Ni tako dolgo tega, kar smo skupaj z mojimi kolegicami in kolegi sedeli v študijskih predavalnicah in vneto sledili predavanjem. Včasih se kar z nostalgijo spominjam tega obdobja. Navkljub izpitom, kapricam profesorjev, utrujenosti zaradi učenja, žuranja in dela, neprespanim nočem zaradi pisanja poročil in seminarskih moram priznati, da je bilo na nek način to obdobje brezskrbno. Starši so velikokrat, vsaj moji, radi opozarjali svoje nadobudne študente, da je to najlepše obdobje življenja. In ko se tako ozrem nazaj, ugotovim, da je res.
Veliko nas, ki smo gulili študentske klopi, je poleg študija pridno delalo preko študentskega servisa. Nekateri so delali malo, nekaj, kar jim je predstavljalo hobi, na primer učili otroke plesa ali smučanja, saj denarja niso rabili za pokrivanje stroškov študija, ampak bolj za kakšne priboljške. Drugi so delali več in nekoliko drugačna dela, ki niso imela veliko skupnega z njihovim študijem ali hobijem, saj so denar potrebovali, da bi pokrili stroške mesečne karte, prehrane, fotokopij in knjig, nekateri pa celo tudi najemnine. Imela sem sošolko, ki je imela po nekaj služb. Delala je včasih dopoldne v pekarni, popoldne v kozmetičnem salonu, čez vikend pa v recepciji, če se prav spomnim. Seveda ne vsak dan tako, ampak velikokrat mi je potožila, ko je vmes priletela na obvezne vaje, da je zelo utrujena. Kasneje, v višjih letnikih, je že delala v dopoldanskem času v zelo uspešnem podjetju, po osem ur. Po svoje sem jo občudovala, saj je kljub vsemu bila ponavadi dobre volje, vedno polna energije in verjeli ali ne, fakulteto je končala v rednem roku, tako kot vsi mi ostali.
Pred kratkim sem jo srečala v mestu in bila zelo vesela, da jo vidim po dolgem času. Ona pa tokrat ni bila pretirano razpoložena. Povedala je, da je šele pred kratkim dobila redno zaposlitev, pred tem pa je bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje eno leto. Moram priznati, da sem bila izredno presenečena. Najmanj za njo sem si mislila, da bo imela težave pri iskanju zaposlitve. Glede na njene delovne izkušnje in spretnosti, ki jih je z delom preko študentskega servisa pridobila, mi nikakor ni bilo jasno, kako je ona lahko tako dolgo čakala na zaposlitev. Povedala je, da ji je bilo to obdobje, najbolj mučno v celem življenju. Imela je zelo bogate, različne izkušnje, tudi na strokovnem področju, a žal vse preko študentskega servisa. Žal, je rekla zato, ker tega nihče ni upošteval. Navadno so ji rekli, da vse lepo in prav, ampak v delovni knjižici nima napisanega nič. To je nezaslišano! Nisem mogla verjeti.
Žal vse prevečkrat slišimo take in podobne zgodbe ljudi, študentov, ki delajo preko študentskega servisa in študirajo. In ko doštudirajo oz. diplomirajo in izgubijo status oz. nimajo več študentske napotnice pristanejo na zavodu z nič delovne dobe in težko dobijo prvo zaposlitev. Nekje sem prebrala, da prav populacija mladih iskalcev prve zaposlitve najdlje čaka na zaposlitev. Delodajalci se jih otepajo, češ da nimajo delovnih izkušenj, saj tistih preko študentskega servisa ne upoštevajo. Mislim, da to počnejo popolnoma neupravičeno. Enkrat je delodajalec rekel na razgovoru kandidatu, da so resne izkušnje samo tiste, ki so vpisane v delovno knjižico, da t.i. študentsko delo ni nič vredno, saj vemo, kako in kaj študetje delajo, pridejo, ko želijo, gredo domov, ko želijo. Dobro vemo, da temu niti približno ni tako. A k sreči niso vsi delodajalci takšni kot je ta, saj nekateri le upoštevajo tudi tiste izkušnje pridobljene s študentskim delom. In prav je tako. Nemalokrat se srečamo z diplomanti, ki so preko študnetskega servisa delali tudi po nekaj let in to ne samo kot pomočniki nekoga, ampak odgovorno delo s polnim delovnim časom. Tudi ko morda delo ni bilo povezano z njihovim bodočim poklicem, so se iz take izkušnje naučili ogromno za svojo bodočo poklicno pot. Niso zanemarljive izkušnje in spretnosti, ki se tičejo kolektiva, sodelovanja z zunanjimi sodelavci, komunikacije in organizacije, timskega dela, točno določenega delovnega časa ipd. Tudi če so opravljali samo fizična dela, so se iz tega naučili, če ne drugega nekega reda in odgovornosti. Nekdo, ki nikoli ni delal preko študentskega servisa v nekem kolektivu je res “frišn” v primerjavi z nekom, ki je morda delal že tri leta in zamenjal dva, tri podjetja.
Ponavadi je tako, da ko iščeš delo preko študentskega servisa, delodajalci od tebe zahtevajo prav tako prošnjo, življenjepis, delovne izkušnje in opravijo s teboj “resen” razgovor. Ko pa želiš prikazati te izkušnje, ko iščeš redno delo, se to ne jemlje dovolj resno. Žalostno je to, da na ta način mladega človeka popolnoma razvrednotijo in demotivirajo. Občutek dobi, da je čas, ko je delal v nekem podjetju izgubljen, sam je pa v dobri veri, da mu bo to nekoč koristilo z veseljem vstajal zjutraj in opravljal delo po svojih najboljših močeh.
Morda bi bil čas, da se pri tem kaj spremeni. Predvsem v glavah delodajalcev. Dajmo mladim priložnost kljub temu, da formalno, v delovni knjižici, ne izkazujejo tri leta delovnih izkušenj, nimajo še opravljen strokovni izpit in perfektnega znanja treh tujih jezikov. Dajmo jim priložnost, upoštevajmo njihove dejanske izkušnje, sposobnosti in znanja, ne glede na to kako so jih pridobili. Taka oseba je zagotovo bolj fleksibilna in iznajdljiva kot nekdo, ki ima res samo diplomo v roki in nobenih izkušenj na trgu dela. Naj nam bodo pri zaposlovanju kriterij dejstva in ne kdo je od koga prijatelj, bratranec ali sestrična, kar se nažalost vse preveč danes dan dogaja. Na mladih svet stoji. Cenimo jih!
Slavica Marič