Mirovni inštitut v partnerstvu s Pravno-informacijskim centrom nevladnih organizacij – PIC v okviru projekta »Razvoj pro bono dela pravnikov v Sloveniji« vabi na posvet na temo pro bono dela odvetnikov v Sloveniji, ki bo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani (zlata predavalnica) v sredo 30. septembra 2009 ob 17. uri. Namen posveta je osveščanje o pro bono delu odvetnikov – strokovnem delu, ki ga odvetniki brezplačno nudijo socialno šibkim in ranljivim skupinam in neprofitnim organizacijam, ki potrebujejo pravno pomoč. Za to delo, za katerega se odločijo prostovoljno, odvetniki ne prejmejo plačila, zato se to razlikuje od obveznega zastopanja in dela po Zakonu o brezplačni pravni pomoči.

Raziskovalni center Ekonomske fakultete (RCEF) organizira znanstveno-raziskovalni seminar, ki bo v torek, 22. septembra 2009 ob 18.15 uri v sejni sobi CISEF, na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Martin Wagner (Institute for Advanced Studies, Vienna) bo predstavili raziskavo A Nonlinear Cointegration Analysis of the Environmental Kuznets Curve.
Naslednji seminar bo v četrtek, 24. septembra 2009 ob 17. uri v klubski sobi CISEF-a. Dr. Burçak Müge Tunaer (Dokuz Eylül University, School of Business, Turkey) bo predstavila raziskavo: “Gibrat’s Law: Does it Work in Banking Sector?”

Pred letom dni se je v medijih veliko govorilo o volitvah. Bolj smo se jim poskušali izogniti, lažje so nas ˝našli˝ …

Vklopili smo televizijo, da bi si ogledal svojo najljubšo nanizanko, pa je ta odpadla zaradi predvolilnih soočenj. Časopisi so bili polni napovedi o tem, katera stranka bo zmagala in katera pogorela, z veleplakatov so nas nagovarjali retuširani obrazi številnih politikov, v domače nabiralnike smo dobili kup promocijskih letakov strank, nekateri so celo natisnili svoj časopis, ki naj bi bil kot vsak povprečen časopis, vendar je bil njegov namen zgolj in samo promoviranje določene stranke. Vse lepo in prav, vendar, kaj ima politika s podarjanjem lončkov, vžigalic, kulijev itd.? Res je, da smo po naravi vsi malo podkupljivi, zato je precej verjetno, da bomo (če politično še nismo opredeljeni) raje volili politično stranko, ki nam je podarila kuli, trakec za ključe ali palačinke.
Pa se vrnimo k temi tega članka. Kaj sploh je politični PR? Je vse zgoraj opisano (volilna kampanja) in mnogo več. Po definiciji je osnovna naloga političnega PR-ja, da uspe pri političnem kandidatu/stranki ustvariti razločevalne značilnosti, ki ga/jo ločujejo od ostalih kandidatov/strank. Ustvarjanje različnosti lahko prispeva k večjemu številu glasov na volitvah. Politični PR je zasnovan tako, da večino svojih procesov koncentrira v obdobje pred volitvami, ko nastopi čas volilnih kampanj in na ta način služi uresničevanju zastavljenih ciljev političnih strank ali kandidatov (Vreg, 2000). Evropski komunikologi pravijo, da sta formuliranje in komuniciranje politike dve strani ene medalje, ki jih sodobni politik ne sme ločevati. Vodenje politike je tudi načrtovanje in uresničevanje političnega komuniciranja. Kot je že leta 1980 zapisal Peter Radunski, svetovalec na področju vodenja političnih kampanj, mora politik poleg vsebine misliti tudi na javno predstavitev svoje politike. V sodobni demokraciji si namreč ne moremo zamisliti politične strategije brez komunikacijske strategije. Kdor načrtuje politiko mora upoštevati tudi njeno komunikacijo.
Poznamo več vrst kominiciranja z volivci. Prvi način so sredstva javnega obveščanja – časopisi, revije, TV, radio itd., ki so stalno prisotna, vendar jih je težko osvojiti. Drugi način je bolj oseben in se dogaja občasno, ob posebnih priložnostih. To so neposredni stiki z volivci prek pisem, telefona, uporaba letakov, plakatov, oglasnih tabel, semaforjev, napisov na nebu itd. V zadnjih letih do izraza prihaja nova oblika neposrednega stika z volivci, odgovarjanje na elektronsko pošto volivcev in komuniciranje prek interneta. Poleg tega se v sodobnem političnem marketingu uporabljajo še mitingi, agitiranje od vrat do vrat, nalepke, značke, priponke, znamke itd. (Grobovšek, 2004). Vse več političnih kandidatov se zaveda uporabnosti interneta in njegovih orodij, zato vedno pogosteje uporabljajo tudi socialne mreže in skupnosti. Tudi predsednik Danilo Türk je v zadnji predsedniški tekmi ustvaril profil na eni izmed socialnih mrež. Inovativni načini komuniciranja postajajo vedno bolj pomembni, žal pa tudi vedno bolj nadležni. Pa vendar je politični marketing prisiljen poiskati nove načine komuniciranja, da sploh pridobi pozornost volivcev. Pred leti je zadostovalo zgolj komuniciranje prek množičnih medijev. Dandanes to ni dovolj, saj se volivci izgubljamo v poplavi informacij, oglasnih in promocijskih sporočil.
Politični PR je torej obsežen pojem, ki zajema tako klasične (prek množičnih medijev) kot neklasične oblike promocije. Najbolj učinkovita je kombinacija obeh. Še vedno pa ostaja vprašanje, koliko vpliva imajo politične kampanje na našo odločitev, katero številko bomo obkrožili na voliščih.

Nina Babnik,
Študentska sekcija Slovenskega društva za odnose z javnostmi (ŠS PRSS)
www.mojPiaR.net

In tako smo prišli do konca vroče dobe. Jesen je potrkala na vrata in nas spomnila, da se spet začne »ledena doba« ali z drugimi besedami »delovna sezona«. Sezona poležavanja v senci, uživanja ob najlubši pijači in dobri knjigi je končana. Ali pa tudi ne?

Končana je lahko samo v naših glavah. Začasno. Včasih se nam zdi, da smo prav sprogramirani. Sicer eni malo bolj, drugi malo manj. Ampak večina je narejena tako (pa tudi celotna družba je taka, v to nas na nekakšen način prisili), da si privošči malo počitka le takrat, ko z vsakega kotička telesa frči navzdol znoj in potem zares rabiš ohladitev na tak ali drugačen način. Takrat enostavno ustavimo žogo, izklopimo budilko na telefonu, pozabimo na uro in si privoščimo mir. In ko ta bolj ali manj kratek čas mine, se zelo hitro spet uglasimo nazaj in zabrenkamo po starih strunah. Ko pa prvošolčki s svojimi rumenimi rutami zakorakajo po pločnikih do šole, se nam zdi, da je res vsega luštnega konec. Za povrh zapade kakšen dan še dež, ki ohladi še zadnje upanje v nas, da bomo še malo použili kakšne sončne žarke, ki spominjajo na poletje.

Kaj res mora biti vsega lepega konec s koncem lepega vremena? Kaj si res lahko privoščimo najljubšo pijačo in »odklop« možganov samo v toplih dneh? Kaj res ne moremo vsega tega početi stalno?

Seveda so različne asociacije povezane na različna letna obdobja, ampak včasih moramo v svojih glavah razporediti čas tako, da bomo imeli vsega po malem čez celo leto. Seveda nas čakajo študijske obveznosti in zaradi tega moramo bolj organizirati čas, da bomo vse zastavljene ambicije tudi izpolnili. In seveda pri vsem tem, česar se lotimo, se trudimo biti čimbolj uspešni, čimbolj učinkoviti in najboljši. Kdaj bomo pa napolnili »baterije«, da bomo lahko vse te svoje ambicije izpeljali? Nekako se mi zdi preprosto potegniti vzporednice s telefonom, ki ga moramo stalno napolnjevati. Če bi ga napolnili le enkrat na dvanajst mesecev, bi nam deloval le nekaj tednov ali celo dni, potem bi se baterija spraznila in bi telefon ugasnil. Zato ga moramo sproti napolniti vsakič, ko zapiska.
In, ali zaslišimo svojo »baterijo«, ko zapiska? Ali smo toliko pozorni do sebe, da slišimo, kdaj sami sebe opozarjamo, da je potrebno ponovno polnjenje? In, ali takrat ustrezno odreagiramo – odidemo do vira energije in se tam zadržimo toliko časa, kolikor rabimo, da je baterija polna in pripravljena na nove podvige? Če nismo in jo ponavadi preslišimo ali bognedaj celo ignoriramo, je čas za korenite spremembe.

Zakaj bi bil predmet telefon bolj pomemben od nas samih. Ko nam telefon zapiska, imamo že ustaljeno reakcijo – iščemo kabel in ga damo polniti. Ko pa nam že iz ušes piska, poskušamo zvok utišati ali ga vsaj z nečim preglasiti ter mu ne pustiti, da je uslišan. Kaj je v resnici bolj pomembno od nas samih? Zatorej je je zelo pomembno, da ne jemljemo poletno obdobje kot obdobje »kurjenja baterij«, ki smo jih napolnili čez poletje, ampak obdobje nadaljevanja polnjenja in praznjenja baterij ter uživanja ob novih izzivih, ki nas čakajo. Namreč uživamo lahko v nečem le takrat, ko imamo za to energijo. Zato je nujno, da imamo tudi v tem času eno ustaljeno reakcijo, ko si vzamemo čas zase, za najljubšo knjigo ali film, za vse tiste dejavnosti oziroma nedejavnosti, ki si jih dovolimo privoščiti le takrat, ko smo daleč stran od vsega, na neki samotni plaži ali otoku. Privoščimo si jih vsak dan. Morda ne bodo v takem obsegu, kot so bile poleti, a boste videli, da bodo enako blagodejne in sproščujoče.

Torej začnimo to leto drugače. Ne objokujmo že s prvim dežjem obdobje uživanja in sproščanj kot nekaj, kar se nam lahko zgodi le enkrat letno. Potrudimo se in upeljimo v svoj vsakdan tudi čas za polnjenje svojih baterij. Namesto da jih samo izčrpavamo, jih vsakič, ko so lačne, tudi nahranimo, vsakič, ko zapiskajo, jim posvetimo pozornost in boste videli kako dolgo in zvesto vam bodo služile. Uspešen in predvsem prijeten začetek študijskega leta, ki naj bo polno »sončnih žarkov«.

In tako smo prišli do konca vroče dobe. Jesen je potrkala na vrata in nas spomnila, da se spet začne »ledena doba« ali z drugimi besedami »delovna sezona«. Sezona poležavanja v senci, uživanja ob najlubši pijači in dobri knjigi je končana. Ali pa tudi ne?

Končana je lahko samo v naših glavah. Začasno. Včasih se nam zdi, da smo prav sprogramirani. Sicer eni malo bolj, drugi malo manj. Ampak večina je narejena tako (pa tudi celotna družba je taka, v to nas na nekakšen način prisili), da si privošči malo počitka le takrat, ko z vsakega kotička telesa frči navzdol znoj in potem zares rabiš ohladitev na tak ali drugačen način. Takrat enostavno ustavimo žogo, izklopimo budilko na telefonu, pozabimo na uro in si privoščimo mir. In ko ta bolj ali manj kratek čas mine, se zelo hitro spet uglasimo nazaj in zabrenkamo po starih strunah. Ko pa prvošolčki s svojimi rumenimi rutami zakorakajo po pločnikih do šole, se nam zdi, da je res vsega luštnega konec. Za povrh zapade kakšen dan še dež, ki ohladi še zadnje upanje v nas, da bomo še malo použili kakšne sončne žarke, ki spominjajo na poletje.

Kaj res mora biti vsega lepega konec s koncem lepega vremena? Kaj si res lahko privoščimo najljubšo pijačo in »odklop« možganov samo v toplih dneh? Kaj res ne moremo vsega tega početi stalno?

Seveda so različne asociacije povezane na različna letna obdobja, ampak včasih moramo v svojih glavah razporediti čas tako, da bomo imeli vsega po malem čez celo leto. Seveda nas čakajo študijske obveznosti in zaradi tega moramo bolj organizirati čas, da bomo vse zastavljene ambicije tudi izpolnili. In seveda pri vsem tem, česar se lotimo, se trudimo biti čimbolj uspešni, čimbolj učinkoviti in najboljši. Kdaj bomo pa napolnili »baterije«, da bomo lahko vse te svoje ambicije izpeljali? Nekako se mi zdi preprosto potegniti vzporednice s telefonom, ki ga moramo stalno napolnjevati. Če bi ga napolnili le enkrat na dvanajst mesecev, bi nam deloval le nekaj tednov ali celo dni, potem bi se baterija spraznila in bi telefon ugasnil. Zato ga moramo sproti napolniti vsakič, ko zapiska.
In, ali zaslišimo svojo »baterijo«, ko zapiska? Ali smo toliko pozorni do sebe, da slišimo, kdaj sami sebe opozarjamo, da je potrebno ponovno polnjenje? In, ali takrat ustrezno odreagiramo – odidemo do vira energije in se tam zadržimo toliko časa, kolikor rabimo, da je baterija polna in pripravljena na nove podvige? Če nismo in jo ponavadi preslišimo ali bognedaj celo ignoriramo, je čas za korenite spremembe.

Zakaj bi bil predmet telefon bolj pomemben od nas samih. Ko nam telefon zapiska, imamo že ustaljeno reakcijo – iščemo kabel in ga damo polniti. Ko pa nam že iz ušes piska, poskušamo zvok utišati ali ga vsaj z nečim preglasiti ter mu ne pustiti, da je uslišan. Kaj je v resnici bolj pomembno od nas samih? Zatorej je je zelo pomembno, da ne jemljemo poletno obdobje kot obdobje »kurjenja baterij«, ki smo jih napolnili čez poletje, ampak obdobje nadaljevanja polnjenja in praznjenja baterij ter uživanja ob novih izzivih, ki nas čakajo. Namreč uživamo lahko v nečem le takrat, ko imamo za to energijo. Zato je nujno, da imamo tudi v tem času eno ustaljeno reakcijo, ko si vzamemo čas zase, za najljubšo knjigo ali film, za vse tiste dejavnosti oziroma nedejavnosti, ki si jih dovolimo privoščiti le takrat, ko smo daleč stran od vsega, na neki samotni plaži ali otoku. Privoščimo si jih vsak dan. Morda ne bodo v takem obsegu, kot so bile poleti, a boste videli, da bodo enako blagodejne in sproščujoče.

Torej začnimo to leto drugače. Ne objokujmo že s prvim dežjem obdobje uživanja in sproščanj kot nekaj, kar se nam lahko zgodi le enkrat letno. Potrudimo se in upeljimo v svoj vsakdan tudi čas za polnjenje svojih baterij. Namesto da jih samo izčrpavamo, jih vsakič, ko so lačne, tudi nahranimo, vsakič, ko zapiskajo, jim posvetimo pozornost in boste videli kako dolgo in zvesto vam bodo služile. Uspešen in predvsem prijeten začetek študijskega leta, ki naj bo polno »sončnih žarkov«.