Szia, Ahoj, Czesc, Labas, L-Ghodwa t-tajba, Goddag, Godan Dag, Kutaa, Dober dan z vremensko spremenljive Danske, kjer se družimo mladi z dveh kontinentov. Na Danskem že od sredine avgusta poteka trimesečni projekt za mlade  iz  novih desetih članic Evropske unije skupaj z udeleženci iz Danske, Islandije in celo Grenlandije! Že šestič zapored ga organizirata dansko ministrstvo za izobraževanje in mednarodna organizacija CIRIUS. Projekt se odvija v Ryslinge Folk Hojskole, ki je t.i. predhodni college, značilen za  Dansko. V projektu sodelujemo tudi štirje slovenski študentje različnih fakultet, ki smo se naključno spoznali to poletje. Za vse je bila odločitev za sodelovanje v tej študentski izmenjavi zelo nenadna in zato pravi izziv. 

Danski nasproti
Se vam je že kdaj zgodilo, da ste nekega lepega avgustovskega  dne  prejeli email, v katerem vam pišejo, da  nujno potrebujejo interesente  nekje na severu za sodelovanje v izobraževalnem, kulturnem in političnem programu, ki je povrhu vsega še  delno štipendiran? Email smo prejeli od naše skupne prijateljice Darje, ki je v projektu sodelovala že prejšnje leto.  Po prepričljivem pogovoru z bivšo udeleženko smo se v enem tednu odločili in uspešno prestavili vse naše načrte. Nastja je odšla z letalom, Luka, Sabina in Urša pa smo se odpeljali v  Citroenovem Berlingu severu naproti.

Po dveh tednih na Danskem smo se kar uspešno vklopili v okolje, navadili na visok družbeni standard, gromozanske cene ter na muhasto vreme. Predvsem na osrednjem otoku Fyn, kjer se nahaja Ryslinge Hojskole, se dnevne temperature nenehno spreminjajo. Otok je zelo raven, najvišji hrib doseže le nekaj deset metrov nadmorske višine. Posebna značilnost so majhne vasi s tradicionalnimi pravljičnimi hiškami in lepimi urejenimi vrtovi. Naša šola je le nekaj kilometrov oddaljena od glavnega mesta Oddense, kjer se je rodil znani pravljičar Hans Christian Andersen.

Izobraževanje in zabavni del
Ryslinge Folk Hojskole je ena izmed t.i. predhodnih fakultet, izobraževanj, ki se jih udeležijo mladi po končani srednji šoli. Trajajo okoli štiri mesece, mladi se financirajo sami ali s pomočjo staršev. Na Danskem je tradicija in navada, da si mladi privoščijo nekaj let odmora, preden začnejo študirati. Nekateri delajo, potujejo, drugi pa se udeležijo  Hojskole, da si naberejo izkušnje ter  ugotovijo, kaj želijo študirati in početi v življenju. Vlada tem programom ni preveč naklonjena, ker zaradi njih  vlada pomanjkanje študentov, saj mladi začnejo s študijem po dvajsetem letu.

Folk Hojskole nudijo raznovrstna  predavanja in delavnice. Organizirane so kot skupnosti, kjer imajo vse potrebno za izvajanje programov,  študentske domove, predavalnice, kuhinje in jedilnice, športne objekte, teater in ostale pomožne stavbe.  Rysling Hojskole že nekaj let organizira tudi naš  mednarodni projekt, ki ga delno financira Evropska unija, delno pa danska vlada. Tako na tej šoli potekata dva programa, ki sta med seboj povezana.

EU- team  predavanje
Evropski projekt je v osnovi namenjem študentom novih članic EU, vendar si ga lahko kot izbirni predmet izberejo tudi ostali. Glavni namen naše participacije in EU projekta je spoznavanje evropske politike, kulturne raznoličnosti narodov na teoretičen in praktičen način ter sodelovanje  pri oblikovanju tematsko različnih  projektov. Naše obveznosti pri predavanjih so razporejene čez vse tri mesece, pričeli smo s predstavitvijo različnih držav.
Na International Evening Day smo se ta teden predstavile tri države, Litva, Malta in Slovenija. Predstavili smo politično, zgodovinsko, geografsko in zabavno plat držav. Slovenska ekipa je goste postregla še s potico in medico.  Predavanje vključuje tudi druge obveznosti, kot je branje in analiziranje politično-kulturnih člankov, poročanje o tedenskih novicah, oblikovanje poročil in seminarskih nalog.

Osnovni program Rysling Hojskole
Seveda pa ni vse v politiki in na izbiro imamo  tudi delavnice, na katerih   ustvarjamo skupaj z Danci, Islandci in Grenlandci. Paleta delavnic je kar široka, od  športnih dejavnosti, plesanja pa do oblikovanja nakita, izdelave papirja, snemanja glasbe in debatiranja o filozofskih vprašanjih. Pri predavanju Danski jezik in kultura vsak teden obiskujemo številna mesta, galerije in festivale.
Skupni program Rysling Hojskole vključuje raznorazne izlete; minulo soboto se nas je vseh petdeset študentov udeležilo kulturnega festivala v Arhusu, drugem največjem mestu na Danskem.
Za preživljanje prostega časa so nam na voljo telovadnice, fitnes, kolesa  in ostali športni pripomočki, pa tudi glasbeni inštrumenti, filmske sobe in  računalniške učilnice. Ob sredah imamo  organizirane igre in študentsko druženje v kletnih prostorih študentskega doma, kjer je Caffe room. Zadolženi pa smo tudi za občasno čiščenje skupnih prostorov, pospravljanje obrokov hrane, zaklepanje prostorov, udeležitev vsakodnevnih jutranjih sestankov, kjer pojemo v danščini, in druga opravila.

Bivanje v tej  veliki mešani solati narodov se je po skoraj enem mesecu izkazalo za zelo pozitivno in prijetno dogodivščino. Vendar pa se prava akcija šele začenja. Pred nami sta organizirana dvodnevni  izlet v dansko prestolnico Kopenhagen ter obisk parlamenta in desetdnevni izlet v Barcelono. Čaka pa nas tudi resno delo in oblikovanje projektov na najrazličnejših področjih. Torej – veselo na delo, da bo potem veselo!  Do naslednjič, Farvel!

Urša Cehner

Univerza v Ljubljani (UL) na pobudo in v sodelovanju s  Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani (ŠOU v Ljubljani) v času od 19. do 22. oktobra 2006 v Ljubljani organizira Konferenco rektorjev Jugovzhodne Evrope. Konference, s katero želita UL in ŠOU v Ljubljani ponovno povezati univerze in njene članice ter študentske organizacije v državah Jugovzhodne Evrope, se bodo udeležili rektorji in študentski predstavniki iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Makedonije, Bolgarije in Romunije. Povabljeni so tudi drugi pomembni gostje iz institucij, ki so pristojne za reševanje problematike in premagovanje ovir na poti do aktivnejšega povezovanja med univerzami v tej regiji. Pričakovani izid tokratnega srečanja rektorjev in študentov je priprava načrta, ki bo vseboval konkretne ukrepe za doseganje  učinkovitejšega sodelovanja na področju visokega šolstva v Jugovzhodni Evropi, ki je ena izmed strateško-prednostnih regij Univerze v Ljubljani.

Na konferenci bodo rektorji in študentje razpravljali o trenutnih problemih prenove študijskih programov v regiji in mobilnosti v tem prostoru ter skupnih projektih na področju visokega šolstva. UL in ŠOU v Ljubljani tako prevzemata pobudo pri povezovanju visokega šolstva med državami JV Evrope ter želita na ta način prispevati k oblikovanju sodobnega visokošolskega prostora v tem delu Evrope, ki bo omogočal prosto gibanje študentov, visokošolskih učiteljev in raziskovalcev.

Rektorica UL prof. dr. Andreja Kocijančič: “Konferenca bo praktično delovno srečanje predstavnikov univerz območja Jugovzhodne Evrope, ki je namenjeno konkretnim dogovorom o izmenjavi študentov. Univerza v Ljubljani bi si želela več obojestranskih izmenjav in bo storila vse, da bi ta mobilnost stekla in bila uspešna, saj nenazadnje sodi med naše pomembnejše strateške usmeritve. Glavna ovira na tej poti je predvsem zapletenost formalnih postopkov za pridobitev začasnih dovoljenj za bivanje. Zato smo k sodelovanju pritegnili predstavnike zunanjega in notranjega ministrstva RS. Hkrati se študentje iz te regije soočajo s težavami, ki so vezane na finančna sredstva, saj ne spadajo v program Socrates. Univerza v Ljubljani je v ta namen v povezavi z gospodarstvom zagotovila štipendijski sklad, ki bo uradno ustanovljen v sklopu konference.”

Študentski minister za mednarodno sodelovanje ŠOU v Ljubljani Borut Čeh: “Študentje držav udeleženk Konference rektorjev in študentov Jugovzhodne Evrope smo v zadnjih šestih mesecih sodelovali pri ugotavljanju ovir na področjih mobilnosti, zagotavljanju kakovosti študija in spremljanju zakonskih sprememb v visokem šolstvu. Ugotovili smo, da se največ problemov pojavlja prav pri izvajanju mobilnosti, ki je eden od temeljev bolonjskega procesa.
Kljub velikemu interesu za študijske izmenjave, prakse, seminarje in sodelovanje med raziskovalci, profesorji in študenti univerz Jugovzhodne Evrope mobilnost močno omejujejo birokratske ovire, postopki priznavanja diplom na trgu dela, priznavanje izobrazbe ter neskladja zakonov znotraj posameznih držav. S Konferenco rektorjev in študentov Jugovzhodne Evrope nameravamo študentje skupaj z univerzami ne le opozoriti na omenjeno problematiko, temveč prispevati k spremembam na tem področju.” 

Na pobudo in v organizaciji ŠOU v Ljubljani je februarja letos v Ljubljani že potekalo mednarodno srečanje študentskih predstavnikov JV Evrope. Razpravljali so o sodelovanju študentskih organizacij JV Evrope, analizirali administrativne in institucionalne ovire pri mobilnosti študentov, visokošolskih učiteljev in raziskovalcev med državami JV Evrope ter podpisali pisma o sodelovanju med Študentsko organizacijo Slovenije in študentskimi organizacijami Bolgarije (Union of Bulgarian Students in National Assembly of Students’ Councils), Bosne in Hercegovine (Studentska unija republike Srbske in Studentska unija federacije Bosne i Hercegovine), Hrvaške (Savez studenata Hrvatske), Makedonije (Nacionalne studentske unije Makedonije), Romunije (National Alliance of Student Organisation in Romania) ter Srbije in Črne gore (Studentska unija Srbije).

Dawson City je zlatokopsko mesto v severozahodnem delu Kanade. Na vrhuncu zlate mrzlice je v tam del življenja preživel tudi znameniti pisatelj Jack London.
Ko so se vanj okoli leta 1890 zgrinjali prvi zlatokopi, so bile življenjske razmere v mestu obupne. Bilo je prenaseljeno, ljudje so živeli v šotorih.
Kasneje so se razmere počasi izboljševale. Postavili so živopisane brunarice. Ko je zlata začelo primanjkovati, se je odselila večina ljudi, tisti, ki so ostali, pa so se lotili tudi drugih del.

Dandanes se jih mnogo ukvarja s turizmom. Dawson city je živi muzej: vse ulice razen ene so neasfaltirane, ob njih pa vodijo leseni podiji. Skoraj vse hiše so na zunaj videti kot v času Jacka Londona, imajo pa seveda elektriko in vodo, urejene sanitarije in druge dobrobiti sodobnega časa.
Zanimivo je postopati po ulicah, ki se od časov divjega zahoda niso na pogled prav nič spremenile, nisem pa niti pričakoval niti si želel občutiti življenjskih razmer, ki so vladale v tistih dneh. A prav to sem doživel …
Čez reko, nasproti Dawson Cityja, je bil hostel.
Za začetek sem plačal za dve noči, a ko sem si hostel ogledal, sem ugotovil, da bi bilo bolj prav, če bi oni plačali meni, da sem tu. Hostel je bil skupek brunaric, lop, nadstreškov na kolih, ograj in stopnic, kajti stal je na strmem bregu. Življenjski pogoji so bili približno takšni kot med zlato mrzlico, le v sobah je bilo nekoliko manj postelj kot pred stotimi leti. Vrata v sobe se niso zaklepala, zapirala so se s pomočjo vrvi z utežjo, obešene čez kolešček. Prtljago sem spravil za loputo pod posteljo, ki sem jo začuda lahko zaklenil. Postelja je bila lesena klop, na kateri so bile zložene odeja, blazina in dve večji in trši blazini, na katerih naj bi spal, a sta bili za odraslega človeka prekratki. Podaljšal sem ju z zloženo odejo in na vse to vrgel svojo spalko, da je nastalo kolikor toliko uporabno ležišče.
Tudi sicer je bil hostel poln raznoraznih “izumov”. Pravzaprav v njem sploh ni bilo ničesar normalnega in pričakovanega. Elektrike ni bilo, so pa bile tri vrste vode: za pitje, za pranje posode in za pranje drugih stvari. Logike, po kateri naj bi posodo pral z vodo, ki ni pitna, nekako nisem usvojil.
Na stranišču ni bilo nobene teh vod, a v Kanadi so takšna stranišča v kempih in na obcestnih postajališčih običajna in v glavnem tudi čista. Problem pa je bil pisoar iz lesa, ki že od svoje postavitve dalje najbrž ni videl vode. Bil je poln muh in mušic, smrdel je do neba in tudi pogled nanj človeku ni vzbujal teka. Zaprl sem zgornji izhod iz želodca, da mi ne bi kaj ušlo ven, in se odločil pisoar uporabiti, da se bom lahko kasneje hvalil, kako sem lulal v najbolj zanikrn pisoar na svetu. A ko so se kapljice začele odbijati nazaj vame, je bilo preveč; šel sem lulat v naravo ter pri tem miril svoj želodec in mu obljubljal, da tistega “scališča” ne bo nikoli več videl. Glede vonja mu tega nisem mogel zagotoviti.
Lulanje v naravi je bilo strogo prepovedano. Hostel je bil tudi sicer poln nevarno zvenečih prepovedi na velikih tablah, ki so ti pretile, da boš letel iz hostla, če se ne boš držal navodil. Napotkov, kako se kaj počne in uporablja, je bilo še več kot prepovedi; celi romani so razlagali, kako naj pereš posodo, da ne porabiš preveč vode, ki je dobrina življenja, kako in točno na katerih mestih lahko kuriš kako velik ogenj, da ne zakuriš še česa drugega, kako uporabljaš imetje hostla, ne da bi ga poškodoval, in ga po uporabi vračaš nazaj, od koder si ga vzel … Bilo je tudi nekaj dobronamernih opozoril, kot je svarilo, da moraš pri sekanju drv paziti, da ti v oko ne prileti iver in te ne poškoduje. Pogosto je bilo tudi prijazno napisano, da vse, kar počneš, počneš na lastno odgovornost in da hostel za tvojo malomarnost ne odgovarja.
Bil sem vesel, da imam dovolj svežega perila in ga v hostlu ne bo treba umivati. Sem pa opral čutare; seveda s pitno vodo, pri čemer sem ves čas pazil, da me ne bi kdo zalotil, kot da res hudo grešim.

‘Kopalnica’
Kasneje sem ugotovil, da sem lahko srečen, da sem lahko opral vsaj čutare, kajti sebe nisem mogel umiti. No, lahko bi se, a bi podvig potekal približno takole: najprej bi moral nasekati drva (in paziti, da mi iver ne pade v oči); nato bi moral zakuriti ogenj pod velikim loncem z vodo, počakati, da ta voda zavre, jo preliti v vedro, vanj priliti toliko mrzle vode, da bi dosegel želeno temperaturo, se zapreti v lopo, počepniti na plastificiran podij z luknjo za odtekanje vode in si z zajemalko polivati vodo čez telo. Na koncu bi moral vse predmete vrniti tja, od koder sem jih vzel.
Ko po 500 kilometrih divjine človek doseže civilizacijo, je najmanj, kar si lahko zaželi, tuš, čisto navaden tuš, pod katerega se postavi in stoji, voda pa teče po njem. A to tu ni šlo; tudi če bi tuš bil, bi najbrž moral vseeno narediti vse naštete neumnosti, potem pa varčevati z vodo, ki je dobrina življenja.
Najbolj zabavno pri vsej dogodivščini je bilo, da je bil lastnik očitno prepričan, da je hostel zelo ekološki; povsod so bile cvetke o sožitju z naravo in primernem odnosu do njenih darov. Brez dvoma, ko zakuriš ogenj in zavreš dvajset litrov vode, da se lahko nato polivaš z največ petimi litri mlačne vode, je tvoje početje res neznansko ekološko. Mimogrede, lastnik in ustanovitelj tega hostla je Nemec. Podatek si lahko razlagate po svoje.
Večina gostov se je očitno tudi sama imela za ekologe, kajti vse skupaj jim je bilo celo zelo všeč in zabavno. Nekaj jih je najbrž bilo mojih misli, ampak nisem imel volje, da bi jih iskal in z njimi obnavljal, kar smo ugotovili že vsak zase. Šel sem spat. Na srečo sem imel samo enega cimra, ki ni prehudo smrčal, tako da sem vsaj spal v miru.

Dawson City je zlatokopsko mesto v severozahodnem delu Kanade. Na vrhuncu zlate mrzlice je v tam del življenja preživel tudi znameniti pisatelj Jack London.
Ko so se vanj okoli leta 1890 zgrinjali prvi zlatokopi, so bile življenjske razmere v mestu obupne. Bilo je prenaseljeno, ljudje so živeli v šotorih.
Kasneje so se razmere počasi izboljševale. Postavili so živopisane brunarice. Ko je zlata začelo primanjkovati, se je odselila večina ljudi, tisti, ki so ostali, pa so se lotili tudi drugih del.

Dandanes se jih mnogo ukvarja s turizmom. Dawson city je živi muzej: vse ulice razen ene so neasfaltirane, ob njih pa vodijo leseni podiji. Skoraj vse hiše so na zunaj videti kot v času Jacka Londona, imajo pa seveda elektriko in vodo, urejene sanitarije in druge dobrobiti sodobnega časa.
Zanimivo je postopati po ulicah, ki se od časov divjega zahoda niso na pogled prav nič spremenile, nisem pa niti pričakoval niti si želel občutiti življenjskih razmer, ki so vladale v tistih dneh. A prav to sem doživel …
Čez reko, nasproti Dawson Cityja, je bil hostel.
Za začetek sem plačal za dve noči, a ko sem si hostel ogledal, sem ugotovil, da bi bilo bolj prav, če bi oni plačali meni, da sem tu. Hostel je bil skupek brunaric, lop, nadstreškov na kolih, ograj in stopnic, kajti stal je na strmem bregu. Življenjski pogoji so bili približno takšni kot med zlato mrzlico, le v sobah je bilo nekoliko manj postelj kot pred stotimi leti. Vrata v sobe se niso zaklepala, zapirala so se s pomočjo vrvi z utežjo, obešene čez kolešček. Prtljago sem spravil za loputo pod posteljo, ki sem jo začuda lahko zaklenil. Postelja je bila lesena klop, na kateri so bile zložene odeja, blazina in dve večji in trši blazini, na katerih naj bi spal, a sta bili za odraslega človeka prekratki. Podaljšal sem ju z zloženo odejo in na vse to vrgel svojo spalko, da je nastalo kolikor toliko uporabno ležišče.
Tudi sicer je bil hostel poln raznoraznih “izumov”. Pravzaprav v njem sploh ni bilo ničesar normalnega in pričakovanega. Elektrike ni bilo, so pa bile tri vrste vode: za pitje, za pranje posode in za pranje drugih stvari. Logike, po kateri naj bi posodo pral z vodo, ki ni pitna, nekako nisem usvojil.
Na stranišču ni bilo nobene teh vod, a v Kanadi so takšna stranišča v kempih in na obcestnih postajališčih običajna in v glavnem tudi čista. Problem pa je bil pisoar iz lesa, ki že od svoje postavitve dalje najbrž ni videl vode. Bil je poln muh in mušic, smrdel je do neba in tudi pogled nanj človeku ni vzbujal teka. Zaprl sem zgornji izhod iz želodca, da mi ne bi kaj ušlo ven, in se odločil pisoar uporabiti, da se bom lahko kasneje hvalil, kako sem lulal v najbolj zanikrn pisoar na svetu. A ko so se kapljice začele odbijati nazaj vame, je bilo preveč; šel sem lulat v naravo ter pri tem miril svoj želodec in mu obljubljal, da tistega “scališča” ne bo nikoli več videl. Glede vonja mu tega nisem mogel zagotoviti.
Lulanje v naravi je bilo strogo prepovedano. Hostel je bil tudi sicer poln nevarno zvenečih prepovedi na velikih tablah, ki so ti pretile, da boš letel iz hostla, če se ne boš držal navodil. Napotkov, kako se kaj počne in uporablja, je bilo še več kot prepovedi; celi romani so razlagali, kako naj pereš posodo, da ne porabiš preveč vode, ki je dobrina življenja, kako in točno na katerih mestih lahko kuriš kako velik ogenj, da ne zakuriš še česa drugega, kako uporabljaš imetje hostla, ne da bi ga poškodoval, in ga po uporabi vračaš nazaj, od koder si ga vzel … Bilo je tudi nekaj dobronamernih opozoril, kot je svarilo, da moraš pri sekanju drv paziti, da ti v oko ne prileti iver in te ne poškoduje. Pogosto je bilo tudi prijazno napisano, da vse, kar počneš, počneš na lastno odgovornost in da hostel za tvojo malomarnost ne odgovarja.
Bil sem vesel, da imam dovolj svežega perila in ga v hostlu ne bo treba umivati. Sem pa opral čutare; seveda s pitno vodo, pri čemer sem ves čas pazil, da me ne bi kdo zalotil, kot da res hudo grešim.

‘Kopalnica’
Kasneje sem ugotovil, da sem lahko srečen, da sem lahko opral vsaj čutare, kajti sebe nisem mogel umiti. No, lahko bi se, a bi podvig potekal približno takole: najprej bi moral nasekati drva (in paziti, da mi iver ne pade v oči); nato bi moral zakuriti ogenj pod velikim loncem z vodo, počakati, da ta voda zavre, jo preliti v vedro, vanj priliti toliko mrzle vode, da bi dosegel želeno temperaturo, se zapreti v lopo, počepniti na plastificiran podij z luknjo za odtekanje vode in si z zajemalko polivati vodo čez telo. Na koncu bi moral vse predmete vrniti tja, od koder sem jih vzel.
Ko po 500 kilometrih divjine človek doseže civilizacijo, je najmanj, kar si lahko zaželi, tuš, čisto navaden tuš, pod katerega se postavi in stoji, voda pa teče po njem. A to tu ni šlo; tudi če bi tuš bil, bi najbrž moral vseeno narediti vse naštete neumnosti, potem pa varčevati z vodo, ki je dobrina življenja.
Najbolj zabavno pri vsej dogodivščini je bilo, da je bil lastnik očitno prepričan, da je hostel zelo ekološki; povsod so bile cvetke o sožitju z naravo in primernem odnosu do njenih darov. Brez dvoma, ko zakuriš ogenj in zavreš dvajset litrov vode, da se lahko nato polivaš z največ petimi litri mlačne vode, je tvoje početje res neznansko ekološko. Mimogrede, lastnik in ustanovitelj tega hostla je Nemec. Podatek si lahko razlagate po svoje.
Večina gostov se je očitno tudi sama imela za ekologe, kajti vse skupaj jim je bilo celo zelo všeč in zabavno. Nekaj jih je najbrž bilo mojih misli, ampak nisem imel volje, da bi jih iskal in z njimi obnavljal, kar smo ugotovili že vsak zase. Šel sem spat. Na srečo sem imel samo enega cimra, ki ni prehudo smrčal, tako da sem vsaj spal v miru.