Nazadnje sem se srečala z zelo simpatično osebo, ki sem jo po naključju spoznala preko prijateljev. Lepa, prijetna, izredno inteligentna, razgledana oseba in v krizi. Prosila me je za par nasvetov, saj sem podobno krizo nekaj časa nazaj imela tudi sama. Za kaj je namreč šlo. Po uspešno končanem študiju, ki je kar veliko od nje zahteval, saj tudi velja za enega težjih ali vsaj zahtevnejših, ni dobila zaposlitve. Ko človek vloži toliko truda in dela v nekaj, pričakuje, da bo njegov trud nekoč poplačan. Razumljivo je, da je pričakovala, ko je končala študij, v normalnem, doglednem času dobiti eno priložnost za opravljati pripravništvo. Na žalost znašla se je v zelo veliki zagati, ko je ugotovila, da so njena pričakovanja bila previsoka, saj jo je kot hladen tuš oblilo spoznanje, da to ni tako enostavno. Ni recipročnega razmerja, trud, ki ga je ona vložila se (še) ni nikjer poplačal. Zdelo se ji je celo, da ji je ovira, saj so ji nekateri delodajalci rekli, da je preveč izobražena. Kruta realnost jo je tako hitro streznila, da jo je počasi že glava bolela od mačka. Videla sem, da je prišla do točke, ko ni imela več moči boriti se naprej. Na njeno srečo ali na mojo žalost sem tudi jaz šla skozi podoben proces treznjenja in sem ji lahko nudila popolno oporo, lahko sem jo razumela kaj doživlja, kako se počuti in jo mogoče lahko potolažila v toliko, da se vedno nekaj najde. Zame se je, zanjo se bo tudi.

V nekem trenutku se nam zgodi, da ne vemo več kako naprej. Ponavadi potiho, v sebi zakričimo “Kriza! Kaj pa zdaj?”. Kriza, ki jo doživljamo je ena mešanica strahu, nemoči, pomanjkanja izkušenj, razočaranja, izgube smisla in še bi mogoče lahko naštevala. Do krize ponavadi pride na prelomnicah. Kriza zmeraj pomeni stanje nejasnosti, iskanja, tehtanja, raziskovanja, preizkušanja različnih alternativ in posledično odločanja. Krize same po sebi niso nič slabega, saj navadno pripeljejo do kake pomembne spremembe in opredeljenosti v življenju. Ljudje se neštetokrat znajdemo v situacijah, ki jih moramo ovrednotiti z več vidikov, pregledati različne možnosti in njihove posledice ter ne nazadnje sprejeti nekatere odločitve. Sama sem skozi življenje doživela kar nekaj kriz. Trenutno sem recimo v neki krizi identitete poklica. Vse bolj ugotavljam, da poklic, ki ga opravljam nima “hrbtenice”. Ugotavljam, da sam poklic nima identitete oziroma prevečkrat v glavah ljudi privrejo ven določeni predsodki v zvezi z njim in nemalokrat se je potrebno boriti s temi predsodki. S predsodki se pa boriti je pa kot vemo Sizifovo delo. In ravno tukaj se zatakne. Sami nismo prepričani v identiteto, ki naj bi jo imel naš poklic in se v takih situacijah, ko naj bi se borili proti predsodkom, ne znajdemo. Tako se počutimo, kot da smo ostali sami brez identitete. Kako naj drugim povem kdo sem jaz, če še sama nisem točno prepričana. Kaj so me naučili na fakulteti v zvezi s tem? Nič uporabnega za rešitev tega problema. Naučili so me, da vse sorte znam, da sem uporabna na mnogih področjih, a hkrati nič konkretnega oprijemljivega, kar bi lahko servirali na pladnju nekomu, ki slučajno ne ve kaj bi z mano počel. Torej na koncu izpade “znajdi se sam!” To pa zna včasih biti tako izredno izčrpavajoče.

Podobne občutke je opisovala ta moja oseba, s katero sva se zadnjič pogovarjali, a nisem želela še bolj poglobiti njene krize in ji priznati, da tudi kasneje, ko nekje začneš delati, ni nujno, da je vse tako kot pričakuješ. Imela je namreč občutek, da še sama ne ve kaj bi delala, kaj sploh zna in kaj jo najbolj zanima, ampak je vedela, da bi rada delala in končno nekje začela. Svetovala sem ji naj ne obupa. Čas, ko intenzivno išče delo niti ni tako blazno dolg, čeprav sem jo razumela, da se njej zdi nezaslišano dolg. Meni se je takrat tudi vsak dan neverjetno vlekel. Naj izkoristi ta čas za temeljit razmislek o svojih željah. Naj se ne ukvarja s pravičnostjo oziroma nepravičnostjo sveta, ker ji to v tem trenutku ne bo nič pomagalo. In naj si plete mrežo prijateljev, na področju, ki jo približno zanima, spozna čim več ljudi in jih opozori nase, da išče delo. Zdi se mi, da jo je malo pomirilo dejstvo, da ni edina, ki se ji to dogaja. Da se je nekomu še kaj podobnega dogajalo in imelo je srečen konec. Bila sem vesela, da sem lahko pomagala. Veste, ko pravijo, da je vse za nekaj dobro. Ko sem sama bila v podobni situacij kot ta oseba, niti v sanjah nisem pomislila, da je kaj takega lahko za kaj dobro. Zdaj sem videla, da če ne bi dala te izkušnje skozi, ne bi mogla olajšati breme tej prisrčni osebi vsaj za en dan ali nekaj ur. Ko bi vsaj nekdo meni takrat tako prisluhnil in me razumel.

Oblikovanje identitete je psihološki proces, v katerem se posameznik opredeljuje glede na to, kdo je, kaj ceni, glede na cilje in usmeritve, ki so pomembni za njegovo življenje v prihodnosti, pa tudi glede načinov, kako bo zastavljene cilje uresničil. Poklicna kompetentnost in uspešnost sta pomembna vidika življenjskega zadovoljstva pri mladih odraslih, saj s tem pripisujejo smisel svojemu življenju. Torej, da bom rešila svojo krizo identitete poklica, si bom, tako kot sem tudi dotični osebi svetovala, mogla vzeti čas, da premislim kaj na tem področju lahko naredim, postavim prioritete na svoje mesto, zastavim si cilje in sebi razjasnim kaj naj bi bilo moje delo. Potem se bom pa lažje identificirala s tistim kar počnem in to tudi jasno dala vedeti drugim.

Torej, kriza ni nič strašnega. Ponavadi ji nato sledijo pomembne odločitve, nova spoznanja in spremembe. Paziti pa je dobro, da se obdobje razmisleka o sebi, drugih, svetu ne bo predolgo razvleklo, da na koncu vseeno ne bomo vedeli kaj želimo v svoji prihodnosti.

Rast cen v Sloveniji se nadaljuje. Novi val podražitev pa se napoveduje tudi za mesec marec. Spet naj bi se najbolj podražila živila. ”Sveta trgovska trojica”(Tuš, Mercator in Spar), ki močno obvladuje živilski trg očitno še naprej igra uspešno ”inflacijsko igro”.

Za podražitve pač krivijo dobavitelje, ti pa s prstom kažejo na trgovce, vmes skupaj krivijo dražje surovine na svetovnem trgu. Kakorkoli, veliki trgovci so se na hrvaškem z vlado dogovorili in pristali na znižanje cen kruha, mleka in olja. Elektrika in plin pa se za gospodinjstva ne bodo podražila do vse do poletja. Pocenitve naj bi se gibale med 8 in 12 odstotki. Torej, medtem ko našo vlado inflacijski problem ”resno skrbi” in zadevo ”resno preučuje” je osovražena Hrvaška že pridno rešuje.

Lani je bila inflacija v enakem obdobju 2,7 odstotna, letos pa se je močno povečala na 6,4 odstotna. Prav tako se je zvišala tudi povprečna 12-mesečna rast in je zdaj 3,9-odstotna, v enakem obdobju lani je bila 2,5-odstotna. In če smo upali, da nam bo januar vsaj nekoliko znižal letno raven, smo se zmotili, saj je bila inflacija v januarju 2008 že 0,1 odstotka. Naj spomnimo, da smo prejšnja tri leta imeli v januarju vedno deflacijo. Hja, o izpolnjevanju maastrichtskih kriterijev tako za zdaj ni ne duha ne sluha. Morda pa je inflacijska bomba počila (poleg že znanih dejavnikov) tudi zaradi tega, ker smo nekatere cene držali umetno navzdol, da bi sploh lahko izpolnili maastrichtske kriterije in pravočasno vstopili v Evro območje, zdaj pa se nam to maščuje. No, tolažimo se lahko tudi, da se v državah Evro območja spopadajo z isto težavo. Letna stopnja inflacije v državah območja evra je v povprečju znašala 3,1 odstotka, v državah EU pa 3,2 odstotka.

VISOKA GOSPODARSKA RAST

Če se že spopadamo z inflacijo se po drugi strani lahko pohvalimo z visoko gospodarsko rastjo v letu 2007, ki je znašala okoli 6 odstotkov in je bila najvišja po osamosvojitvi. Najbolj so rast poganjali izvoz blaga in storitev ter bruto investicije. Zelo se je na gospodarsko rast odzval tudi trg dela. V letu 2007 se je močno povečala zaposlenost in znižala brezposelnost, kar se kaže v znižanju stopnje anketne in registrirane brezposelnosti, ki sta prav tako na najnižji ravni od osamosvojitve. Decembra leta 2006 smo tako imeli 833.016 zaposlenih, medtem ko smo novembra 2007 imeli 867.449 ljudi. oz. 30.000 ljudi več. Brezposelnih oseb pa je decembra v letu 2006 bilo 79.969 ljudi, novembra 2007 pa 68.411. Torej 10.000 ljudi manj. No, kazalci sicer res kažejo na močan upad brezposelnosti, je pa res tudi da ima zavod za zaposlovanje svojo ”posebno politiko” do iskalcev zaposlitev. Velikokrat se je namreč zgodilo, da so ljudi zaradi najmanjših prekrškov (iskalca zaposlitve ob določeni uri ni bilo doma) enostavno zbrisali iz evidence iskalcev zaposlitve in le to prikazali kot dejansko zmanjšanje brezposelnih.

PADEC SBI-ja

V letu 2007 je na padec evropskih borznih indeksov vplivala hipotekarna kriza v ZDA, to leto pa smo v strahu zaradi morebitne recesije v ZDA. V prihodnjem obdobju tako ni videti evropskega borznega okrevanja. In, ko so se borzni indeksi po svetu prejšnje leto strmo spustili navzdol, se je zamajal tudi naš SBI (slovenski borzni indeks). Korelacija med našo in tujo borzo je očitno večja kot so do sedaj predvidevali ekonomski analitiki. In tako se zdaj v letu 2008 SBI še vedno maja in pred kratkim se je spustil že pod 10.000 točk. Skoraj vse delnice in vzajemni skladi še naprej izgubljajo svoje vrednosti. Petrol, Luka Koper in Telekom so denimo samo v januarju izgubile skoraj 20 odstotkov svoje vrednost, več kot 90 odstotkov vzajemnih skladov pa je v zadnjih 6 mesecih tudi izgubilo svoje vrednosti (v povprečju za 10-15 odstotkov). Če prištejemo zraven še omahovanje vlade glede prodaje Telekoma, Zavarovalnice Triglav, ter prihajajoče volitve, je manj verjetno, da bi si SBI kmalu opomogel. Po drugi strani pa le ni tako vse črno kot na prvi pogleda izgleda. Mali delničarji namreč lahko to situacijo “sprida” izkoristimo. Če varčujemo na dolgi rok, je najbolj ugodno, če kupujemo delnice takrat, ko borzni indeksi padajo, ko drugi v paniki prodajajo. Cene delnice so takrat zelo ugodne in izkušnje iz preteklosti kažejo, da se take delnice prej ali slej opomorejo. Za tak ukrep pa se bodo seveda odločali, predvsem tisti z jeklenimi živci. Tisti, ki radi dobro spijo, pa naj svoja sredstva vlagajo v bančne depozite.

Predrag Rajčič, dipl. ekonom

Za Klemna ste gotovo že slišali – če še niste, pa zagotovo boste! Je namreč eden tistih perspektivnih in navdušenih ljudi, za katere se zdi, da bodo nekoč – čisto upravičeno – dosegli zvezde..

Ekonomijo si doštudiral v Kanadi, magisterija – dva – pa opravil v Londonu in Parizu. Kaj te je vleklo v tujino? Od kod ta želja po mednarodni karieri?
Ko enkrat pokukaš ven iz domovine, se ti odprejo nova obzorja. Samega sebe in svoje domače okolje razumeš bolje, ker si izpostavljen drugim pogledom. V tujino me ni vlekla kariera. V tujino sem si želel, ker sem čutil, da doma nekaterih svojih potencialov, ki so mi jih sicer priznali, nisem mogel izpolniti. Nekega dne se mi je ponudila možnost oditi v Kanado, in tako se je začelo. Če pa enkrat priložnost dobro izkoristiš, se ti odprejo še druge, nove.

Kakšen je tvoj običajen delovni dan? Predstavljam si, da je vse prej kot rutinski…
V Evropskem parlamentu, predvsem v funkciji svetovalca v največji evropski poslanski skupini, je res vsak dan nekaj posebnega. Le to je gotovo, da delovnik začnemo okrog 8h in da je dolg najmanj 9 ur, včasih pa tudi 14 ur. Med moje naloge spada vse od spremljanja evropskih medijev, obveščanja medijev o dogajanju v Evropskem parlamentu, organizacije tiskovnih konferenc, priprav mednarodnih PR projektov do svetovanja na področju zunanjih zadev EU, priprav opomnikov in včasih govorov za evropske poslance. V tem času pa imam veliko dela tudi povezanega s predsedovanjem Slovenije EU.

Gotovo vsakodnevno spoznavaš zelo zanimive ljudi. Se iz tega uspejo razviti tudi globlja prijateljstva? Koliko imaš sploh prostega časa in koliko se družite Slovenci med seboj? Menda vas je v Bruslju že kar lepo število…
Del življenja in dela, ki je tukaj v Bruslju najbolj zanimiv, je prav gotovo spoznavanje zanimivih, dejavnih, ambicioznih, pogumnih in uspešnih ljudi. In to vseh narodnosti in prepričanj. Kot doma, se tudi tukaj hitro razvijejo prijateljstva s tistimi, s katerimi začutiš nekaj skupnega, ne glede na to, od kod prihajajo. Med mojimi boljšimi prijatelji v Bruslju so tako Američani, Norvežani, Poljaki, Francozi, Čehi, Slovaki, kot Slovenci. Z nekaterimi igramo nogomet in namizni tenis, z drugimi se strinjamo glede vrednot ali si pomagamo pri delu. Sčasoma opažam, da se najbolj trdna prijateljstva razvijejo s tistimi, s katerimi skupaj ustvarjamo. Na podlagi skupnih vrednot za to v kar verjamemo. Sicer pa prostega časa ni veliko in uživamo kar v delu. (smeh) Slovencev pa nas je v Bruslju že čez 600. Imamo tudi nekaj svojih društev, na primer Društvo Franceta Prešerna ter letos ustanovljeni slovenski nogometni klub NK Bruselj. Pred nekaj leti smo s prijatelji postavili tudi internetni forum Bruslov.net, ki služi obveščanju Slovencev o dogodkih v Bruslju.

V Evropskem parlamentu delaš že od samega vstopa Slovenije v EU. Koliko časa si potreboval, da si se zares vživel v bruseljsko in strasbourško sceno? Se je bilo težko navaditi na njun nori ritem?
Res sem imel to srečo, da sem že 2. maja 2004 začel kot asistent pri evropskem poslancu Lojzetu Peterletu. On je cenil moje znanje ekonomije in jezikov, zagnanost in veselje do Slovenije. Kadar trajajo seje do polnoči in zmanjka časa za večerjo, ne moreš biti ravno navdušen. Toda, če si pripravljen delati in se učiti, če te stvar zanima, ti to daje energijo, in bogati dnevi minejo, kot bi mignil. Peterle me je vrgel v vodo in sem plaval – če bi se začel utapljati, bi pač vedel, da to ni zame.

Če bi primerjal življenje v Ljubljani, Londonu, Parizu in Bruslju, bi jih po kakovosti razvrstil – kako?
Osebno mi je najbolj všeč Pariz. Pariz je lepo mesto, kjer se opazi, da so estetske podrobnosti pomembne in te povsod kaj lepega razveseli. Pariz je svetovna prestolnica, toda ne tako dinamična kot London. V Londonu imaš občutek, da se svet vrti okrog tebe, ko zjutraj milijoni ljudi v kravatah in kostimih hitijo na delo. V Londonu na vsakem koraku srečuješ ljudi iz celega sveta, v Bruslju pa predvsem iz vse Evrope. Bruselj ima veliko zelenih površin in lepo majhno mestno središče, z veliko vrstami piva in izvrstne čokolade. Ljubljana pa je moj dom in s tem se nič ne more primerjati.

Kako pa je kaj z življenjskim standardom zaposlenih v institucijah EU? Če bi se recimo nekdo odločil, da si želi po nekaj letih dela v Bruslju v Sloveniji kupiti stanovanje, bi uspel privarčevati dovolj?
Stanovanja so v Sloveniji izredno draga, cena kvadratnega metra stane enako v Ljubljani kot v Bruslju. Po nekaj letih dela si takega zneska ne bi mogel privoščiti. Lahko pa si privoščiš kredit, če enkrat dobiš delo za nedoločen čas – in to veliko pomeni. Na splošno so v Bruslju plače višje, stroški pa tudi. Od vsakega posameznika je odvisno koliko privarčuje – da pa se več kot doma.

Razgledanost in znanje jezikov sta najbrž predpogoj za vsakršno mednarodno obarvano kariero, katere pa so tiste osebnostne lastnosti, ki nekoga naredijo primernega za delo v institucijah EU?
Najbrž komunikativnost kotira kar visoko…
Iznajdljivost, prilagodljivost, delavnost, zanesljivost, odprtost in komunikativnost so po mojem najbolj pomembne. Sicer je odvisno tudi od službe, ampak v funkcijah svetovalca in asistenta so bile te odločilne. Jezikovno in strokovno znanje, ki omogoča hitrejše in boljše razumevanje problematik, pa je seveda predpogoj.

Kaj bi priporočal študentom, ki bi si želeli vstopiti na ta EU vrtiljak dogajanja? Kje naj začnejo, na koga naj se obrnejo? Verjetno je možnosti za staže in zaposlitve po diplomi kar nekaj…
Vsem, ki jih zanima delo v EU, priporočam, da pridejo in pogledajo. Vsaj za mesec do pet, kolikor ponavadi trajajo pripravništva. Ta je najboljši način, da dobiš občutek kako EU sploh deluje. Na internetu obstaja množica podatkov o pripravništvih in službah na institucijah EU ter v neštetih spremljevalnih organizacijah. Mladi smo te podatke zbrali, sistematsko uredili in pred nekaj meseci predstavili v Ljubljani, Mariboru in Kopru, pod pokroviteljstvom evropskega poslanca Lojzeta Peterleta. Dokument je še vedno na njegovi spletni strani, lahko pa se obrnete tudi name (klemen.zumer@europarl.europa.eu) in vam ga pošljem.

Kateri profili diplomantov pa so najbolj iskani v institucijah EU? So to pretežno le pravniki, ekonomisti, prevajalci in tolmači, ali je veliko mest tudi za druge?
Službo lahko v EU dobi kdorkoli z visoko ali univerzitetno izobrazbo in z dobrim znanjem, poleg slovenskega, tudi vsaj enega tujega jezika izmed angleščine, nemščine in francoščine. Več mest je namenjenih profilom, ki jih omenjaš, in zanje so razpisani posebni “konkurji”, to so kvalifikacijski testi za delo za nedoločen čas v institucijah EU.
Vsaka država članica EU ima predvideno določeno kvoto svojih EU uradnikov, ki je sorazmerna z velikostjo prebivalstva te države. Slovenske kvote v institucijah še niso izpolnjene!

Kako težak pa je concours? Kaj vse obsega in koliko časa si se ti pripravljal nanj?
Konkurjev je več vrst, odvisno od tega, za katero mesto se prijavljaš. Ponavadi so sestavljeni iz šestih delov. Začnejo se z obkroževalnimi vprašanji o evropski geografiji, zgodovini in kulturi, ter institucijah EU; sledi pa preverjanje matematičnih in jezikovnih sposobnosti. V nadaljevanju se preverja bolj specialistično znanje, npr. na področju makro ali mikro ekonomije, prava, politike, ipd. Navadno se konkur konča z ustnim izpitom. V mojem primeru je bil pogoj znanje dveh tujih jezikov poleg slovenščine in tako me je 6 članov komisije spraševalo vprašanja o EU v treh jezikih. Ker sem se sam že v pisarni Lojzeta Peterleta veliko naučil, mi priprave niso vzele toliko časa, kot komu drugemu – le nekaj tednov. Prav zato priporočam pripravništvo!

V enem od intervjujev si dejal, da si se odločil za delo v Evropskem parlamentu, ker te je od nekdaj zanimala ideja Evrope. Kako Unijo vidiš danes, po skoraj štirih letih službovanja v Bruslju?
EU me navdušuje kot izredno pametna in koristna poteza “očetov Evrope”, ki so razumeli, kako pomembno je bilo po stoletjih vojn zagotoviti mir na tem kontinentu. Gre za zelo praktičen projekt, osnovan na sodelovanju in iskanju kompromisov brez izgube raznolike kulture vsakega naroda. To pa ni lahko delo in zahteva politično odličnost. Evropa se še vedno oblikuje in od današnjih generacij, tudi od tebe in mene, je odvisno, kako in v kaj se bo razvila.

Kaj pa najbolj nepozaben trenutek, odkar delaš v EP?
Nikoli ne bom pozabil klica Lojzeta Peterleta iz Kirgizije na velikonočno soboto, v katerem me je prosil, naj v desetih minutah najdem mobi številko Javierja Solane, visokega predstavnika EU za zunanjo politiko. V Kirgziji se je namreč zgodila demokratična revolucija, ki jo je v imenu OVSE urejal Peterle, takrat edini Zahodni politik v državi. Prek mobitela mi je sedem ljudi v petih državah pomagalo iskati številko in v enajsti minuti je Peterle prejel moj SMS z mobi številko Solane. Solana je bil takrat na praznovanju v Madridu, a je kmalu za tem pozval Kirgizijo in svet k umiritvi razmer.

In za konec še tvoji načrti za prihodnost? Nameravaš ostati v Bruslju ali se ponovno kam seliš, novim zmagam naproti?
Tudi Bruselj odpira vrata naprej. Rad bi najbolje udejanjil svoje talente in se še naprej osebno in profesionalno razvijal. Želim si, da bi bilo to mogoče doma…

Martina Srblin

Poleg pridobivanja lastnih mednarodnih izkušenj v okviru programov, kakršen je denimo Erasmus, študentom izredno koristi tudi obiskovanje predavanj tujih profesorjev, ki gostujejo na njihovi matični fakulteti. Tako se lahko njihovo oplajanje jezikovnega in kulturnega znanja začne ali nadaljuje kar v domači predavalnici. Nekaterim opravljanje posameznega predmeta v tujem jeziku celo vlije poguma, da se resnično odpravijo v tujino, drugim pa zanimivi tuji profesor vsaj malo razširi obzorja. Vsestranske koristi so torej očitne, poglejmo pa, koliko sploh je – v okviru Univerze na Primorskem – tovrstnih učiteljskih izmenjav, tako tujih kot tudi domačih profesorjev …

30 tujih učiteljev za 200 dodatnih ur
V študijskem letu 2006/07 je na primorski univerzi gostovalo trideset tujih učiteljev. Večina jih je prišla iz držav Evropske unije, in sicer Belgije, Italije, Poljske, Bolgarije, Avstrije, Finske, Nizozemske, Švedske, Madžarske, Češke in Nemčije, nekaj pa jih je bilo tudi od drugod – iz Avstralije, Združenih držav Amerike, Švice, Turčije, Hrvaške in Srbije. Opravili so približno dvesto ur dodatnih predavanj, zlasti v okviru poletnih šol, ki jih organizira Univerza na Primorskem (UP), pa tudi v drugih oblikah obštudijskega izobraževanja, denimo v sklopu seminarjev oziroma konferenc. Glede na to, da vse fakultete in visoke šole UP izvajajo pouk angleškega in drugih tujih jezikov na visokem nivoju, je raven jezikovnega znanja primorskih študentov menda dovolj visoka, da brez težav sledijo predavanjem gostujočih učiteljev. Po zagotovilu Leona Horvatiča, vodje kabineta rektorja UP, izpite na mednarodnih poletnih šolah uspešno opravi kar 92 odstotkov udeležencev.

Največ izmenjav je znotraj Evropske unije
Največ učiteljskih izmenjav imajo na Fakulteti za management, ki je obenem tudi največja članica UP. Sicer pa največ učiteljev s primorske univerze odide na izmenjavo v evropske države, in sicer glavnina izmenjav UP, tako študentov kot učiteljev, poteka v okviru programa Vseživljenjsko učenje – Erasmus, v katerem sodelujejo države EU. V preteklem študijskem letu je tako dvajset učiteljev UP gostovalo na univerzah v Veliki Britaniji, Italiji, Bolgariji, Avstriji, Franciji, Grčiji, na Poljskem, Finskem, Nizozemskem, Švedskem in na Madžarskem. Neodvisno od programa Erasmus pa je v tujini gostovalo še približno trideset primorskih učiteljev, večinoma po Evropi, a vendar tudi v državah ne-članicah EU, denimo v ZDA, Avstraliji, Bosni in Srbiji. Kljub temu je izmenjav z univerzami iz ameriških in azijskih držav predvsem zaradi finančnih razlogov bolj malo, čeprav si univerza prizadeva, da bi v prihodnje razvila tudi tovrstne oblike povezovanja. Prvi korak so sklenjeni meduniverzitetni bilateralni sporazumi o sodelovanju z eno ameriško univerzo (University St. Thomas, Miami, ZDA) in s kar štirimi tajvanskimi univerzami. Na podlagi sporazumov s tajvanskimi univerzami so predstavniki (učitelji) teh univerz v leth 2006 in 2007 sodelovali na mednarodni konferenci primorske Fakultete za management (UP FM), izvedeno pa je bilo tudi skupno raziskovalno delo.

Vse bolj živahno sodelovanje z ameriškimi in mehiškimi univerzami
Na podlagi sporazuma z zgoraj omenjeno miamijsko univerzo skupina študentov UP Turistice vsako leto opravi terenske vaje na partnerski univerzi, prav tako je tam že predaval en učitelj UP, za tekoče študijsko leto pa je načrtovano gostujoče predavanje enega njihovega učitelja na UP Turistici. Prav tako ima UP Turistica vzpostavljene povezave tudi s Florida International University, San Diego State University in University of Nevada, Las Vegas. Z dobrimi povezavami z ameriškimi in mehiškimi univerzami pa se lahko ponaša tudi Fakulteta za humanistične študije (FHŠ) UP. Predvsem gre za sodelovanje posameznih učiteljev, čeprav je Univerzi na Primorskem, po besedah Tatjane Mikelić Goja, vodje službe za mednarodno in meduniverzitetno sodelovanje UP, v interesu, da bi v bodoče tudi študentom omogočili kakšno izmenjavo ali vsaj sodelovanje in izmenjavo izkušenj preko videokonferenčnih delavnic, seminarjev in predavanj. Vsekakor so v obravnavi pobude za podpis novih sporazumov o sodelovanju s še dvema ameriškima in eno mehiško univerzo.

Plodno čezoceansko povezovanje
V dogovarjanju je denimo sodelovanje z Univerzo IUPUI (Indiana University – Purdue Univesity Indianapolis), in sicer za izvedbo predavanj pri nekaterih predmetih UP FHŠ in seminarjev preko videokonferenc. Z Američani pa sodelujeta tudi UP FM in Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije (FAMNIT). Tako bo na UP FAMNIT gostujoča predavanja opravilo nekaj priznanih strokovnjakov iz ZDA, UP FM pa z ameriškimi kolegi sodeluje zlasti pri organizaciji konferenc, ter pri skupnih člankih in raziskavah. Druga oblika primorskega akademskega povezovanja z ZDA pa zajema Fulbrightove štipendiste. V letošnjem študijskem letu bo na UP Turistici kot Fulbrightova štipendistka gostovala profesorica z Univerze St. Thomas. Navsezadnje pa je treba omeniti še navezovanje stikov z Avstralijo. Namreč, Univerza na Primorskem se z Univerzo v Queenslandu že dogovarja o področjih izobraževanja in raziskovanja v skupnem interesu. In tako se zdi, da se je svet še malo skrčil …

Martina Srblin