo hodili npr. na koncerte v študenta v Rožni dolini. Sem pa imel vedno občutek, da so tisti, ki niso imeli doma v kraju študija, bolj »žurirali« kot mi domačini.
Kaj ste še počeli poleg študija, v mislih imam obštudijske dejavnosti, ste se dodatno izobraževali?
Veliko sem se ukvarjal s športom. To je bil in je še vedno moj najljubši konjiček. Redno sem treniral košarko in igral v 1. slovenski ligi, čeprav sem kasneje, ko so uvedli famozno usmerjeno izobraževanje in ob tem t. i. selekcije pri športu, vse skupaj nekoliko opustil, ker ni bilo več pravega »gušta« in druženja (klape). Skušal sem tudi dosti potovati, ker to nedvomno širi obzorja, in se učiti jezikov. Poleg angleškega jezika govorim tekoče tudi nemško.
Ste svoja študentska leta izkoristili, kot ste želeli, ali bi sedaj, ko se ozrete nazaj, kaj spremenili?
Za nazaj ne bi dosti spremenil. Kar je bilo, je bilo. Na splošno tako tudi drugače gledam v življenju; v nasprotnem primeru bi se človek vedno lahko sekiral za nazaj. Tudi kasneje je lahko biti pameten za nazaj, ko vse veš, kaj se je potem dejansko zgodilo. Morda, poudarjam morda, bi bolj ohranjal stike s sošolci iz teh let, kajti ko gre vsak čisto svojo pot, je potem težko spet najti pravi stik.
Kaj bi danes kot uspešen človek svetovali mladim? Mladi imajo na izbiro veliko študijskih programov, dobiti zaposlitev pa ni enostavno, še težje je dobiti študiju primerno zaposlitev. Kaj svetujete študentom, kako uspeti, kako stopiti iz povprečja in delati, kar si želiš?
To je res težko vprašanje, kajti časi so težki za mlade povsod po svetu. Tudi starostna doba upokojevanja se povsod daljša, kar pomeni, da je na nek način še manj prostora za novo zaposlene, torej tudi in predvsem mlade. Moj moto je vedno bil: če si res dober in neko stvar delaš s predanostjo in zavzetostjo, rezultati morajo priti, tudi če nimaš zvez in poznanstev, kar je danes včasih tako pomembno. Seveda pa je jasno tudi, kaj so deficitarni študiji oz. deficitarni poklici. In če se le da, se velja usmeriti v te.
Pa še vaše mnenje: nadaljevati študij ali si poiskati najprej zaposlitev in šele nato podiplomski študij? Vzeti službo, ki se ti trenutno ponuja ali čakati na zaposlitev na svojem področju?
Spet težko vprašanje. Sam sem šel po prvi poti in ves čas kombiniral dodatni študij vključno z doktoratom, kar je ob delu res redko, in se usmerjal tako, da sem vedno kombiniral oboje: delo in študij. Seveda sem že vse življenje zaposlen v financah (tudi na relativno pomembnih funkcijah) in tudi ves študij vključno z doktoratom in knjigami ter članki, ki sem jih napisal, so s tega področja. Morda sem imel tudi srečo, vendar pa je bila prav takšna tudi moja originalna usmeritev in želja. Verjetno je moj največji dosedanji poklicni uspeh vodenje projekta ustanovitve Ljubljanske borze in kasneje dolgoletno konkretno vodenje le-te; čutim pa, da imam še energijo za kaj velikega. Daljše vodenje NLB mi ni uspelo, vendar se tu niti najmanj ne čutim krivega, krivda gre bolj na račun popolnoma iracionalne politike tega obdobja, ki je naredila državi veliko škode, kot čemu drugemu.
Ksenija Gider
